Tri bejbe z vetrom v laseh...

s kajtom proti žogi...

Ne bom rekla, da sem bila ta najbolj zagreta, ampak sem se oprostovoljila, da grem sprobat veter in priklicat lepo vreme že v petek popoldne na Gorenjsko. Skenslala sem službo in svojega ubogega šefa, da sem se lahko s svojim petkovim voznikom Jetijem dobila pred lokalnim Mečkatorjem. Jeti je predvsem znan po svojem znamenitem reku »poj greš pa na zasko pa pir k Sajkot, ejga« in da rad veliko je. V bistvu ni stvar, samo v tem, da rad je, ampak da zmelje v prah vse kar vidi okoli sebe. Torej, če ne želite nadaljnjih nekaj ur stradati, je najbolje da raznorazne prehrambene zaloge skrijete oz. mu v zameno in tolažbo ponudite nekaj iz svoje špajze, kar ne rabite več, recimo kruh, sir in vodo, pa tudi pasjih briketov se ne bo branil.

Medtem ko sva pičurila v njegovi nissan micri (pozor na to, da ima Jeti 2 metra in še nekaj, torej kolena pri volanu, kar sploh izgleda za crkn smešno) po Gorenjki in tuliva I want to love you but I better not touch I want to hold you but my senses tell me to stop I want to kiss you but I want it too much too much I want to taste you but your lips are venomous poisooooon you’re poison running through my veinsssss in ostale smešne legendarne komade iz njegovega dokaj malega glasbenega repertoarja in se hitiva strinjati, da nama je teh 7 mesecev abstinence od skakanja precej poškodovalo tisto malo sivo celico, ki blodi po zapraznelih hodnikih pod opno. Nenavadno sva se strinjala v vseh možnih stvareh, da je potrebno čim bolje izkoristiti tale skakalni petek in biti v vsakem loadu, ker kdo ve, kdaj bomo spet imeli priložnost skakati, da morava biti na letališču vsaj eno uro prej (ker še zmeraj velja sistem, kdor prej pride prej in več melje, se pravi več skače). Ker najbolj padalca razpizdi, da pride na letališče, pa ne naredi nobenega skoka in se lahko samo od žalosti pijan odpelje domov. No to make a long story short jaz sem naredila 1 skok (Jeti je iz tega loada izpadel, preveč kilc, kwa pa tolk žre, pa še žreb mu ni bil naklonjen), Velika cura, kakor se sam rad ljubkovalno kliče pa nobenga. Namreč, po enem skoku iz 3600 metrov je jebački pilot ugotovil, da mu gori ena lučka na armaturi in nam nesramno prekinil veselje. Vsi, razen nas 5 srečnežev so poklapano zapustili prizorišče in se zatekli v naročje ljubic in kozla. Avijona ne bo do naslednjega tedna predvidoma.

Kajtanje, Coach in čakanje na veter



V soboto je ravno toliko pihljalo oz. veterc nam je ležerno kuštral lase, da se je Coachu ljubilo za nas tri ljubljanske dečve raztegniti malo manjša padalca oz. kajte. To ni ravno spuščanje zmajčkov, kakor sem na začetku mislila, ampak jebeno naporno in zahtevno opravilo. Tako, da smo soboto bolj preživeli ob spoznavanju teh rjuh in štrikcev, tudi kaj je to trapez sem uspela prvič uočiti, čeprav mi je moja draga Riderka verjetno na vsakih sleherni kavi ali pivu podrobno razlagala o toti zadevščini. Od tod se je tudi razvila moja »vetrna paranoja«, namreč v nedeljo sem Uli vsakič, ko je malce bolj potegnilo vpila »Ula, veter je, kajte v roke«. Sej vem, da se sliši totalno prfukjeno, ampak glede na to, da je v soboto dvakrat puhnilo, je bila nedelja prav burjansto razpoložena in sem že sprobala ta rumeni, malce večji kajt, ga sama spravila v zrak (napredek!), kar sem pospremila z veselim krikom in Coach je tudi ovekovečil enega največjih nasmeškov ever. Tako sem ga nekaj časa veselo sprehajala po nebu, dokler ni bilo brezveterja, takrat pa se je kajt kot kaka poscana cunja sesul na tla.

Torej, nisem se naskakala, po kajtanju me bo mogoče malo hrbet bolel, pa tudi kaka mišica se mi bo naredila, ampak to še zdaleč ni to, tako da komaj čakam naslednji vikend in kaj več vetra, pa večje kajte. Ta oranžnega! Kmalu, pa bomo zrele za na vodo in za na sneg. Perfekten vikend.