Gledam stare posnetke in obolevam.
Moja prva petica ever in bicikel - malce zajebancije v zraku. Aaaaa
Če v Sloveniji kmalu ne bo kakšnega avijona na spregled bom postala nevarna sebi in okolici. In ne bo ostalo samo pri lomljenju kozarcev in stolov. Mamljiva ponudba je sicer prišla iz Slovaške in če se nas bo dovolj nabralo bomo za vikend malo skakali na Slovake. Dej plizz Bog, če obstajaš nej bo kmal kak avjon!!
Drugače pa, Jao-ming, kam me je pripeljalo praznično zabušavanje. Namesto, da bi se učila delovno pravo in še kakšno bolj duhamorno zadevo, sem se spravila k ročnim delom. Moja crafty mentorica sicer pravi, da je to zelo neuporabna zadeva, vendar se ne bi popolnoma strinjala z njo. Ker sem ji obljubila foto material o vseh možnih zlorabah H. Kitty sem potrebovala nekaj prototipov. Prvi prototip Version 1.0.0. je pač bil malce bljak in zato neprimeren in neuporaben za fotomodel, tako, da sta potem nastala še prototip Version 1.0.1. Beta in prototip Version 1.0.2. Oba z rahlimi lepotnimi napakami, vendar vseeno precej kjut.
Torej, H. Kitty se zelo lepo poda k moji novi igrači, prav tako jo bo vesela mama, ker sem malce poživila rožco v njeni sobi. H. Kitty se lepo poda k črnim hlačam in je neverjetno uporabna, ko se spravite na kolo in si ne želite zamazati hlač ob ketno. Še posebej, če kdaj namesto črnih hlač oblečte bele. Če ste bolj korajžni in ekstravagantni jih boste z navdušenjem nosili namesto uhanov (foto materiala žal ne morem pokazat, ker ni bilo nobenega ušesa prostovoljca, pes tudi ni bil navdušen nad idejo, da mi pozira). Prav tako jih lahko opazujete v bližini Betty penine, vendar se na tem mestu znajdejo bolje kot sogovornice, pitje alkohola jim namreč odvsetujemo, ker se na ta način alkohol samo stran meče in vsa zadeva postane dokaj neuporabna.
PS: Dolgotrajno buljenje v knjige škoduje. Očitno!
Sunday, April 30, 2006
Saturday, April 29, 2006
SAFER (emo pesmica)
.. turned to be just gay. Quite.
Yo-yo mi nagaja, noče spravt se mi nazaj,
skejt udaru me je, uu yaaa yaaaaa
jest pa zdej ves krvav.
Mojmu safru res ni kraja,
še kr naenkrat kaps me ustau,
vpraša če mi kj "doogaja",
nato pa tole mi prjav:
Fantič moj, skejt ni zate.
Rajši k verouku se podaj.
Tam se bo kaj našlo zate,
al pa patru ga u usta daj.
Nato skesaj se za vse svoje grehe,
je še šepnil in me uščiplnil v rit,
če pa v meništvu ti ni utehe,
pa le med polcaje prit.
Sk8ar iz Lublane, 15
Yo-yo mi nagaja, noče spravt se mi nazaj,
skejt udaru me je, uu yaaa yaaaaa
jest pa zdej ves krvav.
Mojmu safru res ni kraja,
še kr naenkrat kaps me ustau,
vpraša če mi kj "doogaja",
nato pa tole mi prjav:
Fantič moj, skejt ni zate.
Rajši k verouku se podaj.
Tam se bo kaj našlo zate,
al pa patru ga u usta daj.
Nato skesaj se za vse svoje grehe,
je še šepnil in me uščiplnil v rit,
če pa v meništvu ti ni utehe,
pa le med polcaje prit.
Sk8ar iz Lublane, 15
I just like this toy!
Wednesday, April 26, 2006
O tem, kako bi skoraj pristala v čuzi..
... vendar sem, k sreči, pristala v Cankarjevem domu.
Ne, niso me pobasal zaradi posedovanja kakšnih prepovedanih substanc.
Zanima me ali je že kdo čisto ponesreči vlomil v avto, ali pa po nekem nenavadnem naključju vlomil v gostinski lokal. Možno. Recimo, da ti po spletu čudnih in nenavadnih okoliščin, spodrsne na bananinem olupku, bor mašina ti pade iz rok in prileti direktiva v kiosk, pila za nohte pa pade v ključavnico in opala, kiosk odprt. Nisem pa še zasledila, da bi komu nevede uspelo vlomit oz., da bi kdo ponesreči poskušal vlomiti v banko. V Banko Slovenije, če smo še bolj natančni. Bom pa, preden vso zadevo objavijo v Direktu, ali bognedaj v Novicah (to slednje, bi bilo že tu mač). Skesano dvignila roko in se nedolžno nasmehnila. Priznam. Ampak nisem zanalašč!!! Mi je spodrsnilo.
No, no. Preden me začnete obsojati, naj povem, da sem se sicer v črnem maskirnem puloverju, sredi belega dneva, na privatnem dvorišču svojega drugega doma, trezna (no, verjetno ne bi napihala!), znašla pred nekimi čudnimi železnimi vrati, ki jih
tam pač nikoli do sedaj ni bilo. Oz. nikoli do sedaj niso bila spuščena. Z grozo ugotovim, da se na drugi strani vrat nahaja moj omiljeni novi, prelepi fensi jekleni konjiček in se nebodi ga lena odpravim raziskovat kje hudiča, bi se dalo ta železna vrata dvigniti, odpret, skratka naj izginejo tja od koder so se vzela. In kaj zdaj? Z očesom izurjene Jessice Fletcher sklenem jako pomembno ugotovitev, da na vratih ni nobene kljuke, nobenega gumba za odpiranje, nobene ključavnice, kamor bi lahko vtaknila katerega izmed 20 ključev, ki odpirajo okoli 30 vrat (na hitro: glavna glavna vrata, glavna rešetkasta vrata, vrata za na dvorišče (2), vrata za dvigalo, vrata za predverje v nadstropju, vrata od wc-ja, vrata od kuhinje, in lahko bi nadaljevala v nedogled. Smešno pri tem je, da poleg vseh teh ključev vseeno vsake toliko ostanem zaprta med dvema nadstropjema. O tem sem že enkrat dolgovezila tukaj). Skratka, tako nekaj minut skačem pred temi famoznimi vrati in jih skušam odpreti z vso silo. In ne gre in ne gre. Šment. Ko sem ravno na temu, da poskušam svojo srečo še iz druge strani dvorišča, mi za hrbet stopita dva do zob oborožena vojaka, v neprebojnih jopičih, namerita vame pištolo, izvedeta filmski trik in me v sekundi dvajst zbijeta na tla, vkleneta v lisice, obtožita vloma v Banko Slovenije, imela sem občutek, da me bosta obtožila tudi vloma v SKB ter me zvlečeta v kiblo in mi prebereta pravice. Ok, ok, just kidding. Ni bilo ravno tako, čeprav sem se počutila kot v največji h'woodski akcijski kriminalki z Willom v glavni vlogi. Ravno, ko sem si ogledovala nek priročen špohtel, ki je slonel na steni s katerim bi mogoče lahko vlomila, mi gospodiča v neprebojnem jopiču razložita, da pač tako na izi to ne bo šlo, da se ravno mimo teh vrat peljejo enormne količine denarja (hint, hint) in da me bosta primorana ovaditi zaradi poskusa vloma. ????? Ija. S svojo nadnaravno močjo, s katero komaj prelomim bobi palčko, bom jaz vlomila v »protivlomna« vrata Banke Slovenije. Pliz.
Končalo se je srečno zame (nobena kartoteke še zaenkrat), z rispektanjem in highfive-anjem omenjenih dveh pištolcev, mojim očarljivim nasmehom in skozi zobe stisnjenim »fakinidiots«.
PS. Danes je spet ena unih norih sred, ko se džabe švercam na simfonike v CD-ju. Mozart v žile. ;) In ja.. nekaj je na teh umetnikih, da se palim nanje ;))
Ne, niso me pobasal zaradi posedovanja kakšnih prepovedanih substanc.
Zanima me ali je že kdo čisto ponesreči vlomil v avto, ali pa po nekem nenavadnem naključju vlomil v gostinski lokal. Možno. Recimo, da ti po spletu čudnih in nenavadnih okoliščin, spodrsne na bananinem olupku, bor mašina ti pade iz rok in prileti direktiva v kiosk, pila za nohte pa pade v ključavnico in opala, kiosk odprt. Nisem pa še zasledila, da bi komu nevede uspelo vlomit oz., da bi kdo ponesreči poskušal vlomiti v banko. V Banko Slovenije, če smo še bolj natančni. Bom pa, preden vso zadevo objavijo v Direktu, ali bognedaj v Novicah (to slednje, bi bilo že tu mač). Skesano dvignila roko in se nedolžno nasmehnila. Priznam. Ampak nisem zanalašč!!! Mi je spodrsnilo.
No, no. Preden me začnete obsojati, naj povem, da sem se sicer v črnem maskirnem puloverju, sredi belega dneva, na privatnem dvorišču svojega drugega doma, trezna (no, verjetno ne bi napihala!), znašla pred nekimi čudnimi železnimi vrati, ki jih
tam pač nikoli do sedaj ni bilo. Oz. nikoli do sedaj niso bila spuščena. Z grozo ugotovim, da se na drugi strani vrat nahaja moj omiljeni novi, prelepi fensi jekleni konjiček in se nebodi ga lena odpravim raziskovat kje hudiča, bi se dalo ta železna vrata dvigniti, odpret, skratka naj izginejo tja od koder so se vzela. In kaj zdaj? Z očesom izurjene Jessice Fletcher sklenem jako pomembno ugotovitev, da na vratih ni nobene kljuke, nobenega gumba za odpiranje, nobene ključavnice, kamor bi lahko vtaknila katerega izmed 20 ključev, ki odpirajo okoli 30 vrat (na hitro: glavna glavna vrata, glavna rešetkasta vrata, vrata za na dvorišče (2), vrata za dvigalo, vrata za predverje v nadstropju, vrata od wc-ja, vrata od kuhinje, in lahko bi nadaljevala v nedogled. Smešno pri tem je, da poleg vseh teh ključev vseeno vsake toliko ostanem zaprta med dvema nadstropjema. O tem sem že enkrat dolgovezila tukaj). Skratka, tako nekaj minut skačem pred temi famoznimi vrati in jih skušam odpreti z vso silo. In ne gre in ne gre. Šment. Ko sem ravno na temu, da poskušam svojo srečo še iz druge strani dvorišča, mi za hrbet stopita dva do zob oborožena vojaka, v neprebojnih jopičih, namerita vame pištolo, izvedeta filmski trik in me v sekundi dvajst zbijeta na tla, vkleneta v lisice, obtožita vloma v Banko Slovenije, imela sem občutek, da me bosta obtožila tudi vloma v SKB ter me zvlečeta v kiblo in mi prebereta pravice. Ok, ok, just kidding. Ni bilo ravno tako, čeprav sem se počutila kot v največji h'woodski akcijski kriminalki z Willom v glavni vlogi. Ravno, ko sem si ogledovala nek priročen špohtel, ki je slonel na steni s katerim bi mogoče lahko vlomila, mi gospodiča v neprebojnem jopiču razložita, da pač tako na izi to ne bo šlo, da se ravno mimo teh vrat peljejo enormne količine denarja (hint, hint) in da me bosta primorana ovaditi zaradi poskusa vloma. ????? Ija. S svojo nadnaravno močjo, s katero komaj prelomim bobi palčko, bom jaz vlomila v »protivlomna« vrata Banke Slovenije. Pliz.
Končalo se je srečno zame (nobena kartoteke še zaenkrat), z rispektanjem in highfive-anjem omenjenih dveh pištolcev, mojim očarljivim nasmehom in skozi zobe stisnjenim »fakinidiots«.
PS. Danes je spet ena unih norih sred, ko se džabe švercam na simfonike v CD-ju. Mozart v žile. ;) In ja.. nekaj je na teh umetnikih, da se palim nanje ;))
Friday, April 21, 2006
Ti, ti, prstek, ti!
Hah, dejansko mi hočejo kekci v parlamentu, ki med drugim radi odrejajo svojim kolegicam ginekološke preglede, se tepejo s časopisi po glavi (Delo za kaj več tako ali tako ni več primerno), zmerjajo, se obnašajo ko zadnji člen na prehranjevalni verigi, katerih olika in retorika je vedno bolj na ravni orangutanov, prepričati, da je kazanje fakiča (se pravi srednjega prsta na roki) prekršek!!!! (?????)
Ne vem ali naj se zabijam z glavo v zid, tolčem po čelu, mečem ob tla in si hkrati tlačim še vilico v oko, da bom končno dojela kaj za božjo voljo je pri nas početi moralno. Oziroma, kaj je moralno ne početi. Ali s svojim mezinčkom mogoče koga žalim, ponižujem, iritiram, ga vznemirjam. Še tega se mi manjka, da me bo kdo zaradi njegovih prizadetih čustev ob gledanju mojega sredinca prijavil policiji.
Zadeva malodane meji na Jonasovo prvoaprilsko šalo. Žal to ni šala! Tokrat nam bodo z zakonom prepovedali kazati jebenega sredinca, ki ni nič drugega kot prst, s katerim nas je obdarila mati narava. Kako naj vam dopovem da je to samo prst, kost, malo mesa in kita. Mogoče je v tem slednjem problem. In to samo zato, ker en zafrustriran Janez v tem vidi pohujšanje, nabrekel falus, greh, 3. svetovno vojno , pornografijo, izrodek civilizacije, breskvico iz vipavske in kaj jaz vem, o čem mu mašta še proradi. Definitivno mu preveč dogaja, če mu en klinčev prst predstavlja toliko gorja. In človek se vpraša, na katerih drogah je ta vlada šizofrena.
Torej kmalu nam bodo začeli sekati sredince, če še to ne bo zaleglo nas bodo najverjetneje postavili pred strelski vod. Ou good old times.
Začnemo lahko kar pri najmlajših. Drevo je treba upogniti že v mladosti. Romana je že naredila eno Prstno igrico, ki si jo lahko ogledate na tej strani (video - klik na Prstno igrico).
Po takem principu bi jaz prepovedala brskanje po nosu na javnem prostoru, praskanje po riti in podjebavanje poslancev v parlamentu. To me namreč blazno iritira. Poleg tega bi jih poslala v malo šolo olike in lepega jezika. Uvedla bi posebne električne ovratnice, ki bi jih malce zdrmale ob vsaki laži, ki bi jo izrekli. Za vsak neumen zakon, ki ga podprejo pa bi jim odsekala roko, ki je pritisnila gumb. Sek sek sek in žag žag žag.
BTW: Pluvanje je še zmeraj legalno. Ptuuuj.. JTM!
Ne vem ali naj se zabijam z glavo v zid, tolčem po čelu, mečem ob tla in si hkrati tlačim še vilico v oko, da bom končno dojela kaj za božjo voljo je pri nas početi moralno. Oziroma, kaj je moralno ne početi. Ali s svojim mezinčkom mogoče koga žalim, ponižujem, iritiram, ga vznemirjam. Še tega se mi manjka, da me bo kdo zaradi njegovih prizadetih čustev ob gledanju mojega sredinca prijavil policiji.
Zadeva malodane meji na Jonasovo prvoaprilsko šalo. Žal to ni šala! Tokrat nam bodo z zakonom prepovedali kazati jebenega sredinca, ki ni nič drugega kot prst, s katerim nas je obdarila mati narava. Kako naj vam dopovem da je to samo prst, kost, malo mesa in kita. Mogoče je v tem slednjem problem. In to samo zato, ker en zafrustriran Janez v tem vidi pohujšanje, nabrekel falus, greh, 3. svetovno vojno , pornografijo, izrodek civilizacije, breskvico iz vipavske in kaj jaz vem, o čem mu mašta še proradi. Definitivno mu preveč dogaja, če mu en klinčev prst predstavlja toliko gorja. In človek se vpraša, na katerih drogah je ta vlada šizofrena.
Torej kmalu nam bodo začeli sekati sredince, če še to ne bo zaleglo nas bodo najverjetneje postavili pred strelski vod. Ou good old times.
Začnemo lahko kar pri najmlajših. Drevo je treba upogniti že v mladosti. Romana je že naredila eno Prstno igrico, ki si jo lahko ogledate na tej strani (video - klik na Prstno igrico).
Po takem principu bi jaz prepovedala brskanje po nosu na javnem prostoru, praskanje po riti in podjebavanje poslancev v parlamentu. To me namreč blazno iritira. Poleg tega bi jih poslala v malo šolo olike in lepega jezika. Uvedla bi posebne električne ovratnice, ki bi jih malce zdrmale ob vsaki laži, ki bi jo izrekli. Za vsak neumen zakon, ki ga podprejo pa bi jim odsekala roko, ki je pritisnila gumb. Sek sek sek in žag žag žag.
BTW: Pluvanje je še zmeraj legalno. Ptuuuj.. JTM!
Wednesday, April 19, 2006
Smrt Janšizmu, svoboda narodu...
... in službe študentom!
Siva sreda je za nami. Par tisoč glava rulja je tega jutra protestirla zaradi bede, ki se ji godi. »Nočemo šolnine«, so vzklikali na Kongrescu, kjer se je med tem mudil tudi knjižni sejem.
Črna sreda pa je bila za založnike, ki so prijavili nenavadno veliko količino ukradenih knjig.
Jap. Knjige so kar dost draga zadeva za študentski žep.
Siva sreda je za nami. Par tisoč glava rulja je tega jutra protestirla zaradi bede, ki se ji godi. »Nočemo šolnine«, so vzklikali na Kongrescu, kjer se je med tem mudil tudi knjižni sejem.
Črna sreda pa je bila za založnike, ki so prijavili nenavadno veliko količino ukradenih knjig.
Jap. Knjige so kar dost draga zadeva za študentski žep.
Tuesday, April 18, 2006
Nedeljek
Če je bil včeraj nedeljek in še prej sobolja, potem je danes tordeljek ali ponek?
Ne vem čist ziher, ampak vem, da se nam obetajo danes precej velike spremembe. Bemu, po praznikih te zmeri neki šusne k strela z jasnega. In vsi vemo, da laufat s polnim želodcem ni zabavno, kaj šele prijetno opravilo. Niti ni lepo gledati včeraj prežvečeno šunko, želodec, hren, filo, jajca, likalnik in bogsigavedi, kaj sem pospravila med polnočnim brezglavim ropanjem hladilnika.
Pohvalno je predvsem to, da sem vstala ob 1. (z besedo prvem) zvenenju budilke, po štirih urah spanja. Tisti, ki me malo bolje poznajo, bi vedeli povedati, da imam strašne probleme z lezenjem iz postelje pred 9h zjutraj ali, da nimam spljoh nobenega problema s krešanjem kjerkoli dobim kaj mehkega pod glavo. Mislim, da bom sama sebi namenila eno veliko pohvalo za vzpodbudo, da se letos mogoče to še kdaj zgodi.
Prazniki, so bili tokrat za spremembo malo manj v znamenju »familije« in žretja (razen včeraj zvečer). Petkovo navdušenje nad Stiskajočimi dečki se je po tem, ko so me »malce» opljuvali in obljuvali (privilegij sedečih v 1. vrsti), slednje me je zadelo kar trikrat, sprevrglo v fanatično oboževanje. Kdaj bo naslednja predstava?? Naj se še na tem mestu takojci pohvalim. Prvič, ko so bruhali sem mižala, drugič, ko se je prikazal lavor sem gledala čez prste, vmes sem doživela še en analni aktimel izliv (s tem sploh nisem imela problemov) in ko so še zadnjič porivali kanglico na oder sem že znanstveno preučevala iz česa je narejen izbljuvek. Huraaa! Tale del predstave spada približno v isto kategorijo sadomazohizma, kot pred leti ko so začeli bruhati Johnny Knoxville in prijatelji. Ob pomembni predpostavki, da kadarkoli se v bližini bruha, ni važno ali na tv ali v živo, ali če se samo preveč barvito omenja zgoraj omenjeno početje, lahko brez večjega problema moj želodček vrne vse popito in požreto in takrat sem samo v enem tednu trikrat gledala kako Steve O popije in izbruha zlato ribico. JP, bruhanje je dandanes v modi in prav nič ogabno. Ubistvu je celo kul, skupinsko bruhanje najstnic na šolskem Wcju ali na kakšnem partiju, pa prav nobena redkost. Predstava je bila odlična in dobesedno za crknt smešna. Tako sem z razmočenim in razmazanim makeupom fino sovpadala z imidžem DJ Sašota v Menzi.
Tudi Koktejlirani kiviji so nas naslednji dan zabavali pri zabijanju zadnjega žeblja v krsto in jim tukaj namenjam eno prav pozitivno in nadvse pohvalno oceno. Priznam, podkupili so me z neomejeno količino piva med in po predstavi. In pizza velikanka tudi ni bila švoh - da ne boste mislili, da se me da podkupiti samo z alkoholom!
Ne vem čist ziher, ampak vem, da se nam obetajo danes precej velike spremembe. Bemu, po praznikih te zmeri neki šusne k strela z jasnega. In vsi vemo, da laufat s polnim želodcem ni zabavno, kaj šele prijetno opravilo. Niti ni lepo gledati včeraj prežvečeno šunko, želodec, hren, filo, jajca, likalnik in bogsigavedi, kaj sem pospravila med polnočnim brezglavim ropanjem hladilnika.
Pohvalno je predvsem to, da sem vstala ob 1. (z besedo prvem) zvenenju budilke, po štirih urah spanja. Tisti, ki me malo bolje poznajo, bi vedeli povedati, da imam strašne probleme z lezenjem iz postelje pred 9h zjutraj ali, da nimam spljoh nobenega problema s krešanjem kjerkoli dobim kaj mehkega pod glavo. Mislim, da bom sama sebi namenila eno veliko pohvalo za vzpodbudo, da se letos mogoče to še kdaj zgodi.
Prazniki, so bili tokrat za spremembo malo manj v znamenju »familije« in žretja (razen včeraj zvečer). Petkovo navdušenje nad Stiskajočimi dečki se je po tem, ko so me »malce» opljuvali in obljuvali (privilegij sedečih v 1. vrsti), slednje me je zadelo kar trikrat, sprevrglo v fanatično oboževanje. Kdaj bo naslednja predstava?? Naj se še na tem mestu takojci pohvalim. Prvič, ko so bruhali sem mižala, drugič, ko se je prikazal lavor sem gledala čez prste, vmes sem doživela še en analni aktimel izliv (s tem sploh nisem imela problemov) in ko so še zadnjič porivali kanglico na oder sem že znanstveno preučevala iz česa je narejen izbljuvek. Huraaa! Tale del predstave spada približno v isto kategorijo sadomazohizma, kot pred leti ko so začeli bruhati Johnny Knoxville in prijatelji. Ob pomembni predpostavki, da kadarkoli se v bližini bruha, ni važno ali na tv ali v živo, ali če se samo preveč barvito omenja zgoraj omenjeno početje, lahko brez večjega problema moj želodček vrne vse popito in požreto in takrat sem samo v enem tednu trikrat gledala kako Steve O popije in izbruha zlato ribico. JP, bruhanje je dandanes v modi in prav nič ogabno. Ubistvu je celo kul, skupinsko bruhanje najstnic na šolskem Wcju ali na kakšnem partiju, pa prav nobena redkost. Predstava je bila odlična in dobesedno za crknt smešna. Tako sem z razmočenim in razmazanim makeupom fino sovpadala z imidžem DJ Sašota v Menzi.
Tudi Koktejlirani kiviji so nas naslednji dan zabavali pri zabijanju zadnjega žeblja v krsto in jim tukaj namenjam eno prav pozitivno in nadvse pohvalno oceno. Priznam, podkupili so me z neomejeno količino piva med in po predstavi. In pizza velikanka tudi ni bila švoh - da ne boste mislili, da se me da podkupiti samo z alkoholom!
Friday, April 14, 2006
This is no ordinary friday
Sonček jeeee in jaz sem zmešanaaa! Soneč je in jaz sem zmee šaaa naaa!
Ah, danes sem tako dobre in pozitivne volje (kako drugače, kot ponavadi), da morem to deliti z vami. Za spremembo ne bom drekcala po vaših blogih, ampak bom še na svojem blogkotičku malce dolgovezila in mlatila prazno slamo.
Samo zato, ker je petek in ker je sonček in ker se počutim tako odfukano dbest. Mislim, da imam overdose b vitamina, s katerim sem se prijetno fiksala med "malico" na terasi z simpatičnim sogovornikom, s katerim itak tičim vsak dan skupaj. Damet. Moram še kake nove kolege dobit. On je bil z mislimi na morju in lovil ribe, jaz pa na avijonu 3700 metrov nad štajersko zemljo, na vratih, sekunda pred odskokom, ko se ti vse zdi nepomembno in ti adrenalin seka čez žile 200 km/h.. in wuuusssshhhhhh.
Pod nama pa trole in smogobili.. in vse je bilo tako nagravžno lepo rožasto, kičasto in kapučino je res odličen (za razliko od želodčne motnje povzročajoč Neskafeja). V daljavi nekje pa neka dalmatinska pjevalka v živo poje in vabi v Dalmacijo. Adijo pamet!
In še ni konec. Ne!
Zvečer pa trening za trebušne mišice z gospodično Ano in fanti iz Dejmo stisnt teatra.
Če bo šlo tako naprej, bo weekend čisti odfruk!
PS: Držim pesti za JinX. Go girl! Pa naredi jim cel raztur! I know you will!
Ah, danes sem tako dobre in pozitivne volje (kako drugače, kot ponavadi), da morem to deliti z vami. Za spremembo ne bom drekcala po vaših blogih, ampak bom še na svojem blogkotičku malce dolgovezila in mlatila prazno slamo.
Samo zato, ker je petek in ker je sonček in ker se počutim tako odfukano dbest. Mislim, da imam overdose b vitamina, s katerim sem se prijetno fiksala med "malico" na terasi z simpatičnim sogovornikom, s katerim itak tičim vsak dan skupaj. Damet. Moram še kake nove kolege dobit. On je bil z mislimi na morju in lovil ribe, jaz pa na avijonu 3700 metrov nad štajersko zemljo, na vratih, sekunda pred odskokom, ko se ti vse zdi nepomembno in ti adrenalin seka čez žile 200 km/h.. in wuuusssshhhhhh.
Pod nama pa trole in smogobili.. in vse je bilo tako nagravžno lepo rožasto, kičasto in kapučino je res odličen (za razliko od želodčne motnje povzročajoč Neskafeja). V daljavi nekje pa neka dalmatinska pjevalka v živo poje in vabi v Dalmacijo. Adijo pamet!
In še ni konec. Ne!
Zvečer pa trening za trebušne mišice z gospodično Ano in fanti iz Dejmo stisnt teatra.
Če bo šlo tako naprej, bo weekend čisti odfruk!
PS: Držim pesti za JinX. Go girl! Pa naredi jim cel raztur! I know you will!
Tuesday, April 11, 2006
Online banka
V mojem primeru bi bilo bolj ustrezno ime slooooowline banka. Odkrivam namreč nove pojme internetnega plačevanaja računov s klikom na en gumb. Seveda. Sure. Mmhm.
1. korak: Na internetni strani banke te novodobne storitve vtipkaš račun, sklic, naslov, vsoto, itd.., pritisneš "plačaj" in se ti pojavi grd rdeč križec, za katerega sem najprej domnevala, da je tam zato, ker nekaj ne štima.
2. korak: Zatorej ponovimo postopek, preverimo številke. Vse se ujema. Spet ta drekast rdeč križec.
3. korak: WTF? Nagrbančeno čelo, našobljene ustnice, pogled izpod obrvi. Ok, si rečeš, gremo še enkrat (beri petkrat): sklic – se ujema, št. računa – tudi, naslov, ime, mesto,... Vse se ujema. Nad glavo pa se pojavi oblaček z vprašajem, na drugi strani lučka utripa in vpije »tidu-didi-tidu-didu« - očiten znak. Čuj nekaj nea vrei! Aha, zraven križca telefonska številka. Sem vedela, da je križec za nekaj drugega.
4. korak: Pokličeš gospodično Sršen na banki in upaš, da ti bo kako pomagala. Ja, ja, kar upaj. Gospodična je na bolniški.
5. korak: Pogovor z drugo prijazno gospodično, hkrati izvedem ženski multitasking t.j. korak št. 6: medtem, ko jo prepričujem, da so vsi računi in sklici pravilno vpisalni v obrazec, ji faksiram št. računa željenega nakazila, sklic, št. mojega računa, ime, naslov in vse zahtevane podatke,
7. korak: Banka sprejme podatke, ki jih nato obdela in ugotovi nepravilnost (na prejetem faksu se nič ne vid/ne da razbrati/so ga založili), zato te lepo lepo lepo lepo prosi za izpolnitev nekega drugega naloga oz. formularja, ki ti ga pošljejo po faksu. Kaj pa drugega. Hkrati ti telefonično sporočijo telefonsko številko in pristojno osebo, kamor lahko po želji sporočiš napako v njihovem sistemu. HUDO!
8. korak: Banka ti nato po faksu pošlje celo na pol izpolnjen obrazec, v katerega samo vpišeš številko računa kamor naj se denar nakaže. Resnično neverjetno!
9: korak: Izpolnjen nalog faksiraš nazaj banki.
10. korak: Voila. In račun je plačan. Dan pa je okoli.
Oh, kako simpl in uporabniku prijazno. V desetih korakih, brez nepotrebnega čakanja v vrstah. A ni to totalno carsko fantastično fajn? Še zmeraj se ne morem načuditi vsej tej moderni tehnologiji in niti iz bajte mi ni bilo treba.
Oh, Dear Dick
»tale je moj zadn«
»Prenehal bom jesti sladkarije« pravi omambljen od basanja s čokoladno rezino, ki je bojda čisto zares njegova zadnja !! Ampak tokrat pa res.
MHM.
Rehab is for quiters!
»Prenehal bom jesti sladkarije« pravi omambljen od basanja s čokoladno rezino, ki je bojda čisto zares njegova zadnja !! Ampak tokrat pa res.
MHM.
Rehab is for quiters!
Saturday, April 08, 2006
Golden Shower
Zlati tuš je naslov komada od Srečne mladine, ki sem ga zamudila. Ne bom si odpustila!
Kako do karte?
Letos so se v Ortiču spomnili ene čudne zadeve in tokrat za Ortofest ni mogoče rezervirat karte. Lahko pa jo dvigneš po 18. uri na dan koncerta. Poanta je v tem, a sem bila spet pametna in si mislila »ah, sej itak ne bo razprodan«. Koncertno primerno podprta uletim v Ortiča, od pozitivne energije, pričakovanja, hormonov, 1 piva in ganje me je razganjal do stropa! Na WC-ju težim eni blondinki, če slučajno ve, če se je koncert že pričel (ker zamujam kake 30 minut). Po stari navadi se seveda koncerti v Ortiču vedno pričnejo kake pol ure po napovedanemu začetku. Opravim na WC-ju in šibam gor, kjer me na začetku šteng v trenutni raj na zemlji ustavi gospod debeli redar/vratar/moron/debil/vunbacač/__________ (vstavi po želji), ki mi z nasmehom na ustnicah pove, da je če nimam rezervacije bo bolj švoh tale koncert. Zaradi prej omenjenih razpoloženjskih presežkov mi RAM malce zablokira in edino kar sem uspela izjavit je bilo: »Rezervacije???«. Sekundo kasneje je mal manjkal, da nisem začela vpit. Pa model, na netu piše, da ni rezervacij. Po rahlem šumu v komunikacijo z na štengam stoječim se vmeša v pogovor drugi vunbacitelj in mi predlaga nej se grem gor zment. Preplavi me občutek zgroženosti in zmedenost… in po glavi mi hodi samo to, da moram nekak noter. Okej, pridem pred nebeška vrata in Sveti Peter je imel še en tinivini majcen kupček kart (tri največ). Vrata se odpro, zasije edenska svetloba, ki me posrka vase in glasba me omami. Yesss notri sem. [Vratarja bom pol na gobec.] Občutek je božanski, stojim v prvi vrsti, direkt pred zvočnikom in ogrožam svoj ne več tako dober sluh. Jebiga, če bom že oglušela, naj bo to vsaj zaradi dobre muze! Ne vem čemu gre pripisati fantastičen filing ob poslušanju koncerta, toda ozvočenje je bilo super, ozračje fukabilno, publika v transu. Neopisljivo. Malce so mi šle na živce 16-letne fotografinje in kamermanke, ki so se preveč rinile pred odrom in me prav nesramno odrivale, a se nisem pustila motit!!! Koncert je bil fenomenalen plata Listen to Srečna Mladina pa je najhudejši izrodek slovenske glasbene scene.
Tizer- Divji grm na vzhodu
Več tega, prosiiiiim!!
Fantje res Obvladajo v nulo, dvorana je bila pretesna za vsa ušesa hotna harmonije happy mladcev, kar samo vpije po dejstvu, da Ljubljana potrebuje še en večji prostor za takšne prireditve! Srečna mladina je iz medlega punk tenstanga krompirja, ob zamenjavi vseh članov (razen Vladeka), prišla iz pubertete in se razvila v enega najboljših underground bendov v Sloveniji. Jebeš Šitdarto! I want more!!!
Res ne vem kwa je s temi redarji v Ortiču. Po koncertu, ko sem ravno v miru praznila krigl s pivom in že planirala odhod na meto (80's z očarljivim DJ Emulgatorjem, ki žal pojmuje 80's brez Depeche Mode ampak mu oprostim, ker je tako fajn migal z rito in rokami, pa še lupčka na lička sem dobila) , mi je prišel morit za dokument. Haloo.. zakaj že? Ni mi verjel da bom 25 in sem mu mogla dejansko pokazat vozniško. No sej tako na hitro je ovitek pogledal. Vozniška je v resnici od mame, jaz imam pa rosnih 16 let.
Kako do karte?
Letos so se v Ortiču spomnili ene čudne zadeve in tokrat za Ortofest ni mogoče rezervirat karte. Lahko pa jo dvigneš po 18. uri na dan koncerta. Poanta je v tem, a sem bila spet pametna in si mislila »ah, sej itak ne bo razprodan«. Koncertno primerno podprta uletim v Ortiča, od pozitivne energije, pričakovanja, hormonov, 1 piva in ganje me je razganjal do stropa! Na WC-ju težim eni blondinki, če slučajno ve, če se je koncert že pričel (ker zamujam kake 30 minut). Po stari navadi se seveda koncerti v Ortiču vedno pričnejo kake pol ure po napovedanemu začetku. Opravim na WC-ju in šibam gor, kjer me na začetku šteng v trenutni raj na zemlji ustavi gospod debeli redar/vratar/moron/debil/vunbacač/__________ (vstavi po želji), ki mi z nasmehom na ustnicah pove, da je če nimam rezervacije bo bolj švoh tale koncert. Zaradi prej omenjenih razpoloženjskih presežkov mi RAM malce zablokira in edino kar sem uspela izjavit je bilo: »Rezervacije???«. Sekundo kasneje je mal manjkal, da nisem začela vpit. Pa model, na netu piše, da ni rezervacij. Po rahlem šumu v komunikacijo z na štengam stoječim se vmeša v pogovor drugi vunbacitelj in mi predlaga nej se grem gor zment. Preplavi me občutek zgroženosti in zmedenost… in po glavi mi hodi samo to, da moram nekak noter. Okej, pridem pred nebeška vrata in Sveti Peter je imel še en tinivini majcen kupček kart (tri največ). Vrata se odpro, zasije edenska svetloba, ki me posrka vase in glasba me omami. Yesss notri sem. [Vratarja bom pol na gobec.] Občutek je božanski, stojim v prvi vrsti, direkt pred zvočnikom in ogrožam svoj ne več tako dober sluh. Jebiga, če bom že oglušela, naj bo to vsaj zaradi dobre muze! Ne vem čemu gre pripisati fantastičen filing ob poslušanju koncerta, toda ozvočenje je bilo super, ozračje fukabilno, publika v transu. Neopisljivo. Malce so mi šle na živce 16-letne fotografinje in kamermanke, ki so se preveč rinile pred odrom in me prav nesramno odrivale, a se nisem pustila motit!!! Koncert je bil fenomenalen plata Listen to Srečna Mladina pa je najhudejši izrodek slovenske glasbene scene.
Tizer- Divji grm na vzhodu
Več tega, prosiiiiim!!
Fantje res Obvladajo v nulo, dvorana je bila pretesna za vsa ušesa hotna harmonije happy mladcev, kar samo vpije po dejstvu, da Ljubljana potrebuje še en večji prostor za takšne prireditve! Srečna mladina je iz medlega punk tenstanga krompirja, ob zamenjavi vseh članov (razen Vladeka), prišla iz pubertete in se razvila v enega najboljših underground bendov v Sloveniji. Jebeš Šitdarto! I want more!!!
Res ne vem kwa je s temi redarji v Ortiču. Po koncertu, ko sem ravno v miru praznila krigl s pivom in že planirala odhod na meto (80's z očarljivim DJ Emulgatorjem, ki žal pojmuje 80's brez Depeche Mode ampak mu oprostim, ker je tako fajn migal z rito in rokami, pa še lupčka na lička sem dobila) , mi je prišel morit za dokument. Haloo.. zakaj že? Ni mi verjel da bom 25 in sem mu mogla dejansko pokazat vozniško. No sej tako na hitro je ovitek pogledal. Vozniška je v resnici od mame, jaz imam pa rosnih 16 let.
Thursday, April 06, 2006
Oh, lordy or he's an idiot part II.
Se se vam je tale smešni mož in njegov steroid zdel nevarn? Bizarno kretenčkast? Podebiljen? Malce čez les..aa? Uglavnem tako preveč ameriški, da se ti odkotali čeljust naravnost v najbolj zabačeni kot sobe, kjer je verjetno tudi obstala. Oww Uncle Sam!!
Fantki, tako velike vas pa spet nočemo!
Fantki, tako velike vas pa spet nočemo!
Wednesday, April 05, 2006
Pajkice so za telovadbo!!
Neprijetna slutnja me je obhaja, ko sem vsak dan hodila mimo trume ljudi ali se z njimi drenjala na troli. Tudi na kakšnem sestanku, mimohodu na Čopovi ali ob ležernem čakanju zamudnikov pred Namo, mi je postajalo nemalokrat slabo in le za mišji anus je manjkalo, da nisem koga prav nagravžno pobruhala. Po tednu brskanja po raznih štacunah se mi je naredil čir na želodcu in mislim, da se mi je na očeh naredil tumor. A žebljico na glavico je zabila znanka s katero sva se srečali v eni izmed trgovin s cotami in to s samo štirimi besedami »to se zdej nos«.
SO FUCKING WHAT!!??
Lupčki moji, a se nismo že desetletje nazaj strinjal, da kavbojke na korenčka z nenormalno visokim pasom* = FUJ in GRDO??!! Po pravic povedano, mene boli desna dojka kaj piše v Grdopolitanu in še bolj mi stran visi kaj folk zdaj nosi. Jaz že ne mislim po svetu hodit v hlačah na korenčka, v pajkicah, s frizuro the higher the hair the closer to god in v belih štumfih. Samo Peggy Bundy dobr izpade v tem.
Zakaj hudiča ne morem zdaj v štacuni dobiti enih normalnih gat z nizkim pasom in rahlo na zvonc?? Zakaj? Zakaj? Zakaj?!!!
Ni mi preostalo drugega, kot da obraz prekrijem s krokodiljimi solzami in si obrišem smrkelj v rokav, iz kleti prinesem šivalni stroj….
Kurc. Kolk manjka, da bo ful in tak hodit okoli?
*Kar koli je nad popkom je že čist preveč!
SO FUCKING WHAT!!??
Lupčki moji, a se nismo že desetletje nazaj strinjal, da kavbojke na korenčka z nenormalno visokim pasom* = FUJ in GRDO??!! Po pravic povedano, mene boli desna dojka kaj piše v Grdopolitanu in še bolj mi stran visi kaj folk zdaj nosi. Jaz že ne mislim po svetu hodit v hlačah na korenčka, v pajkicah, s frizuro the higher the hair the closer to god in v belih štumfih. Samo Peggy Bundy dobr izpade v tem.
Zakaj hudiča ne morem zdaj v štacuni dobiti enih normalnih gat z nizkim pasom in rahlo na zvonc?? Zakaj? Zakaj? Zakaj?!!!
Ni mi preostalo drugega, kot da obraz prekrijem s krokodiljimi solzami in si obrišem smrkelj v rokav, iz kleti prinesem šivalni stroj….
Kurc. Kolk manjka, da bo ful in tak hodit okoli?
*Kar koli je nad popkom je že čist preveč!
Subscribe to:
Posts (Atom)
