Danes grem po dolgem, dolgem času spet »tja«, kamor mi moja noga stopila že od daljne zime leta nula pet. Pa tudi to je bil eden redkih obiskov. S »tem« je približno tako kot z nakupovanjem v mega hipr dipr gigantskih Mečkatorji . Preveč ljudi na kupu in vse preveč instant in zato rajši zavijem v lokalno mini štacunco. You know, where everybody nows your name. And your parents' name. And your parents' parent name.
Največ zaslug za moje bojkotiranje gre v veliki meri pripisati ogabnemu vonju po kokicah in meku, prodajalcem kart z naušniki, gromozanskim vrstam za karte, ki se vijejo kot jara kača, dejstvu, da moraš karto kupiti/rezervirati malodane teden pred predstavo, vsesplošni gneči, kričavi kopici mozoljastih najstnikov, katerih glasno pregovarjanje in opazke mejijo na obnašanje opic z downovim sinromom (se opravičujem opicam za takšno primerjavo), da ne omenjam njihovega neutrudnega sprehajanja not in ven ali skupine penzičev, ki še vedno niso dojeli, da obstaja sedežni red. RES! Najbolj pa me žre, ker se praviloma skoraj vedno pred mano usede profesionalni igralec košarke. Takrat mi ne preostane drugega, kot da se a) presedem, kar je praviloma zaradi zasedenosti stolov nemogoče b) si zaželim, da bi imel vrat dolžine afriške vaške princese c) si v pulover rečeš »FAK OFF, J. L.!!!«
Skratka 1001 in razlog, da človek investira nekaj denarja v domači kino ali pa pišeš Dedku Mrazu, naj čim več filmov predvajajo v Komuni. Če se ne motim je to edina alternativa »tistemu«, pa še ime je prisrčen. Komuna.
Edinokrat, ko nisem šla od tam razočarana in ne da bi se počutila oropano za ceno vstopnice in kulturnega ogleda filma je bilo, ko me je tja spravil zanimiv nemški filmič Edukatorji. Bilo nas je cca. 8 v dvorani (to je verjetno tudi število ljudi, ki je pri nas gledalo ta film), od tega smo bili mi trije. Ostalih pet pa se je nekako vključilo v dogajanje filma. Res, je da smo komentirali dogajanje in dialoge, se smejali, vendar se nismo drli, rigali ali loputali z vhodnimi vrati, predvsem pa s tem nismo motili druge. Če bi šli gledat kakšnga Džejmsa Bonda ali Nesmrtnega Brusa Vilisa, bi nas ziher kdo na gobec. No, vsaj jaz bi na njihovem mestu. ;) Še ena prednost, poleg bližine wc-ja, hladilnika, postelje, gledanja filmov doma je, da te noben grdo ne gleda, ko kaj komentiraš, noben čefuršek te s svojim težkim zlatnim lancem ne na gobec, ker si si privoščil malce glasnejši šepet. In še pivo si lahko mirne duše odpreš. Ahhh…let's think positive here.
Danes grem gleda Planet Terror… wau, I'm ful of surprises (a ne, OutsiderJ). Vem. Še sama sebe presenečam. Zelo močno si želim, da nas bi bilo največ 10 v dvorani in da nam ne bo nihče metal kokice v glavo. Razmišljam pozitivno in upam - everithing is gonna be EJ okej.
In zlato pravilo seveda: »tja« se ne hodi med vikendom, ampak lepo sredi tedna, ko se še kje dobi kak parkplac. Če si one lucky bastard.
8 comments:
Ni blo tko hudo, a ne?
Res je.
Bilo je praf fajn! Sploh film. ;)
jest pa še čakam na en pameten (!) link :(
en pameten link je že. če češ dva, pa tko povej.
huiča seamus.. zakaj ti zmeri hočeš pametne linke??? :P
ja naj računalniki delajo za nas ;)
sj veš copy / paste ipd.
Jep! Sočustvujem s tabo... Ko sem bil jaz nazadnje "tam", je bilo grozno...
Prijateljski par je imel 4 zastonjske karte in sta povabila naju z mojo drago gledat "Pirate s Karibov III."
Ne vem kaj mi je bilo, da sva se strinjala, a tako je bilo. Rezultat:
Na moji levi je sedel človek, ki mu je smrdelo iz ust, kot da bi se tja pred dobrim mesecem zavleklo kardelo gobavih podgan, ki so družno crknile in se od tedaj veselo razkrajale. In človek se je režal čisto vsaki abotni fori, tako da sem večino filma prebil z roko pred nosom.
Nekaj vrst za nami pa je sedela banda ene 5 srednješolcev, ki so tako smrdeli po "skunku", kot bi se tik pred filmom skupaj zaprli v kamrico velikosti 2x1x1 metra in tam spušili "enega". In da, tudi oni so se pobebljeno smejali vsaki peripetiji ljubih mi gusarjev.
In še film je bil beden ko šus!
seamus: tko se zmenva. pri naslednji objavi dobiš en pameten link. Kle pač ne, ker se mi rahlo ne da ;) Pišuka.. lej kolk sem napisala, ti bi pa rad še linke.. nehvaležnost pa taka ;))
No pozab....
ČuK: point and laugh everyone!!!! bwahahaha.. v kino šel gledat pirate.. bwahahaha... in to trojko.. bwahahaha...
tokrat je bilo za spremembo prav fino v kinu.
- šli smo peš od dinozavrovega fleta, da nam ni bilo treba iskati parkplaca
- bilo nas je 15 v dvorani (uuu moje želje so končno uslišale.. i guess i'm luck .. no zdej si bom pa še kak teden močno želela, da bi bla filti rič bič.. mogoče se mi bo uresničila želja)
- film je bil smešn za crknt... zombiji in te stvari;
- em.. zamudil smo samo neki minut.. kar je tud uredu..
Vidim, da nisem edini, ki se kina izogiba v širokem loku. Mene od vsega naštetega najbolj motijo mobilni telefoni oz. njihovi latsniki, ki jih ne ugašajo in jih med filmom uporabljajo za čvek. Že samo zaradi tega ni vredno dati tistih ne vem koliko evorv, ki jih hočejo na blagajni. Druga zadeva pa so poden filmi. Teh je pa 90 %. Polno efektov, preseravanje s kostumografijo in scenami, vsebino pa je običajno mogoče spraviti na eno A4 stran. In potem greš domov in praviš "uau, kaj je bil dober film". Naslednji dan ugotoviš, da ti je dal film lažen občutek zadovoljstva, tretji dan se pa sploh ne spomniš več kaj se je dogajalo. Po tednu dni pozabiš pa še naslov.
Post a Comment