Tuesday, February 28, 2006

O barvanju in še čem..

Pred kratkim sem bila obtožena da sem debil in da imam »strong mental problems, but in a good way«.

Ouurajtii, tell me something new!!!

To je tako, če v Angliji živečega Avstralca sprašuješ, če so ga kdaj Britanci zajebaval »fucking kangaroo« in mu še omeniš, da si rahlo »modificiral« sliko, ki si jo po amaterskem turističnem vodenju Kengurujev in Jenkijev okrog Ljubljane do ljubljanskih Žal ter po celonočnem klatenju po urbanih rupah, podprtim s prekomernim konzumiranje borovničk, piva in rakije pri teti Ani na čevapčičih (Hot horsa žal niso hoteli probat – imajo neke predsodke do hranjenja s to lepo živaljo, pa sploh ne vejo kolk je to doooobrr), privlekel domov bogve iz kje. Sliko smo si nato znanstveno ogledovali in se strinjali da je na njej Marsovčk oz. neko drugo vanzemaljsko bitje ali pa lik iz travmatičnih sanj iz otroštva.

Ta vesoljska zadevščina je potem nekaj časa visela na steni in se ni noben kaj preveč ukvarjal z njo. Pač ena slika. Buhu. Big deal. Potem se je moja ljuba mati nekega dne odločila, da je naš flet potreben stilske preobrazbe. Tako sem nekega lepega dne zakorakala v hodnik bolnišnično zelenkaste barve, kuhinja pa po novem odseva neko neopisljivo rdečo barvo, kot da bi v Merlota dodal nekaj edigsa. Slika pa se je tako preselila iz stene v mojo sobo. Nekako se je njena morilsko hladna modra barva tepla z zdravstveno zeleno steno. Še isto noč se, rahlo še v tretji REM fazi, teleportiram iz postelje, ker me je začel tiščat in kaj prvo zagledam??!! Naravnost v oči me gleda bradati pravoslavni pop!!! Uga buga.. that was KRIPI!!! Ni veliko manjkalo pa bi morala menjat rjuhe. Odločitev je bila več kot jasna. Pop mora stran in pika! Naj se zdaj nadme zgrne cela pravoslavna in kulturniška horda in me obsodi na kamenjanje in sekanje rok, tega ne morem imeti zraven postelje! V hodniku tudi ne, ker grem mimo vsakič, ko grem iz svojega brloga. Mogoče bi fajn pasala v WC. Če si malce zaprt, samo pogledaš sliko in vuala nimaš več dotičnih problemov. Žal je tudi to odpadlo, ker ima kopalnica pri nas status svetišča in v pravo ateistično kopalnico ne sodi verska ikonografija.
Michael me je prosil, naj to rahlo popravljeno verzijo pofotkam in mu jo pošljem, da vidi moj umotvor. Iijajks!! Hec je, ker je edini, ki mu je bila slika očitno res všeč. Hm. Žal tega nisem vedela, dokler nisem prejela njegovega ogorčenega maila in začudenja kako hudiča mi je padla v glavo ta bizarna ideja. Simpl. Bila je ena dolgočasna nedelja in še čopiči in barve so bili na dosegu mojih ustvarjanja željnih ročic. Malce me skrbi njegova reakcija, ker je tip rahlo občutljiv. No, po tehtnem premisleku sem se le opogumila in mu poslala še nedokončanega mačkona s pripisom, naj za vsak slučaj pred odpiranjem fajla poje kako pomirjevalo (oz. preventivno več njih) in upam, da navkljub vsemu ostaneva prijatelja.


Monday, February 27, 2006

Back to reality

Maj goš!
Jaz sem se že videla v lahkotni spomladanski opravi, z novimi čevlji in jaknco namesto debelega zimskega plašča, tone puloverjev in glomaznih škornjev, ki te ovirajo pri normalni hoji in vsakodnevnem drenanju na troli. Še v petek sem zasanjano premišljevala o rožicah, ki bojo zrasle na sosednjem travniku in se videla kako, kot kakšna avstrijska dečva s predpasnikom in zlatimi kitami, poplesujem in jih nabiram v pleteno košarico.… ajebote danes pa spet z ožuljenimi rokami KIDAM ta kurčev sneg!!!!! Kdaj bo pomlaaaad?? Jaz že pošteno pogrešam tople sončne dneve in malce adrenalina, ki ponavadi pride zraven.
I think i'll pass the job thing today!


In ooo maaj goooš ... še1x! Back to reality!

Tole bi spadal pod kategorijo "ne morš", če bi jo imela. Resničnostni šov, kjer tekmovalci še ne vejo kaj jih čakah. Splača se pogledat do konca! Hi hi hi hi.
[edit] Mater ste leni! A morm res use napisat, se nobenmu ne da poklikat na tale link? ;) Uglavnem.. američani so dal eno hudo azijsko v "sanjsko žensko" in nekaj mladcev, ki se tepejo zanjo. Na koncu pa se izkaže da je ta huda azijka tip. Reakcije tekmovalcev so hilarius!!

Že pred nekaj tedni je po internetu zaokrožila fotka nove popove sanjskeženske z rahlo ponesrečenim špeh-čez-visečim shootom. Kar bi precej verjetno lahko imelo za posledico to, da se je sanjskaženska na smrt zaljubila in našla svoj mir in ljubezen v nekem sanjskemmoškem in to samo po tretji oddaji. Tako je Pop tv izbral novo sanjsko žensko, jaz bi rekla kar, supersanjskožensko, ki je postala ex-miss-pametna-havajntropik Nina Osenar, ki bo definitivno prisesala pred TVje tudi tiste moške riti in jim predvsem dvigovala kur…upsi.. rejting. Grem stavit da bo ta reality show gledalo več folka kot Bar. Če ne drugega se bojo tipom cedile sline, v sanjah pa bojo vzdihovali Nina… nina… nina ... nina..(vsaj Pop Tv tako misli in želi). Šur, kaj je bolj zanimivo skvoš ali Nina? Manjka nam samo še to, da bi v gostinskih lokalih na big screenu predvajali oddajo, da bi še kelnarji imeli kaj od tega. Bemti, skoraj tako kot fuzbal!!!

Si moram zdaj ogledat enega American dada, da misli preusmerim na kaj bolj zanimivega, predvsem pa manj bolanega in izbrišem zadnji odstavek iz svoje glave. Če dobro premislim, bom pogledala dva, v bistvu, najbolje da kar celo sezono. AAaaaAAA ...irejzzz ...irejjzzz!!

Sunday, February 26, 2006

Nedeljski Itis*

Po napornem tednu prežetim s selotejpanjem ustnic, rezanjem glav, mučenjem očescev, farbanjem same sebe, fenanjem papirnatih las, neprestanem pogledovanju na uro in dejstvom, da imaš en teden popolnoma prazn flet ter po krožniku božanskih peresnikov s tuno in Cartoon Networkom v žile, tudi dvojna-dolga-močna kava ne prežene orkanskega obolevanja za itisom, ki se po pričevanju nekaterih osebkov širi hitreje kot pandemija iz kure na kuro. Hrr hrr hrr.

Jap, dejansko je šel tudi družinski pes na počitnice, ki mi ponavadi ob takih priložnosti ostane v varstvo in trpljenje. Tokrat so se usmilili psa in ga poslali na kmete, da se malce naužije prostranih travniških poljan in lepote svobodne divjine.

* That's what you call it when you get sleepy after big meal - by Mr. Freeman, but for you it's Mr. Bitches!! (Boondocks)

Thursday, February 23, 2006

MuZiKa

Ne dolgo nazaj me je rajcala ideja, da bi imela svoje skreče, pa da bi mal hodila okol po žurih in DJ-ala in skrečala… iijaaaaaaa. To bi bil job zame. Zjutraj lahko dolgo spiš, zvečer se pa spraviš ven žurat. Nekak so mi tastari vbili v glavo, da je to A no no idea (bla bla bla.. ne.. bla bla bla.. faks.. bla bla bla služba..bla bla bla ).. Idiots!! Zdaj vrtim musko samo na svojmu kompu, pa še take lepe DJske slušice sem si omislila, ki imajo to prednost, da premorejo tudi mikrofon. Po izgledu so sicer bolj pilotske, ampak važen je namen. Tako, da se lahko derem ob muski in snemam. Če se mi bo kdaj zahotelo poslušati lastno fušanje.


Malce mi mori, ker so ti naši lokalni DJ/kelnarji totalno arogantni in mislijo da imajo full pojma o muski in da če rolajo v neki ljubljanski vukojebini mislijo, da so prjel boga za jajca. V Ortiču mi gre jako na K*U*R*A*C!, da je vsak petek ista muska oz. isti CD z nasneto musko. AaaAa NE morš no!!! In zakaj hodim tja? Zato, ker je drugje še večji krep. V Ortiču vsaj vrtijo spodobno musko (ni MTV bullshit), dasiravno se je po stotem obisku naveličaš in si skromno zaželiš vsaj drug komad, če ne že drugega izvajalca. Tako se opogumim, stopim do šanka/DJ-kotička in gospodu DJ/kelnarju pomaham in mu dam en precej dober predlog. DJ/kerlnar me bebavo pogleda, in mu moram še enkrat ponoviti (Editors ali pa Bloc Party, za Datarock pa si sploh ne upam vprašat, bi bilo že preveč perverzno). V glavnem tip ne premore »brit popa«. Potem mi ostane edino še, da preizkusim staro metodo, ki sem jo ukradla dečvi iz Svete Trojice, mu na listek napišem sporočilce z zaželjenim komadom Dipešou (to bi ja moral zavrtet!!), mi pokima, kar vzamem na znanje, kot »kul izbira«.. Kelner/DJ z brezizranim ksihtom zmečka papirček v majhno kuglico in ga zaluča v koš!!! Ja fuck off modafaka!!!

Na Meti. Teden kasneje neki filo faks DJ vrti totalno nepoznane komade, no vsak peti je bil še kr kul, pa celo Depeche Mode mu je uspelo najdt v svoji zbirki (ni blo švoh, sploh ne). V Jazzbini sem dojela koncept FF žurov. Čim manj znani komadi, bolj si »huuud« DJ. Takrat so vrtel celo en komad od Otroci socializma. Neverjetno!

Meni se prevečkrat zahoče malce industriala ali pa vsaj 80's žurov. To bi blo kul! To mi manjka!

Nostalgična.

Wednesday, February 22, 2006

Najnovejša pridobitev

Ne vem ali je to posledica Xzibitove oddaje ali pa imam malce preveč weird dekorativno žilico. Rabila sem lučko za na nočno omarco, pa so ble res ena bolj bedna kot ta druga. Tale zadeva pa je idealna rešitev. Sedaj čakam le še en LCD big screen, da ga oblečem v pliš in obesim na strop ;)

Če se še komu zdi kul, me lahko najame, da mu spimpam postlo in to grdo poslikam ;)

Tuesday, February 21, 2006

Neverjetno, a resnično #3

Čedalje večkrat me namesto kakšnega zanimivega maila v inboxu pričaka podobno sporočilce, samritanske duše z dobrimi nameni:

"Vsi, ki prejemate pošto z naslovov _*.gov*_ ali neznaih pošiljateljev na vaše osebne (ali druge) e - mail naslove_*NE ODPIRAJTE PRIPONK*_ to so namreč zelo hitro napredujoči VIRUSI.LP "

Najlepša Vam hvala, ampak...

1. Vsak dan dobim 10 takih mailov!!
2. Kir kreten gre odpirat kakršno koli priponko z dvomljivo vsebino od neznanega pošiljatelja ????!!! To je skor isto kot, da bi brez kondoma pofukal kakšnega heroinskega odvisnika iz Kalkute.

Kaj si mislim ob takih mailih, vam nazorno prikazuje tale slikca. Nisem na netu najdla nobene primerne, tako da sem sama poprijela za svinčnik (oz. brush tool). Naslednjič ko dobim spet kak dalajlama nasvet, bom to slikco nazaj poslala v zameno. OK??!!


Monday, February 20, 2006

Cenzura (spet ja!!)

Aha, eni so na lastni koži občutili kaj je to cenzura. Če je slučajno kdo hotel kak komentar napisat. Jest sem pač diktatorka na tem blogu.. in učasih se mi ne da poslušat vaših hihi-jev pa hehe-jev ;))) Drgač pa.. najdla sem en fajn blog danes... res ful gejališesss.
Model me je spomnu, da zadnje cajte vse več mojih frendov, znancev, kolegov, sošolcev in sosedov gleda za mojim gej frendom. In od prejšnjega tedna je še eden več. Pizda.. očitno se vse, česar se dotaknem spremeni v pedrulce!! Bojte se me!! ;))
No zdej sem spet dobra vila in vam je dovoljeno pošiljati komentarje... (drage moje Alternativka, Lonely Riderka in Nimfa.. in sem pa ke še kak Kito upade s svojimi genskimi tehnologijami).

Read it, before Hollywood does

Tole fajn reklamo sem zasledila že kakšno leto nazaj, pa sem potem rahlo pozabila nanjo in tako se je v inboxu nabiral prah na njej. Mojčka me je spomnila nanjo, ko sva se šli igrico, katera bo poslala najbolj bednobedn forvardiran mail drugi!

Zaenkrat še nimamo zmagovalke v tej novi ekstremni olimpijski disciplini.











Obsesije

To, da sem bolano obsedena z risankami, ni ravno neka skrivnost. Moje novo odkritje so Boondocks. Mula je tokrat delala s polno paro in sem tud že celo sezono vsaj ene 3x pogledala, tako da znam kakšen del že na pamet. Če bojo v mojih prihodnjih postih kakšne bolanosti v zvezi z ugrabitvijo Oprah W., lulanjem R. Kellya, obistnim žretjem junk fooda in kakšnimi drugimi irelavantnimi niggrskimi pojmi.... potem so to pač samo stranski učinki overdosea Boondocksov.
Lep primer tega je, da sem sedaj fasala ITIS.
Movie night teden na obzorju. Širi se obsesija še na kakšne blogerske in brezblogerske osebke. Bow to the cartoons!!
Uh, skoraj bi pozabila.... zelo pomembno, vsak dan nov strip. Now ... don't ya just love me for that :)

Sunday, February 19, 2006

Mate kej za pusta hrusta??

Malce prehitevam vso zadevo okoli pusta in šemljenja v bizarne kostume. Pust je ena najbolj dabest dogodkov v letu. Sega nekam v rang Miss Slovenije na Pop TV.. heh.. just kidding. Za pusta se folku mal strga, predvsem pa privrejo na dan njihove skrite bizarne fantazije. Babe se lahko oblečejo v najbolj slutiest zadeve, dajo nase tono nagravžne rdeče šminke, obujejo škornje do sredine meč... in rahlo okajene odpeketajo v mesto. Pa jih ne bo noben čudno gledal. Tudi če jim bo kdo rekel Biočes.. bo v odgovor dobil samo "Tok tu d hend, koz d elbov iz bizi". Seveda, tipi ne zaostajajo bistveno za njimi, kurbiš minič do jajc, neobrita brada, spet rdeča šminka in blond lasulja. Kwa boljšega. Po možnosti se potem ti dve osebi srečata in si izmenjujeta kose šminke na faci. Pa kaj pol!! Naslednji dan itak noben ne ve, čigava usta so se skrivala za tisto grdo rdečo šminko.
Zaenkrat imam nekaj idej, kaj bi lahko letos bila za pusta, da ne bom ravno vsako leto kanta za smeti:
- uporabljen tampon (ne vem še ali O.B. ali tampon od Merkatorja),
- strgan kondom,
- deklica z vžigalicami,
- Miss Slovenije ali pa zmagovalka na EMI,
- najbolj kulj maškara bi pomoje izpadla, če bi upadla na Meto trezna.. hihi... (ziher me ne bi noben prepoznal, pa še vse ta boljš nagrade bi pobrala .. yeah right!)
Whateva, nigga!!
Imam pa tudi idejo, kako bi lahko spimpala svojega zlatega odnašalca.





Friday, February 17, 2006

Janez Rugelj izdal avtobiografijo

Pravkar mi je bila dana videna naslednja bolanost.

Link do Rugljevega opusa.

Bananeeeee bananeeee

Včerajšne praznovanje Aninega in Dašinga brzdeja in kasnejše swinganje se spet ni končalo ob načrtovani uri. DOH!

Brzej je iz moje perspektive zgledal tako: redbulvodka, redbulvodka, dildo, redbulvodka, redbul vodka tangice in vibrator in ob odhodu še ena redbulvodka pa še en nigga vibrator je mim pršu. Nima glih smisla omenjat, da teh redbul vodk nisem mogla niti sproti pit, na koncu pa itak nisem več vedla kere vodke so moje. Sem pa mela totaln zegn da sem mogla spizdit od tam ravno ko je pršla torta velikanka. In torta velikanka ni kar tako! In moje navdušenje nad tortami ni kar tako. Če mi kdo odtuji kos torte znam ratat pošteno nevarna!! Morm jit danes do Anečke, ki mi je obljubila, da mi prišpara en veeelikk kos torte velikanke.
Banane in swinganje je bilo fenomenalno. Bom počakala, da Lonely Riderka napiše svoj esej o tem in bom kasneje polinkala. Ugotavljam namreč, da je tole tipkanje po tipkovnici maaalce preveč glaso in me čist en mejčken boli glava od tega... AaaAa zdej pa še zvok od skypa.
Enivej.. malce fotk bom prilimala namest mojega poročil iz koncerta in s swinganja, kjer sva bile z Lonely Riderko glavne zvezde večera. Bo ona več o tem povedala.. ok ;)













p.s. tale tip k je bil gost na koncertu (hvala Ulala), s kontrabasom v roki, ima zadi za tole čupetino ful plešo. Sem hotla slikat za potrebe dokazovanja, pa mi iz očitnih višinskih razlogov ni ratal. Sam res SMEH smeh SMEH!

Tuesday, February 14, 2006

Neverjetno, a resnično #2


Do danes sem bila prepričana, da ga ni na slovenski glasbeni sceni (če se temu sme tako reči) junaka, ki bi lahko premagal Damjana Murkota v kategoriji, ki sem jo preprosto poimenovala "Pingvin Murko" potem, ko me je navdušil s svojo imitacijo Helene Blagne!!!
To je nedvoumno uspelo nekim Game Over wannabejem. Z zeeeloo izvirnim imenom 4 Play. Odlikujejo se po globokih najstniških besedilih in bolotožju, opazen je umik od ustaljenih glasbenih vzorcev, presenetijo pa tudi s svojevrstnim imidžem. Spot pa itak raztura !! ;)
Grem stavit, da bojo na naslednji EMI (če je ne bodo prej prepovedali Borci za narodov posluh in blagor, da se ne bi sramotili pred svetovnim občestvom).

Sunday, February 12, 2006

Neverjetno, a resnično #1

.... da sem naredila izpit, ki je bojda strah in trepet vsakega malo manj vestnega študentka na faksu (vsaj tako kolegi). Pa ni tak bav bav, spljoh! Z 0,01% znanja, 99% nakladanja drv, mlatenja ajde in ovsa ter enomesečnega kaljenja omenjenih vrlin na blogu + nekaj procentov neverjetne sreče + 120% nepotrebnega zgražanja, kako si sploh upam oddati list z mojim imenom in priimkom, kjer je napisano toliko buč in gnile solate.
Dan prej seveda nisem mogla špricat Alamuta in sem si pred predstavo celo prebrala kazalo. Eureka!

Hribolazenje

Tisti, ki me morda malo bolje poznajo, še posebaj moja mama, znajo povedati da je mala Black Betty rada hodila z dedom Blackom po slovenskih vršacih. To početje pa jo je rahlo minilo, ko je prišla v puberteto (no, takrat me je ša marsikaj drugega minilo). Mogoče, bi bilo to pripisati nenakupu športnega modrca, ali pa nefensi izgleda gojzercev, še najverjetnejša bi se zdela razlaga, da modrice na nogicah niso najbolj nobel. A bom te teorije apriori zavrnila, ker so nesmiselne. Noge sem imela vedno plavo marogaste, športni modrc pa je neumnost.
Se mi je pa rahlo zagabilo vsakotedensko obiskovanje Šmarne gore, Orel, Rašice in podobnih hribcev, ravno v času, ko se je pol Ljubljane odločilo, da se zgrne na ta mali kos zemlje. Priznam na Šmarni Gori nisem bila že ohoho časa in sem se kar nekaj let pridno držala načela: "gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor". Rašica in Doben pa sta bila deležna lovorike "končna destinacija zblojenega road tripa z avtom", vendar o obsesiji obiskovanja naključnih slovenskih cerkva in hribov raje kdaj drugič.
Dopoldne je minilo v nekajurnem prepričevanju g. Bolfarja, naj se vendarle spravi iz svoje krtine. Sonce na nebu je zapeljivo vabilo k road tripu "kamorkoli", Bolfarju pa se je tako ali tako sanjalo, da je ravnokar prilezel iz Tamarja. In sva šla, s culo na rami, v avto, zavivši proti Horoški. Pa ne tej Horoški, ampak uni ta drugi Koroški, na Jezersko.
Do Stare cerkve, ki je mimogrede najstarejša cerkev na Slovenskem, če ne pa vsaj druga najstarejša, nama prav fino romantično snegec škriplje pod nogami (*škrip* *škrep* *škrip*), obute v adidaske, za katere je bilo ugotovljeno, da se jih da dobro ponucati namesto drsalk. V navdušenju nad lepoto slovenskega skalnatega Mordorja, hitiva preskakovati elektirčne pastirje in si utirava bljižnjico po celcu. Kako je to fino in spet *škrep* *škrip* *škrep*. Tik pred ciljem se še za las ogneva bližnjemu srečanju s preveč visoko poskakujočim bikcem, ki nama je hotel izkazati gostoljubje nad najinim nenapovedanim prihodom. Žal, mu je to preprečil rdeč trakec pod visoko napetostjo.
Ne vem od kje mi toliko energije, očitno tudi mišičevje, ki sem ga pridno nabirala do dvajestega leta ni ravno izpuhtelo, toda zaželelo se mi je malce daljšega sprehoda, kot tistih nekaj 20 minut do cerkve. Za njo se je, kot naročeno, vila prav lepo uhojena potka v gozd. Po logiki, nekam se pa že pride, odločno zagaziva v blato (srčno upam, da ni bil kak krajvek) in sneg ter se podava v hosto. Tako sva kar dobro uro grizla kolena in brusila podplate na živem ledu, ki se je sem pa tja pojavljal na poti. Navkreber je še šlo, potem ko sva se zavedla, da to ni ravno pot za katero sva bila prepričana, da veva kam se po njej pride, se obrneva in se podava nazaj v dolino. Tukaj pa se izkaže najina brihtnost. Pot, ki se nama je prej zdela lepo uhojena in nedolžno lahka, se je nenadoma spremenila v zelo nevarno in smrtonosno strmo ledeno stezo, pravo bob stezo, super G - tobogan, kjer sva sprobavala nove tehnike smučanja brez smučk, prevračala in lovila ravnotežje, testirala znanje osnov drsanja in bordanja ter kako se pravilno vržeš na rit in tako ustaviš prehitro drsenje. Ta zadnja pogruntavščina je bil tudi edini, nama znani način, kako brez klinov in derez priti nazaj v dolino. In nama je uspelo!! Še pomahava v slovo Davu Karničarju, spijeva topel čajček.. in marš nazaj v kotlino.
Naslednji hribolazni podvig, pa nič prej, dokler ne skopni sneg (in dokler ne dobim gojzarjev).

Friday, February 10, 2006

Ich bin eine biznismenka

Prednosti redne službe naj bi bile, da imaš vsak mesec nekaj cingljajočega priliva na računu za pokrivanje minusa iz prejšnjega meseca, udoben sedež na katerem se ti rit dokaj hitro razleze v nepredstavljive širine, najhudejšo računalniško zverino z oh in sploh gigabajtov, ramov, ob procesorjevi hitrosti pa te včasih lahko zagrabi krč.

V preteklih enomesečnih priložnostnih delih verjetno nisem bila ravno zgled uibr pridne in točne delavke. (predvsem z jutranjo točnostjo se nisva razumeli) . Upirala sem se sistemu štemplanja in prezgodnjega prihajanja na delovno mesto, še najbolj sem obolevala nad zdolgočasenim in monotonem prekladanju po pisarnah in fotokopiranju kuharskih knjig za gospe najvišje in najboljše, ki so kofetkale v svojih pisarnah.

Sedaj že pol leta zrem v isti ekran in imam svojo mizo, pisarno pa si delim z enim fejst dečkom. Vsake toliko, predvsem zato, da si ne bi kdo mislil, kako mi gre preveč dobro, pojamram kaj v zvezi s pošiljanjem avtorice tega bloga po raznih weird opravkih, kot je kupovanje gradbenega metra (v centru Ljubljane preden prideš do metra, zapraviš pol plače za razne cote in druge nepotrebne reči, ki se mi potem valjajo v omari), teženje drugim šefom, kakšnim Jankovićem mlajšim še posebej, skoraj obvezno prisotnost na raznih koncerti in predstavah in udeleževanje fensi večerij s šefom in sodelavcem. Kar niti nebi bilo tako zelo napačno, če ne bi v družbi biznismenov in bizsnismenk izstopala kot štorklja med vrabci.


Vem, včasih mora človek udariti po mizi in povedati gospodu šefu, da takšni opravki ne spadajo v moj delokrog. A dokler mi je dovoljeno prihajati v službo po deseti in se noben še ni zbunil, ker je rastlinje v moji pisarni začelo crkavat in dokler si misli šefe o meni, da sem super uibr sposobna dečva, bom malo manj ropotala in šla iskat tisti k*rčev meter!!

Problem v komunikaciji zlahka nastane, če prideš sjeban na delovno mesto, rahlo mačkast in z zametki glavobola, za katerega veš, da zna prerasti v kak morilski napad migrene, medtem ko šefe prešerno pleše kazačoku podoben ples sredi pisarne, mladi kolega oboleva nad težko zadano nalogo in te cuka za lase, ker si ti dovoliš požvižgavati pesem, ki ti je za pol dneva okupirala možgan. Misli pa se preselijo na sočen, slasten sirov burek.


Ura dela tik tak… tik tak.. Kazalec pa se še kar ne premakne.


P.s. Mavrica na Resljevi je moja nova naj štacuna. Imajo 100 vrst raznobarvnih selotejpov, spreje in pa še kak gradbeni meter v rasta barvah se najde.

Wednesday, February 08, 2006

Alah akbar!

Škandalčič, ki so ga zakuhali naši sodržavljani v Evropski uniji, rahlo že meji na 3. svetovno vojno. Po islamski sveti zemlji teptajo skandinavske zastave in spreminjajo v prah vse, kar diši po deželi danski. Predsednik neke male državice, ki leži med Italijo, Avstrijo, Madžarsko in Hrvaško, kjer vsako leto poteka tudi tekmovanje v alpskem smučanju Zlata Lisica, ki je sicer bolj znana po tem, da bo kmalu imela begunska taborišča za uboge iz Darfurja, pa misli, da je reinkarnacija Bude. Na drugi strani Atlantika pa folk podira vse rekorde v basanju z junk foodom ob gledanju Super kugle. Wau!!! Fantastično!

Dragi moji Danci in vsi zagovorniki svobode govora! Že res, da je svoboda govora in tiska naša temeljna in ustavna pravica, ampak vseeno malce pomislimo na posledice, ki jih prinaša taka objava, ki bi znala užaliti čustva verskih blaznežov in jih ozdraviti kratkovidnost in omejenost. V takem primeru vam lahko dokaj hitro ode glava. Saj tudi malinovec v vrtcu vendar ve, da mrcini ni ravno pametno mahati s kostjo pred gobcem, okrog katerega se nabira pena. Pa četudi je to njegova temeljna svoboščina in pravica. Alah akbar!

Glede na to, da so Danci dežurni krivci za vsa prizadeta verska čustva, danes, na slovenski kulturni praznik, objavljam naslednje karikature:


Jesus touched me
Jesus saves!
Rastafaraj!
Higher, Jesus!
Muhamed


Monday, February 06, 2006

Popravni izpit

Eni so pa res neumorni. In prav je tako. :)


Touch me!

Za popestritev tega lepega sončnega dopoldneva, sede ena skladbica DM-jev. Res je, niti Marcel Štefančič jr. ni toliko obseden z Bushem, kot sem jaz z Depeche Mode.

Sunday, February 05, 2006

I feel a little bit arty today..

Tele nedelje so pa res uibr naspidirane...zdele sem si še malce spimpala blog in profil. Počutim se kot Mr. B. ali pa kot Xzibit.. - ampak Mr.B. je večji car :)

[bluz bluz vklop] V veliki dilemi sem ali naj uporabljam male ali velike črke. Težka odločitev. Male imajo prednost, ker je v defoltu nastavljeno v njihovo korist. Večje so pa pač večje. In tudi če bolj malo napišeš zgleda več. Čeprav je včasih manj več. Drni pomagaj!![bluz bluz izklop]

Nedelja

Danes delam nadure oziroma imam delovno nedeljo. Moj želodček je prazen, takisto hladilnik. Vse trgovke pa se mi smejijo v brk.
Mislim, da bo danes za večerjo burek z Bavarca ali pa jogurt, ki mu je že davno pretekel rok. Tudi suhe žemlje se ne zdijo več tako zeloo trde in če bi jih dovolj dolgo namakala v vodi bi jih mogoče lahko prežvečila do konca.

Friday, February 03, 2006

Surfin

Danes je dan za srfanje. Z mojo bioč greva lovit ravnotežje na valovih kitarskih ritmov Bioč fantkov. V zgodnjih jutranjih urah pa bova verjetno lovlili ravnotežje še na poti domov.


PS. Ura bo kmalu pet, zunaj je pa še kar dan... uuuuuu ;) I Like it!
UPDATE:
Tole sem najdla naslednji dan v svoji torbi. Za žogo se nekak spomnim, kozarc mi je Bioč aka Lonely Riderka verjetno u torbico uturila. Umes so bli še eni čiki (pa sploh ne kadim) in plonkceglc enega izmed treh komadov. Bič bojsi so si namreč omislili enga pjevača z "bedroom eyes" in toliko bolj švoh glasom. Upam, da je bila samo začetniška trema.

Ugrabljeni

Sredi ljubljanskega mestnega jedra stoji mogočna stara hiša, ki se bohoti s svojim preteklim ponosom in se šopiri pred ostalimi velikimi hišami. Če bi te hiše lahko govorile in če bi lahko hodile. To bi bile fine in bi ob nedeljah hodile na trg, potem bi se sprehodile do Križank in do prijateljice v kateri je Ljubljanski mestni muzej. In šle tam na kavo Hausbrant in bi čvekale o današnji mladini, kako jim gre na živce tisti amer Mkdonald sredi Čopove, verjetno bi še navrgle kako o gospeh, ki hodijo v Opero in kako je bilo včasih vse enostavno. In lepo, ko so bile še same najlepše. Vsaka od teh hiš ima svojo zgodbo, vsaka ima svoje ljudi, ki v njej prebivajo in z vsako se drugače razumem.

Nekoč je bila ta hiša največja, najvišja, najlepša daleč naokoli in ne samo v deželi Kranjski. Prišli so jo občudovati ljudje od vsepovsod. S Katjušo sva, še v času, ko smo pili juice ali gosti sok, nedolžno stopili vanjo in z velikimi okroglimi očmi, v pričakovanju nečesa neznanega ogledovali mogočno stopnišče, ki se je vilo do trinajstega nadstropja. Stopili sva v enega od treh dvigal, na skrajni levi in pritisnili gumb, ki bi naju popeljal do najine nirvane in gostega soka s smetano. Številke na desni strani so se s pospeškom hude mravljice spreminjale 9…10….11…12 .. jeeess, končno. Na cilju sva. Pripraviva se da bi izstopili,nizki štart, en, dva, tri… Do čudovitega razgleda na Dunajsko, ljubljanski grad, Tivoli in druge velike hiše naju ločijo samo še vrata. Počakava hip ali dva, zdaj bi se vrata že morala odpreti. Najini pogledi se srečajo in v očeh se nama pojavijo veliki boldirani vprašaji. Kaj zdaj?? Naj kričiva? Naj razbijava? Naj butava po vratih in se dereva »na pomoč«?? Na desni strani poleg gumbov za nadstropij se je nenadoma zabliskal tudi gumbek z zvončkom. Pritisnem in spet čakava. In čakava. Doživljali sva že vse najhujše možne scenarije iz holivudskih filmov, pretrgala se bo zajla, zgrmeli bova v prtličje, mogoče se bova pa samo zadušili. Takrat sem se prvič zavedala, da tudi jaz švicam. Groznooo! Malo še ropotava (če bi temu lahko rekli ropotanje) po vratih in ta se čudežno odprejo. Hvala bogu!! Gospod s pladnjem v rokah, na las podoben Brucu Žvillisu, naju malce zblojeno pogleda, ko mu hkrati hitiva poljubljati noge in skačeva v naročje ter mu prisegava dosmrtno hvaležnost, ker nama je rešil življenje.
Danes sem v tej hiši malodane doma. Premagala sem strah pred dvigali, čeprav uporabljamo samo tistega skrajno desno, ki me popelje do četrtega nadstropja. Največkrat pa sem prisiljena razmigavati svoje ritne mišice, ker je dvigalo pokvarjeno.