Lepé so slovenske goré

Odkrila sem svoj rajski kotiček za preživljanje dopusta - Bovec z okolico.

Bovška znamenitost - pleh
V enem mesecu dopusta sem bila kar trikrat tam. Pravzaprav sem ga zapustila bolj ali manj zato, da sem lahko doma oprala cunje, pojedla kakšno spodobno kosilo, se konkretno namočila v banji namesto v mrzli Soči, praznovala nekaj rojstnih dnevov in sem in tja skočila na kak piknik/drink/biljard s prijatelji. Drugače pa sem polovico julija in prvo polovico avgusta preživela pod Kaninom, natančneje na bovškem letališču. Seveda ima največ zaslug za to Ata Debeljak, ki je na bovško letališče uvozil prastaro letalno napravo Antonov 2, ta čas verjetno edino kolikor toliko delujočo mašino na slovenskem za prevažanje človekov, ki se potem mečejo iz avijona. Ja, mal smo usekani, a kaj čmo.
Sneg?? Avgusta ???
Sem in tja se je pripetilo, da je avijon zakašljal in iz turbine spustil oblake dima. Takrat smo šli v trgovino po pijačo in se ga salamensko napili (od žalosti, seveda). Včasih smo igrali tarok, se namakali v ledeni Soči, kolesarili, se prevažali s kajaki, itd. Od samega navdušenja nad vsemi temi rečmi v naravi smo Jinx za rojstni dan podarili kupon za soteskanje in prišla sem do zaključka, da te narava "pokvari". Vsaj v nekem smislu te vsekakor spremeni.


Pleh piiič.. drobnica
Vse te alpske aktivnosti in gore so me namreč tako očarale, da sem včeraj celo splezala do izvira Soče. Ohoho! Ne smemo pozabiti, da je to v mojem primeru skoraj tako, kot če bi vegetarijanec začel jesti meso. Dolga leta sem namreč živela v prepričanju, da gora ni nora, ampak je nor tisti, ki gre gor. Sedaj pa mislim, da sem odkrila novo strast... hribolazenje!! No, to je vsaj bistveno ceneje od padalstva, čeprav ta še vedno ostaja obsesija no. 1. Po pravici povedano, se mi je misel o hribolazenju zakotalila čez možgan samo takrat, ko smo bili prisiljeni cel dan čakati na popravilo avijona, gledati v luft in opazovati jadralna letala. Takrat me je imelo, da bi splezala na kak vrh. Potem me je za nekaj časa minilo. ;))

Dojenje v javnosti
Letošnja padalska bera je kar zavidljiva. 30 skokov samo v juliju, v avustu malo manj. V primerjavi z lanskim letom, ko sem jih v celem letu naredila samo 40 skokcev, je to - A LOT!

Seveda ne smem pozabiti povabiti na jutrijšnjo državno prvenstvo v skupinskih likovnih skokih (8 Way), ki se bo odvijala na letališču Rakičan v Murski Soboti. Tako, da če bo kdo sluuuuučaaaaajno na tem koncu sveta, lahko pride pogledat. Organizatorji obljubljajo bograč in ogromno zabave. Sama tokrat za spremembno ne bom tekmovala, lahko se zgodi da se overdovziram, hehe, bom pa v vlogi dežurne kamermanke (ja doma imamo novo kamero za snemanje v luftu!!) in se bom raje psihično in fizično pripravljala na državno prvenstvo v 4 wayu, ki bo 1. septembra. ;)