Nič pametnega mi ni postavil, ko sem jo na fazanko.

(Torkov slučajnik)

Glejte, do solz nasmejali, ko smo bili zunaj na travi. Sedeli smo dolgo, utrujenost je lezla deklica in se smehljati, če je hodil naokrog v čvrsti temi. Smolnat vonj pa je potegnil Luko za seboj in dejala: Če pa le pretiravala, kaj? V njenem glasu je bilo prevroče, a takoj zatem se je vrnil v smrdenje na tleh. Odsotno je gledal in položil na tla kot kup nesreče. No, to je boj za kruh! Ta boj bo težak, ali premagal ga boš, če ne bo zaupal niti več, kot je le redkokdaj koga zaneslo. Iz jeseni v jesen sem vse moči in propadel.

Vir