tri pikce

...


(se nadaljuje)

You tube my space an I'll googl your yahoo!

Waw, po dolgem času sedim za kompom in imam pred sabo tipkovnico namesto tableta. Pogledam tipkovnico in si oddahnem, črke so še vedno postavljene tako, kot si je zapisal moj nebilobil spomnim (more bilopaprošlo). Odprem program za urejanje besedila, ki me začne nadlegovati z obskurnimi vprašanji.

WTF je zdej to, osladna prijaznost programovja?

V mojih časih niso nič spraševali, ampak si jih samo kontrolsjal oz. file/save as (s)al in to je blo to. Zdaj pa vsa ta vprašanja? Počutim se kot da bi dajala intervju za Sobotno prilogo Dela in to na šestih straneh (heh, right).

Ko nazadnje ugotovim, da ctr+desni gumb miške ne premika besedila gor in dol kaj šele levo ali desno, me ima da bi program najraje kar zdilitala. Trezno dvakrat vdihnem in si rečem: »saj bo šlo«... aaaa neee, spet citiram eno reklamo. Aaa ... get out of my mind.

Ok, to je bilo za uvod. V resnici sem hotela povedati čisto nekaj tretjega. Kar nima veze s tem zgoraj, razn the »wtf« efekta. Boste vidl na koncu!

Nekaj mi namreč ne gre v glavo. Tvitr, kurnk, fejsbuk, majspejs, blog, prazni komentarji, bizarne fotke z zabav ljudi, ki jih poznaš, ampak jih spet ne želiš poznati tako zeeeelo dobro, ali pa video z nepozabni trenutki rojstva prvega sina, ujetih ravno v njegovih prvih milistotinkah življenja na planetu Zemlja, ki ga afkors ponosni oče celo noč montira in objavi na youtubu. »Ampak to je neki najlepšga na svetu, kr se ti lahko zgodi.« Vem, že slišala. Sam, pismo, preveč močno si predstavljam, da bi moji novi sošolci v srednji šoli na jutubu odkrili posnetek kričeče vagine moje mame, videli kos moje plešaste glave, v ozadju pa pusi očeta, ki pade v nezavest. In zakaj sploh vztrajam v tem? Zakaj 25x na dan čekiram, če mam kak nov mail, kwa je kej novga na youtubu, a je na twitterju kej semi interesantnega, a je na Fbju kak nov set preveč eksplicitnih fotk iz pijank, ... Well.. I have no idea. I guess it's a kind of a love-hate relationship. Všeč mi je, da lahko spremljam aktualna dela svojega najljubšega ilustratorjia, da zvem da imajo Franz Ferdinand novo plato in da se z ljudmi, ki jih imam rada zmenim kdaj gremo na pivo. But I don't like this FBUtube space full of shit and it's not that king of a shit that I would approve! Nekateri ljudje ne znajo niti pravilno tvorit enostavnega stavka. Call me webist (you know, just like rasist, but agains people from the web), ampak določenim ljudem, bi resnično prepovedala uporabo interneta.

In zdaj bom šla na Koornk zapisat svoja opažanja o porastu komarske natalitete v moji bližini. Nato bo zaradi ustvarjene povezave med kurnkom in twitterjem ta objava tudi odtvitana, zaradi katere se bo tudi odfejsbukala.

OMFG, WTF!

Vse je v perspektivi

(pogled z leve stranice mizice merda = sRanje)



(pogled cca. 90°c v levo dream= sanje)

Vse je v perspektivi oz. vse je v črki R.

Lepota po Slovensko

Plastične gajbice na pakririščih - ker je edino zares pomembno, da parkiramo 1 meter stran od vhodnih vrat.

SEMAFOR IMAM V HLADILNIKU

Sm šva na morje

In kga sem vidva!!



Poleg njega pa še papamobil, sam mi ga ni uspelo slikat. Zato bom danes bolj redkobesedna.

Dva kozarca

Ha. My Life is a Joke!

Razmišljam, da bi začela pisati priročnik z naslovom "Kako na dopustu prihraniti euro ali dva".

Začenši s poglavjem... Na dopustu izklopite sive celice, pozabite svoj PIN, zablokirajte svojo kartico .. in voila. Denar ostane na varnem. Doma.

Seveda, si možgansko tkivo po vrnitvi v domovino čudežno opomore in tako hitro, kot ste prej nenadoma izgubili spomin, tako vas začasna amnezija spet zapusti.

No, zaenkrat bomo realni in bomo pisali dnevnik "Lahko se zgodi samo meni".

Mogoče je prišel čas, da začnemo brisat mejle.

Fakin fejsbuk.

I like it with the typo

Jebela. Človek se samo za par mesecev malce zakoplje v delo in študij in fucking FB, pa se tale blogec že spridi v kr neki. Parkrat sem že razmišljala, da bi si omislila latnega sužnja, da bi na blog zapisal moje misli, da bi bila moja draga bralka na tekočem z mojimi bolanostmi . A se kdo javi? A bi kdo no? Lahko se zmenimo, da občasno napišeš tudi kakšno lastno misel, če mi bo seveda všeč.

Pa še to, ko po mesecih blogostrade odprem še kak drug blog povsod vame skače zamorc. Tale zamorc. In lahko povem, da sem bila priča skotitvi njegove spletne strani. Dasiravno sem igrala samo naključni pisarniški inventar, in sem staršem pomagala pri skotitvi samo s svojo prisotnostjo - a tudi to je nekaj - sem en kanček prežeta z njihovo revolucionarnostjo in uporom. Bravo fantje!!

Peezda sem osladna ratala?

I like it more with the typo.

.

Oh my. The Geek inside me is feeling a quiver of excitement and emotion.
Torte, tortice, slaščice, bonboni in še marsikaj od česar lahko fašeš sladkorno v obliki Yode, packmanovoih duhcev in Lego kock. Počutim se, kot da bi umrla in pršla v tortna nebesa. You know, where all the gooooood girls go.






A se lahko prosim kakšna slaščičarna v Ljubljani ali okolici, ma klinc pridem tudi v kakšno zabačeno selo, sam če se kakšna slaščičarna pri nas specializira za tovrstne dobrote. Enostavno ni fer, da se take stvari dogajajo samo drugim. Za R2-D2 obstaja tudi podorben recept, tako da start baking!! Moje davajsetoinnekaj slavje prihoda na svet niti ni več tako daleč.

In ko smo že pri hrani *hint, hint* pred kratkim sem se navduševala nad pripomočki za ročno zabavo in sprostitev* ter nad zanimivimi naprstnimi prigrizki.

Zakaj hudiča sem spet lačna?

* Spet bizarni slikovni opisi namenskosti prodajnega artikla. Hvala bogu je Freud mrtu, ker bi imel očitno veliko dela z mojo podzavestjo. Ampak, a sem jaz kriva, da folk dela piktograme, ki izgledajo kot navodila za hand job?

Waiiiiiit a minute.....

Ok, verjetno je kriv moj little twisted mind, ampak na teh slikcah vidm ene par spooki stvari, zarad katerih ponoč ne bom mogla spat.

Ugotovitev dneva

Začudeno ugotavljam, da folk še vedno piše bloge. Eni jih še celo berejo. Ajme..

Just to let you know

še diham.. sicer na raspiratorju, ampak v teh kriznih časih ne smemo biti preveč pohelpni.