Nikoli nam ni prav

Nedavno nazaj sem si ob pogledu na termotmeter zunaj, ki je kazal minus, zaželala malce vročine.

Sedaj sem dobila, kar sem želala – vročino in to v paketu z atomsko bombo bacilov in sedaj me že rahlo skrbi, ker se mi zdi, da moje telo spreminja agregatno stanje. Grejt, džust grejt! Odtekanje tekočine iz vseh por mojega telesa me navdaja z navdušenjem - sedaj se bom lahko končno vpisala v Guinessovo knjigo. Mislim, da mi je uspelo postaviti rekord v največji porabiti Zewa softisov v zgodovini obstoja papirnatih robčkov.

To je tud čas, ko se soočam s svojo življenjsko travmo – goltanjem tablet. Enkrat sem že bentila nad tem, da bi bile lahko tablete kakšnega bolj mamljivega okusa, amapk tole z goltanjem je še bolj travmatično. Imam občutek kot, da bi morala poglotninti en hibriden neoulpljen krompir, ki se z vsemi svojimi štrlečimi nožicami upira, da bi spolzel po mojem žrelu. Moje grlo enostavno ni namenjeno goltanju tablet. Evo.

A to ni edini vzrok moje slabe volje, dopoldne sem bila pripravljena lastnoročno zadaviti svojega soon to be ex sodelavca, ki me je nadlegoval s stupidnimi vprašanji vsako uro. Mislim, eni ljudje pa res nimajo občutka. No, ampak ta nenavadna težnja po morilskih dejanjih je izginila ob celodnevnem izležavanju in skorajda prisilnem buljenju v TV. Cartoon Network rules. RTV2 pa se je iz nekoč športnega programa reformirala v reality show slovenskega predsedovanja Evropski uniji. Sem se pa zato danes narežala tudi ob vseh teh posrečenih populističnih izjavah naših vrhlih politikov – toliko neumnosti pa še ne!! Res, zakaj se nam zdijo naši politiki tako zanimiv, da jih moramo vsak dan vlačiti po TV? Niso lepi, niso najbolj pametni, vse kaže na to, da imajo majhne lulčke, govorijo same prazne buče in neumnosti, poleg tega pa če že niso povsem plešati uporabljajo absolutno preveč lasnega želja.