Sredi ljubljanskega mestnega jedra stoji mogočna stara hiša, ki se bohoti s svojim preteklim ponosom in se šopiri pred ostalimi velikimi hišami. Če bi te hiše lahko govorile in če bi lahko hodile. To bi bile fine in bi ob nedeljah hodile na trg, potem bi se sprehodile do Križank in do prijateljice v kateri je Ljubljanski mestni muzej. In šle tam na kavo Hausbrant in bi čvekale o današnji mladini, kako jim gre na živce tisti amer Mkdonald sredi Čopove, verjetno bi še navrgle kako o gospeh, ki hodijo v Opero in kako je bilo včasih vse enostavno. In lepo, ko so bile še same najlepše. Vsaka od teh hiš ima svojo zgodbo, vsaka ima svoje ljudi, ki v njej prebivajo in z vsako se drugače razumem.
Nekoč je bila ta hiša največja, najvišja, najlepša daleč naokoli in ne samo v deželi Kranjski. Prišli so jo občudovati ljudje od vsepovsod. S Katjušo sva, še v času, ko smo pili juice ali gosti sok, nedolžno stopili vanjo in z velikimi okroglimi očmi, v pričakovanju nečesa neznanega ogledovali mogočno stopnišče, ki se je vilo do trinajstega nadstropja. Stopili sva v enega od treh dvigal, na skrajni levi in pritisnili gumb, ki bi naju popeljal do najine nirvane in gostega soka s smetano. Številke na desni strani so se s pospeškom hude mravljice spreminjale 9…10….11…12 .. jeeess, končno. Na cilju sva. Pripraviva se da bi izstopili,nizki štart, en, dva, tri… Do čudovitega razgleda na Dunajsko, ljubljanski grad, Tivoli in druge velike hiše naju ločijo samo še vrata. Počakava hip ali dva, zdaj bi se vrata že morala odpreti. Najini pogledi se srečajo in v očeh se nama pojavijo veliki boldirani vprašaji. Kaj zdaj?? Naj kričiva? Naj razbijava? Naj butava po vratih in se dereva »na pomoč«?? Na desni strani poleg gumbov za nadstropij se je nenadoma zabliskal tudi gumbek z zvončkom. Pritisnem in spet čakava. In čakava. Doživljali sva že vse najhujše možne scenarije iz holivudskih filmov, pretrgala se bo zajla, zgrmeli bova v prtličje, mogoče se bova pa samo zadušili. Takrat sem se prvič zavedala, da tudi jaz švicam. Groznooo! Malo še ropotava (če bi temu lahko rekli ropotanje) po vratih in ta se čudežno odprejo. Hvala bogu!! Gospod s pladnjem v rokah, na las podoben Brucu Žvillisu, naju malce zblojeno pogleda, ko mu hkrati hitiva poljubljati noge in skačeva v naročje ter mu prisegava dosmrtno hvaležnost, ker nama je rešil življenje.
Danes sem v tej hiši malodane doma. Premagala sem strah pred dvigali, čeprav uporabljamo samo tistega skrajno desno, ki me popelje do četrtega nadstropja. Največkrat pa sem prisiljena razmigavati svoje ritne mišice, ker je dvigalo pokvarjeno.
Nekoč je bila ta hiša največja, najvišja, najlepša daleč naokoli in ne samo v deželi Kranjski. Prišli so jo občudovati ljudje od vsepovsod. S Katjušo sva, še v času, ko smo pili juice ali gosti sok, nedolžno stopili vanjo in z velikimi okroglimi očmi, v pričakovanju nečesa neznanega ogledovali mogočno stopnišče, ki se je vilo do trinajstega nadstropja. Stopili sva v enega od treh dvigal, na skrajni levi in pritisnili gumb, ki bi naju popeljal do najine nirvane in gostega soka s smetano. Številke na desni strani so se s pospeškom hude mravljice spreminjale 9…10….11…12 .. jeeess, končno. Na cilju sva. Pripraviva se da bi izstopili,nizki štart, en, dva, tri… Do čudovitega razgleda na Dunajsko, ljubljanski grad, Tivoli in druge velike hiše naju ločijo samo še vrata. Počakava hip ali dva, zdaj bi se vrata že morala odpreti. Najini pogledi se srečajo in v očeh se nama pojavijo veliki boldirani vprašaji. Kaj zdaj?? Naj kričiva? Naj razbijava? Naj butava po vratih in se dereva »na pomoč«?? Na desni strani poleg gumbov za nadstropij se je nenadoma zabliskal tudi gumbek z zvončkom. Pritisnem in spet čakava. In čakava. Doživljali sva že vse najhujše možne scenarije iz holivudskih filmov, pretrgala se bo zajla, zgrmeli bova v prtličje, mogoče se bova pa samo zadušili. Takrat sem se prvič zavedala, da tudi jaz švicam. Groznooo! Malo še ropotava (če bi temu lahko rekli ropotanje) po vratih in ta se čudežno odprejo. Hvala bogu!! Gospod s pladnjem v rokah, na las podoben Brucu Žvillisu, naju malce zblojeno pogleda, ko mu hkrati hitiva poljubljati noge in skačeva v naročje ter mu prisegava dosmrtno hvaležnost, ker nama je rešil življenje.
Danes sem v tej hiši malodane doma. Premagala sem strah pred dvigali, čeprav uporabljamo samo tistega skrajno desno, ki me popelje do četrtega nadstropja. Največkrat pa sem prisiljena razmigavati svoje ritne mišice, ker je dvigalo pokvarjeno.
No comments:
Post a Comment