Hribolazenje

Tisti, ki me morda malo bolje poznajo, še posebaj moja mama, znajo povedati da je mala Black Betty rada hodila z dedom Blackom po slovenskih vršacih. To početje pa jo je rahlo minilo, ko je prišla v puberteto (no, takrat me je ša marsikaj drugega minilo). Mogoče, bi bilo to pripisati nenakupu športnega modrca, ali pa nefensi izgleda gojzercev, še najverjetnejša bi se zdela razlaga, da modrice na nogicah niso najbolj nobel. A bom te teorije apriori zavrnila, ker so nesmiselne. Noge sem imela vedno plavo marogaste, športni modrc pa je neumnost.

Se mi je pa rahlo zagabilo vsakotedensko obiskovanje Šmarne gore, Orel, Rašice in podobnih hribcev, ravno v času, ko se je pol Ljubljane odločilo, da se zgrne na ta mali kos zemlje. Priznam na Šmarni Gori nisem bila že ohoho časa in sem se kar nekaj let pridno držala načela: "gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor". Rašica in Doben pa sta bila deležna lovorike "končna destinacija zblojenega road tripa z avtom", vendar o obsesiji obiskovanja naključnih slovenskih cerkva in hribov raje kdaj drugič.

Dopoldne je minilo v nekajurnem prepričevanju g. Bolfarja, naj se vendarle spravi iz svoje krtine. Sonce na nebu je zapeljivo vabilo k road tripu "kamorkoli", Bolfarju pa se je tako ali tako sanjalo, da je ravnokar prilezel iz Tamarja. In sva šla, s culo na rami, v avto, zavivši proti Horoški. Pa ne tej Horoški, ampak uni ta drugi Koroški, na Jezersko.

Do Stare cerkve, ki je mimogrede najstarejša cerkev na Slovenskem, če ne pa vsaj druga najstarejša, nama prav fino romantično snegec škriplje pod nogami (*škrip* *škrep* *škrip*), obute v adidaske, za katere je bilo ugotovljeno, da se jih da dobro ponucati namesto drsalk. V navdušenju nad lepoto slovenskega skalnatega Mordorja, hitiva preskakovati elektirčne pastirje in si utirava bljižnjico po celcu. Kako je to fino in spet *škrep* *škrip* *škrep*. Tik pred ciljem se še za las ogneva bližnjemu srečanju s preveč visoko poskakujočim bikcem, ki nama je hotel izkazati gostoljubje nad najinim nenapovedanim prihodom. Žal, mu je to preprečil rdeč trakec pod visoko napetostjo.

Ne vem od kje mi toliko energije, očitno tudi mišičevje, ki sem ga pridno nabirala do dvajestega leta ni ravno izpuhtelo, toda zaželelo se mi je malce daljšega sprehoda, kot tistih nekaj 20 minut do cerkve. Za njo se je, kot naročeno, vila prav lepo uhojena potka v gozd. Po logiki, nekam se pa že pride, odločno zagaziva v blato (srčno upam, da ni bil kak krajvek) in sneg ter se podava v hosto. Tako sva kar dobro uro grizla kolena in brusila podplate na živem ledu, ki se je sem pa tja pojavljal na poti. Navkreber je še šlo, potem ko sva se zavedla, da to ni ravno pot za katero sva bila prepričana, da veva kam se po njej pride, se obrneva in se podava nazaj v dolino. Tukaj pa se izkaže najina brihtnost. Pot, ki se nama je prej zdela lepo uhojena in nedolžno lahka, se je nenadoma spremenila v zelo nevarno in smrtonosno strmo ledeno stezo, pravo bob stezo, super G - tobogan, kjer sva sprobavala nove tehnike smučanja brez smučk, prevračala in lovila ravnotežje, testirala znanje osnov drsanja in bordanja ter kako se pravilno vržeš na rit in tako ustaviš prehitro drsenje. Ta zadnja pogruntavščina je bil tudi edini, nama znani način, kako brez klinov in derez priti nazaj v dolino. In nama je uspelo!! Še pomahava v slovo Davu Karničarju, spijeva topel čajček.. in marš nazaj v kotlino.

Naslednji hribolazni podvig, pa nič prej, dokler ne skopni sneg (in dokler ne dobim gojzarjev).