Zakaj nisem nikoli postala frizerka?

Koliko eureka momentov sem imala v življenju niti ne vem, ker jih je bilo ogromno. Ni je stvari, ki je ne bi želela sprobati in narediti. Kakšne neumnosti tudi sem, npr. skočila z graže z odprtim dežnikom, doma nosila paglavce iz mlake in se pretvarjala, da zdravim ranjene živali. Ko sem bila malce večja, no, starejša, sem sanjala o tem, da bom uspešna predvsem pa zajebana poslovna ženksa brez frocov in hkrati veterinarka ter se ljubiteljsko ukvarjala z vinogradništvom. Trenutno sem samo zajebana, brez frocov, z enim mačkom in pri vinogradništvu smo najbližje preizkušanju vina. Ampak slednje zelo temeljito. Vsak drug teden sem hotela postati nekaj drugega. Yeah, I was pretty confused.

Že od malega sem kazala talent za razne ročne spretnosti. Igračam sem sama šivala oblekice, jim iz lego kock naredila gradove in celo mesta in vse punčke so imel urejene pričeske. Večina na kartačko, seveda. To sicer ni bila neka otroška želja - ko bom velika bom frizerka - ampak je bilo nekaj tretjega. Če sem v radiu nekaj metrov okoli sebe zagledala bujen, skodran dolg šop las, je roka kar sama segla po škrajah in... slek, slek, slek ... ga ni bilo več. Lahko bi rekla, da sem bila rahlo obsedena.

Tako je bilo tudi enkrat, ko naju je z mlajšo sestro mami morala pustiti same, ker je imela nočno in ni našla nobenega varstva za naju (jah, sva bili pač naporni). Mislim, da naju ni bilo nič strah, ubistvu nama je bilo prav carsko (no, vsaj meni) in vedno sva se igrali kakšne igrce. Tako sem sestro prepričala, da se morva jit nujno frizerje, ker je imela prav obupno predolge in preskravžlane svetle lase in bi bilo ful fajn, če bi imela eno kratko frizurco, paža recimo. Ona je bila za. Jaz pa hitro škarje v roke, jo posadim na stol in gremo. Britney Spears style all the way.

Seveda, mati pokličejo domov 5 minut po končani operaciji, da preverijo če je vse v najlepšem redu in sestra ponosno razlaga kako fino sem jo postrigla. Sama sem stala zraven telefona in sem samo slišala, ne tako zelo ponosno, predvsem pa zelo nepovezano kričanje iz telefona: "Kaaaaj? A sta vidve čist zmešani??!!!" Ostale besede so mi ostale nerazumeljene, ker je sestro zajela povedenj solz, mati pa je zaradi panike pozabila tvoriti smiselne stavke.

Čakanje na jutro je bilo zelo razburljivo in noč brez spanca zelo dolga. Meni se ni zdelo nič narobe in sem dokaj hitro podlegla težkim vekam in zaspala, mati so se v službi sekirali in si do konca požrli vse nohte, tudi na nogah, sestra pa je bila predvsem prestrašena zaradi mamine reakcije - in kako bo šla zjutraj v vrtec, saj veste, tako iznakažena.

Mati so zjutraj najprej poiskali delujoče škarje v službi, ker smo doma vse škarje okužili z lepilom in so bile zatorej za takšne urgentne operacije povsem neuporabne. Ko naju je zjutraj vrgla iz postelje, da naju nadere, sem jo slišala reči samo: "No, saj si jo povsem solidno ostrigla. Dejansko jo lahko peljem v vrtec ne da bi me bilo sram." Malce je še popravila frfru in smo šli.

Tukaj se je moja frizerska kariera tudi končala. Nekako nisem več dobila nobenega modela za treniranje, razen občasnega testiranje potrpežljivosti lastnega lasišča. Vsekakor Stevo in Mič veliko bolje spita, ker sem škarje, fen in krtače zamenjala za svinčnik, radirko in računalnik. :D

(prispevek za Blogorolo)