"Šef, jest sem lačna!!!"

oz. problemi s prehranjevanjem izven domačega gnezda.

Že nekaj časa ugotavljam, da je eden največjih problemov med zaposlenimi ljudmi (kamor že nekaj časa spadam tudi sama) prehranjevanje med delovnim časom. Čeprav imam na razpolago mini kuhinjo in šporhet se raje odpravim na pašo in kratek sprehod izven pisarne.

Pogosto se mi postavlja vprašanje, zakaj se ljudje med malico pogovarjamo samo o tem, kje se dobro je. Nisem ravno prepričana ali je to zato, ker hodim na "kosilo" z ljudmi s katerimi nimam nič skupnega razen to, da si delimo mizo ali pa je to zato, ker tega pogovora nikoli ne more biti konec. Dobrih gostiln, kjer ti kratkem času postrežejo s toplim obrokom, žal v centru Ljubljane ni! Res je tudi, da grem na pravo kosilo bolj poredko, ker nisem navajena, da se ob 12h nažrem kot darfurec, ki prvič v življenju vidi pravo hrano namesto redkvic in čebulic. Poleg tega pa moja pisarna še vedno ne premore kavča, kjer bi lahko po kosilu prijetno zadremala, še manj spodobne kopalnice, kjer bi se lahko po lepotnem spancu osvežila.

Trenutno je med okoliškimi gostilnami na prvem mestu najbolj ogabnih Skriti kot v podzemlju podhoda Ajdoviščina, ki se mi resnično gnusi. Juck. Breh. Fuj. Trikrat na teden so ponudili nek segedinov frikase. Mislm, WTF??!! Lepo prosim, segedinov frikase!! Kaj hudiča je narobe s temi ljudmi?? Že segedin mi ne diši ravno preveč, beseda frikase pa mi predstavlja le hitro bližnjico do WC-ja. Pri njih je res edina stvar, ki si zasluži naziv "hrana" motovilec. Njihov solatni bar je, za razliko od ostalih gostinskih pokvek, vsaj založen z okusno zelenjavo (o moj bog, ne morem verjet, da je to prišlo izpod moje tipkovnice). No, motovilec je edina stvar, ki jim dviguje rejtinge pri meni. Toda to žal ni dovolj. Sem mesojeda žival na vrhu prehranjevalne lestvice in spodobi se, da dobim na krožnik kak kos druge živali, ki je imela prej 4 noge! No menza v Lovski zvezi je že kar nek približek mojim potrebam.

Drugi problem mi predstavljajo hladni obroki, kot so že narejene solatke in sendviči. Ker pri sosedu razumejo našo potrebo po hitrem, a zdravem življenju, so pripravili pester izbor že narejenih solatk. Vse lepo in prav, le če jih, za vraga, ne bi položili v isti hladilnik zraven mnogoterih bogato obloženih sendvičev. Resnici na ljubo, kdo je sploh zmožen ob pogledu na pusto solatko in slasten sendvič izbrati zelje s tuno??? TO JE RETORIČNO VPRAŠANJE, ker vem da ste tam zunaj psihopatski vegetarjanci*, ki očitno tako sovražite rastline, da jih morate vse požreti!! No jaz ne! Sem preveč labilna, a vseeno miroljubna oseba in ob tej pripravljeni solati se mi enostavno ne cedijo sline, med tem ko bi lahko od slastnih sendvičev živela vsak dan, čeprav to verjetno ni ravno najbolj povšeči mojemu prehranjevalnemu sistemu. Prišel je čas, da potegnem črto in se v trgovini enostavno ognem hladilniku s sendviči in solatkami in se raje besno zapodim med stiliporaste riževe izdelke, jogurte in banane [najbolj kisel obraz]. Bomo videli koliko časa bom vztrajala.

Upam, da se mi v prehranjevalni agoniji kmalu ponudi kakšna zanimiva alternativna rešitev.

Se nadaljuje….

____________________________
Edit: do sedaj sem vase zbasala eno banano in Dukatov Yogsi "obrk u boci". Lažejo, to ni noben obrok u boci, to je en pljunec jogurta. Jaz sem še zmeri lačna.


* ne vem zakaj se mi ob tej besedi v mislih vedno prikaže slika gospodične, ki se baše z Vegeto. A sol ni dovolj v redu?