My favourite thing

Pred kratkim je po bložnem vezju potekala verižna akcija »mojih 5 predmetov«. Ljudje so množično limali na splet svoje slike Macov in drugih gedžetov, od katerih se ne morejo ločiti niti, ko ležejo k svojemu partnerju. Po svoje jih razumem. Sama nimam Maca, ker preferiram drugo mašino in potem sem bila seveda v hudi dilemi - what to put on. No, pa tudi ničesar drugega nisem našla, za kar bi lahko širnemu internetnemu občestvu razlagala »lejte, ne morm žvet brez tega«.

Toda danes je drugače. Po enournem maratonskem zrenju v TV, natančneje v nacionalkin program (ja neverjetno, pogledala sem skoraj cel dnevnik – what the hell was I thinking, not much I guess) in poslušanju debilnosti naših glavnih akterjev na RTV SLO, me je močno pognalo. Takrat se mi je razblinilo katera je tista materialna reč brez katere resnično ne morem živeti, brez katere bi bila neuporabna kot Barbie brez glave, brez katere bi se počutila kot tetraplegik brez vozička, kot Irak brez nafte, brez katere bi bila kot Janša brez SOVE …aaah, vidite TV resnično škoduje!


Ko ti politiki dnevno servirajo toliko sranja, da te prime diareja, je Zewa troslojni WC papir edina stvar, ki jo resnično potrebuješ. (Poleg drog in alkohola. A to je že povsem druga zgodba, ki jo bomo pustili za naslednjič.)

How juck can you get??

V slovenski internetni brskalnik vtipkaš "grdi cokli"
Prvi zadetek ti pod tem geslom servira tole.

Anonimni internetni brskalnik

(A lahko ustrelim vsazga, ki nosi tole plastično skrapucalo? Plizzzzz! Mislim, da bi s tem

naši družbi naredila samo dobro. Sirijsli ljudje, ne MORTE nosit tega!!!!)

In še wiki info: Kroksi so nova modna zapoved in so nagnusni cokli. O njegovi neverjetni gnsunosti namiguje že opis, da so plastični, torej se ti v soparni vročini (ki ste jo na primer doživeli danes) noga v njih strašansko poti. Stranski produkt potenja človeške spodnje okončine je jako neprijetenj vonj, ki ga ne prekaša niti pošten prdec iz vaše riti. Obuvala je primerno za v kakšen kafič v Snobilendu, če se vam bo ravno zazdelo, da je Maček ali Boem prepoln. S plastično coklastim smradom vaših nog odženete tako zahtevnega petičneža v stari Ljubljani, kakor tudi vsakega poslednjega kelnerja daleč naokoli.

PS: Stop Janša!! Stop Kroksi!!

Kamen leta #6

Od zadnjega objave "kamna leta« je minilo že kar nekaj časa, toda lej, lej, še zmeraj nimamo novega guvernerja Banke Slovenije. I wonder why.

Zato pa sem danes dobila novega kandidata za Kamen leta, ki vam ga serviram še svežega, pravkar zapečenega:

Anonimna blogerka: »Kako boš šla ti na koncert?«
Druga anonimna blogerka: »S kolesom«

Anonimna blogerka: »Kaj pa če bo deževalo?«
Druga anonimna blogerka: »Z dežnikom.«

Vidite, v moji diktaturi bi bile vse stvari bistveno bolj simpl.

A note to myself

Če načrtuješ preživeti popoldne v naravi, se vedno prej splača pogledati vremensko napoved. In jo upoštevati!!

V nasprotnem primeru se pot iz službe, namesto normalnih 10 minut, vleče celo uro. Iskanje in gnetenje med obupno mulčadjo pod nadstrešniki, pa postane prava avantura.

Seveda sem se odločila, da ne bom cel dan vedrila in stala pod napuščem ter obolevala nad vremenom, zato sem domov prišla povsem mokra in z litrom deževnice v svoji novi torbici. No, če pogledamo z dobre plati se mi danes vsaj ne bo treba tuširati. ;)

Kivi koktejl na ponovnem roadtripu

Če ste umirali od želje, da bi videli njega kako izgleda kot skrben in vesten oče in si cedili sline ob mislih kako njegov odrski sin Krof študira drvarstvo in s sekiro ter metalskih leskom v očeh preti strašnemu zločincu, ki ga želi cerkveno spreobrniti (ok.. mislm, da je to zadnje samo plod moje sprevržene domišljije), ste žal zamudili neponovljivo predstavo Roadtrip I "Haufarizit". In res je neponovljiva!!

Toda sedaj imate tukaj novo priložnost. Na odrske deske Črnuškega kulturnega društva namreč prihaja Roadtrip II. Najslajše od vsega pa je, da bo igra v veliki meri odvisna od VAS. Imeli boste priliko, da sodelujete pri igri in vloge glavnih junakov in junakinj oblikujete, kot čisto nov še neprežvečen čigumi.

Hm, si predstavljate Kobrowskega v vlogi benediktanskega patra? Ali pa Krofa kot maničnega obsedenca s temnopoltimi Barbikami? Jaz si. Zato bom v petek 25.5.2007 ob 19.00 tam.

Bodite tam tudi vi ali pa bodite kvadratni.


Več info pri Krofu Drakuli.

Pošta

Bojda naj bi navadna pošta bila vse manj priljubljena, toda zdi se mi, da imajo poštarji čedalje večje punkle.

Začetek koncertnega poletja

Končno lahko rečem, da se je s primerno otvoritvijo Laibachov odprla pestra sezona poletnih koncertov in festivalov v Ljubljani pa i šire.
Križanke so super, ker lahko čip bastardom, kot sem včasih tudi sama, ponudijo primerno zadovoljstvo na drugi strani zidu, hkrati pa se lahko nadejate tudi kakšne dodatne zabave blondinke, ki rabi, reci in piši, pol ure in 25 menjav prestav, da lahko dvakrat zbije v bližini parkirano kolo in avto (C2!!) prestavi za pol metra v drugo strah. Pohvalno.

Obisk naslednjega koncerta, ki si je odvijal v okviru Tedna mladih v Kranju, je bil spet nekaj posebnega. Na Khislsteinu je imel prvonastopajoči lokalni repar EMKA priliko nastopati pred natanko 8 ljudi in tonskim mojstrom. Od tega so štirje celo plačali karto. Smeh. Je pa to pohvale vredno, ker tako podpirajo kulturo v Kranju. :)

Kljub »enornemu« številu obiskovalcev me je s svojim fantastičnim glasom in občutkom za interpretacijo komada navdušila hrvaška triphoperka Diyala. Ob omembi njenega imena sem skoraj vedno zamenjala kakšno Dalio, Dalajo, Djalo, no ampak sem se do konca večera že naučila pravilne izgovorjave. Skratka, Diyala je bila kul, med njenim koncertom pa se je že nabrala neverjetnih ohoho 50 poslušalcev. Na Kislu ima človek ob takem številu ljudi še vedno občutek da je sam pred odrom.

Malce me je že začelo skrbeti, ker ob vsej tej gneči nisem več videla na oder, zato sem se ob začetku koncerta splitskega TBF pomaknila malce bliže. O TBF sem enkrat že navdušeno pisala. Sedaj, ko sem jih drugič videla nastopati v živo, pa lahko le rečem, da so vedno boljši, saj so kljub gorenjskemu mrazu ogreli dokaj zaspano in malce prezeblo publiko. Bis je bil kakopak obvezen.

Nadg33k napada Slovenijo

Prosim, prosim, prosim lepo prosim, če mi lahko kdo zrihta, časti, plača, podari kotizacijo za obisk predavanj G33k Boga, ki kani kmalu tudi v Sloveniji predavati o črvičenju črnih lukenj in kakšnih vanzemaljskih migetalkarjih.

Če ma kdo veze in poznanstva, mu za ceno kotizacije prodam svojo dušo in vse lakaste čeveljce. *trep* *trep* ;)

Sodba v imenu ljudstva

Black Betty je kriva - ogrožanja lastnega zdravja (in identitete).

Sem vedela, da bi morala ostati v kisli in mrzli Angliji. Vročine ne prenašam najbolje, angleži so preceeeej bolj vljudni, čeprav ogromno preklinjajo in imajo odličen smisel za (črn) humor. Za slednje se je sicer izkazalo, da Slovenci na tem področju ne zaostajajo pretirano, no vsaj slovenska birokracija in pravosodje. Za welcmeback sem namesto konfetov in sprejema dobila sodbo sodišča, ki me je spoznala za krivo in odredila globo preštevilnih evercev in za čeri on d top še 4 kazenske točke. Zato, ker sem ogrožala samo sebe. Bwahahaha, kako funny not!

Skratka, zgodbo poznamo, zletela sem s spolzkega cestišča na nepreglednem ovinku, se malce kotalila in nato obstala na desni strani vozišča v smeri vožnje, vse tako kot je treba, le da sem žal pristala na strehi. Pa pravijo, da nisem obvladala vozila - a mislite, da mi je to uspelo po naključju??

Od takrat dalje, pa tudi pred mojim rolerkousterjem, je bilo sicer na tej isti točki že ogromno podobnih primerov, vendar se državi mnogo bolje splača pobijati nedolžne ljudi ali pa kaznovati ranjence in od njih iztirjati denar, kot pa da bi zamenjala prekleti spolzek asfalt na nevarnem ovinku. (Itak je na koncu vedno kriva država ali pa oblast).

Aja, od zdaj naprej mi je ime Veronika kakor piše v obdolžilnem predlogu.

Ponedeljek ...

... ni dan za delat.

Pravzaprav bi moral biti ponedeljek dela prost dan.

Hočem nazaj!

Priznam, angleško kislo vreme me kaj preveč blazno ne mika, za hrano tudi pravijo, da je bolj odurna kot ponucan skret papir, angleži pa ne slovijo ravno po nekih hudih jebačih in bajnih lepotcih. Toda nekaj kilometrov severno od Londona, natančneje blizu Leeds-a obstaja neko skrajno zabačeno mestece, kjer sonce prekine večni dež za natanko eno uro, da se lahko prebivalci malce rekreirajo med kunci in fazani. Slednjih so tam najštevilčnejša populacija, zato ne jebejo manjšin, kot so motorizirana vozila ali naključnih Slovencev, ki prvič v življenju vozijo avtomatika po levi strani vozišča. V prav tem kraju obstaja tudi preprost pub z božansko hrano - za njihove razmere - sem in tja srečaš tudi osebo z ravnimi zobmi in če na obrobje tega mesteca privlečeš še konzervo, ki je nekoč služila kot podmornica v angleški vojski, me zelo težko zvlečete nazaj.

(I know WTF??!!. Bralcu verjetno ta trenutek ni popolnoma nič jasno, a tudi sama sem se morala dvakrat uščipniti preden sem se prepričala, da me niso sanje ponesle v kakšno bizarno nadaljevanje Seaquesta.)

Podmornica od zunaj bolj spominja na silos za ptičjo hrano, vendar nam pogled v njeno predelano drobovje razodene mnogo bolj zanimive stvari in čudesa, ki jih je ustvaril človeški um.


Takole zgleda to čudo od znotraj. Zaenkrat samo fotka, bom ob priliki prilimala še kak zanimiv kolaž iz kiksov.

Za naključnega bralca verjetno nič posebnega, toda za enajstčlansko slovensko ekipo ena genialnejših reciklaž na svetu. Poanta je v tem, da se da enkratno lebdeti na pišu vetrca, če si turist. Mi smo v konzervi preživeli večino dneva, garali, trenirali in se na trenutke potili v prav nečloveških mukah – seveda smo v teh mukah sadistično uživali. Pravz zaradi tega nečloveškega intenzivnega napora, so na prej koščenem telescu pognali konkretni zametki mišičevja. Neverjetno, a resnično! Zdi se mi, da sedaj izgledam kot jebeni Arni – z modricami.

PS: Seveda so mi na Stanstedu zadržali prtljago, a to je že popolnoma druga zgodba. Kljub vsemu, jaz bi šla še malo nazaj.

Več na: www.bodyflight.co.uk

Should I stay or should I go???

Clashi se sprašujejo Should I stay or should I go?



Jaz se nič ne sprašujem. I just have to go!

Jaz pa pojdem...

in zasejem, dobro voljo pri ljudeh, v eni roki....

No, bolj verjetno je da bom prej zasejala neizmerno nevoščljivost, kot pa dobro voljo, kajti še trikrat grem spat in ko se bom zbudila, me bo nek nizkocenovnik iz Brnika popeljal v drugi časovni pas. Weeeeeeeeeeee. Počutim se kot otrok, ki na koledarju trga listke in nestrpno pričakuje dedka mraza ali rojstni dan. Da pa bralec ne bo preveč zblaznel od foušije, naj mu izdam da grem v Bedford. Če smo zares natančni grem v nek "militari bejz" katerega najbližje mesto je Bedford. Če se malce bolj slikovito izrazim, to je tako, ko če bi šla čez pol Evrope obiskati Gotenico. Tko da, no need for jealousy, right?

Ko sem bila nazadnje na Otoku, sem bila nenačrtovano udeležena ceremonije v čast kraljice matere in njenega odhod z obličja našega planeta. No, nisem je spremljala na zadnji poti, sem si pa ogleda popotovanje krste po TV, ker nisem imela obleke, ki bi bila dovolj primerna za to priložnost, in sicer nisem imela črne tančice za čez obraz. :P

Tokrat pa se mi za spremembo morebiti obeta nekaj akcije na katero se lahko vsaj pripravim. Glede na to, da se opdravljam v kraj- Bogu iza nogu - ki je cca. 350 km stran od Londona, katerega največja in tudi edina znamenitost je pomoje železniška postaja, imam bore malo možnosti za kakšno resno akcijo. No, razen če ne razstrelijo tiste boge postaje ali če zlobni teroristi ne ugrabijo našega letala. Kar je pa tudi bolj malo verjetno, saj že samo ime pove, da nima ravno visoke cene. Teroristom pa verjetno prav nič ne koristi, če vržejo v luft .. oz. zradirajo iz sveta trop nepomembnih Slovencev. Na srečo Slovenci nismo ravno zanimiva tarča. Sicer pa bomo videli, če se uspem domov vrniti živa in zdrava.

Sicer pa mi je rahlo vseeno. Ta trenutek je zares pomembno samo to, da bom imela v sobi Tv, ki lovi vsaj eno TV postajo, ki bo prenašala Evrosong.

Krutost ne pozna meja!

Pretresljiva foto zgodba o tem, kako je končala naša preljuba Ana Nas.

Pozor! Naslednje slike so šokantne in nečloveške ter bi morebiti pri gledalcu povzročile želodčne probleme ali napad božjasti. Ogled na lastno odgovornost!

In za konec še šokantna slika krvavega masakra in morilskega orožja, ki ga je kruti zločinec pustil na kraju zločina.

Novica o podivjani Betki na 24ur.com

Iz novic:
"Po mestu jo je lovilo ducat gasilcev in policistov, ki so skušali preprečiti njen pohod. Pomendrala je vse, kar ji je prišlo pod noge, rože na gredicah, okrasne grmičke, potokla je nekaj avtomobilov, med njimi tudi policijske in gasilske."

Če ste bili mogoče v dvomu in se spraševali ali je res. Da, vse je res! Podivjani Betki žal ni bilo usojeno.

Več lahko izveste tukaj.

(tnx London in Jahoda)

Oglaševanje na blogu s Pejt-pejt plesalkama

No pa zapustimo turbne in jezne razburkane vode resničnega življenja in se raje podajmo na brzice zabave in zanimivosti, ki nam jih ponuja internet. Jeeeeeee!!!

Neverjetno! Samo nekaj minut po moji prvi objavi, da sem skenslala kar dva sponzorja se je že pojavil novi. Marička, res nisem vedela, da sem tako hot. Najprej sem cincala ali naj se res podam v tako vsiljevalsko panogo kot je oglaševanje, toda naslednjo sekundo me je prepričala gomila denarja, ki so jo nakazali na moj račun.

O skupini, ki se je odločila da mi nameni bajne vsote denarja v zameno za omembo na mojem blogu, ne vem skorajda nič. Toda denar ni edini razlog (joj, kok lažem!!!) zaradi katerega sem pristala na tole objavo, pravzaprav me je očarala njihova internetna stran. Priznam, malce sem res lahka in brez hrbtenice, še posebej kadar gre za vizualno všečno stvar, vsebina me res bolj poredko zanima in tudi tokrat ni bistveno drugače. ;))

Pa nataknimo monokel in poglejmo zadeušno malce pobliže.
Prva negativna ugotovitev, ki jo zapazi naključni mimoidoči je, da stran ni ravno prilagojena slepim in slabovidnim, kaj šele osebam, ki niso zmožne razlikovati barv. Saj lepo in prav, da stran z vsakim močnim stiskom na F5 spremeni ozadje, toda kaj to pomaga naključnemu invalidu, ki ni zmožen napisati 5 vrstic laškega enajsterca, boste rekli?
Nič hudega, zato pa sta tukaj Pesnik in Pisatelj, ki lahko na pomoč priskočita marsikateremu blogerju, ki se še vedno ukvarja s tem, kako hudiča bi pravilno slovensko naglaševali besedo "blog". Ker sem že pred leti ugotovila, da je to Sizifovo delo, predlagam sleherniku s podobnim razmišljanjem, naj se raje pogovori z gospodom Pesnikom in naj skupaj sestavita kakšno napitnico ali odo vsemogočnemu Svarunu.
Občudujem tudi rahel feminilen "tač" na internetni strani in možnost razvrščanja in urejanja prikazane strani z drag-and-drop. Na začetku stvar izgleda precej razkopano, potem pa, ko človek končno opazi na sredi velik napis "Na Pomoč" in ugotovi, kako si lahko stran prilagodi svojemu okusu, gre mnogo hitreje.

Toda pozor! Problem nastane, če postanete odvisni od prestavljanja okenc in cele dneve porabite za to, da gruntate, kje hudiča bi kak okenc stal. Naj bo galerija slik prikazana ali ne? Sem mogoče malce zavrta in me motijo poskočne Pejt-Pejt plesalke? Nič hudega. Vse se da izkopiti!


In še enkrat poudarjam! Ta zapis je nastal zgolj zaradi mastne podkupnine! Sicer pa pohvala za čudoviti Pejt-Pejt plesalki z osupljivimi oblinami in neverjetno zmožnostjo miganja z boki. Res, tega ne zmore nobena slovenska interneta stran - mislim, takšnega miganja z boki.