Učimo se swoopat

Zadnjič sem obljubila, da bom prilimala kak zanimiv filmček z atraktivnimi posnetki pristankov oz. swoopov, zato sem včerja cel dan skakala kamermanov v objektiv, da bi priskbrela kak kul material. V tem nisem bila ravno najboj uspešna, vendar je spodnji posnetek vsaj približek temu in če ne drugega, smo lahko veseli, da sem pristala lepo na noge in ne na rit, niti si nisem odrgnila nobenega kolena. Wauuu .. napredek. Radujmo se!!


(Svaka čast tistemu, ki razume to čeblanje.)

No pa, da ne boste rekli, da kažem samo svoje jalove poizkuse (roko na srce, to ni bil niti poizkus). Vam prilagam še en carski filmčk swoopanja na vodo. Evo tkole bomo pa tudi mi drug let skakal. Uživajte in srečno novo let. Jutri pa mogoče kak posnetek prvega mlatenja slame v luftu v letu 2008. Mogoče!

Xmass Spešl: Krasna Jasna

Vrnili smo se s prazničnih veseljačenj in za tista dva zvesta bralca ustvarili novega superjunaka. No, pravzaprav gre za superjunakinjo - Krasno Jasno - in pravzaprav sem jo ustvarila sama. Ne vem zakaj uporabljam množino, se pa spodobi, da se sedaj nekaj časa vikam.

Res je, da se moj ego zaradi tega intervjuja nahaja nekje visoko v orbiti in bom od zdaj naprej še bolj nedostopna, ošabna in naduta še posebi, ker sem prehitela Precednika Türka...

Ja no, priznam, v četrtek mi bo verjetno mal nerodno, ker boste zdej vsi vedeli zakaj sem Betty in zakwa hudiča sem Black in kdo sploh je to za eno ženšče. Klinc.. kwa čamo, takle mamo! :)))

Jaz pa se s temi poznonočnimi urami privajam na zadnjo noč v letu - če se kdo slučajno sprašuje zakaj tako kasno ždim za kompom. Pač betmeni smo taki ne.

Now ekskjuz me.. I'm bussy being famous!
:)

Tile njeni piškoti ....mmmmm

Ne glede na to, da zadnje čase vase mečem samo še razne bomboniere in piškote - v teh dneh jih je toliko, da še otroci v Afriki ne bi stradali - me vseeno ene 2x na dan prime, da bi pojedla še tele z njene fotke. Vem, požrešna sem in ne morem si pomagat.

Mislim, da bi bila "piškoti - teranov liker" povsem ustrezna blagovna menjava. ;) Pa četudi na koncu počim.

Sicer pa nestrpno pričakuje izboljšanje vremena, dvig te ogabne megle in kak adrenalin v žile. Do zdaj sem v žile dobivala samo opojne substance in se mi zdi, da sem že malce neumna od vseh teh hlapov, ki se vijejo mimo in v mene. Lani smo tradicionalno skočili v "kapučino", letos pa nam nekako ni usojeno izvajati decemberskih zračnih vragolij. Mogoče bo selitev v tople kraje (beri Vrsar) obrodila kakšne dobre sadove. Brez skrbi, o vsem bomo poročali, baje je vrsarski dropzone dobro opremljen z internetom.

Za slovo pa še:
Lanskoletni skok v bodoče leto (preden kdorkoli kaj reče: tako "visok" glas imam zradi helija, nooo!):

Spešl tenks to Marta.L in kuhanmu vinu v Saxu - po dolgem času sem spet odkrila, da moj telešček (še) premore tudi kakšno trebušno mišico - kdo bi si mislil poleg vse te hrane. No, sedaj pa se dokončno poslavljam...


za letos. Ampak lahko da se motim. Skratka srečnga, veseuga, debeuga, pjanga.. in sploh oh in doh nasmejanga nouga leta. Jest bom že. Neki od tega.

Bad hair day is my bad hair life

Ali.. jaz enostavno nisem jutranji tip človeka. SO where the fuck is my coffe??

Vsako jutro, ko se zbudim, izgledam kot da bi mi razneslo petardo v laseh. Ali, kot da bi vsak pramen las imel svoje življenje in bi tiščal vsak v svojo smer. Zato zjutraj porabim absolutno preveč časa samo za urejanje frizure, da izgledam kolikor toliko kulturno za med ljudi in ne, kot da bi pravkar ušla iz živalskega vrta.

Polivanje z želejem, praznjenje doze hair spreja in namakanje glave v skledo voska ponavadi ne pomaga prav nič. Zato me potem ljudje, ki me srečajo zjutraj, ko se moj dar govora še ogreva in prebuja, sprašujejo naumnosti, kot so: O, a si žurala včeraj? Ta butast vprašanje zahteva ali a) laganje ali b) zelo dolg odgovor. Imam to srečo, da pred prvo kavo izgledam kot zombi, zaživim pa šele po 10 uri, zato mi rešitev b predstavlja ogromen napor in veliko švicanja. Če pa se človek posluži prve in bistveno enostavnejše rešitve, zamrmra kratek "mhm" je stvar elegantno opravljena, pa še sotlačani te vljudno pustijo pri miru misleč, da imaš mačka. Bistveno lažje, kot če je potrebno ljudem razlagat kruto resnico, ki je roko na srce precej manj zanimiva. Naj ljudje mislijo, da si se imel fino, pa še prišparaš si z dolgovezenjem o obistnem prenažiranju maminih dobrot, da si se zvalil ob 22h v posteljo in gledal prvih pet delov Californication, kako si pozabil naviti uro (no, alarm na telefonu), zjutraj pa te je pred ogledalom čakalo manjše presenečenje - kaa boom. No, koga to zanima???

Evo, še en dokaz več, da se majhna laž včasih splača, predvsem pa nikogar ne boli. (Jaz bi bila perfektna za vzgojo malih pamžev, ne?)

Danes imam groteskno bad hair day in hvala bogu mi (še) ni treba med ljudi. Poleg tega pa so taki decemberski dnevi, ko lahko udobno zlekljen in zavit v deko srkaš kavo in gledaš smučarske skoke držeč pesti, da se bo kakšen naš uvrstil med prvih petnajst, redki. Tako redki, da sem jih začela cenit.

Ko smo že pri smučarskih skokih in lažeh...
Lepo prosim urednike in novinarje raznih novičarskih portalov naj se ne poslužujejo trapastih naslovov v stilu: "Kranjec najboljši v kvalifikacijah", ampak naj napišejo lepo po resnici "Kranjec na 14. mestu naš najboljši v kvalifikacijah". Ni bistveno daljši naslov, razlika pa je velika. Pa še prišparali mi boste z ogromnim srce parajočim razočaranjem. Ne morete si misliti, kako mi je bilo, ko sem prižgala TV in izvedela kruto resnico. To je primer laži, ki boli in prizadene veliko ljudi. Za razliko od une prejšnje zgoraj. Predvidevam, da bi uredniki to morali vedeti in razlikovati. Porkafiks!!!

Sam uprašam

Zmrzujoč na postaji, čakajoč na bus, ki vedno zamuja (ja, ja, vozim se z dvojko) gledam kolono vozil in se sprašujem, zakaj je toliko ljudi na cesti, v avtomobilih in zakaj stojijo v vrsti? Ob trinajsi uri popoldne. A noben nič več ne dala? A kje kej zastonj talajo, pa jaz tega ne vem?

Na avtobus sem čakala že celih 20 minut. Vmes sem se iz centra že sprehodila do tretje avtobusne postaje. Med hojo se mi je razblinila velika misel, da sem mogoče razvozljala to najtemačnejšo ljubljansko skrivnost nepremikajočih se avtomobilov. Kam grejo vsi ti avtomobili??? V avtomobilska nebesa? V šoping – dooh. Pismo, jaz sem cela Jessica Fletcher. Well just not that wrinkled.

Seveda, zaradi inflacije so se nenermalno podražila živila, predvsem moja najljubša kruh in mleko, zato je treba kupiti čim več drugih stvari in daril. A je tko? Resnično upam, da je tko in da se ne motim. Nadejam se namreč, da bom letos dobila ogromno daril, saj sem bila za razliko od prejšnega leta celo koristna, čeprav ne bohved kako pridna, priznam.

Sedaj, ko sem končno doma, v toplem okolju, v družbi domačih ... računalnikov, štedilnikov in radiatorjev, ki skrbijo za moje premrle podplate, pa bom Dedku Mrazu po dolgem času zopet napisala kakšno pisemce. Grozilno pisemce. Nekaj takega sem imela v mislih: Če mi še enkrat prneseš to pofukano čokoladno z lešniki, ali napolitanke z lešniki, ali samo lešnike, boš letos scal kri v sneg!

Mislim, da sem eno leto vsem razlagala, da ne želim nič z lešniki in nič zlatega. Potem sem dobila tono lešnikove čokolade in neke zlate prstane. Juck! Fuuuj! Breh!!! Zaradi tega sem drugo leto mislila, da moji sorodniki očitno mislijio, da vedno govorim kontra in sem hitela vsem razlagati, da letos pa res nočem novih smučk, kaj šele, da bi mi omislili kak bord ali kaj podobnega. Seveda so me tokrat upoštevali in nisem dobila nove smučarske opreme. Jej! Jupi!!

Letos je malce drugače. Vsi so me že vprašali kaj rabim in kaj naj mi kupijo. Zato so moja letošnja pričakovanja spet ogromna. Sem pač skromno dekle. Moje police se že prav pošteno šibijo pod težo letošnjih božičnic in alkoholov, tako, da se prav raznežim, ko dobim v darile kakšno bolj zabavno in poskočno reč. Recimo tole poskočno cvetje sem dobila v dar od bičskvitne familije.. mislim, da jo bom poimenovala Cvetka Zadetka, ker ima tako lepe oči. No, mojemu psu Cvetka Zadetka ni simpatična tako kot meni. Med tem, ko sem se trudila s snemanjem se mu je rahlo odfukalo in je začel besno lajat. Kdo bi mu zameril, ima pač rajši tiho cvetje.


PS: Drgač sem ta post napisala izključno samo zato (tisto prj zgoraj je samo "filozofska" farsa, zapis pogovora med mano in mano, ko grem iz šihta domov) , da povem folku, da Cvetko Zadetko že imam!! Baje Cvetka ljudi izredno spominja name. Ajdonou! Ziher zaradi oči. Ziher!!

In zato, da Vas povabim v MEDVODE. Če se boste danes zvečer slučajno nahajali tam ali pa imate to smolo, da tam živite ;) morate nujno obiskati nek klub tam, kjer bo naša Češnjica vrtela musko. And by "muska" i mean Indie!! Yes, yes, yes... we are all indie sluts.

PS: Se opravičujem za obupn format in kompozicijo. Snemala sem s tulifonom. Soni erikson sucks big tajm!

Julija Timošenko

Je končno postala ukrajinska predsednica vlade. Čestitamo in pozdravljamo. No sedaj, pa naj se konžno znebi te trapaste tradicionalne frizure. Mislm, resno. Kaj je s to kito? Ima v njej skrito kakšno magično moč or what? Zmeraj, ko se pojavi na Tv čakam kdaj bo kak slovanski škrat z ošiljenimi ušesi skočil ven in pobil vso tisto hordo v njihovem parlamentu.


Prav tako še vedno čakam, da bodo ustvarjalci odaje Svet na Kanalu A, Danico Loovenjak čim prej peljal k logopedu. Ali pa je to mogoče kak nov teve trend, da imajo njihovi novinarji govorne napače?

Da ne bo pomote. Nisem nasikana, sam sem pravkar gledala TV celih 5 minut, valjda nič pametnega, pa se človek pač zapiči v izgovorjavo "novinarjev in voditeljev".

Good Times - obujamo spomine

Tale filmček je zahtevno publiko in žirijo najbolj zrajcal na Flyfestu. Jaz pa sem žulila juice (brez vodke, opa - jest pridna) in obujala spomine na poletne "good times" v Bovcu.
Hvala Špindler.

The Skelewags

Hum, končno sem se streznila približno toliko, da lahko razločim črke na tipkovnici in celo kaj smiselnega napišem. Ker v to slednje nisem povsem prepričana, bom samo prilimala par fotk nadvse hudih ilustracij, v katerih kolega Chewie v urbano okolje postavlja svoje stvaritve. Yeah, I'm street art slut.




Via: ConceptArf forum

Prav tako sem pogledal vse sezone Herotov, Weedsov, Family Guyev, American Dada in Futurame (by the way Futurama muvie sux big time!!) in sedaj ne vem ali naj izbrskam kaj novega ali naj enostavno pogledam vse še enkrat od začetka.

Mogoče še eno pomembno obvestilo za na koncu. V soboto smo izbirali najboljšo fotografijo iz prostega pada in najboljši padalski film. Torej po našem skromnem mnenju je zmagala prva fotografija iz prejšnjega posta, ki jo je posnel naš Peter. Sumim, da je moj blogger jasnovidec, saj mi je te fotke randomli nalimal gor. Za filmček boste mogl pa še počakat, ker je dolg 10 minut in ga je treba spravit v primerno obliko.

In ja.. zdaj, ko sem končno dobila nazaj svojo kolikor toliko estetsko razsodnos, sem se odločila, da tale blogovska sterilnost toooolk ni moj stil in mislm, še dons postavt nazaj svojo staro oblekco in se bom z pimpanjem Zvodnikanjem svojega bloga raje ukvarjala kdaj drugič. Pa še linke bi mogla ponovno razvrščat, kar pa pomeni samo eno - preveč dela!!

To je to. Danes me čaka spet neka požrtija in ne pričakujete, da bom v naslednjem tednu kaj smislnga odblogala (hm, kot da sem do zdej vedno smiselne stvari ustvarjala, or what??) Eh.

Fotofest - izbor za naj fotko v prostem padu

Letos v okviru 4. Flyfesta - padalskega filmskega festivala vzporedno prvič poteka tudi Fotofest - izbor za najboljšo fotografijo v prostem padu. Tole je izkupiček letošnjih tekmovalnih fotk. Na našem padalskem portalu lahko (prijavljeni) obiskovalci glasujejo za svoje estetske favorite.

Še dobro, da se ocenjuje samo videno in ne tudi domišljija in izvirnost pri poimenovanju le te. ;)
Sem vkup zbrala fotke iz tekmovalnega programa, sedaj pa prosim koga naj mi dostavi kak robček, da si obrišem slino.

1. Peter Anžur, Exit

2. Zoran Bistrički, Lovec na ptiče

3. Vid Osredkar, Maja

4. Darko Tupek, Kamera

5. Tomaž Unuk, FF Big Way 6. Matej Saksida, 8-way RW

Make over or just hung over?

Tudi blog mora vsake kvatre na kakšno stilsko preobrazbo in adaptacijo. Huh, nisem vedela, da ima moj blog karkoli skupnega z ljubljansko obvoznico. It's under construcition, but feel free to ride.
Moj je bil in je še podvržen brutalnemu makeoverju, ki je bil plod trenutnega navdiha. Ta trenutek še oboleva v sterilno-kliničnem vzdušju in še sam ne ve ali si je sploh všeč.

Za vsak slučaj, ker pravijo, da še šolnov ni dobro kupovati po trenutnem navdihu, sem mu shranila še staro podobico, če mu nova ne bo preveč všeč.

Ah, če bi bile tudi stvari v življenju tako enostavne. Če ti kaj ni všeč, just use "undo".

PS: Krizico iz prejšnjega posta zdravim s "skromno" zalogo teranovga likerja. In vsi vemo, da sem jaz izredno skromna. Njami - njami.

A je z mano kaj narobe?

Včeraj sem med prvimi zapustila praznično nalivanje z alkoholom in basanje s hrano in šla domov. Danes se ne ubadam z neumnimi vprašanji, koliko dobrega vinca sem pognala v nič. Pravzaprav mi je rahlo vseeeno, ampak ta moja apatija me malce straši!!

Tako se danes v brezmačkastem jutru ubadam z drugimi čudnaškimi vprašanji, ki niso nič bolj neplodni kot prvi. Kaj zdaj to pomeni? Sem morebiti zbolela? Sem postala imuna na alkohol? So me take stvari začele dolgočasiti? Mi je šel morebiti band, ki je igral same iste komade, na živce? Sem bila premalo pijana in se zatorej nisem prepustila "filingu"???

Edini smiselen odgovor, ki se mi poraja ob vseh teh nesmiselnih vprašanjih je, da imam vejretno probleme z alkoholom - ne paše mi več!

Ah, whateva. Važno, da sem se po dolgem času naspala.

Ena vrečka

Za Dinozavra in njegovo kolekcijo "Vrečka tedna".

Zaključil se je 4. Mednarodni festival animiranege filma

Včeraj se ja zaključil 6 dnevni mednarodni festival animiranega filma. Žirija je tudi tokrat, kot vsako leto doslej, nonšalantno prezrla moje favorite in za najboljši animirani film nagradila Obleko, film Jelene Girlin. Gledalci s(m)o nagradili Črto življenja madžarskega avotrja Tomeka Duckija, kateremu pripada tudi posebna nagrada žirije, nagrada za najboljiši študentski animirani film pa gre naši Špeli Čadež za Ljubezen je bolezen.
Letos sta me pravzaprav najbolj navdušila dva filma iz tekmovalnega programa, ki mi ga je uspelo videti, in sicer Punkt und Striche Jesusa Pereza in Marathon Kasparja Jancisa. Oba sta navdušila tako z risbo, kot tudi s samo idejo. No seveda tudi Špelina animacija lutke mi je bila jako všečna in si je več kot očitno zaslužila nagrado za svoje delo.
Bolj kot tekmovalni program, pa me je vsekakor pritegnil pester izbor celovečerk, ki jih je letos zakupil Kino Dvor in se bodo vrteli tudi izven festivala. Že na Liffeu viden Persepolis (katerega strip se da dobiti v francoskem jeziku tudi v zadnje čase stripovsko nenavadno precej založenem Konzorciju*) in Free Jimmy – bizaren filem o narkomanskem slonu Jimmiju, ki zbeži iz cirkusa, kjer pred cirkuškimi nastopi vanj tlačijo mamile. Grozn. Grozn. Grozn.

In za konec nekaj iz začetka. Otvoritvena japonsko navdahnjena žurka Animateke mi je v fortune cookie podatknila tole ljubzensko sporočilce. I love you too!

Hkrati pa me ja zaposlila z razmišljanjem, kako bi bilo fino, če bi ljudje imeli tri roke. Ni namreč enostavno jesti, če imaš v eni roki kozarec dobrega slovenskega vina v drugi pa krožnik poln japonskih dobrot. V taki situaciji res ni lahko biti fin.
Tako, sedaj bom za kak mesec primorana prekiniti s kulturnim udejstvovanjem in bom na milost in nemilost prepuščena brutalnim (pred)novoletnim službenim in neslužbenim proslavam, popivanjem z ljudi, s katerimi se priložnostno srečam decembra, ker nas skupaj veže edina stvar – decembersko popivanje, rojstni dnevi tistih nesrečnežev, ki so jih mati povrgli ravno okoli božiča ali novega leta, srečanje s sošolci iz srednje, etc, etc. Ja, težko nam je!

_____________________________________

*Kjer se nahaja tudi V for Vendeta za katerega moram pisati Dedku Mrazu, da ga še vedno ni na moji knjižni polici!! Kaj se to pravi??!!

Vedeževanje

Kitajski horoskop pravi, da bosta Prvi Janez in Urška dobila malo podganco.


Čestitamo in pozdravljamo. Plosk-plosk.

Moj blog je SDS free

in to s certifikatom!!

:)

Ali se bloganje (iz)plača?

Lahko. Če blogaš med delovnim časom.

Kdo je najgrši v svetu glasbe?

Najprej bi se zahvalila vsem ljudem, ki me (prekomerno) zasipajo z bolanostmi, še posebej bi se rada zahvalila onim, ki mi sem in tja pošljejo tudi kakšno zanimivo bolanost, ki je še nisem videla. Recimo nekaj tako grdega na kupu vidim prvič. Pardon, lažem, legendarni The ugliest Football player in the World* bi se po grdoti mogoče primerjal z The Ugliest Men In The History of Rock n' Roll.

Za rock glasbenike pogosto velja, da so se z glasbo začeli ukvajrati ravno zato, da bi lažje prišli do spolnega odnosa. Slava in denar pač prideta zraven, ampak sta zelo postranskega pomena.

Kdor koli je že naredil ta seznam nima pojma!!! PROTESTIRAM proti takemu seznamu, na katerem ni niti z besedico omenjena zelo plodna glasbena družina Kelly.

* Zlatko Z. je se je celo uvrstil med rezerve.

Kam grejo rabljeni računalniški deli?

Ste se kdaj spraševali kaj se zgodi z odrabljenimi računalniki in njih deli? Eni jih neekološko zabrišejo v smeti, drugi jih spravijo na podstrešje za "hude čase" tretji pa iz računalnika potegnemo čreva in možgane in si iz njih naredimo unikatno kolekcijo nakita. How geeky is that, haa?

Jeah, sej vem, da se zgražate, ampak poglejte no kaj ljudje vse navlečejo nase. Da tega grotesknega 80's de-javu stila sploh ne omenjam. ;)

O SPRAVLJANJU

Ta trenutek je edina racionalna misel, ki mi pade na možgan, da se spravim nazaj spat!!!

(tipke so preglasne in parket mi beži izpred oči)

Straniščni vandalizem

Kiklopi so tudi na WC-ju ogrožena in rahlo nezaželena rasa.















Marta in Jože. Razumevanje gestikulacije je pogosto več vredno, kot znanje desetih jezikov.















En tečen desc. Z uhani.

The Saund

AaaaAAAaaaAAAaa. Odkrivam slabosti upravljanja z več blogi. Tale post sem pravkar pisala na ta blog namesto tukaj. Ponavadi postov ravno zaradi podobnih pripetljajev ne pišem tako zgodaj zjutraj, ampak tokrat sem bila res prepričana, da sem se že streznila. Stupid. Stupid. Stupid.

Enivejs.
Z bijočes smo si našle nov kul plac za hengat ob koncih vikenda. Plac, kjer se ga da prostodušno nalivati z alkoholom ter hkrati v sluhovode prejemati normalno musko. Plac, kjer se mimogrede zapleteš v poglobljeno razpravo, zakaj naj bi bili Jimmy Eat World prvi Emo band in zakaj se "stare" zvrsti glasbe etiketira z neki novimi nu_imeni.
Nov plac (zdej je moderno, da se reče nekaj v stilu NU_PLAC) je izredno lušten in udoben, počutiš se, kot da bi bil na kakšni privatki, kjer ti nek neznan band "preigrava" repertuar briljantnih komadov raznih Ferdinandov, Interpolov, White stripesov in podobno fino liriko. Band je sicer malce fušal, mal so bli smešni, ampak jim oprostimo, ker se jim vidi, da imajo bolj malo kilometrine za sabo. Če ne drugega, so si vsaj občinstvo pripeljali s sabo.;)

Za čeri on d top pa imajo zadaj prav neverjetno lušten vrt, skrit pred pogledi radovednih mimgredejev. Vrt so pomenivali kar Saund Garden, lahko bi rekli, da po bendu iz Seattla. Na vrtu sice lahko naletiš na raznorazne čude dušice, - itak - ki obožujejo Mileta Kitiča ter so hkrati producenti od - toliko imen, da si nisem zapomnila niti enega - slo reprjev. Jes. Pa še na 50 centa v Roll-bar gre. Z Jinx sva bili celo deležni nekega njegovega recitala. Just brilliant. Take dušce so kot lovorjev list v golažu. Dober je za okus, potem pa ga vržeš stran.

Skratka, počutila sem se kot pri nekomu doma. Še možje v modrem so nas na koncu prišli "vljudno pozdravit", kar je seveda a_must na privatkah. Res JU-HU. Za bonus pa je še domači DJ vrgel gor moje omiljene Editorse. I was in heaven!

Bonus imam tudi zdaj zjutraj, ko pijem prvo kavo in pišem tale post - po dolgem času spet slišim sobotni opoldanski alarm. ČUUU-DEŽ!!! Alarma nisem slišala že toliko časa, da sploh nisem vedela, da ta reč še obstaja - sumila sem, da so ga ukinili skupaj z Jugoslavijo.

Kul saund je tukaj.