Wednesday, February 27, 2008

Slovenski big way nad Florido

Za enkrat samo ta fotka. Ko sfinaliziramo vse filmčke pa se vam obeta tudi 48 urni video maraton. :)) Hihi ... just kidding.
Foto by Zoran Bistrički.

Tuesday, February 26, 2008

Ah, šment

Hah. Rentali smo en kul čisto nov nevežen avtič. Prišli na dropzone.

Naredili dva enkratna skoka, od tega eno veliko formacijo (9 way). Imajo velike avijone Twin Otterja za cca 22. padalcev, Pilatus porter za cca 10 padalcev in še nekaj mašin, ki mi jih ni uspelo videti. Sedaj pa posedamo okoli, ker nas ne spustijo v zrak. I'm crying a river here. Piha namreč konkreten vetrc, čemur tukaj pravijo TORNADO in na nebu se nahaja nekaj belih ovčic!!! Svašta. No pri nas se tekme izvajajo v mnogo bolj neugodnih razmerah. Tole tukaj pa je prav prijetno popoldne, ki bi ga komot lahko izkoristili za skakat.
Sem pa med čakanjem na brezveterje ugotovila, da sem nadvse talentirana za basket. Kdo bi si mislu, ne? Sam še kak meter mi manjka. ;)

Privoščila si bom enga Buda. Veter se je med tem res malce ojačal. Zgleda bo res en tornadič kle in potemtakem tudi vožnja s Hovercrafti po močvarah kroksijev odpade. Buhuhuhu. Ne vem če se Disneyland lahko primerja s tem.

Seveda je za ves naslednji teden, ko gremo mi že domov napovedano sončno in oh in sploh šajb vreme. Mamicu jim na kalašnik.

Monday, February 25, 2008

Napočil je čas za selitev

Tako. Danes je končno prišel dan velikih selitev. 10 ogromnih kufrov se pripravlja, da bo migriralo iz udobnega hotelčka z ogrevanim bazenom (vetjetno zato ker mulčad lula notr) na še bolj udoben pograd na dropzone DeLand. Umes se bodo kuferi verjetno ustavili še na dolgi plaži, kjer se ta trenutek zbirajo debeli neobriti dolgolasi možje z jeklom pod ritjo in nagimi silikonskimi babncami na hrbtih. Ju-pi. Ne vem še zakaj se nakateri tako veselijo obiska nekega motorističnega zborovanja na Daytonski plaži in koncerta ZZ top. Te so pa tudi že eni stari senilni deci. Right? ;)

Se pa zato sama toliko bolj veselim odhoda na dropzone, še posebej se počitnic od ventilatorja veseli moj ubogi hrbet. Teden upiranja zračnim tokovom v obliki črke U z dodatno obremenitvijo 7 kg svinca ni tako zelo enostavna reč. Spljoh! Čeprav je zato toliko bolj zabavno. ;)

V teh dnevih preživetih v srcu zabaviščnih parkiv mi je tudi uspelo razvozlati veliki misterij debeloritosti Amerike - vprašanje, ki mi je ta teden dalo mnogo dela, je sedaj končno dobilo odgovor. Najprej me je čudilo veliko nasprotje med izredno dragimi cenami hrane in med zelo poceni še kar lepimi cunjami, ki jih imajo na voljo tudi za debele ljudi. Kako hudiča se jim rata ob takih cenah hrane tako ogojiti in zraven nositi ogabne cunje? Vendar je kalkulacija zelo enostavna. Da ljudje nahranijo svoje ogromno salo morajo pojesti ogromne količine ne ravno poceni hrane. Usput morajo nahraniti tudi svojega požrešnega jeklenega konjička, tako da jim na koncu ostane bore malo denarja za oblečt. Tako nosijo neke čudne prevelike in preširoke kavbojke na korenčka in prevelike majice, kar izgleda za crknit smešno, no nekateri pa lahko tudi bruhajo zraven.

Saturday, February 23, 2008

Hir aj kam, hir aj gou.

Danes je še predzadnji dan našega venitliranja v zrakomlatu. Za mano je cca. 70 sešnov po 2 minuti. Kar je 130 minut luftanja, ampak cunje mi še vedno smrdijo pa fast foodih. Orlando so mokre sanje vsakega ameriškega mulca. Okoli našega hotela je gziljn nekih zabaviščnih parkov, Disneyland, safari golf, wet&wild, Universal filmski studii, usput pa imaš lahko še džabe jezikovno šolo, ki se je specializirala za španščino. Nič ne bi imela proti, če bi lahko ostala tukaj še nekaj časa pa še job bi si lahko zrihtala v ventilatorju in potem bi se lahko vsak dan zračila kolikor bi me bilo volja.

Ne glede na to, da je splošno znano dejstvo, da so američani debeli ljudje, nekako ne morem odvrniti pogleda od mimoidočih obistnih pošasti. Fak ej. Kako se ljudje sploh lahko tako ogromno zredijo??? Simpl. Imajo sladko mleko in sladek kruh. Mislim, da je celo pica bila posuta s sladkorjem namesto s soljo. V restavraciji lahko naročišč majhen, srednji ali velik obrok. Po mojih merilih bi bil srednji obrok povsem dovolj za dve osebi. Tako pa se ti zgodi, da nasproti tebe sedi res ogromna familija, ki pride v restavracijo, naročijo veliko pizzo - vsak svojo seveda ter za predjed naročijo še kruh in neke omakice za pomazat. Neverjetno. In potem mene grdo gledajo, ker buljim v njih. I just can't help myself.

Anyways danes imam pol dneva frej in grem v šoping. Šoping bo kmalu postal moj hobi. Tle je res vse totalno pocen. Cunje so res prav nesramno poceni - imam že nove Bilabong šortse, ki jih bom pri nas lahko nosila šele julija. Na koncu bom verjetno morala kupit še kufer, da bom lahko vse to sploh pretovorila domov.

Jutri pa upam odhajam na fensi šmensi dropzone kjer bomo v luftu še sprobali vse trike, ki smo se jih naučili v temu ogronemu fenu.

Ajd.

Thursday, February 14, 2008

Nov padalski rekord!!!

V pakiranju padalskih rekvizitov!!

Sem sredi izredno zapletene zagonetke. Kako v en mali kufer in en ruzak spakirati cunje za cca. 2 tedna, obutev, kombinezon čelado, uteži (cca. 3,5 kg) in poleg vsega še padalo. Ne vem kaj sem prej mislila, ampak za ta moj kup bi prej rabila selitveni kombi, ne pa svoja boga pleča. Vsekakor pa se pripravljam, da bom v kratkem postavila rekord v pakiranju največjega kupa stvari v najmanjši kufer na svetu. Sliši se ... nemogoče, ne??

Enivejs. Trenutno je najbolj vroča padalska tema - poleg našega odhoda v Jameriko - je nek drug rekord. Ne tako pomemben kot moj, ampak vseeno vreden kratke omembe. Rekord, ki ga je pred kratkim postavil brazilski padalec Luigi Cani. Pristal je z najmanjšim in najhitrejšim padalom v zgodovini. Padalo s katerim je pristal je veliko približno toliko kot malce vežji robec, torej 37 square foot-ov. Za primerjavo moje padalo, ki je tudi precej majhno je veliko 120 sqf in se mi že zdi, da se vozim z raketo, tako da tole je res fakin fast!

Posnetek pristanka si lahko ogledate v temle videu. Enjoy.

Now wish me blue sky. ;)

Tuesday, February 12, 2008

Bili smo pri padalskem zdravniku

Moja leteča rjuha je dobila plombo in nekaj šivov.

Now we are ready to go.

Adam's apple

Ej kjut funny story.

EDIT: Za nadaljevanje zgodbice je treba kliknit na link zgoraj. Če ne veste kaj je to link, po slovensko se temu reče povezava. Če še vedno ne veste kaj je to povezava ... I rest my case! ... Mislim, da internet ni za vas! ;)

Monday, February 11, 2008

Jaz nisem Ivana Kobilca

Škoda. Po ogledu odličnega dokumentarca o njej sem namreč odkrila novo idolko - ja, Ivano Kobilco. Pred tem sem o njej in njenem življenju vedela le to, da je naslikala nekaj odličnih slik poleg tiste kofetarice in da je bila na drugem najbolj zaželenem bankovcu bišvih naših. Vsekakor je bila vse več, kot samo to.

Po dolgem času smo spet malce poprijeli za svinčnik in radirko. Tokrat sem s Heliko Petrom (verjetno sanje vsake mame) odpihnila kar dva praška.

Okej, spet se mal lažem. Ta teden sem že večkrat držala za svinčnik, vendar sem se zaradi povečane prisotnosti cukra in teranovega likerja v krvi raje pospravila nevarno orodje in se zvalila v posteljo. Sem pač morala pospraviti staro zalogo. Ja, težak je život nas umetnikov.

Wednesday, February 06, 2008

Poročilo o poteku bložne abstinence

Tale bložna abstinenca ni tako simpl stvar.

No to ni zares poročilo, ampak bolj iskanje razlogov za nesupeh. Razmišljanje naglas.

Edino kar mi je do zdaj uspelo ugotoviti je: Prvo evtanaziranje bloga ni uspelo.
Bomo videli kako bo z drugim.

Počasi, počasi, ampak res počasi, ugotavljam, da mogoče nisem tip človeka, ki bi pri kakšni stvari tako zlahka odnehal. I'm just not a quitter. Obama je recimo quitter, on je nehal kaditi, on se je nehal zakajat, on je baje prenehal tudi s pitjem. Da je tudi nehal blogati pa zelo dvomim!!!

Verjeli ali ne, jaz nisem Obama, niti zares nisem nikoli nehala kaditi, no pa tudi začela nisem zares, prav tako nisem nikoli nehala piti, čeprav poizkušam vsak dan. Z bloganjem bi z veseljem prenehala, pa ne morem!! Zakaj? Eh cel kup nesmiselnih vprašanj brez smiselnih odgovorov.

Poslala sem mail "future_me" v prihodnost. Upam, da bom do takrat našla odgovore na vprašanja, moč in razloge in bom mogoče kdaj zares prenehala. Blogat!

Društvo anonimnih blogerjev se sedaj dere v en glas: "Sorry, Betty, tako enostavno to žal ne gre." I know! I know. I know!!!

PS: Če to izpade kot klic na pomoč, potem to tudi je. Iščejo se sorodne duše, ki bi mi pomagale prenehati s tem nesmiselnim samodestruktivnim početjem.

Monday, February 04, 2008