S kabli in copati je hudič.

Vedno iščem ene ali druge.

Več tednov sem brezupno iskala kablovje za vdihovanje in reanimacijo iPodove življenske moči in energije. V skrbeh sem pretaknila vsa možna nahajališča in odlagališča tovrstnih zadev v svoji sobi. Začela sem že verjeti v obstoj Muce Kablarice, mu hkrati grozila z nakupom novega, lepšega, boljšega, če se kmalu ne prikaže. Ko sem bila le še dva klika stran od nakupa, sem ga končno našla. En meter stran.

Ležal je za mizo, ves svinjski in zaprašen. V družbi roza markerja, nekaj drugih kablov in elastik za lase, se je valjal v nekaj centimetrski plasti prahu.

Copati so bili pod mizo.

Nauk zgodbe: Če nekaj pogrešaš, se po vsej verjetnosti skriva za mizo. (v mojem primeru to ne velja za mamice, fante, možovje in ljubimce ali katere druge (ne)resnične osebe)

Kaj je hujše, kot...

...na lep sončen dan igrati vlogo zamiznega okrasja v prazni pisarni???

Idej, kako si popestriti ponedeljkovo brezdelje je ogromno. Not really! Zaenkrat ostajam pri tipično pisarniških bolanostih:
- fotokopiranje riti;
- trenirati golf udarce na sejni mizi;
- poživeti delovno okolje z uporabo post-it listkov namesto "tapet";
- telefonično nadlegovanje tistih, ki se ta trenutek brezskrbno pojajo po zasneženih strminah;
- pogovarjanje z rastlinami ali klepet s pisarniškim psihoterapevtom namočenim v formaldehit;
- nadlegovanje poslovnih partnerjev z obscenimi faxi in maili;
- šiljenje svinčnikov;
- metanje "vodnih bombic" na mimoidoče;
- izmišljanje novih palindromov in besednih magičnih kvadratov;



Matematična verjetnost, da bom na koncu crknila od dolgčasa je ogromna, kajti pravijo, da sitna muha nikoli dolgo ne živi.

Naj grem na kolena??

Rahlo me je zaskrbelo, ker je moj zvesti bralec/poštni nadlegovalec pretresen nad novico, da sem postala primabalerina in zategadelj tudi krhka in rahlo pomehkužena, oziroma, kot se je sam izrazil "soft". Pa sem res? Sprašujem samo sebe in iščem odgovore.

Že prejšnji teden sem vam želela obelodaniti šokantno novico. Polotila se me je pravzaprav precej hvaležna alergija. In to že drugič v življenju. Pred leti sem ugotovila, da imam alergijo na izobraževalne ustanove. Resnično! Vsakič, ko sem prestopila prag nočne more slehernega srednješolca, sem dobila neustavljiv napad kihanja. S tem se šla tako na notranje prebavne organe in rodila vsem, vključno z ravnateljem, da sem bila deležna posebnega tretmaja.

Tokrat se je pojavila povsem drugačna oblika alergije. Alergija na detergent. Lepo, ne? Navdušena, da mi nikoli v življenju ne bo več potrebno prijeti za pomivalko, iti na kolena in ribati tla, čistiti police, prebirati pepel od zrna ter opravljati druga nadležna dela, sem hitela vsem razlagati, da bom od zdaj naprej, kot kraljična na zrnu graha. Zajeb!! Naslednji dan so mi pod nos pomolili lične, majhne rumene gumijaste rokavice z vonjem citrusa, ki se moji roki prilegajo, kot druga koža. Ampak… rumene!! Rumena se zelo tepe z mojo vizualno podobo in imidžem, ki ga vzdržujem doma. Tako sem zavila v malo trgovino na koncu Stare Ljubljane in si zaželela prav posebne, meni všečne "french maid" rokavičke za pucat. S prstanom, roza mufkom in zapestnico!!! Z njimi je moje življenje v kuhinji spet dobilo smisel in popestrilo prej tako dolgočasno pucanje.

Da, tudi na kolena grem odslej še rajši!

PS: Velikost je univerzalna in primerna tudi zanj!

My Toy World

Mogoče bi bilo rahlo neumestno in nepričakovano razpravljati o plenicah, pamžih, cucljih ali bog ne daj dojenju, ker sama nimam otrok in nimam pojma kakšen je ta blažen občutek sreče, ko stisneš košarkaško žogo skozi šivankino uho. Ali pa vam opisovati banalnega dogodka, ko smo davi na baletnih z zanimanjem občudovali rahlo napet trebušček učiteljice in je za mišji las manjkalo, da se ne bi trop poblaznelih baletnikov zapodil božati izbolklino na njenem telesu.
No, brez skrbi, ne bom.

Bom raje prebudila otroka v sebi (fugurativno, mislim). Danes zjutraj, po urah neumornega visenja za abakusom, sem odkrila The Toy World ustvarjen zame. Navdušenje po ogledu risanke Toy Story še ni povsem usahnilo in sem si zaželela novih igrač. Jebeš razne Wiije, PS-je, PS2je, Eyetoye in podobno igračovje. Jaz hočem tele!!!! (histerija otroka, ki noče iz Baby Centra je lahko primerljiva)

Naj še omenim, da imam rojstni dan enkrat konec aprila, da od določenih ljudi še nisem dobila nič za dedka mraza, čeprav sem bila letos neopisljivo pridna. Tele super plišaste igrače pa slavnostno dodajam na svoj WISH LIST!!
Prosim, prosim, res si želim imeti plišaste SM pripomočke v baby pink barvi. Ne bom se branila niti rozastega samoroga, da ne omenjam prisrčnih medvedjih siamskih dvojčkov! I LOVE IT!!

Še več hrčkov!

Vodstvo inforamtivno-izobraževalnega portala, ljubiteljev mariniranih hrčkov na tisoč in en način, se je odločilo, da me vzamejo za poceni delovno silo. Navdušena sem, da bom lahko od zdaj naprej slejvala za tako priljubljen in slaven portal.

Seveda pot v sužnjelastniško razmerje ni bilo ravno darilo vsemogočnega, z nikomer nisem skočila med rjuhe, prav tako niso pomagale zveze in poznanstva z bogatim Kahlom in vsestranskim Dimitrijem.

Pravzaprav nasprotno! Skozi zapleten postopek, bolj birokratski, kot odjava društva iz sodnega registra, bolj birokratski, kot registracija na Zavodu za zaposlovanje, sem se morala prebiti z nesramnim izzivom.

Žuljavih roka, s temnimi očesnimi kolobarji od neprespanih noči, pogrizenimi nohti na rokah, pogrizenimi nohti na nogah ter iztisnjeno zadnjo kapljo namiznega belega, mi je v zgodnjih jutranjih urah uspelo!! Na mizo sem položila enega svojih adutov Hrček-buzdovan, ki mu ni moč reči NE!

Quality time with myself

Piše se leto 2007.
Betka v tem času napolni zavidljivih dvajset-in-še-nekaj let, se otrese nuje po konstantnem razpravljanju na lastnem blogu, malce zgubi kompas v svojem življenju, vendarle se končno odloči izpolniti svojo dolgoletno veliko željo. Ja ja.. I'm such a Über Rudi.

Začetki so težki in neobetavni, noči pa so dolge in brez trohice spanca, le še plitek srčni utrip, daje vedeti da je to truplo še živo. Dokler nekega dneva enostavno ne prespi in naslednjega tudi. Ko se končno zbudi jo najbolj čudi, da jo zvesti bralec pogubno povprašuje po nesmiselnih razlagah o njenem stanju. Ali se je poročila in rodila kopico nadloge??? Ali se je morebiti ločila?? Ali je spremenila vero in sedaj veruje v Onega, ki ji prepoveduje uporabo tipkovnice? Da nisem morebiti spremenila prehranjevalnih navad in namesto za računalnikom visim na skretu? No brez skrbi, razen manjših motenj zaradi prevelike količine zaužitih banan, nisem imela večjih prebavnih motenj. Prav tako še nisem doktorirala iz paranormalnega delovanja in ne nosim celofanaste čelade na glavi.

Razlog vsemu temu pa je verjetno tudi to, da se končno poda na baletne, kjer spozna svojo novo adrenalinsko obsesijo, ki ji zagotavlja vso energijo, ji pomaga vzdrževati linijo, predvsem pa v njej vidi možnost, da spozna sebe in svoje lastno telo in njega zmožnosti. Kot že rečeno, ni ji bilo s steljo postlano, pa tudi ne s travo. Bilo pa je veliko parketa po tleh. Bosa noga in parket = ?! Hja, le norec ne bi videl tukaj tragičnega problema in bolečine, ki veje iz odrgnjenih in okrvavljenih stopal male Betke, ki se kot tzunami razburkajo v musklfibr po celem telesu. In takrat se šele zaveš koliko mišic si v življenju dejansko prvič uporabil in ki so bile ravno pred tem, da za vedno zakrknejo. A lot! Trpek je okus tega spoznanja. A tako kot nad blogerskim udejstvovanjem, tudi nad plesom ne dvigne belega srveta, niti ne belega goloba (well fuck me, I'm not Džani Rijavec) in tako enkrat leta dvatisoč-in-nekaj postane prva primabalerina Slovenske opere in baleta.

In potem me budilka brutalno vrže pokonci iz najlepših sanj. Itaaaaak!! Back to reality. Grem še mal spat ;)

FOLK JE BUTAST!!!

Zadnje čase rajši berem, kot pa pišem.

En čustven izliv

Ne vem kdaj sem iz cinične male deklice postala happy flegmatik z rahlo preveč (pozitivne) energije.

Zadnje čase mi neki ni v redu, neki mi ne diši in neki mi ne paše. Mogoče se bo slišalo čudno, ampak ... Lajf je kar naenkrat postal preveč »simpl«. Nobenih stresnih situacij, nobenih čudnih izprijenih tipov, nobenih problemov z bankami, nobenih dilem kako zabluziti petkov večer, nobenega zaletavanja in letenja s ceste. Samo še zabava in novi izzivi, še služba je postala nenavadno zabavna in sproščujoča (da ne omenjam raznih bonusov v obliki materialnih dobrin). I don't know. Is it me or what? Tako preveč sproščeno in ravnodušno stanje me navdaja s skrbjo, da se mi bo zdaj zdaj nekaj zgodilo in ta moj srečni milni mehurček se bo razblinil.

Preveč happy za moj emo imidž?
________________________
Epilog: And here goes my happyness down the toilet. Pravkar mi je po tleh našega fensi stanovanja zletela buteljka kabarnejevega suvinjona. Škoda je nepopisna, moja žalost pa zaradi razbite flaše odličnega vina neutolažljiva. Bolnišnično zelene stene našega hodnika sicer izgledajo kot da bi se pri nas vrišil krvavi boj pokriščanjevanja med kiti glavači, a to jim daje prav poseben čar.

PS: Seveda smo vino popivnali z viledo in ga pretočili v vedro. Nič ne sme iti v nič.

Rabiš novo službo?

Na Tajskem.
Potem pozorno preberi tole.

Kolos sreče

370 dni je minilo od mojega prvega deviškega zapisa, ki sem ga povrgla na tem mojem malem skritem dnevniku. Ob tako pomembni obletnici, kot je 370 dni bloga (tega pa res ne doživi vsak) se spodobi, da odgovorim na ultimativno blogersko vprašanje: »Zakaj pišem blog?« Zakaj? Zakaj? Zakaj? Zakaj? Zakaj? Zato ker imam insomnijo in ponoči, ko vi spokojno spite, jaz preganjam dolgčas z vlamljanjem v Big Bangove štacune in s polic kradem prah, tudi s štetjem kapelj iz pipe, z ignoriranjem sosedovih orgij, predvsem pa seveda s kvačkanjem in ko mi zmanjka kvačke, enostavno kaj neumnega zapišem. Tudi, tudi. A predvsem zato, da bi lahko eno leto kasneje napisala z velikimi, boldiranimi besedami vsakega ponosnega starša: Moja Betmenka je dopolnila eno leto!, si najprej napihnila balone s helijem, nato sama sebi čestitala, zapela Vsenajboljše in razrezala en velik kos čokoladno sadne torte! Mmmmm. Yp, that's why!

Seveda ne bi bila jaz, če bi vse to prespala. Pa insomnijo imam! Si bom pa zato čestitala za 370 dni, oziroma 52 tednov in 6 dni, lahko tudi 8800 ur, kar je natanko 532800 minut, to pa znese 31968000 sekund bloganja. Hip-Hip-Huraaaa….

Slikce iz brzdej žura (zaradi katerega so klicali policijo):








Z Betmenko se bova tudi malce nagradili. Ona časti obisk v daljni obljubljeni deželi, jaz pa njo z napitkom iz sveže krvi 18-letne device, kar je prava redkost v Ljubljani. Mogoče bo celo obdarjen tudi kateri od obeh bralcev, da se bosta tudi onadva počutila kot v oddaji Kolos sreče.

ježešt ana

bli bli blu blu bla

jest sem malala roža, roža mamina
on me nene boža, pade batina
(jest pa jeclam)
....
a ne gre tko
jest sem mala roža, roža mamina,
mamica me boža, rada me ima
...
ne, jst mam drugo mamico

Are we gay?

Odkar smo se zrinili v EU se ne obnašamo več hlapčevsko, ampak smo se začeli obnašati kot to pritiče ritopikom.
Poleg tega, da zlezemo v rito vsakemu EU birokratku in pokleknemo pod vsako njihovo muhasto zahtevo, smo za nameček dobili še roza položnice. Edino, kar bi nas naredilo še bolj gay, je da se na volitvah pomierita Peterle in Barbika. Peterle bi s tem svojim pomirjujočim in blagim glasom z lahkoto prevzel titulo najbolj gay države v EU. Pod Barbikinim vodstvom pa bi vsi ministri namesto jošk raje opazovali gladkost deških lic.

Vse lepo in prav. Le čudi me edino od kod toliko homofobije in sovražnega govora pri nas.

POSTANI OBRAZ PRVEGA SLOVENSKEGA BOBA s sodelovanjem v akciji "I FEEL SLOBOB".

Tale nepričakovan dopust se mi vleče že več kot dober teden in takšne delodajalčeve velikodušnosti in skrbi za moj mir in počitek res nisem pričakovala. Seveda si nisem splanirala nikakršnega kreativnega preživljanja mnogih dopustniških dni. V vsem tem neskončno dolgem prazniku sem se odločila, da bom leno gnila doma, brala knjige, gledala filme in šla tudi v šolo za kak dan. To seveda tudi pomeni, da imam neprimerno preveč časa tudi za razne neumnosti in besno klikanje po internetu. Tako sem danes naletela na prav prisrčno akcijo zbiranja denarja za nakup boba prve slovenske bob reprezentance. Ker me vse skupaj močno spominja na film o jamajški reprezentanci in ker vem kako neverjetno zajeban je dobiti sponzorje, če ne tekmuješ ravno v alpskem smučanju, sem se odločila, da nekaj malega doniram tudi sama. Nikoli ne bom pozabila, kako mi nekateri blogerji skušali pomagati, ko sem jamrala o svojih finančnih tegobah in problemih z dacarji. Šmrk. Šmrk. Takrat sem pogledala v hladilnik in vendarle pametno ugotovila, da mi sploh ne gre tako slabo, pa tudi centralne takrat še nismo rabili.

Kljub čudnemu naslovu akcije "I feel slobob" (malce me spominja na "I feel Slobo") lahko tudi ti prispevaš 5 EUR in postaneš član nekega bob društva ter nato nestrpno upaš, da ti bo žreb naklonjen in sreča mila in bo tvoja glavna nagrada – spust po stezi (z bobom). Če pa menite, da poleg velike količine denarja premorete tudi naravna bogastva ali pa imate pri roki sposobnega fotografa, lahko narcisoidno pošljete tudi svojo fotko. Če bo prišla med prvimi 4.000, se bo vaš krasan obraz bleščal na čisto novem slovenskem bobu. Tako si boste tudi zagotovili možnost, da boste svojim vnukom pravili o tem, da se je tudi vaš obraz zasijal na olimpijskih igrah. Oujeee!

Upam, da bo moja nova emo fotko dovolj dobra za špico.

O stvareh, ki nam uničujejo telo in duha - poslancih.

Slovenija od kot lepote tvoje? Iz poslanskih klopi vendar. Dooh!

Če beremo Nimfo, si lahko mislimo, da je v Sloveniji zajel nov veter smešnih zakonov. No, meni so smešni, ker se bom valjala po tleh od smeha, ko se bo raja spet razklala na pol ob gledanju slaboumnih oddaj, kjer se napihujejo politiki in tekmujejo, kateri bo bolj obrabil svoje možgane s podebiljenimi izjavami in primerjalnimi analizami marginalnih skupin, ki z vsem skupaj nimajo nič skupnega.

Priznam, misel na to, da bom prišla domov iz Mete in še vedno dišala po Silanu, mi privablja nasmeh na moja tolsta lica. A si zelo težko predstavljam, da bi me na Meti ob mirnem uživanju svoje smotke, kak zavetnik pljuč na gobec. Kaj si pa mislimo, mi onesnaževalci čistega alpskega zraka in raznih notranjih organov?? Seveda ne govorim o kajenju cigaret, marveč o teh ostudnih stvareh, ki vsebujejo – o groza – ma-ri-hu-ano!!
Oh, gosh, I said the M word!

In preden začne kdo spet tečnarit s svojimi pravicami, zanimivo, v takih bolnih primerih vsi začnejo opletati s svojim poznavanjem pravic, kot galebi ki se mlatijo za hrano, redki pa se spomnijo tudi na obveznosti in dolžnosti. In ponovimo še enkrat, skupaj: Vsi imamo pravico, da ne smrdimo kot umazan pepelnik. Yes, it's true. Zato pa imamo milo in razne dišave.

Postavlja se mi vprašanje, kaj ni bil en kadilski zakon že sprejet??? Pa se očitno bolj slabo izvaja. Tako bo tudi s tem, resnično dvomim, da se bo kaj spremenilo. Očitno je našim ljubim poslancem, ki jih imamo nadvse radi in jih spoštujemo, saj nam pred TV kamerami dajejo zgled, kako naj se obnašamo do drugih, precej dolgčas. Mar ne bi raje sprejeli kak resnično učinkovit in strokovno obdelan zakon??? Recimo, lahko tudi o legalizaciji marihuane. Just a thought. Za marihuano je vendar znanstveno dokazano, da zdravi recimo glavkom ter se tudi drugače uporablja v zdravstvene namene, možno jo je industrijsko obdelati in nekateri namigujejo tudi na njeno lastnost alternativnega goriva.

Nikoli ne bom razumela, zakaj morajo v poslanskih klopeh sedeti ravno najslabše umsko razviti predstavniki naše male lepe pridne in ubogljive državice. Mislim, da bi morali vsakemu poslanca pred kandidiranjem na volitvah izmeriti njegov IQ in šele če bi bil ta dovolj visok, bi lahko tekmoval za nakljonjenost ljudstva. Ampak ta stvar je začaran krog. Ljudstvo je namreč neumno oz. verjame prozornim fintam raznih lokalnih politikov in veljakov. Potem bi morali tudi ljudstvu izmeriti IQ in šele, če bi bil ta dovolj visok, bi imeli pravico, do izbirajo med kandidati.
Ah, demokracija sploh ni za nas!

Jest in moj šef - Part deux

Evo. Danes vam bom povedala eno kratko o mojem šefu.
Zadnje čase opažam, da sva si kar precej podobna. Sicer ne vizualno, ker so moji lasje še precej bujni in se tudi ne pogovarjam z omarami, tegobe za razliko od njega raje utapljam v alkoholu. Pustimo vnemar dejstvo, da ima pogoste moodswinge, vedenjska nihanja in napade besa, je eden redkih, ki je ob meni zdržal dalj kot eno leto. Prosim zaploskajmo mu, to je vzdržljivost, da se reče!!!

No pa ni nam bilo vedno lahko in s travo postlano in verjamem, da nas čakajo še mnogi strmi vzponi in padci. A tako je življenje. Sve se vrača, sve se plača. Edino lasje grejo in ne pridejo več nazaj!

Me pa tale moj šef vedno znova preseneča s svojimi idejami in metodami o dvigu produktivnosti in kakovosti dela, kot so recimo karte za obisk koncertov, EURO tošl (in to poln eurou), razne večerje in kosila. Danes pa sem si za očitno dobro preživete praznike in tlakefrej dneve pridelala še ekstra nagrado. Podaljšan vikend!! Weeee.

In kako bom koristno porabila nekaj dni več dopusta oz. vikenda? Pozor! Jutri grem v šolo – komi čakam - verjetno si bom kaj velepomembnega vbila v betico (ne pozabi na kladivo!). Potem pa se mi obeta ulalal vikend. Edino malce me skrbi, da sem med rezmišljanjem o pijankah zaspala!! Šit. Is this even posibile??? Moj bog, mislim, da se staram !!! Upam, da je krivo to, da sem si danes privoščila samo eno kavo. Tale nou let se je začel namreč fantastično!!!
Kot bi rekla Centrifuzna »Nije nam lako!«

Dragi Dedek Mraz!

Prosim, da mi drugo leto vsa darila nakupiš v centru mesta, ker je bolj priročen in je v centru, zato se pa tudi imenuje center.
Rahlo mi greš že na živce, s svojimi šalami na račun moje velikosti, kajti parkrat na leto, ko se spravim v Šitipark in v Mesto velikih prometnih zamaškov zamenjati tvoja prevelika/premajhna novoletna darila, so namreč skoraj vse štacune zaprte zaradi inventure. Prav tako se spomni na mojo raztresenost in na mojo nepopravljivo navado, da rada vrečke s tvojimi darili pustim v tisti edini štacuni, ki je ta dan odprta. Prosim, da me naslednje leto obdariš z nečim univerzalnim.

No, vsaj pretirane gneče ni bilo

Na noviga lejta dan

Če je res, kar pravijo, da kar počneš prvi dan v letu, boš počel skozi celo leto, se mi obeta ogromno poležavanja pozno v popoldan, basanje z dobro hrano (pašteta argeta), kolektanje praznih steklenic in iztrebljanje vonja po smrdljivih francoskih sirih. Postranska dejavnost pa bo izbiranje in prebiranje novoletnih SMS čestitk celotnemu omizju. Oujee ;)

Vzporedno bo tudi potekalo tekomvanje za najboljši novoletni SMS. Zmagovalcev je bilo letos več.

V kategoriji, ki sem jo poimenovala WTF, smo izbirali najkrašji in najbolj nenavaden SMS. Nagrada za SMS »Happy new EURO!« gre na Portugalsko! [APLAUZ]
Moj odgovor je bil »Fal of Euro«. Želela sem sicer napisati nekaj povsem tretjega, ampak očitno v kritičnem trenutku tega nisem bila sposobna! Logično.

Prestižna nagrada »I need insulin« gre v bistvu vsem, katerih SMS je vseboval besedice, kot so: trenutek, spomin, upanje, izpolnjevanje, bolečine v srcu in razbijanje duri. Čestitajte si prosim, to je zelo pomembna nagrada. [EN PLOSK]

Primerek:
(zaradi nenadnih in nenavadnih napadov nekaterih zvestih bralcev, smo morali primerek žal izbrisati)

Nagrada za »naj jači« SMS pa gre sledečemu verzu, katerega avtor naj za vas ostane uganka:
нeмоj случаjно да je нeко славио прe 13. јануара. јел јасно??! :)