(road)Trip

Jest bi šla na morje. Jest pršut, dobr kruh in vse to poplaknt z vinom.

Dohodnina v deželij Nije!!

Večina vas je že prejela dohodninske odločbe, jaz pač ne. Kar je logično. Namreč k dohodninski odločbi sem priložila priloge (potrdila o vpisu) + v opombe sem z velikimi tiskanimi črkami in 7 klicaji dodala, da mi je študentski servis malce zagrenil življenje in na izdanem »pildku« napačno navedel, da sem bila v letu 2005 brez statusa, ter da dokažem nasprotno prilagam k dohodninski napovedi dokazila. In sem bila prepričana - to je to!
Ali jaoo šta sam ja glupa!

Seveda zaposleni na Davčni zapravi niso ravno usposobljeni pogledati preko svojih miselnih okvirjev, odložiti tisti sendvič in mogoče kakšni ubogi študentski zalegi olajšati življenje. Sej vem, kdo pa sem jaz, da bi pri meni delali izjemo. Tako ali tako nas že vsi tepejo po naših trpkih plečih, zakaj nas ne bi še DURS. In njim tistih 30,40 tisočakov, ki mi jih morajo vrniti prav res nič ne pomeni. Še niti tolar obresti nimajo od tega. Napačno je torej sklepanje tlačana, da si lastijo njegov denar, ker ga hočejo, želijo, potrebujejo, za povrh vsega pa še obresti dobijo. Wrong! Wrong! Wrong!

Usodo sem vzela v svoje roke, poklicala tetko na davčni izpostavi, ki skrbi za mojo obveznosti do države in ji razložila, naj vpogleda v mojo napoved, pregleda potrdila, da res nisem hotla države nategnt, dasiravno je eno potrdilo obkroženo z drugim kulijem! Seveda. Eno je bilo iz vpisnega leta 2004/2005, drugo pa leto kasneje. Namreč, ravno tisto leto sem izgubila kuli - kakšna nerosnost - in sem se bila primorana podati v novo investicijo. Posledica je druga barva kulija na drugem potrdilu o vpisu. Druge pač takrat ni bilo na zalogi. Bdžizs!

Zaključek: dohodninsko odločbo + moj denar - obresti dobim v oktobru. Vrisk. Vrisk. Vrisk.

In jes. Še ena dobra novica. S 1. oktobrom grem na Zavod za zaposlovanje. O raznih zaposlitvenih ponudbah »višinska dela« in »upravljanje z viličarjem« pa še poročam.
Nije lako biti fin!

Nerodna reč

Ko mora Kahla Ehjavčeva pet minut govoriti samo o photokolu.

Enkrat, že dolgo je tega, so slovenske misice spraševali o pomenu te besede. Me zanima, kaj bi imel on o tem razpredati.

G. Ehjavec, kaj je to photokol?
Photokol, to je tista zadeva k si jo je phejšna vlada zminsla. Ziheh. Tko je Dimithij hekel.

Stoječa komedija

Med tem ko so se včeraj v meni prebudili zametki gospodinje (aaaalram!!) in sem besno pucala svoj brlog, so se mi v ozadju prikazovale migajoče slikice.
Na sporedu je bila Tarča in vsaka gospodinja ob tako zanimivi temi obmolkne in spusti krpo iz rok. Torej zakaj ne bi tudi jaz??!!

Včasih uspe gospe Hrenovi aka esdeesovsko trobilo v svojo tarčarsko oddajo pripeljati nadvse zanimive in strokovno podkovane goste, ki v debati uporabljajo celo argumente! Neverjetno, ne?! Inu drugo čudo, ki so nam ga prikazali – niso se prerekali in si jemali besede (no razen naša draga Lidija). Lepo v umirjenem tonu so govorili vsak svoje resnice, mogoče je kak slavček malce povzdignil glas, ko so ga drugi postavili na laž, a nič takega.
Plus. Oddaja ima po novem (no, čisto možno, da to ni več noviteta) tudi standup comedy vložke naše drage Lidije, ki med oddajo malce pobiksa v stilu »medij si ne more afere zmisliti«. Tri sekunde tišine. Nato gledalci doma pred svojimi tv sprejemnik: »bwahahahahaha«. Skoraj tako kot pri Mariotu doma.

Vprašujem se zdaj, ali so angažirali Zrneca, da jim piše smešne scenarije ali je Lidija do tega prišla kar sama - improvizacija pač. She is really good!
Za tak imeniten program pa res ne rabijo znižati naročnine. Bogjimpožegnej!

Faki stajl

Sama sebi grem že pošteno na ledvice in žolč, ker si vsak dan utrujam s tem, da moram nujno obiskat frizeraj, da mi kakšna škarij vajena roka in izurjeno oko obdela moje dolge focle in drede. Resno. Dotičnega podviga se lotujem že celo večnost, pa se mi zaenkrat še ni uspelo zmenit s tipom s čudno frizuro, ki veliko maše z rokicami, govori same neumnosti in vedno pove celo življensko zgodbo. Vedno!! Ne vem zakaj morajo vsi frizerji apriori imeti to fantastično lastnost. Like I care.

Frizer je ena redkih priložnosti, ko sogovornik dejansko več* govori od mene in to iz enega samega razloga. Od navdušenja namreč čisto trda sedim na stolu, se panično oklepam ročaja ter si mislim: "Striž žeee jebemu!! Pa nkar me ne zafušej!" Ta razlog lahko odpade, če frizerju resnično zaupam. In tak je en in edini - Ali! Takrat se dobesedno tepeva in obmetavava z ostrimi predmeti kdo bo imel besedo. Svašta. Ne vem, kako me lahako sploh prenaša. Poleg tega me je pa v preteklosti, vejertno iz golega maščevanja, že večkrat podtaknil v eksperimentalne dogodivščine, a na njegovo nesrečo, sem ena redkih oseb, ki ji ni problema tlačit zemlje s frizuro ala look-frizer-se-je-naučil-na-meni-nekaj-novega in sem dejansko zadovoljna z njegovim rokotvorom.

Zdej pa me že pošteno skrbi. Moji dredi so nazadnje podlegi škarjam in poštenemu česalniku woohohoho časa nazaj - kdo bi štel - verjetno še v kameni dobi. Moj frizer pa je za nameček še poniknil neznano kam. Na sumu ga imam, da se me izogiba, me ne mara več, si je najdu drugo glavo za eksperimente, ali pa je enostavno opustil upanje nad mano, ker se že tako dolgo nisem prikazala. Mogoče je pa samo užaljen. No to zadnje je še najmanj verjeto. A jebi ga, frizerji so ena čudna bitja. Saj jih razumem.

No, v bistvu jih sploh ne! Še posebaj ne, ko se morajo očitno en-dva-tri odločiti za ime svojega salona. Tale nasproti mene ima sploh fantastično ime ("sploh" je v temu primeru uporabljen kot presežnik!). Se grem stavit, da so tole tuhtali vsaj ene pol leta. Verjetno gre za kak čajniz stajl hair cut ali pa le največkrat uporabljeno besedo v njihovem vokabularju. Aj dunoo!
Grem fprašat.

*edit: še zmerjan ne morem vrjet, da je to mogoče!!! ;)

Budložder i buldožderci

Buldožerji

Navdušena sem bila nad energijo, ki jo še premorejo tile fotri. Odšpilali so nam slabi 2 uri znanih viž iz leta dva in tri, ko še niti rojeni nismo bili.

Pred polnimi križankami - zgodbice o tem, da bo oder tako gigantski, da bo prostora samo za 200 srečnežev, ne morem potrditi - placa je bilo vseeno za vse dovolj. Deležni smo bili celo ene ne tako zelo stare - samo 12 let šteje popevka - in celo dveh bisov, dasiravno so pri zadnjem le ponovili enga že zašpilanega. So nas pa opomnili, kakšne popevke si je včasih raja izbirala in kakšne popevke si izbira danes - lep primer Auerjev MMS - bruh bruh - še en dokaz več, da se nekateri štajerci enostavno ne smejo vmešavati v politiko in pevska tekmovanja.

Se grem pa stavit, da sem bila najmlaša ali pa vsaj med mlajšimi udeleženci koncerta - za razliko od petkovega mimohoda Metelkove, ko sem bila od mladih emotov deležna pogledov, ki jih ponavadi namenjajo starim mamcam, ki jim težijo naj jim odstopijo sedež na avtoubusu.

Yp, I'm getting old madafaka. In še grlo me boli.

Lepejši blog

Včasih pozabljene ure spanca obdane s hlapi alkohola in mamljivega vonja skotijo prav neverjetno količino produktivnosti in idej.
In takrat pimpam blog.

Emo #2

Syco je podal definicijo in še priložnostni diagram o tem kdo in kaj je EMO. Mogoče bi še kaj dodala na to temo, pa se mi v bistvu ne da. Sem pa na podlagi njegove recenzije, prišla do neke podobne empirične ugotovitve.

Hitler was an emo kid.

Ena o eksperimentu z velik linki

V zadnjem tednu sem se lotila enega zanimivega eksperimenta. Ljudje, ki me bolje poznajo vedo povedati, da imam ogromno problemov. Tudi bralec ali bognedaj dva, ki bi utegnil redno spremlja moj blog ve, da me pestijo razne čudne bolezni, skorajšne aretacije, iztrebki in leteča crkovina in preklinjam tudi že prav neprimerno veliko. Sedaj pa me je zadela še ta štorija s kavo. Smešno je, da jo imam ravno kak liter pred sabo med tem, ko tole kracljam v računalnik. Vem, da vam ni smešno. Men je. Ker vem kaj se bo zgodilo nekje v trenutku, ko bom končala s tem mizernim postom.

Torej back to eksperiment.
Zadnjič enkrat se po doooolgem, dolgem času spet odpravim na neko nadvse fensi priložnost na klopco pri Križankah. Ker je bila jako pomembna prilika, v ta namen opustim svoj narkoimidž, nadenem nekaj barvic na oči, na ustne pač ne - bljak, oblečem krinoline, podkikle, nadkikle, čezkikle, steznike in te nobel reči. Skratka, upedenam se u nulo, kot temu rečejo fine dame iz Ljubljane. Ne vem sicer zakaj bi se kdo pedenal ravno v nulo – človek bi prej rekel, da potem izgledaš kot kak vagabund, revež, niče, nula. In zakaj bi potemtakem sploh kdo rad bil nula?? Bemu, spet preveč vprašanj za mojo malo bučo.
Tako našemljena se potem sprehajam po Ljubljani in se mi začnejo dogajati razne bizarnosti – vinjeni ošmekani štajerci me fehtajo čage; policaji me za razliko od drugih priličnih srečanj ne grozijo z uziji, ampak me poimenujejo z »gospodična« in se mi še nasmehnejo zraven, pridržijo vrata – in o moj bog!!!

Now that was just kripi!!! What the hell is going on???!!!
Resnično sem mislila, da je to fora, da me bojo vsak čas uklenil in prebral pravice ali pa, da bo vsak čas iz grmovja skočil tip z mikrofonom in zatulil, srprajz, skrita kamera or something. Čakam. But nooo, nič od tega!!! Weird. Weird. Weird.

Pridem domov, se vržem v posteljo in tuhtam *tuht* *tuht * *tuht* kaj bi to lahko bilo. Sem tako tuhtala, da nisem mogla zaspati in še glava me je začela prav grozno boleti, nisem pa prepričana ali je bilo to od alkohola ali od tuhtanja. Kakorkoli, odločim se za manjši eksperiment.
Naslednji dan grem ven na sprehod in do trgovine. Oblečem iste, ne več tako pražnje cunje, nadenem whore on crack imidž brez mejkapa in prvi rezultati eksperimenta so že vidni. Ne, da me noben znanec niti pozdraviti ni hotel, ljudstvo je dobesedno bežalo stran od mene, kot da bi jim pretila kakšna naravna katastrova (no ja, resda je vse na meni naravno in res izgleda katastrofalno). Sem se že spraševala, če sem še slučajno zapela zraven,to bi bilo šele hudo. Ker tako očitnega zgražanja mamc z zelenjavo v roki pa še ne. Verjetno so si mislile, kako si sploh upam taka v trgovino. In kako prav so imele!!!

Naslednji dan se namejkapiram in nadenem trenerko. Dogodki si sledijo nekako tako:

- Sosed, ki me v življenju še ni pozdravil, kaj šele pogledal v oči, mi je entuziastično rekel »o kam pa kam soseda« (??!! WTF)
- Neznani "sošolci" me ustavljajo na cesti in mi čestitajo za izpite in neke čudne dosežke za katere dvomim, da so sploh moji! Naj jim bo!
- Neznanec me prosi, naj mu spustim ventilčke na avtomobilskih gumah. In on bi jih tudi meni. Nisem ziher, da ni bil to kak čudn pick up line. Rahlo sicer dvomim v slednje, ker je bilo to ob 9h zjutri in takrat se s svetom ukvarja moja jutranje simpatično nasikana osebnost.
- V službi se mi šefe sam ponuja, da mi skuha kavo (dasiravno že dva dni na ves glas razglašam, da ne pijem več kave – bi mogla še dodati »v službi«)
- Na ulici mi taksisti – ti so šele smešni - razlagajo, da so ostali brez bencina. Prijazno predlagam, naj pokliče koga, ki premore kanglico in kak drobiž za bencin;
- Posledice so vidne tudi na blogih - na centrifugalni lestvici priljubljenosti in bložne blaženosti sem namreč prilezla na The lestvico med »moji dragi sočudaki«. In to je olala čast. Ne vem, če razumete, ampak to je skoraj tako, kot če bi vernika posvetili v kak malteški viteški red. ;) Blodnja pa mi je namenila celo komentar s štirimi besedami! Now that's something, aaa?! ;)
- Dobri Štajerc s Ptuja (brez zvezdice) mi je ob nakupu malce večje količine teranovga likerja podari 2 zastonjski buteljčici. No.. wait. Takrat sem bila spet na starem narkoimidžu in še v pižami povrh vsega. Za to se imam zahvaliti izključno njegovi dobri štajerski duši.
- Roža v moji pisarni je čudežno ozelenela in vzklil je tudi novi poganjek. To se mora deklarirat kot čudež!! To je tako drugačno, kot ponavadi, ko vse crkne po nekaj dnevih mojega sobivanja z lončnicami v istem prostoru, sploh če jim moram namenjati še neko negovanje in skrb.
- Norci me imajo za Svetilnik na razburkanem morju (da me imajo tudi za kravo, bomo zamolčali… pssst). Končno se je moja Betty-lama osebnost začela razvijati.
- In za konec, po kavi mi zaenkrat še ni slabo. Ijes, še je upanje za naju.

In zaključek tega mojega famoznega eksperimenta. Ne vem, ali naj na temu mestu naredim reklamo kozmetični linij ali ne, pa kurc, nočem bit druga Red Sonja. Predvsem, ker nobena kopija ne more prekositi originala. Še manj, pa če je to slovenska kopija. Skratka plod mojega raziskovanja je estetski in sociološki. Narkoimidž ni več nobel, dekleta (in fantje) make up je kul, uporabljajte ga!
In če mislite, da ga ne potrebujete – lepota je minljiva.

Čestitam, dragi bralec/draga bralka, uspešno si se prebil/a čez mordor nebuloz. Še enkrat čestitam!! Naslednjič dobiš medaljo.

PS. Vsega je kriva kava!!

Imam problem

All I need is one fucking coffee. Now!

Zgleda, sem postala jebeno alergična na kavo oz. je ne prenesem. Jebeno!

Na svetu ni nobene pravice!!

Have no fear, Rupsi is here

Evo jim en jeben predlog za promocijo Slovenije, pa še logotip jim zraven naredim.

Komiranje - 2. dan

Ah, 2. dan komiranja sem prav prešerno nagajive volje. Doktor Fig bi bil ponosen name. Če se je res začel sedem let bede, kot pravi Syco, potem je hočem šeeeee. Tokrat je častila bralcem že večkrat omenjena mi bioč in sostorilka v inkriminatornih dejanjih Jinx.

Nadela sem si takmašno oblekico obula lakaste čeveljce, se namejkapirala (folk dejansko govori z mano, če nosim mejkap, neverjetno!) in se podala v znani svet brutalnega komiranja. Bilo je veliko opijanja, omamljanja, onegavljenja in grdih besed, kot so "potegn mi ga" ali "povleči ga", da drugim podobnih izpeljank, ki namigujejo na seksualna razmerja niti ne omenjam. Res slabo nam gre na stara leta. Za bekgraund pa nam je sviral Obrvnjak Plestenjak. A vseeno nadvse humoroidno.

Neverjetno kakšne izbruhe smeha povzroča kokakola na dan prvega komiranja. To bi morali prepovedati, to je nevarno!! Napad smeha je trajal cca. 2 uri in še danes čutim posledice in imam malce blažje oblike napada. Kasneje sem sicer prešaltala na rum, rumkolo in pivo. Slednje ni prav nič pripomoglo k blaženju smejalnih napadov zato sem se raje odpravila proti domu. Napad se je umiril, ko sem se znašla na železniški postaji, pred dvigalom in tam so bili priklenjeni kovčki! Well .. 11/9 ni ravno daleč. Nikjer ni še nič eksplodiralo, nobenga libanonca še ni razneslo pred ameriško ambasado, hrvati pa obirajo drugo taktitko. Zakaj potem ne bi ravno v momentu, ko bom jaz pritisnila na gumb za lift kak kuferček vrglo v luft?? Mislim, pr mojemu zegnu je vse mogoče. V enem trenutku se mi je zdel še zanimivo vso zadevo od bližje pogledat in pofotkat. Za vsak primer, če bo železniško postajo vseeno kdaj vrglo v luft. (Baj da vej, ti kufri so cca. 50 metrov od policijske postaje, ubistvu je to na njihovem dvorišču).
Na koncu se je izkazalo, da so bili kufri v lasti nekih nedolžnih avstralskih pobičev, sem se kresnla po glavi, vso paranojo pripisala propagandi in nablojenosti to pisoče, ter se odpravila v lift.
Žal - damit, zmeraj je en žal - so vso zadevo opazovali neki štajerci*. Bad. Bad. Bad. Ker sem prijazna oseba, oni pa so hoteli vedeti kje se te v Ljubljani čaga, čuj. Sem jih samoumevno poslala na Meto (čistokrvni Primorec Obrvnjak Plestanjak jo je med tem že podruhal v Strunjan). Ne vem kje točno se je potem zalomilo. Verjetno, ker nisem pokazala nekega pretiranega navdušenja nad njihovo idejo da ga grem žurat z njimi. Ker so mi dotični osebki delovali, kot povprečni štajerci, ki redko poznajo pravi pomen besedice "ne", ker sem bila preveč dobre volje, da bi se pustila jebat takim "dedom" sem jim enostavno razložila, da se ne družim s Štajerci. Dečki so začepili, jaz pa sem se počasi odpravila preke topli mehki postelji.

In danes sem jaz pustila Bosiljko na cedilu. V bistvu sem ji naredila uslugo, čeprav ona tega ne ve!


*fantki z štajerskim naglasom, ostriženi na pizdo, v belih ali svetlečih oblekicah in z eno možgansko celico - skupaj, a zaradi preveč zaužitega alkohola ponavadi nadvse radi težijo neznanim deklicam z primitivnimi forami in pričakujejo, da ga bodo na hojladri odšle čagat z njimi! Ahahaa. Seveda obstajajo tudi kul osebki s štajerskega območja, s štajerskim naglasom, ki ne spadajo v to kategorijo!!!

Za vsakim dežjem posije sonce...

in potem očitno pada toča.

Glava me boli, slabe volje sem in še rdeče številke na kliku me opozarjajo, da so nastopili ostudni časi. Sama sem si kriva, sem vedla, da ne prenesem Zlate Radgonske in jo nato še mešati s Srebrno. Wrong. Wrong. Wrong. Bengica pa mi je zadala stigmatske rane! In pol pravjo, da sem jest od hudiča!! Bdžizs! Kaj tej mački dajejo u futer, pa ne vem.

Za čeri on d top pa me je danes zjutraj Bosiljka pustila na cedilu. Ko sem v čakalnici nestrpno pričakovala najino seanso in pogledovala v telovadnico je moje otožne oči niso uzrle. najprej sem mislila, da zamuja, pa je enostavno ni bilo. Bič. Namesto tega so me uturili v skupino slabokolčnih penzičev in skupaj smo se žogali ter valjali po blazinah. Brez veze. Kako so me nategnl.

Aspirin ne pomaga, lekadol ne pomaga + ogabn je. Drugih arcnij pa ne premoremo. Edino, kar mi še ostane, da svoj glavobol peljem na kufe in se ga kofeinsko zafiksam.

In ne smem mislt, ker tako prekleto boli.

Life is great!!

oz. Betty spet socialna oseba


Hik. Morm se pohvalt. Hik. Naredila sem še zadnji pojeban izpit na faksu. Hik.

Seveda, sem si za velefinale pustila najbolj debilen izpit, ki je z menoj veselo spolno občeval kar dve let, če ne tri, kdobištel. Seveda je bilo spolno občevanje obojestransko. Verbalno tudi s prfoksom. Okej pustimo umazane podrobnosti, tam kjer je njihov prostor. Pod posteljo. Ko mi je stisnil tisto sedmico sem skakala od veselja in obljubljana večtedensko komiranje in alkoholiziranje. Bila sem namreč mnenja, da s takim znanjem, pač ne morem dobiti niti za burek, kaj šele sedem.

Žal me je moja fizioterapevtka Bosiljka (nadvse pomirjujoča in prijazna oseba) streznila danes zjutraj, ko mi je predpisala elektrošoke in telovadbo vsak dan ob 8.30 zjutri. In jaz nisem jutranja persona - torej bomo pridno hodili spat ob 22.00 (ha-ha). Dasiravno je fizioterapija nekaj najlepšega in najboljšega s čimer lahko začneš lep dan - in ne, žal ne pridejo na dom, sem se že pozanimala. Vsak pošten delavec bi moral najprej zjutraj za eno uro na fizioterapijo šele potem na šiht. Ija to bi blo treba določit z zakonom (I wish). In danes je lep dan, čeprav sem spet v službi kamor tudi sonce sem ter tja posije. In nekdo mi je dublekstra sladkal tale zeleni čaj, ker toliko osladnih misli v moji glavi pa še ne!!!

In če me še kdo upraša kdaj bo diploma ga bom ustrelila! Kdo sploh to rab? [retorično vprašanje, ne pričakujem zdej gaziljen nesmiselnih razlag in odgovorov!!]

Takih ne delajo več

Namesto, da bi buljila kakšno strašno zanimivo literaturo o informatiki, gledam reči okoli sebe.

To je Iskrin rdeči telefon (včasih je bil vsaj en v vsaki bajti) in eden redkih primerkov, ki je še ostal iz tistih lepih* časov. A se še kdo spomne, kako smo v jezi, ihti ali kar tako, da bi dokazali svoj prav fuknli slušalko dol?! In kako fajn sem se potem počutila. Eh, jaz to zdaj počnem iz veselja. Ker lahko in ker naredi tak zanimiv zvok "ding". Da ne omenjam vznemirljivega občutka ob vrtenju številčnice. Ah, oh.. iiihhh.. kako lepo.

Zdaj imam telefon izklopljen, torej sem izklopljena? Jp, mobilno in drugače.

Izklopljena...kakšna čudna beseda!! Spominja me na Boruta Veselka.

*Tko pravjo

Zbirateljske obsesije

Eni znamke, eni životinjsko carstvo, drugi pa...

Zadnjič se je moj osebni bloger (oh, ah, kakšna čast, piše samo meni.. ok, zdej se mu je še ena bralka uštulila, a nič ne dé) čudil nad tem, med kakšnimi posebneži živi. Njegov tipični sosed (baje) zbira pingvine. Jaz bi z veseljem imela tako prisrčnega pingivnastega soseda, s katerim bi šla sem in tja na kozarec rdečega in bi se pogovarjala o tipičnih pingivinskih rečeh, katerekoli že to so. Zakaj pa ne? Vsaj nekdo, ki mi ne govori o tem katere plenice uporablja šestmesečni dojenček ali kako je bedno je izpadel še en one-night-stand z nekim neznancem iz partija.
Well, I think he's cute in that penguin dress.

Včasih sem imela po policah gezilijn figuric iz kindrjajčka in to je blo to. Nisem bila obsedena z zbiranjem, včeš mi je bilo, da se da delčke sestavit v neko funkcionalno in zanimivo celoto. V dnevni sobi babice in dedka smo imeli posebno vitrino, kamor smo vnukinje postavljale svoje jajčne zadetke. Na koncu je edini, ki se je še posvečal kolekciji kinder finguric bil dedek, pa še ta je ugotovil, da odkar v čokoladna jajca postavljajo že sestavljene želvake in hipose, surprajz iz kinder jajc enostavno ni več to, kar je bil. Ko nobeden od naju v kinder presenečenjih ni več videl druge funkcije kakor v intenzivnemu nabiranju prahu, jih je nekega dne enostavno pobasal v kanto za smeti in ljubljanska snaža jih je odpeljala na odlagališče smeti, kjer so dočakale svoj konec (če jih slučajno ni našel ciganski deček, jih pobral in postavil na polico svoje barake).

Eni zbirajo životinjsko carstvo, drugi pač glave. Meni naprimer so najbolj všeč takšna gigantska stojala za selotejp in podobni predmeti, ki služijo več
ali manj nabiranju prahu in kratenju prostora.

Ja, všeč mi je krama. In kaj če ta postane obsesija????

Betty's moving to Sweden!

Dragi moji, drage moje!

Z velikim cmokom v žrelu in kristalno solzo v okularnem organu, vam s težkim srcem sporočam, da vas tudi jaz zapuščam. Sprijaznimo se, bloggerska je težka in kljub neizmernemu veselju, radostnemu podjebavanju in neutrudnemu postanju, branju vaših prisrčnih in (včasih tudi) obupnin nebuloz, človek enostavno ne more od tega žvet.

Tun-tun-tun-tun [horror movie tunes]

Končno je moj blog obrodil sadove.
Oglasili so se dobri ljudje in mi dali vedeti, da tam nekje v internetni širjavi obstajajo ljudje, ki mislijo, da sem sposobna še za kaj drugega, kot mlatenje prazne slame in prodajanje buč. Ponudila se mi je namreč nadvse mikavna ponudba za službo, ki je nikakor ne morem zavrniti. Žal pa to od mene zahteve 100% prisotnost in predanost delu, posledično pa verjetno ne bom imela časa, da sem in tja kopipejstam kakšno bolanost na moj blog. Moja nova služba zahteva med drugim tudi selitev v bolj mrzlo okolje in časa za neumnosti ne bo več na pretek. Ne ne, ni se mi dokončno sfuzlalo, le tale nadvse simpatičen in zanimiv filmček me je prepričal, da na svetu obstaja idealen job zame. So.. I guess I'm moving to Sweden.
It's a must!



Eh, eh ehm. Ko bi le bilo to res!

He would be 60 today

Vse najboljše Freddy!


I Want To Break Free


I want to break free
I want to break free
I want to break free from your lies
You're so self satisfied I don't need you
I've got to break free
God knows God knows I want to break free
I've fallen in love
I've fallen in love for the first time
And this time I know it's for real
I've fallen in love yeah
God knows God knows I've fallen in love
It's strange but it's true
I can't get over the way you love me like you do
But I have to be sure
When I walk out that door
Oh how I want to be free baby
Oh how I want to be free
Oh how I want to break free
But life still goes on
I can't get used to living without living without
Living without you by my side
I don't want to live alone hey
God knows got to make it on my own
So baby can't you see
I've got to break free
I've got to break free
I want to break free yeah
I want I want I want I want to break free....

LjOL!

Predsednik Irana bloga. Zakaj pa ne? Potem bi si pa lahko z ameriškim predsednikom Bushem dopisovala, tako kot Marko Crnković s svojimi prijatelji. Zdaj bi se bilo še fino naučiti te hieroglife, kokice v roke in me ne spravite več izpred računalnika.

8. pismo; Mahi Georgiju: O igračkah
Dragi Georgie!
Ni mi všeč, da se lahko samo ti igraš z jederskim orožjem. Tudi jaz bi z veseljem vrgel kakšno bombico na katero od malopridnih držav. Ta je tako "taktička".
Tvoj Mahi

9. pismo; Georgie Mahiju: Tis tak kreten!
Dragi Mahi!
Tvoj očka pač ni George Bush. Na-na-na-na-na. Šlik-šlak korenček, Mahi je dojenček. [/me kaže jezik].
Georgie

10. pismo; Mahi Georgiju: let's start a war. a political war. (ripof od Electric Six, Gay Bar)
Georgie!
Za tale jezik boš pa še hudo plačal.
Mahi


Novica objavljena tukaj! Pa še kopipejstat linke se morjo naučit.