Partizanska povest o tem, kako smo zasedli neosvobojeno ozemlje

Dragemu bralcu in bralki se oproščam za morebitno ne preveč akutalno ažuriranje tegale bloga, ki se je v zadnjih dneh spremenil v prav borno in bedno blogersko zalego že tako ali tako preveč obširne in verjetno tudi malce nepregledne blogosfere.

Dejstvo je, da se je v zadnjih nekaj dneh mariskaj spremenilo. Drastično.
V začetu tedna sem se bila po sili razmer primorana potikati v okolici nezaželjene in od Boga pozabljene zemlje, kjer so eno izmed božjih zapovedi - ne želi bližnjemu tistega, kar ne želiš sebi - spremenili v glavni vaški praznik in večtedensko rajanje. Čudi me, kako se je moral v tako zabačenem in malem kraju zgoditi ravno tako velik in nespoštljiv greh, dasiravno se njihova največja vaška katedrala nahaja nasproti velikega nakupovalnega centra najboljšega soseda Mečkatorja. Bizaro-ou!
Skratka, v strahu da bomo tudi mi izgnani iz njihovih logov prav tako, kot so bili izgnani umazani cigani, so bili strateški plani naše mobilnosti načrtovani preračunljivo in tankočutno, s skrbnostjo največjih vodij izurjenih v bojevanju in v prefinjenemu infiltriranju v podobne necivilizirane vaške skupnosti. Nič ne bi bilo neverjetno in prav nihče se ne bi čudil, če je imel svoje debele mastne prste vmes sam Velepalicaj Mate. Oh, da, naš cenjeni velevodja nevejertnega in širnega uma brez kraja, ki zna pretkano načrtovati vsak pomemben premik do centimetra natančno. Tudi njegova palica je lahko do milimetra natančna.

Četica se je sprva zbrala na Barju, da zavede še tako prebrisanega špijuna, ali morebiti, bognedaj, kakšnega brezvestnega krivoverskega pisuna, ki bi lahko poročal o naših planih in jih spridil. Tam so nas pustil čakati dobrih 20 minut, nakar so nas možje z načrti v rokah napotili proti južnemu delu naše male Kokoške, natančneje proti južni meji!!! Rečeno, storjeno. Napotili smo se v Šentvid, ki razen imena nima prav nič skupnega s Šentvidom v/pri Ljubljani. Ciganfree land - so nam še namignili ob odhodu in kamni so se nam odvalili od srca, direkt na naša boga, od mraza premrla stopala. Eh, takrat tako ali tako nismo nič več čutili.

Ob vožnji skozi še neosvobojena ozemlja: Grosuplje, Višnja Gora, Ivančna Gorica in nato fajnli Šentvid. [horror movie theme music] Ta-da-ta-da-da-da-daaaam [/horror movie theme music]

Tam smo se s pomočjo primitivne letalne naprave v močni in nepregledni meglici, tako gosti, da bi jo nek škrat lahko tudi s škarjami rezal - bedak, kaj neki imaš od tega, da režeš meglo (???), povzpeli dobrih 1000 metrov visoko, dokler nismo zagledali tega našega ljubega sonca Žarka, nakar so nas dobro sekundo kasneje, kakor brezglave kure, v bistvu testne zajčke, pometali v širno belino nad neosvobojenim in neciviliziranim ozemljem.

V upanju, da nas ne bo zadel sovražni kamen ali nas prebodla zastrupljena sulica, smo se premeteno potuhnili v bližnji sadovnjak ali v še nezorane njive, ter čakali na rešilno Bilko. Tako smo čepeli in čakali. Mimo nas so se vozili nenavadni ljudje in nihče nam ni niti ustavil - hvala bogu - namreč bili smo oblečeni v čudne, večplastne obleke in zelo ostudno svinjski, da bi se nas še lastna mati sramovala, ker smo se še minuto pred tem valjali po njivi. Marsikateri mimoidoči bi nas z najmanjšo lahkoto zamenjal za malopridne in drugorazredne državljane in nas: a) pretepel; b) oropal; c) izgnal v center za odstranjevanje tujcev; ali pa nas d) lastnoročno brcnil iz občine. Ker smo vedeli, da se gospod Predsednik-lama-Drni vsemogočni nahaja pri nedeljskem kosilu s svojo hčerko, nismo imeli ne srca, ne poguma, da bi ga zmotili v tem idiličnem družinskem trenutku, kakršnih je bilo v njegovem dolgem življenju očitno premalo. Smo se pač še malce prihulili k topli grudi (topla je bila zaradi kravjeka, ki je ležal tam), še malce prezebli in potrpeli, dokler nam ni odmrl nos in dokler ni prišel rešilni Bilko in nas odpeljal na toplo, kjer so nam za izkazani pogum in častno dejanje, ki smo ga izkazali domovini, podelili častni plemeniti naziv in nas krstili. Mene celo dvakrat. Tako, od zdaj naprej me lahko kličete Plemenita Baronica Dolenjska*. No, še rajši vidim, da me kličete "samo" Baronica Dolenjska, da si ne bo kdo napačno predstavljal, da sem v sorodu s tisto Balinkuglo** iz parlamenta. Tako, moja naloga je končana, čast in slava pridobljena, sedaj pa je na vrsti sproščujoča kopel v kadi s šampanjcem.



Bilo je tudi na televiziji ;)

______________________________________________

* Vsak, ki je kdaj poletel z balonom je bil deležen naziva baron/baronica
** Bog je nekoč rekel: "Kdor ima toliko pameti kot balinkugla, naj tako tudi izgleda"