Ena o eksperimentu z velik linki

V zadnjem tednu sem se lotila enega zanimivega eksperimenta. Ljudje, ki me bolje poznajo vedo povedati, da imam ogromno problemov. Tudi bralec ali bognedaj dva, ki bi utegnil redno spremlja moj blog ve, da me pestijo razne čudne bolezni, skorajšne aretacije, iztrebki in leteča crkovina in preklinjam tudi že prav neprimerno veliko. Sedaj pa me je zadela še ta štorija s kavo. Smešno je, da jo imam ravno kak liter pred sabo med tem, ko tole kracljam v računalnik. Vem, da vam ni smešno. Men je. Ker vem kaj se bo zgodilo nekje v trenutku, ko bom končala s tem mizernim postom.

Torej back to eksperiment.
Zadnjič enkrat se po doooolgem, dolgem času spet odpravim na neko nadvse fensi priložnost na klopco pri Križankah. Ker je bila jako pomembna prilika, v ta namen opustim svoj narkoimidž, nadenem nekaj barvic na oči, na ustne pač ne - bljak, oblečem krinoline, podkikle, nadkikle, čezkikle, steznike in te nobel reči. Skratka, upedenam se u nulo, kot temu rečejo fine dame iz Ljubljane. Ne vem sicer zakaj bi se kdo pedenal ravno v nulo – človek bi prej rekel, da potem izgledaš kot kak vagabund, revež, niče, nula. In zakaj bi potemtakem sploh kdo rad bil nula?? Bemu, spet preveč vprašanj za mojo malo bučo.
Tako našemljena se potem sprehajam po Ljubljani in se mi začnejo dogajati razne bizarnosti – vinjeni ošmekani štajerci me fehtajo čage; policaji me za razliko od drugih priličnih srečanj ne grozijo z uziji, ampak me poimenujejo z »gospodična« in se mi še nasmehnejo zraven, pridržijo vrata – in o moj bog!!!

Now that was just kripi!!! What the hell is going on???!!!
Resnično sem mislila, da je to fora, da me bojo vsak čas uklenil in prebral pravice ali pa, da bo vsak čas iz grmovja skočil tip z mikrofonom in zatulil, srprajz, skrita kamera or something. Čakam. But nooo, nič od tega!!! Weird. Weird. Weird.

Pridem domov, se vržem v posteljo in tuhtam *tuht* *tuht * *tuht* kaj bi to lahko bilo. Sem tako tuhtala, da nisem mogla zaspati in še glava me je začela prav grozno boleti, nisem pa prepričana ali je bilo to od alkohola ali od tuhtanja. Kakorkoli, odločim se za manjši eksperiment.
Naslednji dan grem ven na sprehod in do trgovine. Oblečem iste, ne več tako pražnje cunje, nadenem whore on crack imidž brez mejkapa in prvi rezultati eksperimenta so že vidni. Ne, da me noben znanec niti pozdraviti ni hotel, ljudstvo je dobesedno bežalo stran od mene, kot da bi jim pretila kakšna naravna katastrova (no ja, resda je vse na meni naravno in res izgleda katastrofalno). Sem se že spraševala, če sem še slučajno zapela zraven,to bi bilo šele hudo. Ker tako očitnega zgražanja mamc z zelenjavo v roki pa še ne. Verjetno so si mislile, kako si sploh upam taka v trgovino. In kako prav so imele!!!

Naslednji dan se namejkapiram in nadenem trenerko. Dogodki si sledijo nekako tako:

- Sosed, ki me v življenju še ni pozdravil, kaj šele pogledal v oči, mi je entuziastično rekel »o kam pa kam soseda« (??!! WTF)
- Neznani "sošolci" me ustavljajo na cesti in mi čestitajo za izpite in neke čudne dosežke za katere dvomim, da so sploh moji! Naj jim bo!
- Neznanec me prosi, naj mu spustim ventilčke na avtomobilskih gumah. In on bi jih tudi meni. Nisem ziher, da ni bil to kak čudn pick up line. Rahlo sicer dvomim v slednje, ker je bilo to ob 9h zjutri in takrat se s svetom ukvarja moja jutranje simpatično nasikana osebnost.
- V službi se mi šefe sam ponuja, da mi skuha kavo (dasiravno že dva dni na ves glas razglašam, da ne pijem več kave – bi mogla še dodati »v službi«)
- Na ulici mi taksisti – ti so šele smešni - razlagajo, da so ostali brez bencina. Prijazno predlagam, naj pokliče koga, ki premore kanglico in kak drobiž za bencin;
- Posledice so vidne tudi na blogih - na centrifugalni lestvici priljubljenosti in bložne blaženosti sem namreč prilezla na The lestvico med »moji dragi sočudaki«. In to je olala čast. Ne vem, če razumete, ampak to je skoraj tako, kot če bi vernika posvetili v kak malteški viteški red. ;) Blodnja pa mi je namenila celo komentar s štirimi besedami! Now that's something, aaa?! ;)
- Dobri Štajerc s Ptuja (brez zvezdice) mi je ob nakupu malce večje količine teranovga likerja podari 2 zastonjski buteljčici. No.. wait. Takrat sem bila spet na starem narkoimidžu in še v pižami povrh vsega. Za to se imam zahvaliti izključno njegovi dobri štajerski duši.
- Roža v moji pisarni je čudežno ozelenela in vzklil je tudi novi poganjek. To se mora deklarirat kot čudež!! To je tako drugačno, kot ponavadi, ko vse crkne po nekaj dnevih mojega sobivanja z lončnicami v istem prostoru, sploh če jim moram namenjati še neko negovanje in skrb.
- Norci me imajo za Svetilnik na razburkanem morju (da me imajo tudi za kravo, bomo zamolčali… pssst). Končno se je moja Betty-lama osebnost začela razvijati.
- In za konec, po kavi mi zaenkrat še ni slabo. Ijes, še je upanje za naju.

In zaključek tega mojega famoznega eksperimenta. Ne vem, ali naj na temu mestu naredim reklamo kozmetični linij ali ne, pa kurc, nočem bit druga Red Sonja. Predvsem, ker nobena kopija ne more prekositi originala. Še manj, pa če je to slovenska kopija. Skratka plod mojega raziskovanja je estetski in sociološki. Narkoimidž ni več nobel, dekleta (in fantje) make up je kul, uporabljajte ga!
In če mislite, da ga ne potrebujete – lepota je minljiva.

Čestitam, dragi bralec/draga bralka, uspešno si se prebil/a čez mordor nebuloz. Še enkrat čestitam!! Naslednjič dobiš medaljo.

PS. Vsega je kriva kava!!