Zakon množice

ali Novi veter v uredništvu zabavnega tv programa

Raja je zahtevala nov post in tukaj je nov post. No, v resnici je raja zahtevala slike azijskih šolark v »spank me« pozi, ampak teh ne razpečujemo, tako da se boste morali zadovoljiti z mlatenjem prazne slame.

Tako, stvariteljici tega bloga se je vendarle uspelo rešiti težkih železnih okovov, ki so jo v zadnjih tednih priklenili pred domači tv in izborni televizijski program z namenom analizirati in preučevati živalski nagon naših politikov, njihovo obnašanje v množičnih občilih (RKCTV) ter prilagajanje fiktivnim in resničnim kriznim situacijam.
Empirična analiza, podkrepljena s statističnimi raziskovalnimi metodami ter osebnim angažiranjem je potrdila marsikatero teorijo in rodila tudi marsikatero novo odkritje. Eno od teh je, da je vlogo izginjajočih voditeljev zabavnih oddaj in novinarjev informativnega programa na nacionalki prevzela politika. Oh, that sooo new!


Struktura slovenskega politika/voditelja/novinarja: Preden začnemo operirati s številkami, je dobro poznati opazovano populacijo, v tem primeru slovenskega politika in njegovo (ne)predvideno obnašanje, mišljenje in področje delovanja.

Presenetljiva je ugotovitev, da je tipični predstavnik slovenske ablasti (hu)morist. Satira – ena redkih stvari, ki še preprečuje, da ne eksplodiram od jeze, poleg raznih omamnih substanc - njen namen naj bi bil prikazati kako resnično podebiljene in smešne so politične (in socialne) zagate na katere se nanaša. Posebno v zadnjem času opazovanega obdobja, ko se nad bistroumnimi izjavami naših političnih humoristov samo še hahljam.

Mnogokrat so v svojih nastopih nerazumljeni. Poglejte, satira ima vedno nek point. In tako kot pri vsako stvar, ki ima kakšno bistvo, včasih ljudje zgrešijo bistvo. To je v človeški naravi.
V mnogih primerih, recimo: Rupar, Jelinčič, Klokklokočovnik, Grims, ki s svojimi rasistično in ignoratnstko obarvanimi humornimi nastopi v oddajah, spominjajo na kakšnega začetnika stoječe komedije, ki niza prežvečene štose, nekateri ljudje zgrešijo njihovo bistvo. Večina jih bo seveda ploskala in se kotalila po tleh od smeha, ko bo Rupar odrejal preglede mednožja in ko bo Jelinčič izganjal cigane. Ampak kot rečeno, vsi ne razumemo njihovega nenavadnega smisla za humor, zato je pomembno, da znamo razlikovati med humorjem in mačofašističnim rasizmom, da slučajno ne dobimo cigana v žaklju, ko bomo opravljali splav.

V takem primeru je humor lahko zelo nevaren. Predpostavljajmo, da je Hitler stal pred miljonsko množico Nemcev in rekel »Pobijmo vse žide in jih zbrišimo z obličja zemlje« in preden se je lahko zasmejal in rekel »ahaha.. Das war nur Spaß« je zbrana množica začela aplaudirati. Zavedajoč se, da bi pošteno najebal, je namesto tega raje rekel »Fucken sie es. Zbrišimo jih«. In tako se je začel holokavst.

The end!