Oj, Marička glej ga tička

Reč je že taka, da ne maram delat s tujimi računalniki. Pravzaprav mi je vseeno od koga je računalnik, iritirajo me »čudaške« nastavitve programovja, ki ga uporabljam. Najbolj me sjebe, če me kdo postavi pred fotošop ali frustrator, ki ima
a) odprta vsa možna obstoječa orodja,
b) nima odprtega niti enega orodja (ok, to še preživimo),
c) imate le te razmetane vsepovprek,
d) šortkate ima nastavljene po svoje
... in dé: »Naredi mi kakšno fleši, kjut, šajni ikonco.«

Oprosti srce, ampak najprej si poštimej svoj komp. In ne maram fleši, kjuti, šajni ikonc.

Drugo kar me – bom rekla – preseneča, pa so desktopi nekaterih ljudi. Pred kratkim sem se posedla pred tak desktop ...

... in doživela pravi napad smeha. Nikakor nisem mogla prepričati kazalca, da ne bi švignil proti tretjemu gumbu iz desne v najvišji vrstici tipkovnice. On je danes tudi dežurni krivec za odtekanje informacij v javnost.

Lahko bi se že šli »pokaži mi svoje namizje, pa ti povem kakšne gate nosi tvoja babica« ali kaj podobno neumnega. Zelo zagret oboževalec ognjene lisice, kakopak.

Oprostitute, ampak kako se človek sploh znajde tukaj? Če imam na svojem namizju 10 ikon (and that's alot) se mi zdi, da vlada že zmeda, temu tukaj pa bi lahko samo rekla poizkus za vzpostavitev razmer, ki so vladale ob ustvarjenju vesolja. Uspešen poizkus. Ob gledanju v tole namizje se namreč počutim, kot da bi me posrkala črna luknja.