Giro di Ljubljana

Začetek etape: Čopova
Ura: 12.05

Že v štartu sem se pred pošto komaj izognila petim dostavnim avtomobilom, Slonovem postrežčku, ki je pomagal nekemu Italjanu riniti svoj avto iz garaže in sladoled lizajočim švabom, ki so prišli občudovati lepote naše prestolnice in se nekako niso mogli zmenit v katero smer bi šli. Proti Tivoliju ali raje proti Prešercu?? Nato se je nekaka mamca s peharjem rož in zelenjave odločila, da bi šla rada po bližnjici na Žale in kar takojci pod moje kolo. Zatem sem se z ostrim dvojnim zavojem izognila gruči peroksidnih bodočih misic, ki niso vedele ali bi si ogledale izložbo s čevlji ali ne. Ja? Ne? Ne vem?!! Brezglavo so letale po ulici sem ter tja in ravno v trenutku, ko sem hotela mimo njih ena hopla pred mano! Mojim spretnim akrobatskih sposobnostim se ima zahvaliti, da ni končala na urgenci jaz pa naslednji trenutek že hitro (0,2 km/h) drvim (beri: bremzam in se ustavljam) proti koncu ulice. Še malo in … se mi sredi Prešerca pod kolo nastavita dve tetki srednjih let, ki se nista srečali že od takrat, ko sta skupaj gulili šolske klopi. Štefka priteče z leve, Marinka z desne, vmes pa jaz. Zabremzam in se ustavim in jima prijazno nasmehnem (s pidzenjem pač nič ne izboljšaš), upsi, kmalu bi imeli bližnje srečanje. Seveda mi namenita srep pogled ljubljanskega zmaja, ki je tik pred tem, da začne bruhati ogenj in me zasujeta z JOJi in OHji ter se zaprepadeno začneta pogovarjati o današnji mladini (tudi prijaznost nič več ne pomaga, očitno). Ker se mi ne da z njima ukvarjat pospešim do 0,3 km/h, da pridem do tiste kurčeve kolesarske steze na Miklošičevi, v upanju, da se rešim samomorilsko nagnjenih opičnjakov, ki so navalili name oz. podme. Vmes še ene 4x zabremzam, da ne zgazim folka, ki se kar tako ustavlja sredi ulice in na nebu išče vesoljske ladije, malodane zapeljem kolo v rit nekega metroseksualca, naredim dvojni salto in še pirueto zraven, da ne spravim na oni svet še nekaj zbezljanih frocev, katerih starši bi me nadvse radi videli prav tam. Ko končno pridem do kolesarske steze in malce lažje zadiham, v mislih lagodno odbremzam do doma, me začnejo nadlegovati neke fine ritaste gospodične barvica-za-oči-je-dobra-tudi-za-obrobit-ustnice in njihovi želejasti tipi, ki parkirajo na kolesarski stezi, ker ona v štiklah pač ne more tako daleč v štacuno. Za grand finale pa še kopica voznikov, ki v življenju še niso opazili, da niso sami na cesti.
Itaaaak!


Konec etape: Avtobusna postaja
Čas: 12.25