O tem, kako bi skoraj pristala v čuzi..

... vendar sem, k sreči, pristala v Cankarjevem domu.

Ne, niso me pobasal zaradi posedovanja kakšnih prepovedanih substanc.


Zanima me ali je že kdo čisto ponesreči vlomil v avto, ali pa po nekem nenavadnem naključju vlomil v gostinski lokal. Možno. Recimo, da ti po spletu čudnih in nenavadnih okoliščin, spodrsne na bananinem olupku, bor mašina ti pade iz rok in prileti direktiva v kiosk, pila za nohte pa pade v ključavnico in opala, kiosk odprt. Nisem pa še zasledila, da bi komu nevede uspelo vlomit oz., da bi kdo ponesreči poskušal vlomiti v banko. V Banko Slovenije, če smo še bolj natančni. Bom pa, preden vso zadevo objavijo v Direktu, ali bognedaj v Novicah (to slednje, bi bilo že tu mač). Skesano dvignila roko in se nedolžno nasmehnila. Priznam. Ampak nisem zanalašč!!! Mi je spodrsnilo.

No, no. Preden me začnete obsojati, naj povem, da sem se sicer v črnem maskirnem puloverju, sredi belega dneva, na privatnem dvorišču svojega drugega doma, trezna (no, verjetno ne bi napihala!), znašla pred nekimi čudnimi železnimi vrati, ki jih
tam pač nikoli do sedaj ni bilo. Oz. nikoli do sedaj niso bila spuščena. Z grozo ugotovim, da se na drugi strani vrat nahaja moj omiljeni novi, prelepi fensi jekleni konjiček in se nebodi ga lena odpravim raziskovat kje hudiča, bi se dalo ta železna vrata dvigniti, odpret, skratka naj izginejo tja od koder so se vzela. In kaj zdaj? Z očesom izurjene Jessice Fletcher sklenem jako pomembno ugotovitev, da na vratih ni nobene kljuke, nobenega gumba za odpiranje, nobene ključavnice, kamor bi lahko vtaknila katerega izmed 20 ključev, ki odpirajo okoli 30 vrat (na hitro: glavna glavna vrata, glavna rešetkasta vrata, vrata za na dvorišče (2), vrata za dvigalo, vrata za predverje v nadstropju, vrata od wc-ja, vrata od kuhinje, in lahko bi nadaljevala v nedogled. Smešno pri tem je, da poleg vseh teh ključev vseeno vsake toliko ostanem zaprta med dvema nadstropjema. O tem sem že enkrat dolgovezila tukaj). Skratka, tako nekaj minut skačem pred temi famoznimi vrati in jih skušam odpreti z vso silo. In ne gre in ne gre. Šment. Ko sem ravno na temu, da poskušam svojo srečo še iz druge strani dvorišča, mi za hrbet stopita dva do zob oborožena vojaka, v neprebojnih jopičih, namerita vame pištolo, izvedeta filmski trik in me v sekundi dvajst zbijeta na tla, vkleneta v lisice, obtožita vloma v Banko Slovenije, imela sem občutek, da me bosta obtožila tudi vloma v SKB ter me zvlečeta v kiblo in mi prebereta pravice. Ok, ok, just kidding. Ni bilo ravno tako, čeprav sem se počutila kot v največji h'woodski akcijski kriminalki z Willom v glavni vlogi. Ravno, ko sem si ogledovala nek priročen špohtel, ki je slonel na steni s katerim bi mogoče lahko vlomila, mi gospodiča v neprebojnem jopiču razložita, da pač tako na izi to ne bo šlo, da se ravno mimo teh vrat peljejo enormne količine denarja (hint, hint) in da me bosta primorana ovaditi zaradi poskusa vloma. ????? Ija. S svojo nadnaravno močjo, s katero komaj prelomim bobi palčko, bom jaz vlomila v »protivlomna« vrata Banke Slovenije. Pliz.

Končalo se je srečno zame (nobena kartoteke še zaenkrat), z rispektanjem in highfive-anjem omenjenih dveh pištolcev, mojim očarljivim nasmehom in skozi zobe stisnjenim »fakinidiots«.

PS. Danes je spet ena unih norih sred, ko se džabe švercam na simfonike v CD-ju. Mozart v žile. ;) In ja.. nekaj je na teh umetnikih, da se palim nanje ;))