O barvanju in še čem..

Pred kratkim sem bila obtožena da sem debil in da imam »strong mental problems, but in a good way«.

Ouurajtii, tell me something new!!!

To je tako, če v Angliji živečega Avstralca sprašuješ, če so ga kdaj Britanci zajebaval »fucking kangaroo« in mu še omeniš, da si rahlo »modificiral« sliko, ki si jo po amaterskem turističnem vodenju Kengurujev in Jenkijev okrog Ljubljane do ljubljanskih Žal ter po celonočnem klatenju po urbanih rupah, podprtim s prekomernim konzumiranje borovničk, piva in rakije pri teti Ani na čevapčičih (Hot horsa žal niso hoteli probat – imajo neke predsodke do hranjenja s to lepo živaljo, pa sploh ne vejo kolk je to doooobrr), privlekel domov bogve iz kje. Sliko smo si nato znanstveno ogledovali in se strinjali da je na njej Marsovčk oz. neko drugo vanzemaljsko bitje ali pa lik iz travmatičnih sanj iz otroštva.

Ta vesoljska zadevščina je potem nekaj časa visela na steni in se ni noben kaj preveč ukvarjal z njo. Pač ena slika. Buhu. Big deal. Potem se je moja ljuba mati nekega dne odločila, da je naš flet potreben stilske preobrazbe. Tako sem nekega lepega dne zakorakala v hodnik bolnišnično zelenkaste barve, kuhinja pa po novem odseva neko neopisljivo rdečo barvo, kot da bi v Merlota dodal nekaj edigsa. Slika pa se je tako preselila iz stene v mojo sobo. Nekako se je njena morilsko hladna modra barva tepla z zdravstveno zeleno steno. Še isto noč se, rahlo še v tretji REM fazi, teleportiram iz postelje, ker me je začel tiščat in kaj prvo zagledam??!! Naravnost v oči me gleda bradati pravoslavni pop!!! Uga buga.. that was KRIPI!!! Ni veliko manjkalo pa bi morala menjat rjuhe. Odločitev je bila več kot jasna. Pop mora stran in pika! Naj se zdaj nadme zgrne cela pravoslavna in kulturniška horda in me obsodi na kamenjanje in sekanje rok, tega ne morem imeti zraven postelje! V hodniku tudi ne, ker grem mimo vsakič, ko grem iz svojega brloga. Mogoče bi fajn pasala v WC. Če si malce zaprt, samo pogledaš sliko in vuala nimaš več dotičnih problemov. Žal je tudi to odpadlo, ker ima kopalnica pri nas status svetišča in v pravo ateistično kopalnico ne sodi verska ikonografija.
Michael me je prosil, naj to rahlo popravljeno verzijo pofotkam in mu jo pošljem, da vidi moj umotvor. Iijajks!! Hec je, ker je edini, ki mu je bila slika očitno res všeč. Hm. Žal tega nisem vedela, dokler nisem prejela njegovega ogorčenega maila in začudenja kako hudiča mi je padla v glavo ta bizarna ideja. Simpl. Bila je ena dolgočasna nedelja in še čopiči in barve so bili na dosegu mojih ustvarjanja željnih ročic. Malce me skrbi njegova reakcija, ker je tip rahlo občutljiv. No, po tehtnem premisleku sem se le opogumila in mu poslala še nedokončanega mačkona s pripisom, naj za vsak slučaj pred odpiranjem fajla poje kako pomirjevalo (oz. preventivno več njih) in upam, da navkljub vsemu ostaneva prijatelja.