Zakaj nisem nikoli postala frizerka?

Koliko eureka momentov sem imala v življenju niti ne vem, ker jih je bilo ogromno. Ni je stvari, ki je ne bi želela sprobati in narediti. Kakšne neumnosti tudi sem, npr. skočila z graže z odprtim dežnikom, doma nosila paglavce iz mlake in se pretvarjala, da zdravim ranjene živali. Ko sem bila malce večja, no, starejša, sem sanjala o tem, da bom uspešna predvsem pa zajebana poslovna ženksa brez frocov in hkrati veterinarka ter se ljubiteljsko ukvarjala z vinogradništvom. Trenutno sem samo zajebana, brez frocov, z enim mačkom in pri vinogradništvu smo najbližje preizkušanju vina. Ampak slednje zelo temeljito. Vsak drug teden sem hotela postati nekaj drugega. Yeah, I was pretty confused.

Že od malega sem kazala talent za razne ročne spretnosti. Igračam sem sama šivala oblekice, jim iz lego kock naredila gradove in celo mesta in vse punčke so imel urejene pričeske. Večina na kartačko, seveda. To sicer ni bila neka otroška želja - ko bom velika bom frizerka - ampak je bilo nekaj tretjega. Če sem v radiu nekaj metrov okoli sebe zagledala bujen, skodran dolg šop las, je roka kar sama segla po škrajah in... slek, slek, slek ... ga ni bilo več. Lahko bi rekla, da sem bila rahlo obsedena.

Tako je bilo tudi enkrat, ko naju je z mlajšo sestro mami morala pustiti same, ker je imela nočno in ni našla nobenega varstva za naju (jah, sva bili pač naporni). Mislim, da naju ni bilo nič strah, ubistvu nama je bilo prav carsko (no, vsaj meni) in vedno sva se igrali kakšne igrce. Tako sem sestro prepričala, da se morva jit nujno frizerje, ker je imela prav obupno predolge in preskravžlane svetle lase in bi bilo ful fajn, če bi imela eno kratko frizurco, paža recimo. Ona je bila za. Jaz pa hitro škarje v roke, jo posadim na stol in gremo. Britney Spears style all the way.

Seveda, mati pokličejo domov 5 minut po končani operaciji, da preverijo če je vse v najlepšem redu in sestra ponosno razlaga kako fino sem jo postrigla. Sama sem stala zraven telefona in sem samo slišala, ne tako zelo ponosno, predvsem pa zelo nepovezano kričanje iz telefona: "Kaaaaj? A sta vidve čist zmešani??!!!" Ostale besede so mi ostale nerazumeljene, ker je sestro zajela povedenj solz, mati pa je zaradi panike pozabila tvoriti smiselne stavke.

Čakanje na jutro je bilo zelo razburljivo in noč brez spanca zelo dolga. Meni se ni zdelo nič narobe in sem dokaj hitro podlegla težkim vekam in zaspala, mati so se v službi sekirali in si do konca požrli vse nohte, tudi na nogah, sestra pa je bila predvsem prestrašena zaradi mamine reakcije - in kako bo šla zjutraj v vrtec, saj veste, tako iznakažena.

Mati so zjutraj najprej poiskali delujoče škarje v službi, ker smo doma vse škarje okužili z lepilom in so bile zatorej za takšne urgentne operacije povsem neuporabne. Ko naju je zjutraj vrgla iz postelje, da naju nadere, sem jo slišala reči samo: "No, saj si jo povsem solidno ostrigla. Dejansko jo lahko peljem v vrtec ne da bi me bilo sram." Malce je še popravila frfru in smo šli.

Tukaj se je moja frizerska kariera tudi končala. Nekako nisem več dobila nobenega modela za treniranje, razen občasnega testiranje potrpežljivosti lastnega lasišča. Vsekakor Stevo in Mič veliko bolje spita, ker sem škarje, fen in krtače zamenjala za svinčnik, radirko in računalnik. :D

(prispevek za Blogorolo)

Trenutno je še prezgodi, da bi se spomnila kakšnega bolj smiselnega naslova. Drugič.

Ta teden je bil lep primer kako veliko govoriti in bolj malo storiti.

Zadali smo si nekaj novih točk na seznam, ki je še vedno bolj What to do, namesto da bi bil I have done:

• Posneti kratek filmček,
• Narisati nekaj (ali vsaj nekaj) za radirke,
• Poslušat Cherry v Saunda
• Se ga abnormalno napiti, kot še nikoli
• Mačka prebujati na topli plaži Vrsarja
• Narediti skokec ali dva

Od tega mi je uspelo prečrtati samo točko tri. Čist sem neresna!
Je pa Cherry je res dbest DJ-ka, lahko rečem one of best DJs in Slovenia! In ne pretiravam. Gospodična je sukala res ušesom zelo prijetno muzko in še celo my fejv Editorse. Ah, what a night.

Tudi Saund je še vedno nadvse prijeten in skorajda edini alternativni gettaway, dasiravno jim je zmanjkalo drnulouca (oooh nooouu – razočaran vzdih množice) – take stvari se meni dogajajo neverjetno prepogosto – saj vem, mogla bi se prec naslednjič pofočkat, ampak takrat nismo bili ravno v stanju, ko greš folku težit: »Posluš, jest sem pa una k piše lepe stvari o tebi na blogu, pa si mi eno pjačo ponujou.« pa tudi nadzor nad besedami je bil bolj omejen in ... well ekskjuzes, ekskjuzes. Na koncu koncev, če sem iskrena sama do sebe, sem si sama kriva, kaj pa toliko časa odlašalam, da šefa spomnim na obljubljeno.

Prvi dve točki smo zaradi pomanjkanja inspiracije in idej prestavili v nedogled. I know, I know ... I suck. Ampak sem ravno v fazi razmišljanja, za katerega močno upam, da bo obrodilo kakšno idejo, ki ne bo direktno za v koš.

Napili pa se ga nismo, ker so eni bili na soku, druge pa Martini ne prime po dveh buteljkah vina. Svašta. Sumim sicer, da so mi namesto Martinija podtaknili kakšno sladkano vodo namesto vina pa kak trtni sok. Yeah! ;)

Vrsar je odpadel ker pada KIŠA!! Dabljutief?????
Mislm, helooou. Kr neki. Tole vreme mene resno jebe v glavo. Cel teden ima na voljo, da se razjoče kolikor mu paše. Ampak ne, cel teden gledam iz pisarne šajbo na nebu, potem pa se nadreka ravno za vikend. Why, ooo why??? Za Cherry on the top (heh, zdej lahko uporabim tudi frazo DJ Cherry on the top) pa mi ljudje pošiljajo raznorazne filmčke s padalsko tematiko. No ja, ni glih neka huda tolažba, ampak ajde, če se res potrudim, mogoče. Mogoče!

Če slučajno mislite, da sem jaz obsedena s svojim športom, si raje preberite tole. ;))

Opažam, da padalci zadnje čase nenavadno pogosto nastopajo v reklamah, predvsem so se specializirali za reklamiraje mobilnih operaterjev, zavarovalnic in - kar je res smehi - vložke. Ja, vložke.

Tegale je poslal Tomzi:

Bojda tisto šprahanje, ki se sliši kot krik na pomoč med brutalnim praznjenjem želodca, dejansko pomeni: Belgacom ADSL. In nikoli vam več ne bo treba čakati. Ali nekaj v tem smislu.

Ne maram se vozit z avijoni

Evo me. I'm back. Trenutno še zelo hudo obolevam zaradi krutega časovnega zamika, ki mi ne pusti spati ob primernih urah, pravzaprav mi sploh ne pusti spati in zato med valjanjem po postelji obujam spomine in se delam, da sem še vedno na toplejšem koncu sveta. Zatiskanje oči včasih tudi pomaga, ampak samo na kratki rok, zato že delam načrte kako čim prej pobegniti nazaj ali pa kam drugam, kam pa sploh ni tako zelo pomembno. I was thinking ... California is not that bad. Well maybe next time. ;))

Kolikor sem prej prezirala Ameriko (po ključu Amerika = politika = kruti kapitalizem = Bush = vojna = debilizem), mi je sedaj toliko bolj všeč (Amerika = velika država = veliko priložnosti = veliki avti = veliki avijoni = veliko skokov = jaz ne imeti komplekse) in Florida sploh ni tako slab kraj za preživet stara leta in penzijo. Vse na dohvat ruke - no nuge, klima je znosna in ljudje so pravzaprav veliko bolj prijazni kot doma. Well... ali pa samo španščina zveni tako prijazno, v resnici pa so me pošiljali v božjo mater. I will never know.

Edino kar mi od vsega tega izleta ni bilo najbolj povšeči je migracija čez Atlantik in nje posledice. Pravzaprav sem najbolj bentila nad nehumanimi razmerami letalskih prevoznikov. A veste, da vas pri Lufthansi med devet oz. osem urnim letom nazajgrede, hranijo na dve uri?? Potem pa še stevardese vsake pol ure nosijo osvežilne napitke in med drugim celo zastonj alkohol??? In jaz sem mislila, da bom lahko v miru prespala tisti dolgočasni film na tvju? No Wai!!

Razmišljam, da bi šefom na LH poslala predlog, naj razmislijo, da bi hrano na letalih v prihodnje postregli kar intravenozno, tako da se utrujenim potnikom ne bi bilo treba prebujati na dve uri samo zaradi hranjenja. Hecam se. Lufthansa je v primerjavi z ostalimi letalskimi prevozniki hotel s petimi zvezdicami. Celo stevardese so bolj prijazne in luštne od unih starih tečnih babnic pri United airlnes, ki ti niti nog nočejo zmasirati.

Enivejs.. ne glede na to, da smo od vseh slovencev, ki so v preteklem mesecu migrirali čez Atlantik imeli najbolj zajebano povezavo: Trst - Munchen - Washington - Orlando, nam k sreči ni uspelo zamuditi nobenega leta, tudi leta nam niso nobenega skenslali zaradi snežnih metežev, prav tako nas niso poslali v Texas ali nam zgubili prtljage. Je pa res, da sem zato morala na vsaki jebeni carini večkrat pokazat ruzak z dvema čeladama, kvihtami in še nekaterimi padalskimi rečmi, ne vem komu se imam zahvaliti, da me ob vsej tej čudni opremi, ki sem jo tovorila s seboj niso tudi rektalno pregledali. Sem pa pridno dala prsten odtise in uč na ogled. And ... Yes I felt like a criminal. Da ne omenjam večurnega čakanja na osebni pregled in pregled ročne prtljage, za kar je fino, da ne prideš na letališče samo eno uro prej, ker se zna zgoditi, da bo avijon odšel brez tebe, ker ti 15 minut pregledujejo pas in čevlje!! Sirijsli. A je že kdo skril bombo v zaponko na pasu?? Res ne maram te procedure za poletanje in ne maram se vozit z avijonom, razn če se iz njega ne skače. Vlak je mnogo bolj humano prevozno sredstvo. Ampak z vlakom težko prideš do Amerike, ane?

Drgač smo se mel pa zelo fino. Zelo. Celo tudi takrat, ko so modro nebo prekrile bele ovčice zaradi katerih so nam odpovedali enosmerno vozovnico na 4.100 metrov. No, takrat smo počeli druge neumnosti, kot naprimer:

Se učili sadjarske obrti.

I drove my Chevy to the levee. No Chevy ni bil moj, je bil rentan s strani Mihata M. Mi smo mel pa "malega" Dodgea, katerega gumice vidite za Chevyem.

Kluči od rentanga Dodgea - tisti rdeči gumb ma močno karmo . What is it for???

Po treh urah, ko je kazalo, da je ta dan s skakanjem zaključeno smo izgledali nekako tako zgubljeni, žalostni in s samomorilskimi težnjami - izzivanje aligatorjev v bližnji reki.

Vendar smo kmalu prišli k pameti in si raje naročili Buda ali dva ali tri... kdo bi štel.

In to je to .. priti mač. ;)

Ah, šment

Hah. Rentali smo en kul čisto nov nevežen avtič. Prišli na dropzone.

Naredili dva enkratna skoka, od tega eno veliko formacijo (9 way). Imajo velike avijone Twin Otterja za cca 22. padalcev, Pilatus porter za cca 10 padalcev in še nekaj mašin, ki mi jih ni uspelo videti. Sedaj pa posedamo okoli, ker nas ne spustijo v zrak. I'm crying a river here. Piha namreč konkreten vetrc, čemur tukaj pravijo TORNADO in na nebu se nahaja nekaj belih ovčic!!! Svašta. No pri nas se tekme izvajajo v mnogo bolj neugodnih razmerah. Tole tukaj pa je prav prijetno popoldne, ki bi ga komot lahko izkoristili za skakat.
Sem pa med čakanjem na brezveterje ugotovila, da sem nadvse talentirana za basket. Kdo bi si mislu, ne? Sam še kak meter mi manjka. ;)

Privoščila si bom enga Buda. Veter se je med tem res malce ojačal. Zgleda bo res en tornadič kle in potemtakem tudi vožnja s Hovercrafti po močvarah kroksijev odpade. Buhuhuhu. Ne vem če se Disneyland lahko primerja s tem.

Seveda je za ves naslednji teden, ko gremo mi že domov napovedano sončno in oh in sploh šajb vreme. Mamicu jim na kalašnik.

Napočil je čas za selitev

Tako. Danes je končno prišel dan velikih selitev. 10 ogromnih kufrov se pripravlja, da bo migriralo iz udobnega hotelčka z ogrevanim bazenom (vetjetno zato ker mulčad lula notr) na še bolj udoben pograd na dropzone DeLand. Umes se bodo kuferi verjetno ustavili še na dolgi plaži, kjer se ta trenutek zbirajo debeli neobriti dolgolasi možje z jeklom pod ritjo in nagimi silikonskimi babncami na hrbtih. Ju-pi. Ne vem še zakaj se nakateri tako veselijo obiska nekega motorističnega zborovanja na Daytonski plaži in koncerta ZZ top. Te so pa tudi že eni stari senilni deci. Right? ;)

Se pa zato sama toliko bolj veselim odhoda na dropzone, še posebej se počitnic od ventilatorja veseli moj ubogi hrbet. Teden upiranja zračnim tokovom v obliki črke U z dodatno obremenitvijo 7 kg svinca ni tako zelo enostavna reč. Spljoh! Čeprav je zato toliko bolj zabavno. ;)

V teh dnevih preživetih v srcu zabaviščnih parkiv mi je tudi uspelo razvozlati veliki misterij debeloritosti Amerike - vprašanje, ki mi je ta teden dalo mnogo dela, je sedaj končno dobilo odgovor. Najprej me je čudilo veliko nasprotje med izredno dragimi cenami hrane in med zelo poceni še kar lepimi cunjami, ki jih imajo na voljo tudi za debele ljudi. Kako hudiča se jim rata ob takih cenah hrane tako ogojiti in zraven nositi ogabne cunje? Vendar je kalkulacija zelo enostavna. Da ljudje nahranijo svoje ogromno salo morajo pojesti ogromne količine ne ravno poceni hrane. Usput morajo nahraniti tudi svojega požrešnega jeklenega konjička, tako da jim na koncu ostane bore malo denarja za oblečt. Tako nosijo neke čudne prevelike in preširoke kavbojke na korenčka in prevelike majice, kar izgleda za crknit smešno, no nekateri pa lahko tudi bruhajo zraven.

Hir aj kam, hir aj gou.

Danes je še predzadnji dan našega venitliranja v zrakomlatu. Za mano je cca. 70 sešnov po 2 minuti. Kar je 130 minut luftanja, ampak cunje mi še vedno smrdijo pa fast foodih. Orlando so mokre sanje vsakega ameriškega mulca. Okoli našega hotela je gziljn nekih zabaviščnih parkov, Disneyland, safari golf, wet&wild, Universal filmski studii, usput pa imaš lahko še džabe jezikovno šolo, ki se je specializirala za španščino. Nič ne bi imela proti, če bi lahko ostala tukaj še nekaj časa pa še job bi si lahko zrihtala v ventilatorju in potem bi se lahko vsak dan zračila kolikor bi me bilo volja.

Ne glede na to, da je splošno znano dejstvo, da so američani debeli ljudje, nekako ne morem odvrniti pogleda od mimoidočih obistnih pošasti. Fak ej. Kako se ljudje sploh lahko tako ogromno zredijo??? Simpl. Imajo sladko mleko in sladek kruh. Mislim, da je celo pica bila posuta s sladkorjem namesto s soljo. V restavraciji lahko naročišč majhen, srednji ali velik obrok. Po mojih merilih bi bil srednji obrok povsem dovolj za dve osebi. Tako pa se ti zgodi, da nasproti tebe sedi res ogromna familija, ki pride v restavracijo, naročijo veliko pizzo - vsak svojo seveda ter za predjed naročijo še kruh in neke omakice za pomazat. Neverjetno. In potem mene grdo gledajo, ker buljim v njih. I just can't help myself.

Anyways danes imam pol dneva frej in grem v šoping. Šoping bo kmalu postal moj hobi. Tle je res vse totalno pocen. Cunje so res prav nesramno poceni - imam že nove Bilabong šortse, ki jih bom pri nas lahko nosila šele julija. Na koncu bom verjetno morala kupit še kufer, da bom lahko vse to sploh pretovorila domov.

Jutri pa upam odhajam na fensi šmensi dropzone kjer bomo v luftu še sprobali vse trike, ki smo se jih naučili v temu ogronemu fenu.

Ajd.

Muvi tajm (ali Betkine travme s "tistim")

Danes grem po dolgem, dolgem času spet »tja«, kamor mi moja noga stopila že od daljne zime leta nula pet. Pa tudi to je bil eden redkih obiskov. S »tem« je približno tako kot z nakupovanjem v mega hipr dipr gigantskih Mečkatorji . Preveč ljudi na kupu in vse preveč instant in zato rajši zavijem v lokalno mini štacunco. You know, where everybody nows your name. And your parents' name. And your parents' parent name.

Največ zaslug za moje bojkotiranje gre v veliki meri pripisati ogabnemu vonju po kokicah in meku, prodajalcem kart z naušniki, gromozanskim vrstam za karte, ki se vijejo kot jara kača, dejstvu, da moraš karto kupiti/rezervirati malodane teden pred predstavo, vsesplošni gneči, kričavi kopici mozoljastih najstnikov, katerih glasno pregovarjanje in opazke mejijo na obnašanje opic z downovim sinromom (se opravičujem opicam za takšno primerjavo), da ne omenjam njihovega neutrudnega sprehajanja not in ven ali skupine penzičev, ki še vedno niso dojeli, da obstaja sedežni red. RES! Najbolj pa me žre, ker se praviloma skoraj vedno pred mano usede profesionalni igralec košarke. Takrat mi ne preostane drugega, kot da se a) presedem, kar je praviloma zaradi zasedenosti stolov nemogoče b) si zaželim, da bi imel vrat dolžine afriške vaške princese c) si v pulover rečeš »FAK OFF, J. L.!!!«

Skratka 1001 in razlog, da človek investira nekaj denarja v domači kino ali pa pišeš Dedku Mrazu, naj čim več filmov predvajajo v Komuni. Če se ne motim je to edina alternativa »tistemu«, pa še ime je prisrčen. Komuna.


Edinokrat, ko nisem šla od tam razočarana in ne da bi se počutila oropano za ceno vstopnice in kulturnega ogleda filma je bilo, ko me je tja spravil zanimiv nemški filmič Edukatorji. Bilo nas je cca. 8 v dvorani (to je verjetno tudi število ljudi, ki je pri nas gledalo ta film), od tega smo bili mi trije. Ostalih pet pa se je nekako vključilo v dogajanje filma. Res, je da smo komentirali dogajanje in dialoge, se smejali, vendar se nismo drli, rigali ali loputali z vhodnimi vrati, predvsem pa s tem nismo motili druge. Če bi šli gledat kakšnga Džejmsa Bonda ali Nesmrtnega Brusa Vilisa, bi nas ziher kdo na gobec. No, vsaj jaz bi na njihovem mestu. ;) Še ena prednost, poleg bližine wc-ja, hladilnika, postelje, gledanja filmov doma je, da te noben grdo ne gleda, ko kaj komentiraš, noben čefuršek te s svojim težkim zlatnim lancem ne na gobec, ker si si privoščil malce glasnejši šepet. In še pivo si lahko mirne duše odpreš. Ahhh…let's think positive here.

Danes grem gleda Planet Terror… wau, I'm ful of surprises (a ne, OutsiderJ). Vem. Še sama sebe presenečam. Zelo močno si želim, da nas bi bilo največ 10 v dvorani in da nam ne bo nihče metal kokice v glavo. Razmišljam pozitivno in upam - everithing is gonna be EJ okej.

In zlato pravilo seveda: »tja« se ne hodi med vikendom, ampak lepo sredi tedna, ko se še kje dobi kak parkplac. Če si one lucky bastard.

Moj komolec je šel zu grunt (ali Kako se je končalo državno prvenstvo v likovnih skokih)

Tako, leto je naokoli in skrajni čas je že bil, da obiščem svojo staro znanko, prijateljico, mentorico, fizioterapevtko, nadvse pozitivno osebo fizioterapevtko Bosiljko. Remember her? Ja, to je tista, ki mi je pred letom dni lepšala jutra in me razgibavala skupaj s penziči in njihovimi kolki. Tokrat se bom verjetno bolje ujela s penziči, ko bom tarnala kaj vse me boli. O tem se majo blazno velik za poment. Ouuu jeeeeee!!!!

12 skokov v enem vikendu je bilo absolutno preveč za moj komolec. Iz protesta, ker se mu ni več ljubilo zlagati rjuhe s katero frčim po zraku, je samo rekel »resk« in se odločil, da ne bo več delal. No, pravzaprav je bil živec tisti, ki ga je v to prepričal. In kaj mi potem sploh še preostane??!!

V bližini je bila poleg raznih gasilcev, reševalcev in ekipe s televizije, tudi ena mlada blont fizioterapevtka Sandra, ki mi je predpisala mirovanje in neobremenjevanje leve roke. Kar je v končni fazi pomenil, da si ne smem sama zlagati padala. Še dobro, da so fantje pač fantje in so se kar sami ponudili, da mi ga zložijo. Zdaj sicer res ne vem, ali je bilo to zaradi te blont fizioterapevtke ali zaradi usmiljenja do mene. Whaeva'. Važno, da sem imela svojega »pekerja«.

Tokrat Vam ne bom kazala posnetkov iz zraka, ker dvomim, da koga zanima nekontrolirano prevračanje in premetavanje po zraku. Imam pa en lep posnetek » z zemlje » formacije šestnajstih padalcev + 2 kamermana.

Tako zgleda od spodaj. Indžoj!

Mislim, da je to za letos vse. Tekem ne bo. Vreme je v nekem spolnem organu. Avijoni se kvarijo. Sponzorjev ni. Ampak, da ne bomo samo jamral... obetajo se nam boljši časi. And that's for sure!! (Hugh H. bo kupil avijon - I wish!! )

Lepé so slovenske goré

Odkrila sem svoj rajski kotiček za preživljanje dopusta - Bovec z okolico.

Bovška znamenitost - pleh
V enem mesecu dopusta sem bila kar trikrat tam. Pravzaprav sem ga zapustila bolj ali manj zato, da sem lahko doma oprala cunje, pojedla kakšno spodobno kosilo, se konkretno namočila v banji namesto v mrzli Soči, praznovala nekaj rojstnih dnevov in sem in tja skočila na kak piknik/drink/biljard s prijatelji. Drugače pa sem polovico julija in prvo polovico avgusta preživela pod Kaninom, natančneje na bovškem letališču. Seveda ima največ zaslug za to Ata Debeljak, ki je na bovško letališče uvozil prastaro letalno napravo Antonov 2, ta čas verjetno edino kolikor toliko delujočo mašino na slovenskem za prevažanje človekov, ki se potem mečejo iz avijona. Ja, mal smo usekani, a kaj čmo.
Sneg?? Avgusta ???
Sem in tja se je pripetilo, da je avijon zakašljal in iz turbine spustil oblake dima. Takrat smo šli v trgovino po pijačo in se ga salamensko napili (od žalosti, seveda). Včasih smo igrali tarok, se namakali v ledeni Soči, kolesarili, se prevažali s kajaki, itd. Od samega navdušenja nad vsemi temi rečmi v naravi smo Jinx za rojstni dan podarili kupon za soteskanje in prišla sem do zaključka, da te narava "pokvari". Vsaj v nekem smislu te vsekakor spremeni.


Pleh piiič.. drobnica
Vse te alpske aktivnosti in gore so me namreč tako očarale, da sem včeraj celo splezala do izvira Soče. Ohoho! Ne smemo pozabiti, da je to v mojem primeru skoraj tako, kot če bi vegetarijanec začel jesti meso. Dolga leta sem namreč živela v prepričanju, da gora ni nora, ampak je nor tisti, ki gre gor. Sedaj pa mislim, da sem odkrila novo strast... hribolazenje!! No, to je vsaj bistveno ceneje od padalstva, čeprav ta še vedno ostaja obsesija no. 1. Po pravici povedano, se mi je misel o hribolazenju zakotalila čez možgan samo takrat, ko smo bili prisiljeni cel dan čakati na popravilo avijona, gledati v luft in opazovati jadralna letala. Takrat me je imelo, da bi splezala na kak vrh. Potem me je za nekaj časa minilo. ;))

Dojenje v javnosti
Letošnja padalska bera je kar zavidljiva. 30 skokov samo v juliju, v avustu malo manj. V primerjavi z lanskim letom, ko sem jih v celem letu naredila samo 40 skokcev, je to - A LOT!

Seveda ne smem pozabiti povabiti na jutrijšnjo državno prvenstvo v skupinskih likovnih skokih (8 Way), ki se bo odvijala na letališču Rakičan v Murski Soboti. Tako, da če bo kdo sluuuuučaaaaajno na tem koncu sveta, lahko pride pogledat. Organizatorji obljubljajo bograč in ogromno zabave. Sama tokrat za spremembno ne bom tekmovala, lahko se zgodi da se overdovziram, hehe, bom pa v vlogi dežurne kamermanke (ja doma imamo novo kamero za snemanje v luftu!!) in se bom raje psihično in fizično pripravljala na državno prvenstvo v 4 wayu, ki bo 1. septembra. ;)

Mala vaja iz linkanja in html-ja (ali Bil je Kinkip I in bil je Kinkip II)

Nikoli nisem razumela zakaj se ljudje tako zgražajo, če spiš do 12. ure ali dlje. A je to tak zločin slučajno?? Pač si privoščim malce več kot ostali.
To sicer nima nobene veze z današnjo temo, toda vseeno se mi zdi trapasto, če se ljudje zgražajo nad mojim bioritmom oz. kdaj grem spat ali kdaj vstanem. Weird. Weird. Weird.
Enivejs, neodgovorna oseba je tokrat spet zorganizirala Kinkipijado, na katero mi je, za spremembo od prve, celo uspelo priti, resda z dvourno zamudo. In ni mi žal. (Sedaj bom malce EMO – cionalna, tako da naj bralec, ki misli, da ne bo prenesel tako močne čustvene eksplozije, takoj ugasne računalnik in skoči po britvico. It's time for žilorez.)

Preden sem prišla sem bila obveščena, da so tam:
Centrifuzna s prikolico
Kinky Tone s prikolico
Urškovje s prikolico
Kobra (še brez prikolice, ki je ta čas raje pomagala neki kravi, da je povrgla);
Dinozaver s prikolico,
Ambala v slovenski izdaji s Cmokotom,
Tadej od nekje drugje in Petko.

Tako sem nekako dobila vtis, da gre za ljubitelje Adriinih izdelkov in da bo to nek Trailer trash reunion. Zato sem raje namesto kakšne oblekice in mojih povsem novih kjutiš fukiš čevljev, nadela nase svoj emo-narko imidž in razvlečene H&M cunje. In črne spodnje hlačke iz Špara, seveda!! Sama sem namesto s prikolico raje prišla z avtom. Se mi to zdi bolj praktično, pa še izgovor sem imela, da nisem pila neke ostudne Penine za prijatelje Andreja Šifrerja. Ne vem, če želim izvedeti kakšen okus ima šele Penina za sovražnike Andreja Šifrerja, ker jaz definitivno nisem njegova prijateljica!

Najbolj sem bila navdušena nad udeležbo Ambale, Cmokota in Tadeja, ki so vsekakor poskrbeli za glasbeno zabavni program. Ambala ima prekrasen glas morske sirene, Cmoko ga verjetno ponavadi spremlja na liri, toda tokrat ga je moral žal na navadni kitari, Tadej pa nas je s svojim radijskim glasom navduševal s humornimi storijami o teniskah, kasetah in ostalih predmetih, ki jih je človek uporabljal v pradavnini. Enivejs, še enkrat se je potrdila moja slutnja, da bi se morda morala roditi kot moški, gej in ene 20 let nazaj, ker sem očitno zamudila veliko zanimivih stvari.

Od samega silnega navdušenja nad vsemi prisotnimi bi skoraj pozabila omeniti, da nas je s svojim kratkim nenapovedanim obiskom presenetil Crni, ki je prišel z vozičkom (kar je samo manjša prikolica, knede?). Proti koncu pa nas je s svojim obiskom počastila tudi naša Blodnja, ki je bila še pametnejša od mene in je s seboj namesto prikolice raje pripeljala kjut sajlnt arijš gej frenda. Smart!

Tako, sedaj pa se bom posvetila sebi in svojemu čisto novemu Samsung flat screen monitorju, ki je tudi delni krivec, da jutri ne bom šla na Brezje. Pa tudi zato, ker je v cerkvah zadnje čase precej nevarno. Doma se pač počutim bolj varno in res si želim dočakat Kinkip III.

Več o modnih smernicah spodnjega perila in umetniških delavnicah na Kinkip II lahko izveste pri Morski.

Hočem nazaj!

Priznam, angleško kislo vreme me kaj preveč blazno ne mika, za hrano tudi pravijo, da je bolj odurna kot ponucan skret papir, angleži pa ne slovijo ravno po nekih hudih jebačih in bajnih lepotcih. Toda nekaj kilometrov severno od Londona, natančneje blizu Leeds-a obstaja neko skrajno zabačeno mestece, kjer sonce prekine večni dež za natanko eno uro, da se lahko prebivalci malce rekreirajo med kunci in fazani. Slednjih so tam najštevilčnejša populacija, zato ne jebejo manjšin, kot so motorizirana vozila ali naključnih Slovencev, ki prvič v življenju vozijo avtomatika po levi strani vozišča. V prav tem kraju obstaja tudi preprost pub z božansko hrano - za njihove razmere - sem in tja srečaš tudi osebo z ravnimi zobmi in če na obrobje tega mesteca privlečeš še konzervo, ki je nekoč služila kot podmornica v angleški vojski, me zelo težko zvlečete nazaj.

(I know WTF??!!. Bralcu verjetno ta trenutek ni popolnoma nič jasno, a tudi sama sem se morala dvakrat uščipniti preden sem se prepričala, da me niso sanje ponesle v kakšno bizarno nadaljevanje Seaquesta.)

Podmornica od zunaj bolj spominja na silos za ptičjo hrano, vendar nam pogled v njeno predelano drobovje razodene mnogo bolj zanimive stvari in čudesa, ki jih je ustvaril človeški um.


Takole zgleda to čudo od znotraj. Zaenkrat samo fotka, bom ob priliki prilimala še kak zanimiv kolaž iz kiksov.

Za naključnega bralca verjetno nič posebnega, toda za enajstčlansko slovensko ekipo ena genialnejših reciklaž na svetu. Poanta je v tem, da se da enkratno lebdeti na pišu vetrca, če si turist. Mi smo v konzervi preživeli večino dneva, garali, trenirali in se na trenutke potili v prav nečloveških mukah – seveda smo v teh mukah sadistično uživali. Pravz zaradi tega nečloveškega intenzivnega napora, so na prej koščenem telescu pognali konkretni zametki mišičevja. Neverjetno, a resnično! Zdi se mi, da sedaj izgledam kot jebeni Arni – z modricami.

PS: Seveda so mi na Stanstedu zadržali prtljago, a to je že popolnoma druga zgodba. Kljub vsemu, jaz bi šla še malo nazaj.

Več na: www.bodyflight.co.uk

Matrs, sem že stara

Za rojstni dan sem dobila cel kup zastonjskih masaž po ljubljanskih masažnih salonih, spinalis stol in pudlco Ziggy Timberlajko.

Porkasolata. Res sem že stara.

Tistim, ki ste včeraj slučajno naleteli na kakšno pijano ženšče z roza psico v roki, ki se je pogovarjal z govorico gluhonemih, naj priznam: Jap, to sem bila jaz in NE, nič me ni sram!! :))

Sodoma in Gomora

Aha, verjetno je bil že skraji čas.Spet sem se deviantno klatila naokoli, škilila v pritlične sobe študentskih domov in nadlegovala nesrečne tetraplegike med njihovim zasluženim spancem. Slednje je že skoraj postalo moj hobi.

Temu tvoru bizarnosti je botroval Pre-prešeren pre-party, ki se je odvijal v popolni tajnosti, daleč stran od medijev in vedoželjnih oči navadnih smrtnikov. Vstop na Pre-partty je bil namreč dovoljenim le redkim posvečenim* osebam. Meni se je s ponarejeno press kartico, kot vedno, uspelo infiltrirati v sam srž obscenega dilentantizma in pohujšljivega dogajanja, nad katerim bi se zgražal prenekateri prebivalec peklenskega podzemlja ali urednik kakšnga levega rumenega glasila. Kar je skoraj isto.

No, verjetno se vam niti približno ne sanja, kako to zgleda. Verjetno tega tudi ne boste nikoli doživeli. Naj vam le namignem, da v nekaterih zametkih rahlo izgleda kot Kristusova zadnja večerja, za katero veš, da ni zadnja. Vzdušje je bilo prijetno ekscesno, in ni da bi hitro odnesel pete odondod. Tudi sama sem zapustila mesto pohujšanja šele takrat, ko se lajdre vračajo domov iz šihta in ptički čivkajo prav naglas (da bi jih friteza, golazn kužno!).

Zabava je bila produktivna tudi z drugega vidika. Danes nisem obiskala nobenega zastonj muzeja ali razstave, ker menim, da se kultura podpira samo tako, da plačaš tistih par evrov vstopnine. Sem pa nadvse vesela, da po intenzivnemu praznjenju buteljčnih zalog, nimam mačka. Zaradi tega sem še rajši prenekatero današnjo minuto preždela za računalnikom in tuhtala – tuht –tuht – tuht- ali naj si to zadevo natisnem na majico ali rajši na spodnje gate.

I think it's cute!

_____________________
* predhodno so se dali povoskati, kar jim je omogočilo, da so lažje spolzele skozi skorajda neprepustno zastražen vhod;

Na noviga lejta dan

Če je res, kar pravijo, da kar počneš prvi dan v letu, boš počel skozi celo leto, se mi obeta ogromno poležavanja pozno v popoldan, basanje z dobro hrano (pašteta argeta), kolektanje praznih steklenic in iztrebljanje vonja po smrdljivih francoskih sirih. Postranska dejavnost pa bo izbiranje in prebiranje novoletnih SMS čestitk celotnemu omizju. Oujee ;)

Vzporedno bo tudi potekalo tekomvanje za najboljši novoletni SMS. Zmagovalcev je bilo letos več.

V kategoriji, ki sem jo poimenovala WTF, smo izbirali najkrašji in najbolj nenavaden SMS. Nagrada za SMS »Happy new EURO!« gre na Portugalsko! [APLAUZ]
Moj odgovor je bil »Fal of Euro«. Želela sem sicer napisati nekaj povsem tretjega, ampak očitno v kritičnem trenutku tega nisem bila sposobna! Logično.

Prestižna nagrada »I need insulin« gre v bistvu vsem, katerih SMS je vseboval besedice, kot so: trenutek, spomin, upanje, izpolnjevanje, bolečine v srcu in razbijanje duri. Čestitajte si prosim, to je zelo pomembna nagrada. [EN PLOSK]

Primerek:
(zaradi nenadnih in nenavadnih napadov nekaterih zvestih bralcev, smo morali primerek žal izbrisati)

Nagrada za »naj jači« SMS pa gre sledečemu verzu, katerega avtor naj za vas ostane uganka:
нeмоj случаjно да je нeко славио прe 13. јануара. јел јасно??! :)

Partizanska povest o tem, kako smo zasedli neosvobojeno ozemlje

Dragemu bralcu in bralki se oproščam za morebitno ne preveč akutalno ažuriranje tegale bloga, ki se je v zadnjih dneh spremenil v prav borno in bedno blogersko zalego že tako ali tako preveč obširne in verjetno tudi malce nepregledne blogosfere.

Dejstvo je, da se je v zadnjih nekaj dneh mariskaj spremenilo. Drastično.
V začetu tedna sem se bila po sili razmer primorana potikati v okolici nezaželjene in od Boga pozabljene zemlje, kjer so eno izmed božjih zapovedi - ne želi bližnjemu tistega, kar ne želiš sebi - spremenili v glavni vaški praznik in večtedensko rajanje. Čudi me, kako se je moral v tako zabačenem in malem kraju zgoditi ravno tako velik in nespoštljiv greh, dasiravno se njihova največja vaška katedrala nahaja nasproti velikega nakupovalnega centra najboljšega soseda Mečkatorja. Bizaro-ou!
Skratka, v strahu da bomo tudi mi izgnani iz njihovih logov prav tako, kot so bili izgnani umazani cigani, so bili strateški plani naše mobilnosti načrtovani preračunljivo in tankočutno, s skrbnostjo največjih vodij izurjenih v bojevanju in v prefinjenemu infiltriranju v podobne necivilizirane vaške skupnosti. Nič ne bi bilo neverjetno in prav nihče se ne bi čudil, če je imel svoje debele mastne prste vmes sam Velepalicaj Mate. Oh, da, naš cenjeni velevodja nevejertnega in širnega uma brez kraja, ki zna pretkano načrtovati vsak pomemben premik do centimetra natančno. Tudi njegova palica je lahko do milimetra natančna.

Četica se je sprva zbrala na Barju, da zavede še tako prebrisanega špijuna, ali morebiti, bognedaj, kakšnega brezvestnega krivoverskega pisuna, ki bi lahko poročal o naših planih in jih spridil. Tam so nas pustil čakati dobrih 20 minut, nakar so nas možje z načrti v rokah napotili proti južnemu delu naše male Kokoške, natančneje proti južni meji!!! Rečeno, storjeno. Napotili smo se v Šentvid, ki razen imena nima prav nič skupnega s Šentvidom v/pri Ljubljani. Ciganfree land - so nam še namignili ob odhodu in kamni so se nam odvalili od srca, direkt na naša boga, od mraza premrla stopala. Eh, takrat tako ali tako nismo nič več čutili.

Ob vožnji skozi še neosvobojena ozemlja: Grosuplje, Višnja Gora, Ivančna Gorica in nato fajnli Šentvid. [horror movie theme music] Ta-da-ta-da-da-da-daaaam [/horror movie theme music]

Tam smo se s pomočjo primitivne letalne naprave v močni in nepregledni meglici, tako gosti, da bi jo nek škrat lahko tudi s škarjami rezal - bedak, kaj neki imaš od tega, da režeš meglo (???), povzpeli dobrih 1000 metrov visoko, dokler nismo zagledali tega našega ljubega sonca Žarka, nakar so nas dobro sekundo kasneje, kakor brezglave kure, v bistvu testne zajčke, pometali v širno belino nad neosvobojenim in neciviliziranim ozemljem.

V upanju, da nas ne bo zadel sovražni kamen ali nas prebodla zastrupljena sulica, smo se premeteno potuhnili v bližnji sadovnjak ali v še nezorane njive, ter čakali na rešilno Bilko. Tako smo čepeli in čakali. Mimo nas so se vozili nenavadni ljudje in nihče nam ni niti ustavil - hvala bogu - namreč bili smo oblečeni v čudne, večplastne obleke in zelo ostudno svinjski, da bi se nas še lastna mati sramovala, ker smo se še minuto pred tem valjali po njivi. Marsikateri mimoidoči bi nas z najmanjšo lahkoto zamenjal za malopridne in drugorazredne državljane in nas: a) pretepel; b) oropal; c) izgnal v center za odstranjevanje tujcev; ali pa nas d) lastnoročno brcnil iz občine. Ker smo vedeli, da se gospod Predsednik-lama-Drni vsemogočni nahaja pri nedeljskem kosilu s svojo hčerko, nismo imeli ne srca, ne poguma, da bi ga zmotili v tem idiličnem družinskem trenutku, kakršnih je bilo v njegovem dolgem življenju očitno premalo. Smo se pač še malce prihulili k topli grudi (topla je bila zaradi kravjeka, ki je ležal tam), še malce prezebli in potrpeli, dokler nam ni odmrl nos in dokler ni prišel rešilni Bilko in nas odpeljal na toplo, kjer so nam za izkazani pogum in častno dejanje, ki smo ga izkazali domovini, podelili častni plemeniti naziv in nas krstili. Mene celo dvakrat. Tako, od zdaj naprej me lahko kličete Plemenita Baronica Dolenjska*. No, še rajši vidim, da me kličete "samo" Baronica Dolenjska, da si ne bo kdo napačno predstavljal, da sem v sorodu s tisto Balinkuglo** iz parlamenta. Tako, moja naloga je končana, čast in slava pridobljena, sedaj pa je na vrsti sproščujoča kopel v kadi s šampanjcem.



Bilo je tudi na televiziji ;)

______________________________________________

* Vsak, ki je kdaj poletel z balonom je bil deležen naziva baron/baronica
** Bog je nekoč rekel: "Kdor ima toliko pameti kot balinkugla, naj tako tudi izgleda"

Družinska idila (It's X-mass time!!)

Ponedeljki so dnevi za obiski krušnih staršev, ki so v prazničnem času nekaj posebnega. Iz njih veje tipična slovenska tradicija, domačnost in toplina. Izgledajo nekako takole:
Oča iz štacune prinesejo vso potrebno fasongo za praznično večerjo, nato se zleknejo na kavč pred televizor ali pa za računalnik. Zanj je delo opravljeno. Med tem krušna mati pospravljajo, kuhajo, zvijajo in lupijo krompir. Vse naenkrat. Oča si med tem trebijo smetje izza nohta na mezincu.

Med tem ko krušna mati mesijo kruh (zato tudi krušna mati), perejo, likajo in pospravljajo, si oča prižgejo smotko in jo ponudijo tudi meni. Vsake toliko se spomnimo tudi na krušno mati, ki ne sme zanemarjati gospodinjskih opravil. Oča med tem bentijo, ker je dogorela cigareta, ki je tlela v pepelniku, padla na mizo in pustila vžganino na skoraj novi mizi. Mati se seveda bentijo nazaj, ker so oča pustili njeno cigareto dogoreti. Med tem se jaz preko mesindžerja prijazno pogovarjam z naključnim spolnim deviantom, ki ga imajo krušna mati med kontakti in si izmenjava precej obscenosti, ki verjetno niso za v javnost.


Zelo smo veseli, ko mati oznanijo, da je večerja kuhana, ker ponavadi se večerja skuha kar sama. Prekinem pogovor s spolnim deviantom, nato se kot tipična slovenska familija posedemo pred televizor in čmokljamo. Ker so mati najbolj lačni, predvsem pa ker so največ delali, dobijo od vseh največ na krožnik. Največ krompirja. Mesa je itak za vse bolj malo, zato oča raje navijejo še eno smotko ter materi predlagajo naj isto storijo tudi sama. Oča in mati se potem zleknejo na kavč, kjer se kregajo in porivajo. Med tem jaz že nevemkaterič gledam film »Full Metal Jacket« in ju skušam ignorirati. S svojim početjem mi dela ravno ne olajšujeta, vendar se mi vseeno uspe posvetiti filmu. V filmu se veliko streljajo in ubijajo, kosi mesa letijo po zraku in kri šprica po šipcah, med tem ko se vietnamska kurba prodaja za 5 dolarjev. Ah. It's good to be home.

Glave in portreti

Pravkar sem se prisilila da gledam modela na PoP Kanalu A, tistega ki obupno naglaša besede, no pravzaprav se mi zdi, da je čudno naglaševanje hiba vseh »voditeljev« raznih ekstra rumenih oddaj v omenjeni tv hiši. Ali je to kakšna bolezen, ki se je nalezeš pred njihovimi kameri ali jih samo tako učijo, da izpadejo bolj ql, če rečejo Máribór? I dono! Jaz mislim, da je še zamujanje bolj ql, pa ga ne prenesem.

In za koga sem tako trpela in prenašala bol neizmerno, ki mi jo drugače prinaša radiofuzno sevanje te televizije. Priznam plehka sem, površna in pritlehna. Zaradi enga strica. No bila sta dva, sam tisti brezzobi prodajalec me niti ne zanima.

Skratka neverjetno se je zgodilo in na žuti oddaji so gostili moje striparje. O yeah! O žur! O svetost televizijska! Ena točka več za žuto oddajo, a 10 točk minusa, ker voditelji zgleda nikoli ne bodo obvladali retorike za pred kamere!

Govorilo se je o slovenskem stripu, ki brzčas bije hudo plat zvona proti literaturi tipa Zadetega Harija in neke šifre na kolesu od Dana, dasiravno se z njo ravno ne gre primerjati. Iztok Sitar, ta čas verjetno edini stripar, ki se preživlja izključno z risanjem stripov. Bralca se ga verjetno spomnita po Bučmanih, ki so kar nekaj let izhajali v Dnevniku, verjetno pa ne vesta, da precejšen del svojega papirja in črnila posveti ostri kritiki dvoličnosti oblasti in rimokatoliške cerkve. Morebiti pa sta bralca kdaj pomotoma v lokalni knjižnici, zabačeni knjigarni ali pod bratovo posteljo, ob iskanju literature s pohujšljivo vsebino, naletela na njegova humoristična dela kot so: Matilda ali pa malce bolj hardcore Sperma in kri in Ženska, ki se je ljubila z mačkom, seveda se je tudi družbeno angažiral in se lotil napisati do oblasti kritične albume, kot sta Črni možje, bele kosti in 4000, ki je nastal po istoimenski knjigi Ivana Tavčarja. Ja, the Ivana Tavčarja. Špasno, vam rečem!

Na predstavitvi njegovega zadnje albuma Glave (žal ne teh glav , da ne bo pomote), ki ta čas tudi izhaja v Mladini (kjer zaradi narave svojega formata ravno ne pride najbolj do izraza in bralec s površnim branjem verjetno ne dojame biti oz. fore – škoda!), sem bila deležna tudi Oh-Ah posvetila, briljantnega portreta in močnega stiska roke, ki si je še vedno nisem umila. Iztok je na srečanju naredil popolni dramaturški preobrat in se mi prvič predstavil kot zelo nakuliran človek, ki je med pogovorom neutrudno stresal šale iz rokavov, žepov, hlačnic in tudi kapuce. Precej drugače, kakor si ga predstavlja bralka, ki je morebiti prebrala nekatera najbolj temačno bizarno absurdna dela, ki jih nikoli ne bi pripisala navihano razpoloženemu 40-neki hipiju z uhanom v desnem uhlju. No, upam, da nisem s tole oceno starosti brcnila v meglo, ker če bi v steno, vem, da bi bolelo. Zelo sem bila vesela tudi njegovega mojega portreta, malce manj sebe na portretu ali jebiga, v drugih očeh malce šktaljivo izgledam.

Zakaj za Mklavža dobivam čudna darila??

Tudi jaz sem bila to leto nadpovprečno pridna, kajti tudi mene je Sveti Miklavž, po domače Mklavž, obiskal dan preje kot vsa ta pretekla leta. Prinesel mi je štiri šive. Štiri več, kot ponavadi.
Ako se vam zdi, da me težko razumete ali mislite, da morda spet blebečem neumnosti, naj vam namignem, da se vam ne zdi, ampak imate prav!
Namreč po večurnem spancu se še vedno nisem prebudila iz narkoze in se mi kani zgoditi, da bo tako za večno ostalo (razen če ne pride princ na belem konju in mu uspe nemogoče.. ampak to so itak samo pravljice). Bad. Bad. Bad. Morebiti sem se zbodla s kakšno umazano iglo, ki jih okoljsko nezavedni norkomani odmetavajo ravno kjer koli se jim zazdi in bom spala, dokler mi Mklavž ne prinese seruma. Je to res? Ali sanjam? Lažem? Sama sebi.

Sem vesela, da sem dobila vsaj šive, lahko bi bilo slabše in bi dobila suho sadje! Seveda mu nisem še ničesar nastavila.

Okej, upam da se je model zmotil in me bo jutri na krožniku, ki mu ga bom nastavila, čakalo kakšno kinky presenečanje!

Kruha in iger

Morda še ne veste, a včeraj se je odvijalo državno prvenstvo v okupaciji in kolonizaciji otoka Katan*. Ne Nacionalka, ne na popovih 24 urah jim ni uspelo v živo prenašati tako senzacionalne tekme, kot je bila včerajšnja. Raje so se ukvarjali s piramidami in cigani, to namreč rajo nadvse skrbi. In zato jim vržimo še malce skrbi. Včasih so hoteli le iger in kruha, danes hočejo le še cigane in senzacionalistično poročanje. Fak (fuck). Kako požrešni s(m)o postali!!

Šment. Malce smo skrenili z glavne teme!
Skratka, igra je bila napeta in našesta, tudi brez občinstva in navijačev, ki so bili očitno zelo pogrešani in potrebni. Pri prodaji sta prednjačila trava in ovce v večinski posesti moje malenkosti in Zboljene, oboje zelo uporabno in cenjeno. Malce slabše so šle v promet opeke in kamni, s katerimi je več ali manj centrifugalno operirala Tamara.
Zmaga je pripadala debitantki na področju koloniziranja in osvajanja, ki je pometla s konkurenco in si nagrabila bajno bogastvo in zgradila največji imperij. K zmagi so najverjetneje pripomogle številne in dolgoletne izkušnje iz prekupčevanja, ter veze in poznanstva v podzemlju nenaseljenega otoka. Mogoče le centrifugalna namešanost in nablojenost sotekmovalk, ki sta tako dali prednost začetnici?

Je bila to le začetniška sreča? To lahko izvemo le na naslednjem odprtem prvenstvu. Vabljeni!


* zelo zabavna nadtalna, pritepihna, obposteljna, lahko tudi nadmizna igra (odvisno od razpoloženja in moralne vzgoje soigralcev), v kateri igralci, soigralci in občasni statisti trgujejo z raznovrstnim blagom, s katerim lahko dosežejo večno slavo in diktatorstvo na osamljenem otoku.

Še ena resnična zgodba: Kranj the City of Ghosts!

Predstavitev prvega lično izdelanega in ušesom prijaznega albuma skupine The Tide je že z vabljivimi prigrizki nakazoval prav zanimiv razplet večera. Najverjetneje zato, ker so se za najbolj obloženo mizo strateško, preračunljivo in povsem nenaključno pozicionirale tri dekleta, recimo jim kar Pina, Jagoda in Betty.

O tej krasni kranjski skupini smo že veliko povedali, še več pa bomo tudi v prihodnje, zato se raje osredotočimo na naše tri protagonistke, ki jih je iz svojih blogerskih brlogov sredi noči zvabil pijanski krik kranjskega duhca neke prizadete/umrle/žive/bolne/_______ (vstavi po želji) deklice. Saj veste, tistega z Labor. He, he, I'm just kidding. Ni bila z Labor, v bistvu niti ne vem iz katerega predela Kranja je bila, vem pa, da je prav prijazno okoli ponujala borovničke. In kdo hudiča bi se temu lahko uprl?? Well, everybody but me in sem si povsem upravičeno prisvojila edini štamprle. Grejt!!

Tako se je sobotni Klopca Pary sprevrgel v prav razuzdano nenačrtnovano blogersko orgijo, še z nekaterimi slavnimi udeleženci, kot so recimo ta, ta in ta. Večina pa jih je bila prisotnih le spiritualno. In če se je slučajno komu kolcalo, ni mogel spati, ga je zbadal križ je bilo to verjetno zaradi našega tračarjenja in igranja z voodoo lutkami. Ekzekli!!

Kako se je vse začelo, doživelo vrhunec in končalo, lahko preberete pri dežurni poročevalki večera, jaz pa se bom posvetila Poslednjemu Samorogu.