Ena o sklerozi

Poleg končnega spoznanja in priznanja, da imam verjetno mogoče rahlo majceno obliko disleksije, se vedno bolj zavedam, da sem zadnje cajte (eni to štejejo že v letih) vedno bolj zmedena in sklerozna. Sploh slednje. Whoo tu mač! In kaj me je pripeljalo do mojega globokoumnega spoznanja, se vpraša naključni bralec. Pa, recimo temu izkušnje in vse bolj v nebo vpijoči vsakodnevni dogodki.
Lep primer 1: Ko grem od doma, še največkrat ko se mi res ful mudi pozabim vzeti a) ključe (kolkrat se je že zgodil, da sem sredi noči ostala pred zaprtimi vrati!?!), b) mesečno (še najraje takrat ko me kdo pelje v službo – faking kurčev center kjer nimam nikjer za parkirat in moram uporabljat jebeni smrdljivi, netočen mestni prevoz!! Damit!! – wou.. konc izpada, seveda grem potem peš domov, ker se mi zdi logično, da pač NE bom dala tooolk keša za tist kurčič od žetona, če pa se lahko sprehodim tistih 20 minutk do doma, sploh pa zdaj ko sem se spet vpisala v fitnes!! Sakrablu!), c) mobitel (ah če bi ga večkrat pozabla ne bi bilo nič škode. Sicer pa, na jobu mam itak zaston telefon, mesindžer, internet, skype, če se mi pa to zgodi, ko sem kje drugje, pa mi itak dol visi, mam saj gmah in ga niti ne pogrešam, razen….itak, da more bit zmeraj kak »razen«. Razen, ko se ti to zgodi ravno takrat, ko greš na obisk do kakšne osebe, ki ne premore zvonca na vratih in potem se plaziš okoli bajte in trkaš po vseh možnih oknih in ko še to ne odpre duri, začneš iskati kakšno odprto okno v kopalnico, latrino ali drug odročen vhod, kjer bi se dalo splazit v bajto in enostavno upaš, da kaka vestna in skrbna soseda, ki ima celo ulico pod nadzorom, ne bo klicala policije).
Še lepši primer 2: Gremo skakat v Slovenj Gradec, spotoma, ko si že v tistih koncih, se povabiš še k frendici v Ravne na eno »gaudo«, naslednji dan pa še malce po Avstrijskem Koroškem, čez Jezersko in potem na Hrvaško na morje. Yeah Right. Za prvo mejo, ki sem jo prečkala, torej iz Slovenije v Avstrijo sem bila prepričana, da imam pasuš s sabo med ostalimi dokumenti (naj navedem dokaj pomemben podatek, da si osebne ŠE nisem dala delat. Zakaj pa? Ja, če mam pasuš!!) ampak se nisem trudila kaj preveč preverjat svojega prepričanja, ker je gospod na prvi meji samo pomahal z roko in smo šli čez. Jupi. Ok. Torej, kako priti nazaj v Slovenijo, če nimaš pasuša? Simpl. Prečkaš en minorn mejni prehod, pokažeš vozniško (sej je slika pa tvoj naslov gor), carinik te malce čudno pogleda in te »okara«, da mora imeti gospodična naslednjič pri prečkanju meje vsaj osebno, če ne že pasuša. Pa, a nismo v EU? Ni meje, pa te fore…ne dela to še pri nas!! Ja, sej sem že povedala, da nimam osebne! Porkafliks. Ker se voziti takole okole brez pasuša ni, se na poti proti Lijepi Njihovi (ime države se piše z veliko, ne?) ustavim doma. Pogledam v predal kjer je ponavad spravljen pasuš. Prazn. Pogledam na polico kjer je ponavadi spravljen pasuš, če ga ni v predalu. Prazn. Damt. Kličem mat, ji razložim, da ne najdm pasuša in se mi začne smejat v faco. Fak, nimam dej cajta, da se mi še lastna mama reži u ksiht. Uzamem pasuš od seke in gremooo, sva si baje ful podobne, sam na tisti njeni sliki v pasušu pa res ne!!

[Naknadno sem bila opmnjena, da sem imela pasuš ves čas s sabo, sam najdla ga nisem tist moment, ko ga je bilo treba pokazat]
Lep, še svež primer 3: Pridem sfukana in sestradana iz službe. V mirkovalovni me čaka njami njamiii kosilo na krožniku. MMmm ..pohane nogice od kokice, pire krompir in neka dekorativna zelenjava na kateri piše: don't touch that, če mene vprašaš. Misli mi zbezljajo in se tako malce zamislim sama pri sebi. Matr, sem bi res en vinček pasu. Pogledam če so mi slučajno pustil kej odprtga. Nč. Prasci požrešni. Jebiga, bom odprla pa novo butelko. Ko se končno odločim, da bi zraven piške najbolj pasal kak Suvingnon, začnem brskat po predalu kjer je zmeri, ampak res zmeri punčka za odpirat buteljke. Ni je. Čudno. Obrnem cel predal, punčke še zmeri ni! No, to je pa že res čudno, menda je niso dal v pomivalni stroj prat. Nope. Tam je ni. Medtem dam že drugič pogret kosilo v mirkovalovno in premišljujem kje dafak bi lahko bila punčka in začnem hkrati iskati še druge alternative za odpiranje buteljk. Naprimer, še največkrat smo prakticiral, da s pomočjo kakšnega tenkega a trdnega orodja, kuli ni najbolj ker se zlomi baj da vej, porineš zamašek noter. Ali pa ena čudna varianta, ki mi zares še nikoli ni ratala, sem jo pa v živo videla izvajat, ko so eni nori Italijani hoteli z zabijanjem flaše v steno doseči, da bi zamašek kar sam čudežno skočil ven. Bha.. mislm, da so na koncu odbili flaši vrat, da se je razjarjena drhal lahko napila.
Uglavnem, tako se veselo mastim s kosilom pogretim v mirkovalovni, ki ga poplakujem s Horvatovim Suvignonom in premišljujem… sej res, kje sem že pol najdla tole punčko za odpiranje buteljk, bila je v moji sobi na mizi. Ej, sam tole je pa že malo wird. Kwa neki je delala v moji sobi. Aja točn, bila je tam od včeraj, ko sem počela nekako isto, kot danes, sam da sva z mamo krstili nove stole in mize (o tem kako Lonely Riderka pri nas doma lomi in pohablja stole, pa kdaj drugič pod naslovom Watch out, ya fat bitch!). V tem momentu dobim en sociološki fleš in mi možgani spet začnejo delat in mi pošljejo en pogovor s kolegom o tem, kdaj folk postane alkoholik, džanki in berač, neki v tem smislu. Malo me zagrabi panika, no, al pa saj kanček dvoma.. pizda a sem jest pr svojih rosnih 16. letih…hočm rečt… 24. letih…(sori, sam mal mi je prišlo tole laganje o svojih letih, kakšnim wirdotom, v kri) alkoholik??!! Hm kdo bi to najbolje vedel? Neeeh, ne ta, odgovor poznam, pa itak ima zaseden. Kdo se mi ziher ne bi zlagal?? Kličem mat in upam, da se mi spet nau začela smejat v faco. »Mami, a če jest spijem glaž vina na dan pri kosilu/večerji, a sem pol aalkohoooolik??? *bling* *bling* *trep* *trep*«. Mati, mi seveda dajo logično razlago, da je to čist normalno, slovensko, predvsem pa zdravo, da se pač pri kosilu spije malce vinčka, če ne drugega, vsaj za prebavo in kri. Ha! Dabest.. si že točim drug kozarc vinčka. Čeprav tale Horvatov Suvignon ni baš kaj, ful presladek.. ffuuul!! Ajd, v sili hudič tudi muhe žre. No, pri nas doma ga ne bo nihče pogrešal. Itak sem ga dobila v dar. Ne vem zakaj mi folk skoz nosi sladka vina, ponavadi kakšne Tramince in čokolado z veeeliiiiik lešniki. Ponovimo še enkrat: Black Betty ne mara sladkih vin in ima eno travmatično alergijo na lešnike!!!! Torej, naslednjič, ko se boste odločili kaj bi mi podarili v zahvalo za moje dobro delo in boste razmišljali o kakšnih podobnih gurmanski zadevščinah prosim bodite pozorni na to, da ne bo Traminc in da čokolada nima lešnikov. Vse ostalo je kul.

Tako. Zdaj grem pa jaz na en RL babji čvek in deci, dva refoška. Jutri mi pač ni treba zgodi v službo.