Alicante

Ta teden ni slo bas nista po nacrtih.

Najprej tri ure na vrocem soncu cakamo na prenos iz Libanona in si mislim, da jim je verjetno kak odajnik vrglo v zrak. 20 minut kasneje na cnn-u potrdijo moje slutnje. Damit, ne smem mislt na nich slabga, ker se ocitno vse uresnici. (Think good thoughts, think good thoughts). In nato (spet) zaradi vrocine pozabim na uro kdaj je konferencna razprava med Fatahom in Hesbolahom. Okej, si mislim no biggy, ce nam tega vidla. Sej je blo dost, da sem od dalec slisala spanskega premiera Zapatera oz. Mr. Beana, ce kdo mene kej vprasa.
Skratka, edina delavnica, kako tradicionalno, ki se mi jo je uspelo udeleziti, je bila sumulacija birokratizacijske pridobitve azila ali drzavljanstva Velike Britanije. Azil mi je ratal dobit (ena od stirih srecnezev), drzavljanstva pak ne, ker ne vem kako si sledijo Britanski prazniki po vrsti v koledarju. Skratka budalastine.
Dons sem hotela spizdit nazaj v civilizacijo. A so bili vsi vlaki do Barcelone bukirani. That's so meeeee!
Tako sem imela potem tisoc in eno opravicilo, zakaj sem se pojavila nazaj v kampusu. Jebiga, eni grejo zjutri tect, midve z Majo sva pa peljali prtljago na sprehod, da se malo prelufta. Poleg tega naju je na zelezniski se nadlegoval nek fukjen ata, ki naju je spraseval kako to, da sva v Spaniji pa ne znava spansk??!! Jest se cist znajdem, ce znam narocit servezo in bokadiljo. Tko, da od lakote in zeje ze ne bom urmla. Sicer se, da te proklete spance, kjer itak noben ne govori anglesk vseeno razumeti in sva se s tem atom vse zmenile. Na koncu naju je hotel sam peljati "nekam". Hm, glede na to, da so naju imeli v Gironi za tiste gospodicne, ki se ukvarjajo z najstarejso obrtjo, ker sva zelili priti na prvo benzo na avtocesti, sem se malo zamislila nad sabo. Seveda, sva se veselo okoli razlagali, da naju bojo tam pobrali prijatelji. Itak, da naju noben taksist ni hotel peljati do prve benze. Pomoje so si vsi mislili, bogi vzhodnjakinji, tako mladi pa ze na cesti.

Jutri pa zares, predviden odhod v Barcelono ob 5.30, do takrat pa se vedno praznimo teranov liker in obcasno podlezemo spanskemu Amstelu, ki je baj da vej res uzasno pivo! Se bolj bedno je, ker se clovek navadi na slabo pivo, ce ga predolgo pije. Zal je treba prehoditi ful kilometrov po razbeljenem asfaltu, da se pride do kaksnega San Miguela, ki je ponavad se toplo. Pa pol ze raj mesam beden mrzel Amstel s Fanto Lemon.
Sicer pa nas v vseh teh travmah s slabim pivom tolazijo izredno nizke cene kave, pijace in hrane.

Bato pa vam sporoca:
Daj riburiburibu daj riburiburibu. Daj ribu. Langsam abr zihr.