Prednosti redne službe naj bi bile, da imaš vsak mesec nekaj cingljajočega priliva na računu za pokrivanje minusa iz prejšnjega meseca, udoben sedež na katerem se ti rit dokaj hitro razleze v nepredstavljive širine, najhudejšo računalniško zverino z oh in sploh gigabajtov, ramov, ob procesorjevi hitrosti pa te včasih lahko zagrabi krč.
V preteklih enomesečnih priložnostnih delih verjetno nisem bila ravno zgled uibr pridne in točne delavke. (predvsem z jutranjo točnostjo se nisva razumeli) . Upirala sem se sistemu štemplanja in prezgodnjega prihajanja na delovno mesto, še najbolj sem obolevala nad zdolgočasenim in monotonem prekladanju po pisarnah in fotokopiranju kuharskih knjig za gospe najvišje in najboljše, ki so kofetkale v svojih pisarnah.
Sedaj že pol leta zrem v isti ekran in imam svojo mizo, pisarno pa si delim z enim fejst dečkom. Vsake toliko, predvsem zato, da si ne bi kdo mislil, kako mi gre preveč dobro, pojamram kaj v zvezi s pošiljanjem avtorice tega bloga po raznih weird opravkih, kot je kupovanje gradbenega metra (v centru Ljubljane preden prideš do metra, zapraviš pol plače za razne cote in druge nepotrebne reči, ki se mi potem valjajo v omari), teženje drugim šefom, kakšnim Jankovićem mlajšim še posebej, skoraj obvezno prisotnost na raznih koncerti in predstavah in udeleževanje fensi večerij s šefom in sodelavcem. Kar niti nebi bilo tako zelo napačno, če ne bi v družbi biznismenov in bizsnismenk izstopala kot štorklja med vrabci.
Vem, včasih mora človek udariti po mizi in povedati gospodu šefu, da takšni opravki ne spadajo v moj delokrog. A dokler mi je dovoljeno prihajati v službo po deseti in se noben še ni zbunil, ker je rastlinje v moji pisarni začelo crkavat in dokler si misli šefe o meni, da sem super uibr sposobna dečva, bom malo manj ropotala in šla iskat tisti k*rčev meter!!
Problem v komunikaciji zlahka nastane, če prideš sjeban na delovno mesto, rahlo mačkast in z zametki glavobola, za katerega veš, da zna prerasti v kak morilski napad migrene, medtem ko šefe prešerno pleše kazačoku podoben ples sredi pisarne, mladi kolega oboleva nad težko zadano nalogo in te cuka za lase, ker si ti dovoliš požvižgavati pesem, ki ti je za pol dneva okupirala možgan. Misli pa se preselijo na sočen, slasten sirov burek.
Ura dela tik tak… tik tak.. Kazalec pa se še kar ne premakne.
P.s. Mavrica na Resljevi je moja nova naj štacuna. Imajo 100 vrst raznobarvnih selotejpov, spreje in pa še kak gradbeni meter v rasta barvah se najde.
V preteklih enomesečnih priložnostnih delih verjetno nisem bila ravno zgled uibr pridne in točne delavke. (predvsem z jutranjo točnostjo se nisva razumeli) . Upirala sem se sistemu štemplanja in prezgodnjega prihajanja na delovno mesto, še najbolj sem obolevala nad zdolgočasenim in monotonem prekladanju po pisarnah in fotokopiranju kuharskih knjig za gospe najvišje in najboljše, ki so kofetkale v svojih pisarnah.
Sedaj že pol leta zrem v isti ekran in imam svojo mizo, pisarno pa si delim z enim fejst dečkom. Vsake toliko, predvsem zato, da si ne bi kdo mislil, kako mi gre preveč dobro, pojamram kaj v zvezi s pošiljanjem avtorice tega bloga po raznih weird opravkih, kot je kupovanje gradbenega metra (v centru Ljubljane preden prideš do metra, zapraviš pol plače za razne cote in druge nepotrebne reči, ki se mi potem valjajo v omari), teženje drugim šefom, kakšnim Jankovićem mlajšim še posebej, skoraj obvezno prisotnost na raznih koncerti in predstavah in udeleževanje fensi večerij s šefom in sodelavcem. Kar niti nebi bilo tako zelo napačno, če ne bi v družbi biznismenov in bizsnismenk izstopala kot štorklja med vrabci.
Vem, včasih mora človek udariti po mizi in povedati gospodu šefu, da takšni opravki ne spadajo v moj delokrog. A dokler mi je dovoljeno prihajati v službo po deseti in se noben še ni zbunil, ker je rastlinje v moji pisarni začelo crkavat in dokler si misli šefe o meni, da sem super uibr sposobna dečva, bom malo manj ropotala in šla iskat tisti k*rčev meter!!
Problem v komunikaciji zlahka nastane, če prideš sjeban na delovno mesto, rahlo mačkast in z zametki glavobola, za katerega veš, da zna prerasti v kak morilski napad migrene, medtem ko šefe prešerno pleše kazačoku podoben ples sredi pisarne, mladi kolega oboleva nad težko zadano nalogo in te cuka za lase, ker si ti dovoliš požvižgavati pesem, ki ti je za pol dneva okupirala možgan. Misli pa se preselijo na sočen, slasten sirov burek.
Ura dela tik tak… tik tak.. Kazalec pa se še kar ne premakne.
P.s. Mavrica na Resljevi je moja nova naj štacuna. Imajo 100 vrst raznobarvnih selotejpov, spreje in pa še kak gradbeni meter v rasta barvah se najde.
3 comments:
jah kurc, taklemamo.
pa že ;)
Mavrica je uibr zakon ze od nekdej - spreji za grafitiranje, najbolj corov barvo za stene, ki si jo lohka zamislis, drzijo, vcasih so mel se lake za nohte, heh...
Tko da tvoje navdusenje cist razumem, teta ;)
Post a Comment