D - day

Danes bomo pa videl kolk sem kej brihtna. Natanko ob 15. uri se bom udeležila bipartitnega asocialnega dialoga, razturala v obligacijskem delu in izpolnjevala še preostale obveznosti, ki jih imam do nasprotne močnejše stranke.

Če bi bilo vremenske razmere bolj prijazne, bi oblekla kaj pohujšljivega in očem prijaznega, tako pa bom nase navlekla kamuflažne hlače in se odela v volno ter upala, da bo svinčniku prišlo na misel napisati kaj neverjetno pametnega ob pogledu na ta razvrat.

Naj omenim, da sem ponoči kljub ledilnici v sobi, zaradi katere sem dejansko navlekla nase dolge zimske gate z medvedki, v katerih izgledam neverjetno sexy, švicala bolj kot divja svinja na lovu za koruzo.

I Blog

…a bit too much??!!

Vegetamož bo spet pizdil, ker mu sicer namerno delam reklamo in dvigujem rejting obiskanosti bloga, ampak ne morem si pomagat. Njegov blog zna biti res pravi navdih za kakšno razburjanje blogerske mirne luže.

Stvar je v tem, da sem zadnje pol leta živela v stratosferi (preteklik je tukaj zelo neprimeren čas) in še zmeraj blodim par metrov nad tlemi. Seveda za to ne krivim njega, no, ne neposredno ampak celotno tole bložno udejstvovanje. Problem s katerim se srečujem ni nov. Sploh ni nov. In tudi ni prvič, da bi o tem pisala, ampak tole postaja že mal too much resna zadeva.

But I think I'm addicted! .. ok .. My blog name is Betty and I KNOW I'm addicted to blog !!! (sedaj sledi, vaš saj-veste-kaj).

Namreč od kar imam blog se je moje dnevno internetno brskanje omejilo več ali manj samo na bloge. Rahlo ekshibicionističen hobi pa je prerasel meje zradvega razuma. Počutim se kot da bi mi kdo opral možgan, ki je za to zrel kot hruška za šnopc, me postavil pred računalnik in ukazal "Blog!". Če ni to zrelo za kakšno srečanje anonimnih blogerjev?? Ali pa vsaj za en konkreten overdose nečesa prijetno omamnega, kar ne zraste na medmrežju.


*There's something about that blogs!

Lekcija...

...kako se upreti zlim dohovom, ki te odvračajo od učenja in te vabijo na razne kofetarske roadtripe ???

Govorna vaja 1:

Sam pri sebi si ponavljaj vso pot od doma do blogerjem poznanega lokala, bogu iza nogu, v Stražišču:

1. Jutranja kavica potem pa piflat.

2. Še ena jutranja kavica, potem pa RES za knjige.

3. Ok, nedelja je in jutranja kavica in največ dve uri rekreacije okoli blejskega jezera.


Vaja 1 - Primer kako lahko popušiti na celi črti:

Zakaj hudiča sem potemtakem v nedeljo popoldan pristala tukaj??!!

Zato ker za razliko od ležernega pohakovanja okoli jezera tole izgleda nadvse primerno za izganjanje frustracij, ki se kot stranski učinek pojavijo po prekomernem buljenju v člene pisanega teksta.

In še fakinfenomenalno dbest je.



Za večji učinek Vaje 1 priporočamo, da si 1. stavek ponavljajte ves čas kofetkanja in ne samo na poti do lokala v Stražišču.
by: kofeinska odvisnica

Giro di Ljubljana

Začetek etape: Čopova
Ura: 12.05

Že v štartu sem se pred pošto komaj izognila petim dostavnim avtomobilom, Slonovem postrežčku, ki je pomagal nekemu Italjanu riniti svoj avto iz garaže in sladoled lizajočim švabom, ki so prišli občudovati lepote naše prestolnice in se nekako niso mogli zmenit v katero smer bi šli. Proti Tivoliju ali raje proti Prešercu?? Nato se je nekaka mamca s peharjem rož in zelenjave odločila, da bi šla rada po bližnjici na Žale in kar takojci pod moje kolo. Zatem sem se z ostrim dvojnim zavojem izognila gruči peroksidnih bodočih misic, ki niso vedele ali bi si ogledale izložbo s čevlji ali ne. Ja? Ne? Ne vem?!! Brezglavo so letale po ulici sem ter tja in ravno v trenutku, ko sem hotela mimo njih ena hopla pred mano! Mojim spretnim akrobatskih sposobnostim se ima zahvaliti, da ni končala na urgenci jaz pa naslednji trenutek že hitro (0,2 km/h) drvim (beri: bremzam in se ustavljam) proti koncu ulice. Še malo in … se mi sredi Prešerca pod kolo nastavita dve tetki srednjih let, ki se nista srečali že od takrat, ko sta skupaj gulili šolske klopi. Štefka priteče z leve, Marinka z desne, vmes pa jaz. Zabremzam in se ustavim in jima prijazno nasmehnem (s pidzenjem pač nič ne izboljšaš), upsi, kmalu bi imeli bližnje srečanje. Seveda mi namenita srep pogled ljubljanskega zmaja, ki je tik pred tem, da začne bruhati ogenj in me zasujeta z JOJi in OHji ter se zaprepadeno začneta pogovarjati o današnji mladini (tudi prijaznost nič več ne pomaga, očitno). Ker se mi ne da z njima ukvarjat pospešim do 0,3 km/h, da pridem do tiste kurčeve kolesarske steze na Miklošičevi, v upanju, da se rešim samomorilsko nagnjenih opičnjakov, ki so navalili name oz. podme. Vmes še ene 4x zabremzam, da ne zgazim folka, ki se kar tako ustavlja sredi ulice in na nebu išče vesoljske ladije, malodane zapeljem kolo v rit nekega metroseksualca, naredim dvojni salto in še pirueto zraven, da ne spravim na oni svet še nekaj zbezljanih frocev, katerih starši bi me nadvse radi videli prav tam. Ko končno pridem do kolesarske steze in malce lažje zadiham, v mislih lagodno odbremzam do doma, me začnejo nadlegovati neke fine ritaste gospodične barvica-za-oči-je-dobra-tudi-za-obrobit-ustnice in njihovi želejasti tipi, ki parkirajo na kolesarski stezi, ker ona v štiklah pač ne more tako daleč v štacuno. Za grand finale pa še kopica voznikov, ki v življenju še niso opazili, da niso sami na cesti.
Itaaaak!


Konec etape: Avtobusna postaja
Čas: 12.25

Samo za dobre želodce

Mayhem je navdušil bralke svojega bloga s svojevrstno oblikovanim bojda kjut (!?) marcipanom. No ja, kolk je to kjut ne bom komentirala. Kasneje se je nam nenavdušencem nad marcipanom sicer oddolžil še z objavo baje odličnega piva iz Minkna. Malo sem v dvomih, da takole najprej lima marcipanove umetnine potem pa nam turi še neko pivo ;). Bom probala raje pivo ob naslednji priliki, ko bom v Würstlandu, da ne bom govorila in šimfala kar tako v prazno.

No, preden sem izvedela, da je vsa zadeva iz marcipana, sem se spomnila na en odličen film, asociacija pač. Ja najprej gledam in potem berem in ponavadi tudi najprej rečem in potem (pre)mislim. Še vedno se nisem naučila, da je bolje ravno obratno. Tup tup!!

Gauu Ji oziroma Cmočke, kakor so to pri nas prevedli, je režiral "Sadni" Chan. Odličen film z dobro zgodbo o "teti", ki slovi po kuhi cmočkov z nenavadano močjo pomlajanja, s katerimi se najraje bašejo žene bogatih tipov, da bi izgledale kot 15 letne kitajčice in japončice s katerimi jih varajo. Skrivnost se seveda skriva v tem kaj tetka naseklja v cmočke. In to seveda ni marcipan! Mmm njamiii!

Mislim da tako naporno (m)učenje, kot ga izvajam zadnje dni zahteva orng sprostitev, filmski večer s cmočki it is!

Dober tek.

Ajm fejms!

Wau. Objavili so mojo fotko z nedeljske tekme Impro lige. Smeh ;)

You may touch me too!


Reportažo s tekme in ostale fotke pa si lahko ogledate tukaj.

Kako dobiti kamen v glavo?

Najprej najdite mulca, ki ima velik potencial za bodočega metalca kugle. Potem, pa mu povejte kaj bi radi delali z njegovimi sorodniki.

Bistveno lažja in manj boleča varjanta (po zgledu drugih blogerjev, očitno obvezni post o temu kako se pride do mojega bloga). Poleg raznoraznih dvoumnih namigovanj na spolno občevanje in snemanje le tega, da o kulskosti in bizarnosti ne govorimo, se je med drugim nekomu zahotelo vržti kamen v glavo, internetni brskalnik pa mi je pihnil na dušo:

- najbolje na internetu, a džabe

Hvala. Hvala. Hvala ;)
Ostali zadetki niso vredni omembe.
Praiz dža. Džangl iz masiv!

Ah, ta naš Janez

Sredi opoldanskega počitka, ko sem zamaknjeno opazovala grličasti parček na češnji, kako išče primerno raztegnjene črve za svoj zarod, me je predrzno zmotila vest iz aktualnega političnega življenja.

Poslanka Majda Širca je v imenu pobožnega ljudstva, ki je podlegel Mikijevim in esdeesovskim plakatom ter obljubam o zmanjšanju RTV prispevka, vprašala pregovorno tihega in zamišljenega Janeza, kdaj naj bi izpolnil svojo predvolilno obljubo. Premier ji je odvrnil nadvse zaprepadeno, kaj sprašuješ ženšče neumno, saj to se je vendar že zgodilu!!

A bejž?!!

Nato Irglova vzdigne tri prste in de: Jebat čemo mater svima!

Študentsko - part zwei

• Energijski števec: - 666 (globoko v rdeče črnih številkah)
• Preštudirana poglavja: 1 (aplavz prosim)
• Število prespanih ur: 3 v najboljšem primeru 4 (absolutno premalo za moje spalne navade)
• Število pokonzumiranih alkoholnih napitkov: I have absolutely no idea! But a lot!
• En lekadol za lajšanje jutranjih travm
• Ure presedene pred računalnikom: preveč (ampak danes nismo ravno sposobni za višje matematične enačbe!)
  
  
  To, da s(m)o v obdobju drgnjenja ob stole in zapiske, prakticiranja zicledra in verbalnega spolnega občevanja s starši nam ljubih prfoksov, je verjetno že vsem jasno. Da me mati razvaja s svojo peko, da mi ni treba kakšnega zelnatega gravža jesti, tudi. To, da sem neverjetno pridna študentka, pa bomo zvedeli - just about right now…
  
  
  Najprej o tem, kako sem šla na Toasterse…
  
  Sredi lepega sončnega dneva sem se ga prilično v izi ulemala na nekem babjem zmenku, kjer smo, kakor pritiče takemu udejstvovanju, klicale dež in jugo. Logiš!
  Z dobrimi nameni, da se grem domov učit, sem nekako, po nesreči pristala v KRANJU. Na Pungertu! Za vse to krivim Bolfarja, ki me je tja zvlekel, dasiravno sem se upirala z vsemi štirimi, se z lisicami priklenila na radiator in požrla ključ. Če vprašate njega, bo verjetno trdil, da sem ga prav osladno lepo prosila naj me reši posesivnih knjig in seveda vitezu z okraskom se je prav milo storilo ob neobogljenih klicih na pomoč ranjene srne. A pozor, temu nablojencu itak ni za verjet! Ima pa človek neverjetno srečo, ker je ravno tam špilala moja naj naj naj naj oh in sploh d best kranjska skupina The Tide, ki se jim je pridružila že v prejšnjem postu omenjena moja nova* idolka v podobi Vite Osojnik. Seveda so sledile nopisljive glasbene in vizualne orgije, tem so sledili sicer opisljivi orgazmi... But that's for me to know and for you to find out!
  
  Res ne vem, kaj je s tem Pungertom??! Zmeri kadar upadem tja me z vseh strani napadejo krigli polni piva, borovničk in razni nemarno dobri kozarci z vinčkom. Osebno nimam nobenih zamer in nimam absolutno nič proti njim, sam včeraj so bili rahlo preveč agresivni. Bastardi so ubrali zahrbtno taktiko, tako da njihove zvite atake sploh nisem občutila do danes zjutraj. Na to me je najprej opozoril želodec, kateremu je sledila močna gravitacijska navezanost in erotična privlačnost med glavo in povštrom. Kasneje, ko sem v torbici našla 4 (z besedo štiiiiriii!!!) CD-je kranjskih poetov, sem zaprepadeno seštela ena in ena je tri ter pomislila, da bi lahko šlo včeraj nekaj močno močno močno narobe. Jah, obetavne slovenske umetnike je treba podpirati v njihovih premnogokrat težkih začetkih.
  
  In sumim, da me ima bratec enega izmed članov banda na sumu, da sem bila še na kakšnih drugih sumljivih substancah, ko sem ga prepričevala, da mora nujno kupit njihov CD. (Aha, on mene sumi, da jaz njega sumim, da me ima na sumljivem sumu, da jaz njega sumim o sumljivosti... skratka zelo sumljiva oseba tale bratec!)

*Do sedaj je ta laskavi naslov nosila Ona.

Prodiranje vanjo je zanj

Oh, i'm so horny!





Premiera: 26. maj 2006 ob 20h
Ponovitve: 27. maj 2006 ob 19h in 21h
Prizorišče: Izbruhov kulturni bazen (nasproti Supernove), dvorana bazen, KRANJ
Članarina: 1000 sit (samo z rezervacijo zaradi omejenega prostora)
Info: Darči 031 795 212
akd_izbruh@yahoo.com
www.akd-izbruh.org

(mau reklame, ja plačal so mi!!)

Zloraba kartonske škatle #1

Kopalnico ima, kopalnico ima!!!

Obnavljate, preurejate, adabtirate ali delate kopalnico?? Ste se tudi Vi ob tem znašli v nezavidljivih finančnih težavah? Vam je zmanjkalo denarja še za skret papir in žajfo?

Če je Vaš odgovor na vsa vprašanja pritrdilen, potem dovolite, da Vam predstavim novo kopalniško linijo "Un Kharton", na katerega prisegajo tudi uredniki magazina El Kralji ulice. "Un Kharton" odlikujejo zaobljene in mehke linije, preprosta namestitev, večnamenskot, reciklažnost in neverjetno močna vpojnost vlage.

Režemo, žagamo, oblamo, tesamo,...

Če je njej uspelo predelati celo knjigo, je zame največji dosežek predelano poglavje (no dve in pol, če smo iskreni). O odsotnosti od računalnika pa raje danes ne bi govorili, ker imam 24 ur na dan pred nosom kar dva, haha. I'm rich bitch!!

Sem pa izpopolnila rekord v reševanju sudokuja, sudoka, sudoke, sudokua, sudokue.. (pojma nimam, kako za vraga, bi se to lahko sklanjalo, še najbole se mi sliši sudoka), se dolgočasila z Mah Jongom in v švedski internetni štacuni s pohištvom izbirala možne kombinacije polic, košev, miz, kozic, koz, konjev in zmajev. Vse skupaj pa je postalo skrajno bizarno, ko sem začela premišljevati o barvi, lepoti in prisrčnosti žlafadruja (ko bi me vrtnarstvo vsaj malo interesiralo), o uporabnosti mizarskih orodij v garaži in za kaj vse lahko zlorabimo kartonske škatle.
Zdaj bom še začela šraufat, limat, žagat in brusit. So somebody please stop me!!

In stesanje novih kuhinjskih omaric mi preprečuje samo današnji večerni koncert v Križankah.

Tizer 1
Tizer 2

Študentfuter

Mama se je končno sprijaznila, da sem v obdobju, ko segedini, jote in druge čorbice, ki jih ona tako obožuje, pri meni ne palijo.

Po jutranji literski dozi neskafeja in vitaminskem šoku - sendvič s sirčkom, dedkovo domačo salamico ter delišes malimi hrustljavimi kumaricami (mmm.. kumarice), me vonj po kuhanemu zelju enostavno sili na bruhanje.

Ampak mat od Betty ve, da ko pade cuker je tole edina rešitev.



Njami. Ja, tist kar manjka sem vse sama pojedla. Bajsa!!

Predpriprave in priprave...

... na maraton sedenja na enem mestu, vlivanja ter zabijanja znanja v možgan in abstiniranja od socialnega lajfa


Najprej postoriti VSE opravke, ki bi te morebiti motile med (m)učenjem, se pravi:

- rezervirati letalske karte za Španijo in poiskati en prisrčen hostel;
- prebrati VSE novosti na blogsferi (20-30 blogov), ponoviti postopek, če so se pojavile novosti, med tem ko si čekiral druge bloge; RSS-ja si še zmeraj ne znamo upedenati;
- obiskati faks in knjižnico ter od tapridnih kolegov, skopirati kakšne bolj uporabne zapiske;
- kupiti tole, poletje je že zelo zelo blizu;
- poklicati kolege s faksa in se prepričati, da njim ne gre učenje nič bolje;
- pospraviti delovno okolje, se pravi: pisalna miza, soba, postelja, kopalnica, kuhinja,
- pobrisati par centimetrov prahu iz polic;
- preveriti maile in pogledati vse 1 mesec stare fwd maile od alternativke;
- spraviti sestro na vikend, da bo mir v bajti;
- dodati nove slike in musko na iPoda;
- na njenem blogu ugotoviti, da so nekateri soplesalci iz posnetka nekam znani in je seveda zadevo treba razčistiti in predebatirati; fak kolk je svet mejhen, Ljubljana pa je itak ena mala bantu vas;
- zaradi slabe vesti njenega bloga ne čekirati SPLOH!!;
- izklopiti MSN in Skype;
- za vsak slučaj vklopiti vsaj MSN nazaj;
- skenslat kolega in pivo;
- skenlsat skok iz Peračice – upam, da bodo še priložnosti;
- prebrati knjigo, ki leži na nočni omarici že pol leta;
- za koncentracijo pogledati del nanizanke American Dad;
- se zmenit za henganje v petek zvečer;
- poiskati post-it listke, flukije ta debele, flukije ta tenke (odsotnost le-teh zavleče učenje), prazen papir; označevalec strani, šablono;

in učenje se lahko prične takoj, ko se ga še enkrat u nulo usujem ;)

Šment

Z golobi naj bi imela nek tihi dogovor, da se lahko pasejo po pločnikih in cestah, kolikor jim njihovo avanturistično srce poželi, toda ko zapeljem ali stopim proti njim naj bi podgane nemarne odfrčale stran. Sodeč po mali nezgodi danes zjutraj, sklepam, da so enostransko prekinili ta naš tihi dogovorček.

Študentsko

Kako "fajn" občutek te zaobjame, ko po dolgem času spet prideš na svoje omiljeno izobraževalno središče in ti že male podrobnosti dajo vedeti, da je še zmeraj vse po starem.

Profersorji še vedno, kljub internetu in ostali sodobni mašineriji častijo rdeče knjižice bolj kot biblijo, kljub temu, da jih na katerih malo manj "sodobnih" faksih mečejo v smeti.

Še zmeraj zamujajo na lastne govorilne ure in pustijo nas uboge študente, ki se še trudimo diplomirati, čakati v nedogled. Mogoče, mogoče bo kdo prišel. Še dobro, da imam s seboj zapiske in iPoda. Še dobro, da lahko sedaj srfam po internetu ;) Nič, še mal počakam, če jih čez pou ure ni, grem na kavo.

V referatu še zmeraj noben NIČ ne ve.

In največji absurd ever: Ne dobiš mentorstva za eno bogo seminarsko, če so vse teme že zasedene. Če ni seminarske, ni pogojev. Am, a mi lahko prosim kdo razloži, zakaj potem razpišejo 100 tem, če je kandidatov za pisanje seminarskih 200??

Ah, kdo bi razumel to? In zakaj hudiča se na črnih shodih študentov ne zahteva več tem za seminarske naloge??

Ah L'amour

Še ena od mojih dokaj frišnih obsesij. Zadnjih nekaj let me s svojimi oblački navdušujejo slovenski avtorji, kot so Matej Lavrenčič, Marko Kociper, Matjaž Bertoncelj, Tomaž Lavrič. Ostale, ki jih bom (ne)namerno spustila, pa naj mi prosim oprostijo, njih slava se me morda še ni dotaknila ali pa se jih trenutno ne spomnim. Židka pa sem tako ali tako že povzdigovala v višave. Seveda sem svoje dni tudi Mikija brala in še danes kdaj pobrišem prah iz dogodivščin Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika, čeprav me je tale naš Miki globoko razočaral s tistim jumbo plakatom, ki nas je pozival, naj glasujemo za spremembo zakona o RTV. OH, Miki. Sad sad sad. Prvi strip, ki sem ga dobila v roke je bil Mangus. Neko poletje sem jih najdla pod stričevo posteljo, imeli so tak specifičen vonj po starem zaprešenem papirju, mene pa je razjedalo, od firbca verjetno ali pa umetniškega ustvarjanja, kdo bi vedel. Skratka nekdo je bil zelo jezen ker je pod posteljo potem našel pobarvane in zrezane stripe. Kasneje mi je mama raje kupovala Dječje novine in Mikijev zabavnik.

Kar se tiče tujih avtorjev, pa takole. Kratko malo se mi sanja ne kaj dosti, pri nas pa je v Konzorciju nemogoče prebrati kaj drugega kot Betmoža in lenega mačka. Hvala Bogu… oziroma hvala Timu Berner-Leeju za internet, da vsake toliko časa malce posrfam in se izobrazim tudi v tej smeri. Mausa I in II sem dobesedno požrla, večkrat. V kratkem se nadejam tudi skoraj popolne zbirke enih stripov, ampak ššššuu o tem ne vemo nič. Boondocksi so mi v bistvu bolj všeč kot risanka, večino avtorjev pa več ali manj berem po raznih internetnih straneh. Ja, težak je život striparja.

Včasih je imel res hude stripe in še hudejše animacije na svoji internetni strani objavljene Don Hertzfeld. He's my hero!! Žal so se njegovi hudi stripi nekam čudežno izginili z njegove internetne strani. Kdor jih najde, naj mi jih prosim da nazaj. Zgleda, da je internetna katastrofa močno okrnila tudi stran »Bitter films« ali pa si je tip enostavno premislil glede svojih genialnosti. Svoje dni je bilo malce več filmčkov gor.

Tole je pa moja Hertzfeldova tanajhudejša animacija;) Direkt iz moje zakladnice luštnih animacij - Ah L'amour.

Opala...

Tole bo tko bolj v stilu "a note to myself":

"Ni priporočljivo srat po blogu, lastnemu ali tujemu, ko se nimaš popolnoma pod nadzorom."

Nerazumljivosti, napake in ostali lapsusi v prejšnjem zapisu so posledica v njem omenjenih aktivnosti, to botruje popolni raztresenosti katero je moč tudi pripisati neprespanosti ter hmeljevemu in grozdnemu napitku.

Tri bejbe z vetrom v laseh...

s kajtom proti žogi...

Ne bom rekla, da sem bila ta najbolj zagreta, ampak sem se oprostovoljila, da grem sprobat veter in priklicat lepo vreme že v petek popoldne na Gorenjsko. Skenslala sem službo in svojega ubogega šefa, da sem se lahko s svojim petkovim voznikom Jetijem dobila pred lokalnim Mečkatorjem. Jeti je predvsem znan po svojem znamenitem reku »poj greš pa na zasko pa pir k Sajkot, ejga« in da rad veliko je. V bistvu ni stvar, samo v tem, da rad je, ampak da zmelje v prah vse kar vidi okoli sebe. Torej, če ne želite nadaljnjih nekaj ur stradati, je najbolje da raznorazne prehrambene zaloge skrijete oz. mu v zameno in tolažbo ponudite nekaj iz svoje špajze, kar ne rabite več, recimo kruh, sir in vodo, pa tudi pasjih briketov se ne bo branil.

Medtem ko sva pičurila v njegovi nissan micri (pozor na to, da ima Jeti 2 metra in še nekaj, torej kolena pri volanu, kar sploh izgleda za crkn smešno) po Gorenjki in tuliva I want to love you but I better not touch I want to hold you but my senses tell me to stop I want to kiss you but I want it too much too much I want to taste you but your lips are venomous poisooooon you’re poison running through my veinsssss in ostale smešne legendarne komade iz njegovega dokaj malega glasbenega repertoarja in se hitiva strinjati, da nama je teh 7 mesecev abstinence od skakanja precej poškodovalo tisto malo sivo celico, ki blodi po zapraznelih hodnikih pod opno. Nenavadno sva se strinjala v vseh možnih stvareh, da je potrebno čim bolje izkoristiti tale skakalni petek in biti v vsakem loadu, ker kdo ve, kdaj bomo spet imeli priložnost skakati, da morava biti na letališču vsaj eno uro prej (ker še zmeraj velja sistem, kdor prej pride prej in več melje, se pravi več skače). Ker najbolj padalca razpizdi, da pride na letališče, pa ne naredi nobenega skoka in se lahko samo od žalosti pijan odpelje domov. No to make a long story short jaz sem naredila 1 skok (Jeti je iz tega loada izpadel, preveč kilc, kwa pa tolk žre, pa še žreb mu ni bil naklonjen), Velika cura, kakor se sam rad ljubkovalno kliče pa nobenga. Namreč, po enem skoku iz 3600 metrov je jebački pilot ugotovil, da mu gori ena lučka na armaturi in nam nesramno prekinil veselje. Vsi, razen nas 5 srečnežev so poklapano zapustili prizorišče in se zatekli v naročje ljubic in kozla. Avijona ne bo do naslednjega tedna predvidoma.

Kajtanje, Coach in čakanje na veter



V soboto je ravno toliko pihljalo oz. veterc nam je ležerno kuštral lase, da se je Coachu ljubilo za nas tri ljubljanske dečve raztegniti malo manjša padalca oz. kajte. To ni ravno spuščanje zmajčkov, kakor sem na začetku mislila, ampak jebeno naporno in zahtevno opravilo. Tako, da smo soboto bolj preživeli ob spoznavanju teh rjuh in štrikcev, tudi kaj je to trapez sem uspela prvič uočiti, čeprav mi je moja draga Riderka verjetno na vsakih sleherni kavi ali pivu podrobno razlagala o toti zadevščini. Od tod se je tudi razvila moja »vetrna paranoja«, namreč v nedeljo sem Uli vsakič, ko je malce bolj potegnilo vpila »Ula, veter je, kajte v roke«. Sej vem, da se sliši totalno prfukjeno, ampak glede na to, da je v soboto dvakrat puhnilo, je bila nedelja prav burjansto razpoložena in sem že sprobala ta rumeni, malce večji kajt, ga sama spravila v zrak (napredek!), kar sem pospremila z veselim krikom in Coach je tudi ovekovečil enega največjih nasmeškov ever. Tako sem ga nekaj časa veselo sprehajala po nebu, dokler ni bilo brezveterja, takrat pa se je kajt kot kaka poscana cunja sesul na tla.

Torej, nisem se naskakala, po kajtanju me bo mogoče malo hrbet bolel, pa tudi kaka mišica se mi bo naredila, ampak to še zdaleč ni to, tako da komaj čakam naslednji vikend in kaj več vetra, pa večje kajte. Ta oranžnega! Kmalu, pa bomo zrele za na vodo in za na sneg. Perfekten vikend.

I hate Word

Word je fenomenalen program,… če ti popolnoma stran visi kako naj bi tvoj izdelek na koncu izgledal.

Resnično malo stvari me spravlja ob pamet, ampak danes me ima, da bi prijela tole škatlo pod mojo mizo in jo zabrisala skozi okno. Kaj temu programu ni jasno?! Saj cenim samoiniciativnost in podobne lepe lastnosti, ampak pri ljudeh, ne pa pri mašinah.

Hočem napisati en popolnoma preprost tekst, jaz želim pisavo Arial 11, škatla pa neke srednjeveške vijuge, ja no sej je lepo zavito, ampak jaz nočem tega na pogodbi.
Potem si me pa še upa zajebavat z velikimi začetnicami za okrajšavami in številkami in tisti pasje bebavo gledajoči kuža, ki naj bi bil tam v "pomoč", prav nič ne pomaga, da bi malo manj pizdila.

Ko šktalo končno uspem prepričati, da neha vsaj s tem, dobim po mailu dokument okranclan z nekimi strip varianta oblački. Ježeštana. Verjetno so mislili, da me bodo s tem pritegnili v bolj poglobljeno branje vsebine in, da bom skakala v luft od vselja. Am wrong! Funkcija za izklop tega je skrita še bolj kakor orožje za množično uničevanje v Iraku.. ups.. Iranu. Saj je vseeno. Pravo množično uničevanje živcev pa sem odkrila pri oblikovanju tabel. Ow what a jolly good time. Slišala sem že o ljudeh, ki so si rezali žile zaradi tabel, sam sem mislila, da malce pretiravajo. Pred mano pa nekaj malih tabelic in tona žolča. Copy/pejstanje pa d čeri on top.

Mislim, da se bom jutri preventivno obiskala svojega dohtarja, ker danes nekam pogosto obiskujem toaletne prostore. Kurcefiks!

A kje prodajajo majice z napisom "I hate Word!!" mogoče?