Jebela. Človek se samo za par mesecev malce zakoplje v delo in študij in fucking FB, pa se tale blogec že spridi v kr neki. Parkrat sem že razmišljala, da bi si omislila latnega sužnja, da bi na blog zapisal moje misli, da bi bila moja draga bralka na tekočem z mojimi bolanostmi . A se kdo javi? A bi kdo no? Lahko se zmenimo, da občasno napišeš tudi kakšno lastno misel, če mi bo seveda všeč.
Pa še to, ko po mesecih blogostrade odprem še kak drug blog povsod vame skače zamorc. Tale zamorc. In lahko povem, da sem bila priča skotitvi njegove spletne strani. Dasiravno sem igrala samo naključni pisarniški inventar, in sem staršem pomagala pri skotitvi samo s svojo prisotnostjo - a tudi to je nekaj - sem en kanček prežeta z njihovo revolucionarnostjo in uporom. Bravo fantje!!
Da ne bom samo o dzhobu jamrala, še neki jamranja iz šole... Pri predmetu tipografija smo si morali zmisliti pangram in ga vsebini primerno predstaviti v kolažu iz različnega črkovnega materiala. Na koncu sm rodili tole zeleno reč. It's a greeeen monster...
Domače naloge so ponavadi pain in the ass. Toda što se mora nije teško in tudi ta domača naloga je brez dvoma bila pain in the ass, ampak zabaven - ne ravno za počit od smeha zabaven, vsekakor pa bolj zabaven kot Seinfeld, recimo. Verjetno je bilo še najbolj smešno to, kje sem našla črkovni material.
Če kdo opazi v naslednje pol ure tole vrečko na premikajočem se biciklu, vas lepo prosim NE KLIČITE POLICIJE! Prsežem, da nisem razkosala tečnega sosedovega mulca, katerega hobi je dretje pod mojim oknom.
Z odločnim namenom, da pretrgam svojo tradicijo pozabljanja karto doma, sem tole vabilo že spravla v denarnico. Sedaj pa je treba samo še pazit, da ne bom tošla pozabila doma. Yeah.
Še enkrat več se je izkazalo, da so sobote res preveč naporne za karkoli drugega, kot ždenje na postelji z lepo novo knjigico v roki. Največ kar sem naredila danes je, da sem šla DVAKRAT!! v štacuno, se konkretno nažrla pašte in se zicnla pred komp in delala take reči.
Mogoče bom presegla samo sebe šla zvečer na kak koncert. Kwa se mam jest fino.
PS: Vinoteka Ljubljanski Dvori rulz. Naročili smo buteljko vina zraven pa dobili še the whole package prigrizkov - 2x. Še bom šla ke. V Opera baru dobiš samo vrček za hlajenje, ki ga baj da vej, cabarnet suvinion niti ne rabi - razn, če ga pred odprtjem ne potegneš direkt iz kotla. Te kelnariji res nimajo pojma. :D
Dvojno zanikanje. Minus in minus je plus. Niet so bli! Čeprav brez Primoža, so bili enostavno super.
Takole se je včeraj pred Križankami zabavalo moje kolo. Če dobro napnete oči morda utegnete uzreti tudi malega Hada, ki pleza na drevo za kakšno spodobno fotko iz ptičje perspektive. :D
Dan je bil zares fenomenalen. Več o tem priča dejstvo, da mi med koncem službe in začetkom koncerta sploh ni uspelo pridt domov in se našminkat, odišavit in te stvari, tako da sem spet lutalo po gradu, kot kakšna mala narkomanka. Ljudje so se me ogibali v velikem loku. No edino The BIG- se je pustil zvleči na pivo. Aplavz za pogum. :D
Zatem sem se prislinila na klopco k super didžejki in vztrajnemu joga_bike_masterju, ki sta me predstavila hordi simpatičnih štajercev in spet je teklo pivo v potokih. Hura za Staropramen! Staropramen rox (my world). Ko smo se med koncertom drli AAAAaaaaaAAAA aaa pa tako lep dan je bil, preveč lep za smmmmrrrt. AaaaaAAAaaa ... me je totalno zgrabila nostalgija in to v noge. (To je hudič, če te nostalgija zgrabi v noge. Ful boli, skor tako kot revma.) Pomislila sem, madonca, koliko cajta je že preteklo, ko sem prvič slišala za Niete in oh, marička, it was a loooong, looong time ago. Nimam sploh dost O-jev, tolk dolg nazaj je to blo.
In ne morm verjet, da se po tolikem času še vedno spomnim (skoraj) vsa besedila. My memory iz supagrejt! Dokaz, da vutra resnično ne škoduje dolgoročnemu spominu.
Ugotovitve dneva: - Niet so bili začetniki emo subkulture. - Emoti so začeli biti emoti zaradi problemov s kožo - aknami. Kako vem? - Vsi emoti majo akne. Jaz bi bila tudi depresed, če bi imela tolk sranja na faci.
Jutri pa še The Beat Flet in Elemental. Can't Wait!! Pišuka. Še dobr, da pišem ta blog, ki je sicer ne tako zelo ažuriran vodič po mojih koncertih, ampak vsaj vem kdaj so me TBF-jevci nazadnje navdušili. Bilo je leta 2006. FAk, kwa gre cajt. In o fak, dons sem ta stavek ponovila že vsaj 44x. Res gre ta cajt, k da bi ga zastonj talal.
O. my. god. I love this silver pencil bracelet promo. Sicer nimam ravno hudega fetiša na nakit, ampak tole... tole je pa res tolk hudo, da bi pa kar pogrešala na sebi. Suggadaddys *hint* *hint*! :)
Evo, res je. Nekaj gnilega je v tej podalspki provinci. Gnilo je predvsem to, da se nič ne "dogaja". Če pa se že kaj dogaja, pa se dogaja ravno taisti trenutek, ko se dogaja že nekaj drugega in potem mi dogaja, ko se moram odločit v kateri opciji in ob kateri družbi mi bo dogajalo. Ah, čojses, čojses. Kot, da imajo v našem mesteucu na voljo samo 15 že v naprej določenih datumov, ko se lahko kaj dogaja. Vmes pa u cerku, pa h maš pa 50 eurou u mežnarco - pa bohnedej kovancov, ker so pretežki!!!! MHM!
Jutri moram najprej obiskat predstavitev novega, frišnega, svežega, še zelenega, še nezdrajsanega ploška moje najljubše kranjske skupine The Tide. Le ti bodo dogajali v novem rock baru oz. v ex čevap restavraciji Triglavu - kjer sem nazadnje resda bila še, ko sem se stregla na bone (in to je ohohoh dolg nazaj), ampak če niso drastično spremenili vizualne podobe spodnjih prostorov, potem mislim, da mi tam ne bo baš rokersko dogajalo. Njihov notranji dizajn tistih prav šolsko plastičnih mizic in stolčkov spodaj, od človeka prav nehumano terja, da si pod prisilo zlobnega duha iz srednješolskih dni naroči bambus - največji zločin nad naravo, ki ga je malomarna človeška rasa privoščila nad ubogo vinsko trto in njene ničhudega sluteče grozdne otroke zmešalo z ogabno sladko pijačo z mehurčki. Fuj, breh, fuj ane?! Pa kdo to lahko pije sploh? In rock bar mora imeti lederzice, ne pa nek plastik fantastik!!!
Uro in pol kasneje pa sem se že najavila na koncert meni praktično neznanih, vendar nadvse obetavnih Grimmski mladcev in hkrati prijateljev že imenovanega banda (ne bomo jih po nepotrebnem prevečkrat imenovali, ipak to ni plačana objava), ki kanijo brusiti strune in nucati elektriko v eni redkih alternativnih enklav v Ljubljani - Ortiču. Baj da vej, kakšen prjatu pa si da imaš koncert na drugi strani Ljubljane ravno na isti dan, ko imajo tvoji prijatelji predstavitev frišnega cedeja??? Ali obratno? Ja dober, ne! Meni verjetno ne bo noben priredil spešl koncerta ob predstavitvi novega cedeja. Pol bi itak mela pet koncertov na teden, kolikor mi v sedmih dne uspe zapeči piratksih cedejev.
Dobra stran tega dogajanja je, da mi bo tako ali drugače vsaj malo dogajalo. Če ne drugega, predvidevam, da mi bo dogajalo ko se bom z bajkom (brez žarnice, opa!!) furala gor in dol po Ljubljani. Yeah, dogaja mi! Že dej. Še moji mamici dogaja! :D
PS: Naj me nekdo spomni, da si kupim karto za Massive Attack preden jih razprodajo. Zadnje čase se mi mal prevečkrat dogaja, da ostanem brez karte.
Jeah, podaljšan vikend je bil zaenkrat super, ta bulš del zgodbe pa je, da se sploh še ni končal. Bili smo že na Dolenjskem, iz zraka smo videli Kohoško, pod nami ogromno dreves in tudi alkohola. Sploh drevesa so bila včasih malce prveč blizu in bi jih lahko tudi objeli, vendar si v tistem trenutku nismo preveč močno želeli trde lesene ljubezni. Spljoh. Sedaj pa čakam, da se moj limo driver zbudi, spije kufe, poje obilen zajtrk in me pelje na obalo pogledat ZF g33ke.
Že dalj časa ugotavljam, da je treba moja bralca malce izobrazit iz zgodovine stripa, pa tudi mojim možganskim predalom ne bi škodilo, če jih malce razprašim. Brez skrbi, snov bomo jemali počasi. Zelooooo počasi!
Torej.
Poglavje 1 Vaja 1: Za strip v Jugoslaviji so bili najbolj zaslužni - komunisti. (Povzeto po I. Sitar) (sicer ne jugoslovanski, ampak ruski)
Glede na trenutne razmere, si marsikdo niti pomisliti ni upal, da bo napočil trenutek neopisljive in še manj izmerljive radosti, ko bo nad slovenskim nebom radostno zaropotala močna mašina in odvrgla padalce 3.500 metrov nad zemljo. Vendar se je. Aviofun Velenje je nabavil Pilatusa PC-6 - Porterja. In preden vprašate: ne to ni tisti Pilatus iz katerega se je iztrelil pripadnik Slovenske vojske.
In prav tako osladno kakor se bere prejšnji odstavek, tako osladno smo včeraj pokali od veselja in sreče na Slovenskem Kohoškem. Letošnji prvi skoki, v malce modificirani zasedbi - pridružila se nam je še ena padalka - so bili nadpovprečno dobri. Se vidi, da smo ženske bolj gibčne in talentirane za (ta) šport. ;)
Je pa res, da me danes salamensko zabada v križu, tudi vrat ni sposoben 100% opravljati svoje funkcije, da o novih mišicah, ki sem jih odkrila na svojem telesu niti ne govorim. I guess I'M getting old bitch!! Ah, kje... sam padalo bo treba malce bolj na mehko zlagat. ;)
Zmrzujoč na postaji, čakajoč na bus, ki vedno zamuja (ja, ja, vozim se z dvojko) gledam kolono vozil in se sprašujem, zakaj je toliko ljudi na cesti, v avtomobilih in zakaj stojijo v vrsti? Ob trinajsi uri popoldne. A noben nič več ne dala? A kje kej zastonj talajo, pa jaz tega ne vem?
Na avtobus sem čakala že celih 20 minut. Vmes sem se iz centra že sprehodila do tretje avtobusne postaje. Med hojo se mi je razblinila velika misel, da sem mogoče razvozljala to najtemačnejšo ljubljansko skrivnost nepremikajočih se avtomobilov. Kam grejo vsi ti avtomobili??? V avtomobilska nebesa? V šoping – dooh. Pismo, jaz sem cela Jessica Fletcher. Well just not that wrinkled.
Seveda, zaradi inflacije so se nenermalno podražila živila, predvsem moja najljubša kruh in mleko, zato je treba kupiti čim več drugih stvari in daril. A je tko? Resnično upam, da je tko in da se ne motim. Nadejam se namreč, da bom letos dobila ogromno daril, saj sem bila za razliko od prejšnega leta celo koristna, čeprav ne bohved kako pridna, priznam.
Sedaj, ko sem končno doma, v toplem okolju, v družbi domačih ... računalnikov, štedilnikov in radiatorjev, ki skrbijo za moje premrle podplate, pa bom Dedku Mrazu po dolgem času zopet napisala kakšno pisemce. Grozilno pisemce. Nekaj takega sem imela v mislih: Če mi še enkrat prneseš to pofukano čokoladno z lešniki, ali napolitanke z lešniki, ali samo lešnike, boš letos scal kri v sneg!
Mislim, da sem eno leto vsem razlagala, da ne želim nič z lešniki in nič zlatega. Potem sem dobila tono lešnikove čokolade in neke zlate prstane. Juck! Fuuuj! Breh!!! Zaradi tega sem drugo leto mislila, da moji sorodniki očitno mislijio, da vedno govorim kontra in sem hitela vsem razlagati, da letos pa res nočem novih smučk, kaj šele, da bi mi omislili kak bord ali kaj podobnega. Seveda so me tokrat upoštevali in nisem dobila nove smučarske opreme. Jej! Jupi!!
Letos je malce drugače. Vsi so me že vprašali kaj rabim in kaj naj mi kupijo. Zato so moja letošnja pričakovanja spet ogromna. Sem pač skromno dekle. Moje police se že prav pošteno šibijo pod težo letošnjih božičnic in alkoholov, tako, da se prav raznežim, ko dobim v darile kakšno bolj zabavno in poskočno reč. Recimo tole poskočno cvetje sem dobila v dar od bičskvitne familije.. mislim, da jo bom poimenovala Cvetka Zadetka, ker ima tako lepe oči. No, mojemu psu Cvetka Zadetka ni simpatična tako kot meni. Med tem, ko sem se trudila s snemanjem se mu je rahlo odfukalo in je začel besno lajat. Kdo bi mu zameril, ima pač rajši tiho cvetje.
PS: Drgač sem ta post napisala izključno samo zato (tisto prj zgoraj je samo "filozofska" farsa, zapis pogovora med mano in mano, ko grem iz šihta domov) , da povem folku, da Cvetko Zadetko že imam!! Baje Cvetka ljudi izredno spominja name. Ajdonou! Ziher zaradi oči. Ziher!!
In zato, da Vas povabim v MEDVODE. Če se boste danes zvečer slučajno nahajali tam ali pa imate to smolo, da tam živite ;) morate nujno obiskati nek klub tam, kjer bo naša Češnjicavrtela musko. And by "muska" i mean Indie!! Yes, yes, yes... we are all indie sluts.
PS: Se opravičujem za obupn format in kompozicijo. Snemala sem s tulifonom. Soni erikson sucks big tajm!
AaaaAAAaaaAAAaa. Odkrivam slabosti upravljanja z več blogi. Tale post sem pravkar pisala na ta blognamesto tukaj. Ponavadi postov ravno zaradi podobnih pripetljajev ne pišem tako zgodaj zjutraj, ampak tokrat sem bila res prepričana, da sem se že streznila. Stupid. Stupid. Stupid.
Enivejs. Z bijočes smo si našle nov kul plac za hengat ob koncih vikenda. Plac, kjer se ga da prostodušno nalivati z alkoholom ter hkrati v sluhovode prejemati normalno musko. Plac, kjer se mimogrede zapleteš v poglobljeno razpravo, zakaj naj bi bili Jimmy Eat World prvi Emo band in zakaj se "stare" zvrsti glasbe etiketira z neki novimi nu_imeni. Nov plac (zdej je moderno, da se reče nekaj v stilu NU_PLAC) je izredno lušten in udoben, počutiš se, kot da bi bil na kakšni privatki, kjer ti nek neznan band "preigrava" repertuar briljantnih komadov raznih Ferdinandov, Interpolov, White stripesov in podobno fino liriko. Band je sicer malce fušal, mal so bli smešni, ampak jim oprostimo, ker se jim vidi, da imajo bolj malo kilometrine za sabo. Če ne drugega, so si vsaj občinstvo pripeljali s sabo.;)
Za čeri on d top pa imajo zadaj prav neverjetno lušten vrt, skrit pred pogledi radovednih mimgredejev. Vrt so pomenivali kar Saund Garden, lahko bi rekli, dapo bendu iz Seattla. Na vrtu sice lahko naletiš na raznorazne čude dušice, - itak - ki obožujejo Mileta Kitiča ter so hkrati producenti od - toliko imen, da si nisem zapomnila niti enega - slo reprjev. Jes. Pa še na 50 centa v Roll-bar gre. Z Jinx sva bili celo deležni nekega njegovega recitala. Just brilliant. Take dušce so kot lovorjev list v golažu. Dober je za okus, potem pa ga vržeš stran.
Skratka, počutila sem se kot pri nekomu doma. Še možje v modrem so nas na koncu prišli "vljudno pozdravit", kar je seveda a_must na privatkah. Res JU-HU. Za bonus pa je še domači DJ vrgel gor moje omiljene Editorse. I was in heaven!
Bonus imam tudi zdaj zjutraj, ko pijem prvo kavo in pišem tale post - po dolgem času spet slišim sobotni opoldanski alarm. ČUUU-DEŽ!!! Alarma nisem slišala že toliko časa, da sploh nisem vedela, da ta reč še obstaja - sumila sem, da so ga ukinili skupaj z Jugoslavijo.
Ne vem s katero naj sploh začnem. Mogoče kar obe naenkrat - stripovski menage a trois? Kinky celo zame. Mogoče eno do polovice, pa ta drugo vmes, ker je bolj kratka? Tisto s ta trdimi ali najprej tisto z mehkimi platnicami?? Ah, čojses, čojses. Predpostavljam, da se bodo podobno, kot ta trenutek jaz, drugo leto počutili Amerikanci, ko bodo morali izbirati med Žensko in Zamorcem.
Bolje pozno, kot nikoli, pravijo. Zato objavljam invitejšn za profešnl eskort na razstavo orginalov stripa Male črne skrbi Mateja Lavrenčiča, ki jih ravno ta trenutek limajo na steno v Konzorciju. Zelo kjut strip.Danes ob 18. uri. Torej kdo gre z mano?? Seveda bi bila kot prava grupie v prvi vrsti. V česar možnost sicer rahlo dvomim, glede na to kako majhen prostor je tam in bi bilo to možno, samo če bom edina obiskovalka. Ali če grem kar takoj tja in postavim šotor ali vsaj prinesem spalko. No ja.. tolk prfukjena pa spet nisem.
