Ni me blo. Zdej sem pa spet. Po nekajdnevni internetni abstinenci zaradi zlobnega načrtovanega samomora kabelskega modema in peklenski vročini, ki me je ubijala v slovenskem glavnem mestu, sem se odločila, da je vseeno bolj človeško preživeti dopust v nekaj stopinj hladnejši gorenjski prestolnici, kjer si sedaj lajšam pasje dneve z ledeno kavo in uživam v hladnem pišu, ki veje skozi garažna vrata.
Poležavanje na plaži in igranje pečenega čevapa zares ni moja opcija preživljanja aktivnega dopusta, pa še to samo zato, da si bom lahko potem tri tedne hladila opekline z Aloe Vero.
Tnx, but no tnx! Namakanje v morju pa tudi lahko enostavno zamenjam z namakanjem v domači banji in tiščanjem tac v kakšno bližnjo reko, kjer je bojazen, da se bom nasadila na kakšnega morskega ježa, povsem odveč.
Res je, da je k odločitvi, da letošnje poletje raje ostanem v varnem zavetju domače grudi, botrovalo predvsem dejstvo, da si bom bolj zanimive in konkretne počitnice tokrat raje privoščila pozimi, in sicer iz treh razlogov:
1. poleti so tako ali tako vsi na dopustu in neke pretirane težnje po izvajanju moje tlake pri delodajalcu takorekoč ni, kar pomeni, da imam že sedaj tritedenski kolektivni dopust;
2. ugotovila sem, da je se gre na počitnice takrat, ko se vsi ostali utapljajo v delu, zunaj brije hlad, ti pa si privoščiš skok v tople kraje - slednej povzroči zavist pri ostalih tlačanih, zaradi česar se ti zdi, da se imaš še toliko bolje;
3. kot sem že rekla, morje me dolgočasi in ne da se mi cele dneve poležavat na plaži brez kakšne konkretne sence;
Edini problem, ki ga imam to poletje je, da zares nimam časa, da bi se vrnila v Ljubljano. Pa še temu jaz sploh ne bi rekla problem.
Res pa je, da se me še malce drži lenoritis, ki sem ga fasala ta vikend na padobranski tekmi v Mariboru. Vse je potekalo bolj v "
istarskem" tempu:
kako čemo - lako čemo! Kar je izgledalo nekako takole: skokec, potem uro ali dve pavze, ker so pilota bolele noge, za tem spet skokec, da pretrgamo sobotno monotonijo, kasneje urica ali dve pavze zaradi preleta Ryan airovega letala na civilnem mariborskem* letališču v neposredni bližini, potem spet skok ali dva, nato tri ure časa za čevape, potem pa je bil že skrajni čas za pivo in čvekanje o vtisih in prigodah iz zraka. Skratka zelo lagoden tempo, tega namreč na padalskih tekmah res nisem vajena, glede na to, da sem leto ali dve nazaj skorajda crnknila zaradi posledic preveč intenzivnega skakanja in zlaganja padala. Za primerjavo to je tako, kot da bi imeli alpski smučarji en dan pavze med prvo in drugo vožnjo. Oziroma če bi se drugi polčas fulzbalske tekme izvajal teden dni kasneje.
Ja res nam ni lahko!!!Vmes sem imela celo toliko časa, da sem s posnela nekaj atraktivnih pristankov konkurenčnih ekip
Hudičkov (rdeči) in EU - Čmrljev (modri). Res so bili tako nevarni, da se mi je od samega navdušenja tresla roka, kar se odlično opazi na posnetku. Zdaj, ko ponovno gledam posnetek sem mnenja, da je moj komentar na posnetku povsem odveč, vendar je v moji naravi, da vse komentiram. Jebatga, resnično se mi ni dalo ukvarjati še s tehnikalijami. Ipak sem na dopustu in sem se malce polenila! Še vedno obstaja možnost, da gledate filmček brez zvoka.
Slednje vam iz srca priporočam! PS: Vsem prijaznim bralcem, ki so mi ponujali službe trgovskih potnic, tajnic, kelnarc v beznicah, mrčendajzerjev in programerjev se najlepše zahvaljujem, vendar tako slabo mi pa spet ne gre!!
Klinc, ugotovila sem, da itak ne rabim joba, ampak sponzorja!!!_____________________________________
*Od (ne)zanesljivih virov sem izvedela, da ga ne bodo preimenovali v Letališče Janeza Papeža II.
Or perhaps Hairy Potter. Poznavalci in navdušenke ga verjetno poznate iz kakšnih čip porničev ali pa ste ugledali njegov obraz na plačljivih internetnih straneh. I mean, look at those hairy nippls! :) 
