I guess this is The end

Mojega tritedenskega dopusta, namreč. Trenutno se ravno tresem doma ob jutranji kavici in premišljujem ali mi bo sploh uspelo prilesti do pisarne, sesti na neobvladljiv spinalis stol in nepremično ždeti 8 ur. Will I make it? Will I??? Čedalje manj sem prepričana v svoje nadnaravne sposobnosti.

Nevajena ljubljanske izpušne klime, sitnih in večno nezadovoljnih ljudi in površnih voznikov, ki se jim neprestano nekam blazno mudi, si dajem upanje, da je avgusta itak vse bolj lagano. No, bomo vidl. Zaenkrat mi gre še kar dobro. Delodajalece pa me sploh še ni poklical na telefon, da se moram narisati v pisarni. Just in case.., da ne bi slučajno pozabila. Hmm… Za to še ne vem, če je to dobro ali slabo.

Že ta petič sem preverila na koledarju ali se je moj dopust zares končal. Kaj pa če se je kdo zmotil v datumu??? Kaj pa če danes sploh nisemo šestega avgusta??? Kaj pa če me zbije avtobus na poti do službe??? Kaj pa če mi je kdo strgal kak teden iz koldarja??? Nope, še kar so vsi dnevi tam. Grozn. Grozn. Grozn.

Skratka živčna sem. Švicam kot svinja, hkrati pa me obliva mrzlica. Tudi diham že zelo težko in stiska me v prsnem košu in dvomim, da je to posledica pasivnega kajenja. Mogoče bi bilo bolje najprej obiskati zdravnika, pa potem delodajalca??? Ah, klinc. Kar bo pa bo.

No, zdej pa morm počas že nekam it. Najprej na skret. Pol pa zares, dokončno in nepreklicno odgahajam nazaj v službo. Držte pesti.

Obupan klic na pomoč!

Men se danes več ne ljubi biti v službi. Naj me nekdo reši te obupane tlake, ki ji ni videti konca.

Bolj primeren kraj za mojo ubogo karmo bi bil Tivoliiiiiiii ali pa Špica ob Ljubljanici.
In ura tiktaka dalje. Tik-tak. Tik-tak. Tik-tak.

Vse je posran!

Verjetno se kdo sprašuje »kje sem«, še bolj verjetno pa da se pravzaprav nihče ne. Čeprav vas verjetno niti najmanje ne zanima, naj vam vseeno razodenem, da je za mano je usran konec vikenda, ali pa začetek tedna. Dobesedno -usran!

V ta namen si bom dovolila prepisati delček iz Opusa Šitalot anonimnega manično depresivnega emo avtorja, z naslovom: Svet je usran!

Usran je, ko moraš zapustiti idilično vasico in se vrniti v zatohlo četrt. ,
Usran je, ker veš, da boš moral čez 12 ur spet na tlako gart.
Usran, ker v najlepšem trenutku dneva zdrizasta gmota zakrije sonce.
Usran, ko vlečeš posteljo na katero si bil navezan dva dneva po štengah v drugi štuk.
Usran, ko še srečen odpreš vrata in ti zasmrdi kot po odlično prebavljenem pasulju.
Usran je trenutek, ko izveš da ima tvoj pes drisko.
In vse je posran.


PS1:Sranje je, če želodec ne prenese misli na izločke kot so drek, smrkelj/pljunec in bruhanje, hkrati pa se naslaja nad seciranjem deževnikov in žab.

PS2: Še so dobri ljudje na svetu, ki zmorejo popucati tudi največje sranje. Not me, thought.

I'm back! Kinda.

Pogled v špegu v kopalnici je rahlo zavajajoč: zelen poležan obraz, temni ponočnjaki - posledica pretiravanja s spancem, sračje gnezdo na glavi, bolečine v križu – prvi simptomi zaležanin, jezik v barvi plemenite plesni francoskega sira. Oh, it's my ordinary look! Sem že zdrava.

Verjetno bom izpljuvala pljuča in se cel dan spotikala ob lastne podočnjake, toda položnice se ne bodo kar same plačale. Kaneda? Razmišljam še ali naj ob krehanju vljudnostno kašljam v robček in si pred usta nastavljam roko, ali pa sem betch in z bacili obdarim mimoidoče z »kreh revange kreh kreh fuckers«. Očitno je nek kreten okužil mene in to ne ravno v primernem trenutku.

In sedaj je čas za telefončke.

Emo mode ON

Sovražim. Sovražim. Sovražim. Sovražim in preklinjam svoj imunski sistem, ker štrajka ravno takrat, ko je to res zadnja stvar na svetu, ki si jo želim.

Poležavanje v postelji s termosko čaja v naročju in žlico medu v ustih, namesto, da bi uživala svoj semi dopust in se evforično pripravljala na vikend gettaway ob zvokih EME 07.Vprašam se: Why me??!!

Tako bo pregovorno odlično kuho JaKe z velikim K (K kot karatker, vi perverzneži!!), ki je žal še nisem imela prilike okusiti in je očitno še nekaj časa ne bom, nalivanje z omamnim vincem, skupinskim vreščanje ob razglasitvi zmagovalke slovenskega gejiš dogodka in sprehodi po zasneženih in pomrznjenih lepotah Gorenjske, zamenjala Ricky Lake in neka oddaja o ljudeh s prebavnimi motnjami, ki z zanimanjem preučujejo spremembe v svojih izločkih. Patetično, vem, toda kazen mora biti vzgojna!

Poleg vsega mi je v teh kritičnih in travmatičnih trenutkih zmanjkalo užitnega čaja. Seveda pa premorem ene pet različnih vrst Earl Greya, ki se mi ta hip ne zdi ravno jackpot. Joy. Joy. Joy.

dan za obolevanje

Sem najprej mislila napisat en post o temu, kako so me včeraj obkolili pripradniki specialne enote (kao da to pr nas obstaja, al kaj) - no imeli so uzije in čelade. Pa ne bom, ker ga ni bolj primernega dneva za obolevanje in obujanje spominov, kot danes. No pa tudi včeraj, pa predvčerajšnjim, ubistvu sem cel teden neki sanjarila in obolevala. Danes pa sem tudi zbolela. Mogoče sem tudi zblaznela, ampak to še ni znanstveno potrjeno. Postala sem prava mala-velika ali velika-mala virusna bomba. Skratka lahko bi hodila okoli z napisom Free virus give away! Prav zaradi tega odsvetujem vsem znancem druženje z mano. Četudi vas kličem in nadlegujem vsa panična, da nujno potrebujem družbo, Just say no!!! Razen če nimate nekega res zelo močnega razloga, da tudi vi zbolite - v tem primeru vam računam 5 sit na bacil. Dost fer, a ne? Do danes bodycount okuženosti šteje že vsaj 5 ljudi. And we're still counting. Hihihi.
Štajerc brez zvezdice, mi je včeraj rekel, da imam verjetno ptičjo gripo. To je utemeljil s tem, da sem punca, punce pa smo ponavadi kokoši. Vsaj tako jih on ljubkovalno kliče. Hja, če ni on ta štos izumil, sem jaz solata. Mislim, da bo nekdo dobil zvezdico, če ga misli še tako naprej srat.
Kreh kreh. Kih kih. Evo, še malce virusov na računalnik, ki mu jih z vestnim čiščenjem in pregledovanjem že verjetno primanjkuje. Še kdo mogoče?
Še en padalski filmček za konec sezone. Tole je džabe!

To sploh ni več smešno!

Mačeha Država ima še zmeraj moj dinar. Sicer so res obljubili, da ga dobim oktobra, kar je le 31 dni širok pojem. Toda glede na to, da nisem po lastni krivdi ostala brez odločbe, ampak po njihovi, se mi zdi edino smiselno, pravično in spodobno, da mi zraven pošljejo še manjšo tolažbo, ki žvenketa oziroma še raje vidim, da šelesti. Tolažilne rame države že zdavnaj ne pričakujem več. Doh!!

Skratka, če še niste dojel sem brouk! B - R - O - U - K. Za fotre in mame 30+ (ki ne razumejo angleške spake dranke) pomeni to, da sem brez denarja in še malce zadolžena. Zatorej na temu mestu objavljam sledeči zapis (in naj se bralec in bralka nikar ne sprašujeta o moji polni zavesti!)

Ste kdaj kar tako tja v en dan sedeli za mizo in pomislili, kako zanimivo in zabavno bi bilo, da bi sponzorirali mlado simaptično žensko na njeni poti do uspeha, ji pričarali nasmeh na obraz in iskrice v oči *trep* *trep*. Vse to v zameno za prijateljstvo, druženje, in podobne stvari, ki se počnejo v osamljenih večerih …torej

HAVE YOU EVER WANTED TO BE A SUGGA DADDY (OR MOMMY) ??!!

Spol sploh ni važen… if you got it...flaunt it!!!

Ko problemi delajo težave

...in kurc jih gleda! Aneda. Seveda!

Dragi bralec naj se nikar ne kamenja, nožka ali sekira preveč, če se mu bo zdel tale zapis nekam preveč morbiden in zagrenjen (ha, za razliko od prejšnjih, ki takorekoč pregovorno prekipevajo od pozitivizma in ohoho dobre volje, ane?). Toda naj vam šepnem na uho – tipkam zelo potiho in počasi – moje trenutno psihično počutje je padlo v temne globočine, v katerih se počutim kot James Blunt med izvajanjem svojih komadov, sicer poznam samo enega, ampak predvidevam, da so vsi ostali dokaj podobni. Skratka na bad mi je. Na bad!

In zakaj mi je na bad? Naj omenim sledeče stvari:
- Zavod za zdravstveno zavarovanje,
- MOL, oddelek za zdravstvene in socialne zadeve – v centru;
- Občina – Bežigrad II. nadstropje;
- Zavod za zaposlovanje (preferiram Zavod za psovanje!);
- Občina – Bežigrad I. nadstropje;
- Zavod za zaposlovanje;
- Dermatološka klinika dr. Bartenjev; tnx a lot!
- Zavod za zaposlovanje;
- Zavarovalnica Vzajemna;

Damit sem včasih vesela, da je Ljubljana velikosti mišjega anusa. Si nočem niti predstavljati, da bi morala v kakšni večji evropski prestolnici predelati toliko različnih uradov.

Zbirko kletvic v vseh možnih jezikih bom zaradi vas in vaših mladoletnih otrok, zanamcev, naglušnih babic in gojencev zavoda Sonček, ki bi morda pomotoma obiskali moj blog, raje izpustila. – pa rečte, da nisem prjazna. Ija. Pa še to samo zaradi čudežne paličice, s katero trikrat zamahnem, se posipljem s čarobnim prahom, rečem čirulečarule in vsi problemi naenkrat izginejo.

In še to: HOČEM SVOJ STATUS NAZAJ!!

Ena o eksperimentu z velik linki

V zadnjem tednu sem se lotila enega zanimivega eksperimenta. Ljudje, ki me bolje poznajo vedo povedati, da imam ogromno problemov. Tudi bralec ali bognedaj dva, ki bi utegnil redno spremlja moj blog ve, da me pestijo razne čudne bolezni, skorajšne aretacije, iztrebki in leteča crkovina in preklinjam tudi že prav neprimerno veliko. Sedaj pa me je zadela še ta štorija s kavo. Smešno je, da jo imam ravno kak liter pred sabo med tem, ko tole kracljam v računalnik. Vem, da vam ni smešno. Men je. Ker vem kaj se bo zgodilo nekje v trenutku, ko bom končala s tem mizernim postom.

Torej back to eksperiment.
Zadnjič enkrat se po doooolgem, dolgem času spet odpravim na neko nadvse fensi priložnost na klopco pri Križankah. Ker je bila jako pomembna prilika, v ta namen opustim svoj narkoimidž, nadenem nekaj barvic na oči, na ustne pač ne - bljak, oblečem krinoline, podkikle, nadkikle, čezkikle, steznike in te nobel reči. Skratka, upedenam se u nulo, kot temu rečejo fine dame iz Ljubljane. Ne vem sicer zakaj bi se kdo pedenal ravno v nulo – človek bi prej rekel, da potem izgledaš kot kak vagabund, revež, niče, nula. In zakaj bi potemtakem sploh kdo rad bil nula?? Bemu, spet preveč vprašanj za mojo malo bučo.
Tako našemljena se potem sprehajam po Ljubljani in se mi začnejo dogajati razne bizarnosti – vinjeni ošmekani štajerci me fehtajo čage; policaji me za razliko od drugih priličnih srečanj ne grozijo z uziji, ampak me poimenujejo z »gospodična« in se mi še nasmehnejo zraven, pridržijo vrata – in o moj bog!!!

Now that was just kripi!!! What the hell is going on???!!!
Resnično sem mislila, da je to fora, da me bojo vsak čas uklenil in prebral pravice ali pa, da bo vsak čas iz grmovja skočil tip z mikrofonom in zatulil, srprajz, skrita kamera or something. Čakam. But nooo, nič od tega!!! Weird. Weird. Weird.

Pridem domov, se vržem v posteljo in tuhtam *tuht* *tuht * *tuht* kaj bi to lahko bilo. Sem tako tuhtala, da nisem mogla zaspati in še glava me je začela prav grozno boleti, nisem pa prepričana ali je bilo to od alkohola ali od tuhtanja. Kakorkoli, odločim se za manjši eksperiment.
Naslednji dan grem ven na sprehod in do trgovine. Oblečem iste, ne več tako pražnje cunje, nadenem whore on crack imidž brez mejkapa in prvi rezultati eksperimenta so že vidni. Ne, da me noben znanec niti pozdraviti ni hotel, ljudstvo je dobesedno bežalo stran od mene, kot da bi jim pretila kakšna naravna katastrova (no ja, resda je vse na meni naravno in res izgleda katastrofalno). Sem se že spraševala, če sem še slučajno zapela zraven,to bi bilo šele hudo. Ker tako očitnega zgražanja mamc z zelenjavo v roki pa še ne. Verjetno so si mislile, kako si sploh upam taka v trgovino. In kako prav so imele!!!

Naslednji dan se namejkapiram in nadenem trenerko. Dogodki si sledijo nekako tako:

- Sosed, ki me v življenju še ni pozdravil, kaj šele pogledal v oči, mi je entuziastično rekel »o kam pa kam soseda« (??!! WTF)
- Neznani "sošolci" me ustavljajo na cesti in mi čestitajo za izpite in neke čudne dosežke za katere dvomim, da so sploh moji! Naj jim bo!
- Neznanec me prosi, naj mu spustim ventilčke na avtomobilskih gumah. In on bi jih tudi meni. Nisem ziher, da ni bil to kak čudn pick up line. Rahlo sicer dvomim v slednje, ker je bilo to ob 9h zjutri in takrat se s svetom ukvarja moja jutranje simpatično nasikana osebnost.
- V službi se mi šefe sam ponuja, da mi skuha kavo (dasiravno že dva dni na ves glas razglašam, da ne pijem več kave – bi mogla še dodati »v službi«)
- Na ulici mi taksisti – ti so šele smešni - razlagajo, da so ostali brez bencina. Prijazno predlagam, naj pokliče koga, ki premore kanglico in kak drobiž za bencin;
- Posledice so vidne tudi na blogih - na centrifugalni lestvici priljubljenosti in bložne blaženosti sem namreč prilezla na The lestvico med »moji dragi sočudaki«. In to je olala čast. Ne vem, če razumete, ampak to je skoraj tako, kot če bi vernika posvetili v kak malteški viteški red. ;) Blodnja pa mi je namenila celo komentar s štirimi besedami! Now that's something, aaa?! ;)
- Dobri Štajerc s Ptuja (brez zvezdice) mi je ob nakupu malce večje količine teranovga likerja podari 2 zastonjski buteljčici. No.. wait. Takrat sem bila spet na starem narkoimidžu in še v pižami povrh vsega. Za to se imam zahvaliti izključno njegovi dobri štajerski duši.
- Roža v moji pisarni je čudežno ozelenela in vzklil je tudi novi poganjek. To se mora deklarirat kot čudež!! To je tako drugačno, kot ponavadi, ko vse crkne po nekaj dnevih mojega sobivanja z lončnicami v istem prostoru, sploh če jim moram namenjati še neko negovanje in skrb.
- Norci me imajo za Svetilnik na razburkanem morju (da me imajo tudi za kravo, bomo zamolčali… pssst). Končno se je moja Betty-lama osebnost začela razvijati.
- In za konec, po kavi mi zaenkrat še ni slabo. Ijes, še je upanje za naju.

In zaključek tega mojega famoznega eksperimenta. Ne vem, ali naj na temu mestu naredim reklamo kozmetični linij ali ne, pa kurc, nočem bit druga Red Sonja. Predvsem, ker nobena kopija ne more prekositi originala. Še manj, pa če je to slovenska kopija. Skratka plod mojega raziskovanja je estetski in sociološki. Narkoimidž ni več nobel, dekleta (in fantje) make up je kul, uporabljajte ga!
In če mislite, da ga ne potrebujete – lepota je minljiva.

Čestitam, dragi bralec/draga bralka, uspešno si se prebil/a čez mordor nebuloz. Še enkrat čestitam!! Naslednjič dobiš medaljo.

PS. Vsega je kriva kava!!