Smeh dneva: Infondov banner na spletu

Njihov banner na njihovi spletni strani http://www.infond.si/ mi sporoča, da želijo javnosti sporočiti, kako nas ociganl. Or what?

Want some milk?

My preciousssssss

Will sleep soon (is not a town in China)

Can't sleep

tri pikce

...


(se nadaljuje)

You tube my space an I'll googl your yahoo!

Waw, po dolgem času sedim za kompom in imam pred sabo tipkovnico namesto tableta. Pogledam tipkovnico in si oddahnem, črke so še vedno postavljene tako, kot si je zapisal moj nebilobil spomnim (more bilopaprošlo). Odprem program za urejanje besedila, ki me začne nadlegovati z obskurnimi vprašanji.

WTF je zdej to, osladna prijaznost programovja?

V mojih časih niso nič spraševali, ampak si jih samo kontrolsjal oz. file/save as (s)al in to je blo to. Zdaj pa vsa ta vprašanja? Počutim se kot da bi dajala intervju za Sobotno prilogo Dela in to na šestih straneh (heh, right).

Ko nazadnje ugotovim, da ctr+desni gumb miške ne premika besedila gor in dol kaj šele levo ali desno, me ima da bi program najraje kar zdilitala. Trezno dvakrat vdihnem in si rečem: »saj bo šlo«... aaaa neee, spet citiram eno reklamo. Aaa ... get out of my mind.

Ok, to je bilo za uvod. V resnici sem hotela povedati čisto nekaj tretjega. Kar nima veze s tem zgoraj, razn the »wtf« efekta. Boste vidl na koncu!

Nekaj mi namreč ne gre v glavo. Tvitr, kurnk, fejsbuk, majspejs, blog, prazni komentarji, bizarne fotke z zabav ljudi, ki jih poznaš, ampak jih spet ne želiš poznati tako zeeeelo dobro, ali pa video z nepozabni trenutki rojstva prvega sina, ujetih ravno v njegovih prvih milistotinkah življenja na planetu Zemlja, ki ga afkors ponosni oče celo noč montira in objavi na youtubu. »Ampak to je neki najlepšga na svetu, kr se ti lahko zgodi.« Vem, že slišala. Sam, pismo, preveč močno si predstavljam, da bi moji novi sošolci v srednji šoli na jutubu odkrili posnetek kričeče vagine moje mame, videli kos moje plešaste glave, v ozadju pa pusi očeta, ki pade v nezavest. In zakaj sploh vztrajam v tem? Zakaj 25x na dan čekiram, če mam kak nov mail, kwa je kej novga na youtubu, a je na twitterju kej semi interesantnega, a je na Fbju kak nov set preveč eksplicitnih fotk iz pijank, ... Well.. I have no idea. I guess it's a kind of a love-hate relationship. Všeč mi je, da lahko spremljam aktualna dela svojega najljubšega ilustratorjia, da zvem da imajo Franz Ferdinand novo plato in da se z ljudmi, ki jih imam rada zmenim kdaj gremo na pivo. But I don't like this FBUtube space full of shit and it's not that king of a shit that I would approve! Nekateri ljudje ne znajo niti pravilno tvorit enostavnega stavka. Call me webist (you know, just like rasist, but agains people from the web), ampak določenim ljudem, bi resnično prepovedala uporabo interneta.

In zdaj bom šla na Koornk zapisat svoja opažanja o porastu komarske natalitete v moji bližini. Nato bo zaradi ustvarjene povezave med kurnkom in twitterjem ta objava tudi odtvitana, zaradi katere se bo tudi odfejsbukala.

OMFG, WTF!

Vse je v perspektivi

(pogled z leve stranice mizice merda = sRanje)



(pogled cca. 90°c v levo dream= sanje)

Vse je v perspektivi oz. vse je v črki R.

Lepota po Slovensko

Plastične gajbice na pakririščih - ker je edino zares pomembno, da parkiramo 1 meter stran od vhodnih vrat.

SEMAFOR IMAM V HLADILNIKU

Sm šva na morje

In kga sem vidva!!



Poleg njega pa še papamobil, sam mi ga ni uspelo slikat. Zato bom danes bolj redkobesedna.

Dva kozarca

Ha. My Life is a Joke!

Razmišljam, da bi začela pisati priročnik z naslovom "Kako na dopustu prihraniti euro ali dva".

Začenši s poglavjem... Na dopustu izklopite sive celice, pozabite svoj PIN, zablokirajte svojo kartico .. in voila. Denar ostane na varnem. Doma.

Seveda, si možgansko tkivo po vrnitvi v domovino čudežno opomore in tako hitro, kot ste prej nenadoma izgubili spomin, tako vas začasna amnezija spet zapusti.

No, zaenkrat bomo realni in bomo pisali dnevnik "Lahko se zgodi samo meni".

Mogoče je prišel čas, da začnemo brisat mejle.

Fakin fejsbuk.

I like it with the typo

Jebela. Človek se samo za par mesecev malce zakoplje v delo in študij in fucking FB, pa se tale blogec že spridi v kr neki. Parkrat sem že razmišljala, da bi si omislila latnega sužnja, da bi na blog zapisal moje misli, da bi bila moja draga bralka na tekočem z mojimi bolanostmi . A se kdo javi? A bi kdo no? Lahko se zmenimo, da občasno napišeš tudi kakšno lastno misel, če mi bo seveda všeč.

Pa še to, ko po mesecih blogostrade odprem še kak drug blog povsod vame skače zamorc. Tale zamorc. In lahko povem, da sem bila priča skotitvi njegove spletne strani. Dasiravno sem igrala samo naključni pisarniški inventar, in sem staršem pomagala pri skotitvi samo s svojo prisotnostjo - a tudi to je nekaj - sem en kanček prežeta z njihovo revolucionarnostjo in uporom. Bravo fantje!!

Peezda sem osladna ratala?

I like it more with the typo.

.

Oh my. The Geek inside me is feeling a quiver of excitement and emotion.
Torte, tortice, slaščice, bonboni in še marsikaj od česar lahko fašeš sladkorno v obliki Yode, packmanovoih duhcev in Lego kock. Počutim se, kot da bi umrla in pršla v tortna nebesa. You know, where all the gooooood girls go.






A se lahko prosim kakšna slaščičarna v Ljubljani ali okolici, ma klinc pridem tudi v kakšno zabačeno selo, sam če se kakšna slaščičarna pri nas specializira za tovrstne dobrote. Enostavno ni fer, da se take stvari dogajajo samo drugim. Za R2-D2 obstaja tudi podorben recept, tako da start baking!! Moje davajsetoinnekaj slavje prihoda na svet niti ni več tako daleč.

In ko smo že pri hrani *hint, hint* pred kratkim sem se navduševala nad pripomočki za ročno zabavo in sprostitev* ter nad zanimivimi naprstnimi prigrizki.

Zakaj hudiča sem spet lačna?

* Spet bizarni slikovni opisi namenskosti prodajnega artikla. Hvala bogu je Freud mrtu, ker bi imel očitno veliko dela z mojo podzavestjo. Ampak, a sem jaz kriva, da folk dela piktograme, ki izgledajo kot navodila za hand job?

Waiiiiiit a minute.....

Ok, verjetno je kriv moj little twisted mind, ampak na teh slikcah vidm ene par spooki stvari, zarad katerih ponoč ne bom mogla spat.

Ugotovitev dneva

Začudeno ugotavljam, da folk še vedno piše bloge. Eni jih še celo berejo. Ajme..

Just to let you know

še diham.. sicer na raspiratorju, ampak v teh kriznih časih ne smemo biti preveč pohelpni.

Latelly I've been addicted to...

- this song and this band.


Grem enga po enga, k jih je bilo več.

Recesija v najhujši obliki

Zmanjšal so salamo, jebela. Za aktimel mi je dost vseen.

Končno mu je uspelo!!!

Nimam nič pretresljivega ali novega za napisat, pač faks-job-postla relacija. Sem in tja kak eksces, ki ni vreden omembe, da o"socialnem lajfu" oz. ajn-man-ajn-kompjuta razmerju raje ne govorim. Je pa to toliko bolj napeto.

Enivejs tole sem danes ugledala in se skrajno nasmejala. Dejte se še vi. Da, tudi jaz sem v teh dneh malce dobrodelna.

The great escape! TA-da- da.

Baj da vej, zakaj si poznani slovenci izberejo ravno praznične dni za odhod v onstranstvo?

Snih je

zato smo morali poskrbeti za primerno obutev svojega avta, jaz pa še vedno ševedram v svojih zgonjenih allstar škornjih. Rahlo neprijetno, če zagazim v kakšno čofto in precej drseče, če se znajdem na tankem ledu.



Mogoče bi si morala omisliti tele snežne verige za svoje šolne.

Toda pozor, če jih obrnete narobe se mi zdi, da so lahko quite a pain in the ass ... pardon ... pain in the foot. :D

No whatever, vsaj drselo ne bo. Kupit jih lahko tukaj, za 59 dolarsov - garntirano modni hit te zime. Po mojem okusu veliko bolj stajliš kot tiste big foot skibucke. Sploh če ste bolj emo/screamo narave. No v tem primeru jih boste verjetno obrnili narobe. Pa še režete se lahko.

AlwaySimobil

Kje so simobilovci dobili idejo za svoj novi logo?

Šur. Moj račun za mobitel je bil ta mesec samo 15 ojrov in sem izredno ponosna nase. Orto u nulo hudo. FaaaaAAAaaaAAak. Se mi zdi, da sem prvič zdej rekla, no napisala, dotične besede v enem samem stavku. Ja mal čudn se sliš. Tako kot se čudn sliš Džabest od konkurence. Madonca, enim bi zakonsko morali prepovedat izmišljat si take besede. Že vidim, kako bo mladina po ulicah govorila "Majkemi stari, to je džabest", jaz pa si bom tlačila vilico v uč. Ja mam alergijo na te besede.

Mogoče zato ker uporabljam allways s krilci? Ne pa ne, k jih ne. Doooh. :D Madonca sem pa res bedn potrošnik.

*Se že v naprej oprašičujem za vse možne slovnične, tipkarske in ostale življenjske zmote in napake, ki morebiti drastično vplivajo na vaša življenja. Za razlago glej komentarje spodaj. :D

Pangram

Da ne bom samo o dzhobu jamrala, še neki jamranja iz šole...
Pri predmetu tipografija smo si morali zmisliti pangram in ga vsebini primerno predstaviti v kolažu iz različnega črkovnega materiala. Na koncu sm rodili tole zeleno reč. It's a greeeen monster...

Domače naloge so ponavadi pain in the ass. Toda što se mora nije teško in tudi ta domača naloga je brez dvoma bila pain in the ass, ampak zabaven - ne ravno za počit od smeha zabaven, vsekakor pa bolj zabaven kot Seinfeld, recimo. Verjetno je bilo še najbolj smešno to, kje sem našla črkovni material.

Tegobovanje

Pozor, pozor!!!

Izgubile so se barve. Iščem bolj poslovne barve za svojo spletno stran!

Če dišijo po pisarniškem papriju, uničevalcu dokumentov in po aparatu za plastificiranje, toliko bolje.

Kdor jih najde, naj jih obesi tukaj spodaj.

Hvala.

Tisti dnevi? Spet? Ne!?

Zgleda ponovno obolevam za bloganjem. Dolg časa nič, potem pa ziljon objav naenkrat. Ja, taka pač sem. Ko se eni stvari posvetim, se ji RES posvetim 100 %. Potem, ko bom stistnila "publish post" bom šla še na koornik in twitter in še tam napisala, da sem spet objavla že nevemvečkateripost v štiriindavajsetih urah - kar je priznajmo, v mojiem primeru svojevrsten dosežek. Naročnikom na e-novice bom poslala email in še SMS, da za vsak slučaj ne bojo zamudili... em, yeah.. right.

Okej, da ne bom spet neki klamfala u tri krasne preidimo k bistvu.
1. Uspelo se mi je socializirati izven službe in faksa - sicer za kratek čas - s prodajalko v ARTu sva imeli reeees dolg pogovor. Potem sem kupila par blokcev in flukijev in šla. Plosk. Plosk.
2. Dobila sem nalogo, naj s piktogrami predstavim svoj najljubši pregovor. No, pravzaprav bi lahko katerega koli, ampak med reševanjem problema je le ta ratal moj najlubši. Trenutno.


No, če kdo ugane za kater pregovor gre, ga častim flaško Diablota. In ker rahlo sumim, da to ni ravno najlažja naloga, ga bom dala kar na hladno za vsak primer, če ga bom morala spiti sama. :D

Yey, nov post v samo 24 urah :)

I rule. I rock.

No, tale post bo namenjen pumpanju ega in občudovanju lastne superiornosti in pa seveda zgolj in samo promociji novega Češnjinega dizajna. Teta more samo še odstranit tist grd rob okoli slike iz templejta pa bo. :D

Občudujte prosim in bodite hvaležni, da sem vam v tako kratkem času namenila nov post.



Hja, mogoče se mi pa res že mal trga. :D

The best man for the job is a woman

One day I will go out and socialize, I prommise!
Tudi ta blog bo mogoče kdaj malo bolj živahen, toda trenutno sva večja bestiča s fotošopom (frustrator, me še vedno kvečjemu frustrira) and we are just fine.

Med mojim povprečnim oktobrskim delovnikom, ki izgleda nekako takole:
- da od 8.00 in do 16.00 slejvam,
- od 16.30 do 20.30 se učim plavat v akademskih vodah,
- vmes nekje raztegujem čas in delam še stvari, ki sem jih poimenovala - Kr neki.

Do konca meseca oktobra mi je v "prostem času" ratalo naresti samo 70 "Krnekijev". Ne me spraševati kdaj mam čas za to, ker se mi sanja ne. Toda takoj ko ugotivim kako mi rata raztegnit čas, ga bom začela prodajat. Zaenkrat pa zgleda se mi to dogaja spontano.

No, ampak za tele krice krace sem pa zadnjič dobila desetko. Ulala.

Bi si rekla kar piflarka, pa ne vem če je to primeren izraz - sej se ne piflam na pamet. Tako, da lahko rečem, da je vrednost (denarna malo manj, čustvena malo bolj) mojih krac precej narastla in so lahko tisti, ki sem kdaj kaj pokracala kakšno majico/zvezek/avto - popisala po prašni šipi in to/ danes zelo srečni, da so raje vzeli mojo kraco kakor vlagali na borzo.

No zdej si bom pa pustila jit še mal naspat, da čez dan izgledam kolikor toliko človeško. Ne morem že kar prvi dan izneveriti svoj novi moto. Jutri pa res!

Človek je ustvarjen za spanje

To je stavek leta in od zdaj naprej tudi moj moto - če me bo slučajno kdo vprašal kaj je moj moto. Če bi se mi to zgodilo kdajkoli prej bi bila verjetno v manjši zadregi, ker se mi je moto zdel taka neumna pogruntavščina. Res, kdo se je tega spomnu? Nekako se mi je zdel kr neki, da majo ljudje določen stavek, ki je vodilo njihovega življenja, bistva, obstoja in sploh vsega. Itak sem vsakega sumila, da si ga je tisti trenutek izmislil, ko so ga kaj vprašali, češ lejte jest mam moto jest sem ful pameten. No, zdej vem kako je če se z enim stavkom popolnoma identificiraš. In to je to - človek je ustvarjen za spanje.

tr00

Kako veš, da ga piješ z geekom?

Ko eksne in položi prazen kozarec na mizo dé: "Jest bi še en ram, prosim."

Težko diham

Spomnila sem se ene reči, ki mi ni všeč v/na jesensko-zimskem času. Sovražim, če se ponoči zbudijam in ugotovim, da mi ena nosnica ne dela. Res WTF!!!???

Wau, dva posta v enem mescu. I'm the best. Ko se človek enkrat spravi za komp pa mu posti kar stečejo po tipkovnici.

Ja bedna sem

In moj blog še bolj. Ampak skupaj ne seževa niti do kolen bednosti vseh bed - današnjemu predavanju. Zelo teŠko poslušam torkovo mrmranje v mikrofon in emmmmanje in ommmanje - ima tak yoga uspavalni efekt. Glede na to, da se je med odmorom spraznila 1/3 predavalnice, sklepam da tudi nisem edina s simptomi spalne bolezni.

Tole so današnji zapiski. Dvomim, da si bo katerih od tistih, ki so spizdili ven na potreben čik lahko s tem pomagal. Ali pač?

Tisti dnevi v mesecu

No in ker me vsake toliko zapopade en ogaben virus, da moram s svojimi bralci deliti res intimne stvari vas tokrat samo obveščam, da sem pri ginekologu izvedela eno res enkratno vest in eno malo manj enkratno. Do 1.10.2008 bom zopet, že drugič, bodoča študeeeentka! Jupeee, spet radosti prvega letnika in podoživljanja brucovksih dni. Upam, da ne dobim tudi ostalih traparij v paketu. Slaba novica pa je, da imam počitnice samo še slab teden.

Aha, očitno je napočil čas, ko je tudi mene srečala gospa Pamet ali neka njena daljna sorodnica iz žnjtega kolena.

No pa pojdimo k malo manj čustveno razburljivim stvarem k malo bolj narodno zabavnim. V roke sem po dolgem času zopet vzela škarje in platno, platno je bil pravzaprav šeleshamer in kasneje tudi računalo, škarje pa so bile kar škarje in občasno olfič in po dolgem času je bilo po kakem tednu - sem se očitno zelo navdušila nad kolažiranjem. Bilo je veliko zajebancije, pitja in žrtja no, po kakmu litru refoška pa nam je uspelo skupaj spravit en res fajn plakat. Res more bit fajn, če že polizdelki tako krasno izgledajo. :D Iuuuuuiuiiiiuiuiu

Ajm a fakin kaučpatejto.

Končno.

Po doglem času sem spet uč vrgla na tisto škatlo v kateri migutajo raznovrstne sličice. Ne vem zakaj, ker ponavadi itak ne predvajajo nič pametnega, v tem kaotičnem stanju pa tako ali tako vrtijo samo debilodine politike, ki se grebejo za tiste spodmikajoče se stolčke v parlamentu (ja, dejmo priložnost še drugim lopovom) in reklame.

TV3 ima zadnje čase kar soliden program, edino njihov občutek za umeščanje reklame v program in njihova dolžina me spravljajo ob pamet. Sploh takrat ko gledam Ajn Auto, ajn Kompjuta, ajn Man. Potem pa mi to priljubljeno nadaljevanko iz otroštva prekinejo s PETNAJSTMINUTNIM jamranjem stare mame o poraščenosti po obrazu (in drugje - kar me res ne zanima - juck). Za povrhu pa še s tisto blondinko "kako pa to veste?" za merkatorjeve sokove (al kaj že?). Ajde una mama se res enkratno vživi v puljenje brk, ampak tista mladenka pa ali zelo zelo slabo igra, ali pa so današnje najstnice neverjetno apatične in zdolgočasene. 15 minut za reklame med programom se mi zdi že absurdno pretiravanje, tudi za komercialno televizijo.

Pa prosim, ne mi več pošiljat SMS-jev o neprecenljivosti Janševega izraza, ko izgublja volitve - sem jih dobila že vsaj 10 in po 1. so ta sporočila že malce nadležna! Poleg tega sem pa že šla volit. Tnx.

Oj, Marička glej ga tička

Reč je že taka, da ne maram delat s tujimi računalniki. Pravzaprav mi je vseeno od koga je računalnik, iritirajo me »čudaške« nastavitve programovja, ki ga uporabljam. Najbolj me sjebe, če me kdo postavi pred fotošop ali frustrator, ki ima
a) odprta vsa možna obstoječa orodja,
b) nima odprtega niti enega orodja (ok, to še preživimo),
c) imate le te razmetane vsepovprek,
d) šortkate ima nastavljene po svoje
... in dé: »Naredi mi kakšno fleši, kjut, šajni ikonco.«

Oprosti srce, ampak najprej si poštimej svoj komp. In ne maram fleši, kjuti, šajni ikonc.

Drugo kar me – bom rekla – preseneča, pa so desktopi nekaterih ljudi. Pred kratkim sem se posedla pred tak desktop ...

... in doživela pravi napad smeha. Nikakor nisem mogla prepričati kazalca, da ne bi švignil proti tretjemu gumbu iz desne v najvišji vrstici tipkovnice. On je danes tudi dežurni krivec za odtekanje informacij v javnost.

Lahko bi se že šli »pokaži mi svoje namizje, pa ti povem kakšne gate nosi tvoja babica« ali kaj podobno neumnega. Zelo zagret oboževalec ognjene lisice, kakopak.

Oprostitute, ampak kako se človek sploh znajde tukaj? Če imam na svojem namizju 10 ikon (and that's alot) se mi zdi, da vlada že zmeda, temu tukaj pa bi lahko samo rekla poizkus za vzpostavitev razmer, ki so vladale ob ustvarjenju vesolja. Uspešen poizkus. Ob gledanju v tole namizje se namreč počutim, kot da bi me posrkala črna luknja.

Food can be good

Ok, danes zjutraj sem bila rahlo šokirana, ker sem zvedla, da se svojimi skoraj 50 kilogrami uvrščam, med tista bolj okrogla dekleta. Ja, sorry ker nimam 36 kg in ne izgledam kot kakšn rahitičen dahavc. Ampak važn, da se dobr počutm in da zgledam vsaj dvakrat na teden dokaj zdrava. Jutranja poročila bi mogl prepovedat, če bojo še naprej take buče kvasil. (Hm, buče kvasiti - a je to že kdo izumil?)

In ja, food can be good. Tudi, če iz njih delaš take fajn skulpture.


Več na...

Master Pain: Call me Betty, please .... iuiuiuiiiiuuuiuiiiiuuuiuiiiuu

Vem, da danes bo sreeeečen dan, to sem začutilaaa že zjutraaaj. Danes zagotovo bo srečen dan, tudi to se zgodiii iiii iiiii.

Še kiklco prodala bom, za slaTko vince dala bom, ne grem, ne grem, ne grem domov, ...

(Nisem vedela, da tudi pri pijanosti od sreče sorazmerno narašča debilnost komadov, ki ti hodijo po glavi.)

Čakanje na rezultate zna biti ubijajoče, dolgotrajno in mukotrpno. Ponavadi se o njih tudi ne govori, da se kej ne zarečemo, ampak samo potiho potiho upamo, da bo odgovor pozitiven - no, razen če ne čakaš rezultatov od testa za AIDS, se ve.
Tko, da raj nam nč rekla. Še. Ene par dni.
Toda tokrat je drugače. Lahko pa da sem malce preveč naduto samozavestna in prepričana vase. Celo tako, da vam tokrat ne bom spet zlivala žolča po vašem priljubljenem blogu, ker sem ga danes že zlila pred komisijo. Kaj čmo, če so me pa povprašali po mnenju o aktualnih jumbo panojih. Človek ne more mimo njih ne da bi ga spreletel srh ali pa ga prime, da zlaufa u štacuno kupit kakšno kremo proti gubam.

Zato pa ena lepa fotka padalske pristajalne discipline - naritopad. :D Ja, ja,... vem, komande bolj nazaj pa stran od sebe. :D Teorijo obvladam.

Foto: Valentina Rotar

Baj da vej, a je samo meni ful debest tisti filing pred kakšnim pomembnim izpitom, zagovorom ali kakšnim hudim intervjujem?? Hočm šeeeee!

Na vino.

Raztegujem piksle

Spoštovana!

Prosim, da mi v zgornji kvadratek nekako zrinete naslednje elemente:
- 4 logotipe naših sponzorjev;
- enega izmed sedmih sloganov, ki smo si jih sami zmislili in zaradi tega mislimo, da so nenadjebljivo super fantastični in si noben drug ne bi moral zmisliti bolj slogastičnega slogana;
- če je možno, naj bo slogan v tistem strip oblačku, kot da govori;
- napis "www.kretenček.sm";
- ter banner povežite z našo spletno stranjo www.kretenček.sm;

Hvala.

Odgovor:

Spoštovani!

A vam zgledam kot jebeni DejvidKoperfild?? No!!

Ni za kej.

.

in še ta tiste z laptopi ..

Zakaj nisem nikoli postala frizerka?

Koliko eureka momentov sem imala v življenju niti ne vem, ker jih je bilo ogromno. Ni je stvari, ki je ne bi želela sprobati in narediti. Kakšne neumnosti tudi sem, npr. skočila z graže z odprtim dežnikom, doma nosila paglavce iz mlake in se pretvarjala, da zdravim ranjene živali. Ko sem bila malce večja, no, starejša, sem sanjala o tem, da bom uspešna predvsem pa zajebana poslovna ženksa brez frocov in hkrati veterinarka ter se ljubiteljsko ukvarjala z vinogradništvom. Trenutno sem samo zajebana, brez frocov, z enim mačkom in pri vinogradništvu smo najbližje preizkušanju vina. Ampak slednje zelo temeljito. Vsak drug teden sem hotela postati nekaj drugega. Yeah, I was pretty confused.

Že od malega sem kazala talent za razne ročne spretnosti. Igračam sem sama šivala oblekice, jim iz lego kock naredila gradove in celo mesta in vse punčke so imel urejene pričeske. Večina na kartačko, seveda. To sicer ni bila neka otroška želja - ko bom velika bom frizerka - ampak je bilo nekaj tretjega. Če sem v radiu nekaj metrov okoli sebe zagledala bujen, skodran dolg šop las, je roka kar sama segla po škrajah in... slek, slek, slek ... ga ni bilo več. Lahko bi rekla, da sem bila rahlo obsedena.

Tako je bilo tudi enkrat, ko naju je z mlajšo sestro mami morala pustiti same, ker je imela nočno in ni našla nobenega varstva za naju (jah, sva bili pač naporni). Mislim, da naju ni bilo nič strah, ubistvu nama je bilo prav carsko (no, vsaj meni) in vedno sva se igrali kakšne igrce. Tako sem sestro prepričala, da se morva jit nujno frizerje, ker je imela prav obupno predolge in preskravžlane svetle lase in bi bilo ful fajn, če bi imela eno kratko frizurco, paža recimo. Ona je bila za. Jaz pa hitro škarje v roke, jo posadim na stol in gremo. Britney Spears style all the way.

Seveda, mati pokličejo domov 5 minut po končani operaciji, da preverijo če je vse v najlepšem redu in sestra ponosno razlaga kako fino sem jo postrigla. Sama sem stala zraven telefona in sem samo slišala, ne tako zelo ponosno, predvsem pa zelo nepovezano kričanje iz telefona: "Kaaaaj? A sta vidve čist zmešani??!!!" Ostale besede so mi ostale nerazumeljene, ker je sestro zajela povedenj solz, mati pa je zaradi panike pozabila tvoriti smiselne stavke.

Čakanje na jutro je bilo zelo razburljivo in noč brez spanca zelo dolga. Meni se ni zdelo nič narobe in sem dokaj hitro podlegla težkim vekam in zaspala, mati so se v službi sekirali in si do konca požrli vse nohte, tudi na nogah, sestra pa je bila predvsem prestrašena zaradi mamine reakcije - in kako bo šla zjutraj v vrtec, saj veste, tako iznakažena.

Mati so zjutraj najprej poiskali delujoče škarje v službi, ker smo doma vse škarje okužili z lepilom in so bile zatorej za takšne urgentne operacije povsem neuporabne. Ko naju je zjutraj vrgla iz postelje, da naju nadere, sem jo slišala reči samo: "No, saj si jo povsem solidno ostrigla. Dejansko jo lahko peljem v vrtec ne da bi me bilo sram." Malce je še popravila frfru in smo šli.

Tukaj se je moja frizerska kariera tudi končala. Nekako nisem več dobila nobenega modela za treniranje, razen občasnega testiranje potrpežljivosti lastnega lasišča. Vsekakor Stevo in Mič veliko bolje spita, ker sem škarje, fen in krtače zamenjala za svinčnik, radirko in računalnik. :D

(prispevek za Blogorolo)

Fast foot - nova oblika vandalizma?

Ne, ne mislim pisati o norih doživetjih svoje hitre noge (doh), prav tako ne gre za type-o, niti nisem srečala hitrejše različice Big Foota, dasiravno ugotavljam, da mi je letos noga zrastala za eno številko - ali pa so v tovarhan z obutvijo spremenili standarde in po novem nosim čevlje večje za eno številko. Kompliciran.

Ko smo nazadnje imeli Open Air Klopca Party pred NUK-om smo ugledali tole tablo, nad katero se je, predvidevam, znesel nek slovnični freak ali tolpa njih. Zgleda jih je zmotilo, da imajo na meniju psa po imenu Hod. Možno tudi, da so pripadali kakšni ekstremnejši frakciji in jih je zmotil KebaP (ekstremisti so proti rabi obeh različic te besede in prisegajo zgolj na rabo besede KebaB)? Ne vem, vem pa da vas lahko nalomijo zaradi nepravilne rabe dvojine.

Bojte se jih!

Pomembno obvestilo za javnost

Če kdo opazi v naslednje pol ure tole vrečko na premikajočem se biciklu, vas lepo prosim NE KLIČITE POLICIJE!
Prsežem, da nisem razkosala tečnega sosedovega mulca, katerega hobi je dretje pod mojim oknom.

I'll be wearing black tonight

Z odločnim namenom, da pretrgam svojo tradicijo pozabljanja karto doma, sem tole vabilo že spravla v denarnico. Sedaj pa je treba samo še pazit, da ne bom tošla pozabila doma. Yeah.

Sreda je dan za peko

Danes me po dolgem času kličejo Mati.

Mati: "Pozdravljena najljubša hči. Kaj počneš danes?"
Najljubša hči: "Pečem, Mati."
"PEČEŠ???!!!!" presenečeno zarjovejo Mati, da se najljubši hčeri nakovalce, kladivce in stremence skoraj raztreščijo na prafaktorje. "Ne morem verjet. Moja najljubša hči peče. To pa moram vidt."

Tonski zapis je en malček prirejen zaradi dramskega učinka in to. Ekšli je dodana samo kakšna beseda ali dve. :)

V dokaz sem ji poslala spodnjo fotko. Nestrpno čakam odgovor. Muahahahaha.

Ha-dva-O

Jah, spet je vse po starem. Vozimo se spet po Celovški in v službi zopet poslušamo radio Ena oziroma radio Antena. Nisem ziher, ampak je isti šmorn. Zato sem okoli sebe in svojega zanesljivega nosilca kvalitetne glasbe sezidala zvočno izoliran nevidni zid. Dobr sem se to spomnla.

No pa pustimo te vsakodnevne presežke. Včeraj me je poklical The Simon in si zaželel glasbeno željo. Če lahko prispevam kak članek za Blogorolo na temo Voda - vir življenja - ali nekaj podobnega. In kwa nej jest ubogo dete na to temo napišem? Karkoli. Karkoli? Tudi če bi mi dal en mesec časa, se ne bi mogla spomnit "karkoli", kar bi javno razkazovala v tiskanem tedniku na temo voda in še neki, pa no way da spodaj piše avtorstvo Black Betty. Pomoje se me lastni starši odpovejo. Res je lešnik tale Simon!

Seveda nisem v času nič pametnega skup spravla. Z dedlajni imam pač tihi dogovor, da jaz njih ne lovim, če oni meni ne bežijo. No, ampak ker sem dobra vila sem se ponudila, da kaj pa če bi mogoče kaj narisala? Tako sem vzela v roke barvice, svinčnike, kulije, voščenke, tempere, kolaž, lim, škarje in voila. Nastalo je tole.

No, preden kak kemik, osnovnošolec, astrofizik ali bogsigavedi kdo skoči v luft in se obregne ob formulo, naj namignem, da gre za " tako kakor se prebere" zapis in ne kemijski, prav tako ne gre za fonetični zapis. Da se razumemo gre za umetniško svobodo!!! :D

Skratka, ko sem že takole pri vodi. Sem se spomnila, da so nas v osnovni šoli pri gospodinjstvu učili, da je treba z vodo šparat. Zato je bolje, če se namesto namakanja v kadi, raje prhamo. Takrat se mi je to zdelo, yeah right, zakaj bi se polivala z vodo, da potem ta steče v odtok, če pa lahko le tega zamašim in si privoščim toplice v banji. Doooooh.

Tako sem malo prejle za foro, ko sem se šla pod tuš, zamašila banjo in se delala, da se tuširam. Med tem, ko sem si šamponirala čupetino se je vode napolnilo že vsaj ene 25 litrov. Jah, sem vzgojila že kar precejšnjo grivo odkar bojkotiram pregrešno drage frizerje. Ko sem na lase nanašala še balzam - v dvojinih količinah, da lahko razvozlam svoje naravne drede, se je v banjo stočilo že dobrih 30 - do 35 litrov in po temeljitem žajfanju, maziljenju, šamponiranju in drgnjenju je iz banje nastajal že kar spodobno velik bazen. Tako, da dragi moji, to kar so nas v šoli učili je še ena velika zmota, napaka ali zgolj zlobno agitiranje proti namakanju v banji!! Sumim, da so nas tudi kaj drugega narobe učili. Na primer kemijske zapise. :D

Dosežki dneva

Šentviški predor je še vedno odprt in na šihtu smo iz Radia Antena prešaltal na Radio Študent. Sicer z obdobjem Radia Ena, ampak to zdaj sploh ni tako zelo pomembno. :D

Radujmo se!!!

Life's jokes

Kaj Mujo reče sinu, ko najde na vrtu zakopan beštek žlic?
Ajde, baci to, to so mladiči od lopate.

Delajmo se, da sem zjutraj veselo limala vinjeto na vetrobransko steklo. Delajmo se, da me je ob vožnji po novih odsekih slovenskih avtocest spreletelo blaženo navdušenje. Delajmo se, da se delamo. No, že včeraj sem nekako čutila, da se mi bo vse to danes samo zdelo. I wonder why!

Tole čudaško obnašanje ministra za svečano odpiranje avtocest in tunelov in ostalih prisklednikov me rahlo spominja na najstnico, ki prijateljicam veselo razlaga kako nenadjebljivo odlično je bila pravkar pojebana, v resnici pa jo je samo en farmojšter mimogrede podrajsal tam spodaj.
And then she's got AIDS. Ane, bog jo je štrafnu zaradi packarij, ki jih je počela. Prav ji je.

No zdej, ko mam vinjeto, pa lahko veselo nabijam kroge po ljubljanski obvoznici. Jeeeeeee!! What a joy!

Vreme sploh ni tako dolgočasno, kot se sliši

Od vremena je odvisnih kar precej odločitev v mojem vsakdanu. Vem, pretty bedno. Stvari v mojem življenju grejo pač nekako tako, če bo lep in sončen dan bom šla v službo s kolesom in tako okolju prišparala kak gram nevarnih izpušnih plinov, sebi pa kak liter božjastno dragega bencina.

Če bo za vikend deževalo, bom ostala doma in "malala" ter si tako prišparala praviloma drage vikende, ko ves tisti našparan bencin od sončnega tedna pokurim za prevetritev na nekaj tisoč metrih. Takrat me priznam, prav po slovensko okolje zelo malo briga. Jebiga, temu se reče odvisnost.

Tako nanese, da sem se zmožna cele ure in ure pogovarjati samo o vremenu. Ali bo nad Slovenj Gradcem šajba, se utegne nad Novim mestom utrgati oblak in zapolniti močvirnate bazene na pristajalnih površinah - jeah Rock otočec all the way. Ne vem zakaj nam še ni prišlo na misel, da bi organizirali Miss/ Mr. blatnih padalcev. We are soooooo slow.

Anyway. Vem, da so tokovi, ki nam prinašajo vreme včasih zelo muhasti in nepredvidljivi, zato niti nisem tako začuedena nad "salamonsko" rešitvijo vremenarjev na 24ur.com. Tole je njihova napoved za ta teden.



Vremenska napoved v sliki: dež, dež, in dež.

Vremenska napoved v besedi: v sredo in četrtek bo sončno in vroče.

Am, bam, pet podgan. Štiri miši, uh me piši, vija vaja ven. Sončno bo. Ne deževno bo. Eh, dopoldne bo sončno, popoldne pa bojo plohe. Matr, to vreme!!

Nebeško

Jej. Včerajšnji preklensko vroči dela prosti dan smo izkoristili za počitek svojih možganskih celic in odpeljali svoja pregreta telesca na Bovški veterc. Bilo je krasno. Kratki rokavi, kratke hlače in 4.000 metrov nadmorske višine. Malce smo se zajebavali, srečali stare prijatelje, spoznali nekaj novih ljudi, leteli na hrbtu in se preganjali po nebu, kot kakšni mladi gorski orliči. Bilo je nebeško! Žal ne obstaja nobena dokumentacija posneta na filmski trak, tako da bo malokdo verjel v našo vsesplošno superiornost na nebu in na zemlji :))

Jebiga, pravijo If it's not on tape, it didn't happen.

Prejšnji vikend smo v Novem mestu imeli tekmo v 4-wayu in nam je že po prvem skoku crknila neka reč na kameri, zaradi katere nismo mogli DL-jati posnetkov na računalnik, ampak samo na neko staro zaprašeno televizijo še iz Titotovih časov. No tekma je bila super, četudi smo tretje mesto zgrešili za 1 piko!!! OOuuu kakšna beda! Tale inflacija in nenormalne podražitve bencina so prizadele tudi nas reveže. Tako, da zdaj je en trening skok dražji še za ene 5 eur glede na lansko poletje. Evo, ne vem, če se je še katera reč tako podražala, kot padalski skoki. Še kruh ne!!!!No, ampak se nismo preveč sekirali, ker smo se res odlično odrezali, kljub ene petim kamera bustom*.

Enkrat je bil še celo ful žur, ko se nam je podrl exit iz avijona in smo leteli proti zemlji, kot kakšni štirje debilni čevapčiči in ob tem še uživali. Ja tudi, če zajebeš moraš uživat. Pika.


Večino teh rotacij smo sploh prvič izvajali v zraku in lejte kako fajn nam je uspelo. ;)


* kamera bust je, če ni na kameri vidno, da je ekipa naredila predviden tekmovalni lik.

Voham kisle kumarice v zraku

Sreda bi mogla bit vedno frej. Tko je!

Kaj pa ti poslušaš?

Opažam, da se zadnje čase precej čudno obnašam. Mogoče ima kaj posredi neredna prehrana, zanabiti, da sem rahlo neprespana ali pa enostavno popijem premalo kave. Še zmeri se grem namreč eno čudno "dieto" - eno kavo na dan. Dokaj neuspešno, ampak še zmeraj vztrajam. Pravzaprav sem si vzgojila nov fetiš, ki me je totalno obsedel. Ne vem, če je že tako abotno, da zaradi njega ne bi jedla in spala, ali da bi se mi odpovedali frendi in lastna familija. Sumim sicer, da ni daleč.

Stvar je v temu, da sem se rahlo obsesivno navezala na svoj gedžet. In na kaj se lahko ženska naveže, kar ni ultravibrator s tremi glavami, računalnik ali, boh ne daj TV, ki je pri meni pase prededen so ga sploh izumili.

Navezala na svojga fotiča. Kronično, abotno, nezdravo, imam neke vrste fotofilijo. Fotič je pravzaprav že mutiral v moje tretje oko in se zarasel na roko in en del mojega obraza. To pomeni, da skupaj spiva, jeva, delava, se voziva, skupaj opravljava osnovnga gospodinjska opravila in tudi smeti neseva skupaj ven. I know it's sick and it's gettin worse!!! Lahko bi me kdo prijavil na kakšno spletno oko za gedžete zaradi nehumanega - no, zlofotografskega zlorabljanja.

Ko pade mrak se začne maj mišn. Takrat se odenem se v črno (kakopak) in se podam v noč. novim dogodivščinam naproti. Stopim na okno in visoko iztegnem desnico, da bi poletela .. aja, to je bil superman. Upsi. Vseeno, ne vem če je to ravno normalno, no. Sicer nisem (še) razvila fetiša na slikanje čevljev mimoidočih, dasiravno me ob določenih primerkih prime, bi jih fotkala in objavila na spletni strani theugliestshoesontheworld.com. Da ljudje vidijo, kako to izgleda na nogah iz drugega zornega kota. Eni si enostavno ne znajo kupit stila.

Zadnjič sem ugotovila, da kandelabr pred našo bajto oddaja neko posebno svetlobo in sem ga potem ene par minut obsedeno fotkala. Tako sem bila zatopljena v svoje početje, da nisem opazila sosede, ki je stopala po ulici. Zalotila me je ravno v trenutku, ko sem se dokaj glasno navduševala nad nastalimi fotkami. Ne vem ali se mi samo zdi, ampak od takrat dalje se mi samo prisilno nasmehne in mi nameni poseben pogled "you weird notty filthy girl". Sumim, da pobriše ograjo za mano, če se je dotaknem. Kot, da sem kaj slabega naredila. Res ne vem kwa je narobe, če hoče met punca kakšno fotko mestne svetilke. Jo pač ma, ne? Eni ljudje mamo fotke kandelabrov, drugi pa majo nage babe. Jebiga. Vsi drugačni - vsi enakopravni, al kaj že?

No ta teden pa sem se najbolj navduševala nad avtoradii. Tkole igranje z lučkami lahko rodi prou zanimive risarije, ki jih lahko podtaknem kakšnemu zadetku za odkrivanje njegove psihe. Al pa, če se mi kdaj utegne zgoditi, da bom morala zaposliti kakšno osebo. Potem ji bom podtaknila eno od takšnih fotk in jo vprašala kaj vidi v njej. Ja tale stavek se mi je zapisal z veliko mero ironije. :D Mogoče bi si iz tega lahko kej prerokovala, tako kot kakšna stara teta bere usodo iz kavne usedline, ali pa Maruča iz kamnov ali pa Deni - Denijel Šmid iz kart. If they can do it, i can do it to. V kavnih usedlinah sem vedno videla samo žirafe in slone. Dejansko se počutim, kot da bi živela v živalskem vrtu!!

Kaj je Bush v resnici želel povedati?

Slovenia iz a pis of paradajz.

G.W. Bush




Slike spet spravljam v gibanje. Spet? Okej, malce sem še okrnela, tole ni ravno nešlampast primerek tovrstnega početja. A jebiga ga, sem se pa fino zabavala, ko sem ga delala in to je pomembno. Naslednji bo boljši, ablubm. A si kdo upa uganit, koliko cajta sem porabila za teh 18 sekund filmčka?

Stavek sem res malce iztgrala iz konteksta, ampak to je zdej tako nobel, da sem si tudi jaz dovolila. Zavoljo umetnosti, se ve. :)

Morebiti zna biti moja rochnica malce nečitljiva, zato prilagam še podnapise.
"Slowenia iz ... e he he ... en velik kos paradajza".

When beatuy speaks for itself

Orto bar V Kranju.

Edit: O. My. Internet. Beatuy?? Ofišli.. jaz imam disleksijo, če slučajno še kdo ni opazil. Seveda bi moralo pisati nekaj povsem drugega.

Pozor, baba za volanom!

I'm sliiiiiightly upset.

Danes sta me že dve kuri prav grdo izsilili, s tem da mi je ena kokoš ob tem, da se je iz pasu za zavijanje levo urivala na moj pas za naravnost, ob paničnem hupanju še kazala zelo, zelo skremžljen obraz - ne vem ali je bila jezna, ali pa je imela le hude travme iz otroštva. V pantomiminem jeziku sem jo zelo razločno vprašala ali je mentalno prizadeta ali je samo neumna. Odgovora žal nisem dobila, ker je ženšče nekaj metrov za tem varno in uspešno ustavila pred dovozom hiše. Še dobro, da je bila tako blizu doma, jaz si ne bi upala v takem stanju vozit naokrog. Ma sej jo zastopm, doma jo mož tepe, v službi ji šef teži, potem mora pa še med vožnjo razmišljat kako bo čim hitrej prišla domov, da nahrani tečne otroke. Božca.


Najprej razčistimo nekaj za vedno in za zmeraj, na veke vekov, enter in tako dalje:

• Če zavijamo levo, se v križišču postavimo čim bližje levemu robu smernega vozišča ali na prometni pas za zavijanje levo.


• Pri zavijanju desno, se postavimo čim bližje desnemu robu smernega vozišča ali na prometni pas za zavijanje desno.


• Pri vožnji naravnost, se postavimo čim bližje desnemu robu smernega vozišča ali na prometni pas za vožnjo naravnost.
  

A si je to tolk zajeban zapomnt??????

Seveda obstajajajo tudi objestni primerki moškega spola, ki niso vredni, da nosijo roza knjižico - take ponavadi nazivamo s posebno lepimi in izvirnimi nazivi, kot so Kreten, Idot, Pič Katimaterina, Datidecaurikverchodila, Najte Kokljabrcne, Mamicutin Akalašnik, Jebalatečačkalica, Kdotije Vozniškodal, Pederast ali zgolj s sočnim - Peder. Po mojih osebnih izkušnjah takšni osebki v večini primerov frajarijo, izzivajo svoje sposobnosti obvladovanja vozila in tako ogrožajo predvsem naša življenje, zato jih kot take imamo lahko le za zelo imbecilno človeško podvrsto. Ja, če imaš preveč želeja na laseh je večja verjetnost, da ti na njem spodrsne.

Ženske v proemtu pa so druga zgodba. Njihovo poznavanje cestno prometnih predpisov je na nivoju pravkar izleglega piščanca. Kadar imajo prednost lahko prej pričakuješ, da si bodo odgriznile roko in raztreščile vsaj dva avta, kot pa kakšen avto spustile pred sabo. Razvrščanje v križišču, pravilno nakazovanje smeri zavijanja (opažam, da so se v Ljubljani tega navadili tudi moški - torej kureci) in predvsem pravilna vožnja v krožišču pa jim je že španska vas. Kako bi se šele znajdle sredi Barcelone, nočem niti pomisliti.

Prav tako bi bilo zelo odlično, če bi iz prometa umaknili vse starejše letnike. Tako avtomobile, ki onesnažujejo okolje, kot senilna trupla, ki ne ločijo številke 9 in 5. Ne mi vozit 50, če je omejitev 90.

Mejdun.

Alcohol improves my balance ...

and imagination.

Še enkrat več se je izkazalo, da so sobote res preveč naporne za karkoli drugega, kot ždenje na postelji z lepo novo knjigico v roki. Največ kar sem naredila danes je, da sem šla DVAKRAT!! v štacuno, se konkretno nažrla pašte in se zicnla pred komp in delala take reči.




Mogoče bom presegla samo sebe šla zvečer na kak koncert. Kwa se mam jest fino.

PS: Vinoteka Ljubljanski Dvori rulz. Naročili smo buteljko vina zraven pa dobili še the whole package prigrizkov - 2x. Še bom šla ke. V Opera baru dobiš samo vrček za hlajenje, ki ga baj da vej, cabarnet suvinion niti ne rabi - razn, če ga pred odprtjem ne potegneš direkt iz kotla. Te kelnariji res nimajo pojma. :D

You know you're a skydiver when...

You try to convince the flight attendant on a commercial flight that you really! would be much more comfortable sitting on the floor.

Threesome fotk iz Slovenskih Konjic. Ko ne skačem mi je na letališču lahko izredno dolgčas in takrat za zabavo zasledujem padalce na pristankih. Borut se je odločil, da me bo malce presenetil in mi nepričakovano zapoziral ter mi tako malce popestril relativno neadrenalinski dan. Še dobro, da so se moji refleksi, v nasprotju s sicerajšno prakso, tokrat presenetljivo hitro odzvali, ker tole je bilo res too close.

Jebeš

Jebeš tak kapitalizem, kjer se štacune zapirajo ob 19.00 in jebeš tako demokracijo, kjer lahko izbiraš med Lolekom In Bolekom!

Danes ni moj dan. So bile zadnje besede, ki sem jih izrekla preden sem se vsedla v avto in ugotovila, da njegova mašina ni na isti valovni dolžini z njegovim štarterjem. Sem mar jasnovidna? Morda povem natančno tisto reč, ki vam leži na jeziku? Zgolj naključje ali pa bi res morala vsaj enkrat igrati loto? Ne, jest sem čarovnica.

Zakaj potem pridem do štacune v trenutku, ko mi pred nosom zaklepajo vrata? S temi modernimi vrati na senzor, pa je še toliko bolj zajeban. Bebavo stojim pred zaprtimi vrati trgovine in kremžim čelo ker se ta hudič ne odpre. Stopim korak nazaj, pa potem spet naprej, senzorju na vratih namenim butast pogled z veliko vprašanji in WeTeFeji, probam še z leve in z desne, vrata pa so še kar zaprta. Watdafak??? Moram se naučit začarat tole z vrati.

Špar ima vrata s tako naprednim senzorjem, da me sploh ne pofočka, ko grem mimo, Merkator pa ob 19.00 zapira svoja vrata za vse. Brez izjeme. Ja, jebeš tak kapitalizem, kjer se jim jebe za kupca!

Tudi Lolek in Bolek nista imela najbolj uspešnega dne v življenju. Pokazala sem jima fakiča in kaj je to načelnost.

Kul reklama za Hondo

Makes me wanna buy this new Honda Accord. :D



Tnx to: Teoo in Sv3der ter vsem ostalim, ki ste mi pridno pošiljali linke. :D Aj aprišiejtid.

I'm a creep, I'm a weirdo ...

what the hell am I doing here, I don't belong here. I don't care if it hurts.

"Dobra stran padalstva je da, če kakšno reč zajebeš, imaš do konca življenja čas, da jo popraviš."

Profesor

Besede mi je takorekoč pobral z jezika in res se ne bi mogla bolj strinjat z njim.

Moj 239 skokec po vrsti je bil eden boljših. V zraku je vse potekalo tako kot mora, vsak je naredil natančno tisto kar smo se zmenili, zelo pomemben eyecontact je bil končno prisoten, v luftu je bila prava mešanica potrebnih sestavin in voila ... to je to ... skok nam je res super uspel. Ponosni smo sami nase.


Edino kar malce pokvari razpoloženje je trd pristanek in posledično neskakanje in gledanje v luft.

Res je bedno, če ždiš na letališču in ne smeš skakt. Sicer sem se tolažila z dvema mrzlima pločevinkama polnjenima z laško brozgo pritisnjenima ob bolečo točko, a kaj ko od tajkunizacije dalje ne znajo več delat spodobnega piva.

PS: Zvočnike pa le dajte potiho!

Ne, to niso Niet.

Dvojno zanikanje. Minus in minus je plus. Niet so bli! Čeprav brez Primoža, so bili enostavno super.

Takole se je včeraj pred Križankami zabavalo moje kolo. Če dobro napnete oči morda utegnete uzreti tudi malega Hada, ki pleza na drevo za kakšno spodobno fotko iz ptičje perspektive. :D




Dan je bil zares fenomenalen. Več o tem priča dejstvo, da mi med koncem službe in začetkom koncerta sploh ni uspelo pridt domov in se našminkat, odišavit in te stvari, tako da sem spet lutalo po gradu, kot kakšna mala narkomanka. Ljudje so se me ogibali v velikem loku. No edino The BIG- se je pustil zvleči na pivo. Aplavz za pogum. :D

Zatem sem se prislinila na klopco k super didžejki in vztrajnemu joga_bike_masterju, ki sta me predstavila hordi simpatičnih štajercev in spet je teklo pivo v potokih. Hura za Staropramen! Staropramen rox (my world). Ko smo se med koncertom drli AAAAaaaaaAAAA aaa pa tako lep dan je bil, preveč lep za smmmmrrrt. AaaaaAAAaaa ... me je totalno zgrabila nostalgija in to v noge. (To je hudič, če te nostalgija zgrabi v noge. Ful boli, skor tako kot revma.) Pomislila sem, madonca, koliko cajta je že preteklo, ko sem prvič slišala za Niete in oh, marička, it was a loooong, looong time ago. Nimam sploh dost O-jev, tolk dolg nazaj je to blo.

In ne morm verjet, da se po tolikem času še vedno spomnim (skoraj) vsa besedila. My memory iz supagrejt! Dokaz, da vutra resnično ne škoduje dolgoročnemu spominu.

Ugotovitve dneva:
- Niet so bili začetniki emo subkulture.
- Emoti so začeli biti emoti zaradi problemov s kožo - aknami. Kako vem? - Vsi emoti majo akne. Jaz bi bila tudi depresed, če bi imela tolk sranja na faci.

Jutri pa še The Beat Flet in Elemental. Can't Wait!!
Pišuka. Še dobr, da pišem ta blog, ki je sicer ne tako zelo ažuriran vodič po mojih koncertih, ampak vsaj vem kdaj so me TBF-jevci nazadnje navdušili. Bilo je leta 2006. FAk, kwa gre cajt. In o fak, dons sem ta stavek ponovila že vsaj 44x. Res gre ta cajt, k da bi ga zastonj talal.

Tudi Jezus je vstal od mrtvih, zakaj ne bi še jaz?

In sem vstala ob človeku zelo nespodobni uri, taki da raje ne bomo govorili na glas. Se ne spodobi!

Odkar je namreč alfa samica zapustila gnezdo se mladiči spopadamo z dokaj nepotrebnimi gospodinjskimi opravili. Na primer, likanje je že eno izmed njih. Povsem nepotrebno. Razen, če 25% tvoje garderobe ne predstavljajo likanja zelo potrebne srajce in kikle.

Verjeli ali ne, dejansko nimam časa za likanje, razen par minut preden se je potrebno odpraviti v službo. Takrat napoči trenutek krute resnice in obupa. V moji omari vlada pomanjkanje primerne noše, ki ne bi strašila bližnjih in mimoidočih ljudi. Toda takrat je ponavadi itak že prepozno.

Ob likanju primernih kandidatk za kolesarsko-službene potegavščine sem tako prišla do zgodovinskosocialnofilozofsko (in kar je še teh reči) zelo pomembnega odkritja. Kdor si je zmislil suženjstvo je bil car! Ali je bil cesar?

Jaz bi nujno potrebovala vsaj enega sužnja. Tudi za likanje. Druge reči bi še lahko postorila sama. Na primer, obrisala krožnik in to. Poleg tega pa nas je zgodovina naučila, da je imetništvo sužnja veliko bolj fensi, kot imetništvo luksuznega avtomobila, ki danes res ni neka huda redkost. Poleg tega avti onesnažujejo okolje, slejvi pa ne (nujno)!

Buče, buče, buče, buče, buče, buče, buče, buče... in še enkrat buče

Waw. Končno ena sobota, ko sem lahko doma in ne rabim početi nič drugega, kot ždeti na postelji in brati knjige. Žretje pa gre z roko v roki z branjem in poležavanajem.

Pred kakšno uro me je sončni žarek, ki je skakal čez žaluzije v mojo sobo skušal prepričat, da naj se podam v mesto, vendar sem po sekundem premisleku ugotovila, da bi bilo to preveč naporno. To gre nakekako tako, kot če te prime da bi delal. Potem se usedi in počakaj, da te mine.

Tale maj je bil prav naporen in do prejšnjega tedna je kazalo, da bo samo še bolj. Najprej bi se morala udeležti službenega piknika (in vsi vemo, da so take reči sila naporne), potem pa bi se morala čila in zdrava, brez mačka, polna energije in padalske vneme prikazati na pripravah za uvod v letošnjo tekmovalno sezono. Ha. Ha. You wish. I wish! To ne gre. No, vremenu in določenim neusklajenim terminom se imam zahvaliti, da se lahko končno regeneriram, v miru prebavim pravkar pospravljeni zajtrk in listam zanimivo knjigo. Mogoče bom še gledala kakšno neumnost na tv, zvečer pa vsekakor nastopi trenutek za evroazijskisong. Ja, ne morm si pomagat, mene te neumnosti prav navdušujejo.

In ker je prvo pravilo, da evro(azia)songa ne smeš gledati sam, predvsem pa ne trezen , jutri zjutraj tudi ne bom povsem čila in zdrava. Knede?

Manjka samo še kak zamorc s pladnjem osvežilnih napitkov in pahljačo v roki. Pahljača bi bila samo za okras, ker je mal mrzlo.

ABSOLUTNO NAJHUDEJŠA NOVICA

RADIRKE NA SVOJI DOMENI.

ČEK DIZ OUT. WWW.RADIRKE.COM

Standing in the way of control

Po včerajšnjem overdoseu cukra, fušanja in oranžne polti, mi paše mal drrrmrra. Ja navsezgodi zjutri!!

Zakaj se zelena luč prižge šele, ko se že ustavim?

Bojda, blogerji največ pišejo o stvareh, ki nas jezijo, ki nam grejo na živce, ob katerih se nam dviguje žolč, o stvareh zaradi katerih bruhamo vulkane gneva, oziroma, o stvareh, ki nam preprosto grejo na KUARC*. There, I said the K word. In bojda jaz precej pogosto jamram, čeprav zadnje čase, moram priznati, nimam pretirano ogromne kvačke. Brez skrbi, to še ne pomeni, da mi absolutno nič ne leži na duši. Če bi se potrudila, bi lahko šla kar po abecedi, ali pa vsaj po samoglasnikih - za začetek. Roko na srce, nisem v prav izjemni kondiciji.

A - Antena. Radio, ki pokvari še tako dober komad. Radio, kjer ne znajo delat spodobnih jinglov. Primer poraznega jingla: Lepši ti je svet, ko prideš v Emonsko klet. Ewwww. Oh, ah trpim že samo, ko tole pišem. Težko bi opisala, kako izgleda moj obraz, ko se na njem hkrati pojavijo vsa možna čustva prezira, sovraštva, gnsua, jeze in studa vsakič, ko slišim to reklamo. Vsekakor se zaradi kremženja postaram za vsaj ene 10 let!

E - Evrosong. Sicer mi je ta parada kiča všeč, vendar pa ne prenesem letošnje izbire slovenskega televoutinga. Za Rebeko se govori, da sicer ni najboljša pevka, je pa vsaj najlepša na letošnjem tekmovanja. Ekskjuzzzz meee? Še tisti skandinavski metalci zgledajo manj kobilasti, kot naša Rebeka. Predvidevam, da so naši evrosong komentatorji iz Beograda napačno prevedli kakšen komentar v stilu: Nije lepa, al je glupa. :D

I - internetni ponudniki. T2, če smo bolj natančni. Ne maram, da mi njihovi akviziterji kvarijo popoldanski počitek. Ne maram, ker so preveč prijazni in ustrežljivi, sploh pa so preveč pametni in težki in ne razujemo, da sem pravkar prišla domov in se mi res ne da stat na vratih in poslušat enga lolota, kako mi razlaga o tem, da nujno nujno potrebujem optični kabel in kako je moj dosedanji bednobeden.

O - je črka v besedi prOOOOOOOOOmet. Zakaj se vednoooooo takooooo zelooooo vleče?? In kdaj mislijo že skooooopat tisto luknjoooo čez šentviški hrib?? Jebela, še ruski zaporniki so hitreje skopali cesto čez Vršič, pa so imeli takrat na voljo samo kramp in lopate, pa še tiste težke kugle so jim verjetno okoli nog bingljale.

U - uslužbenke. V našem lokalnem Interšparu so cepljene proti hitrosti ali pa imajo lenoritis. Kadar želim kupiti kruh jih moram prav povleči izza kakšne police z izdelki, kjer se včasih prav uspešno skrivajo. Tista peroksidno blond z nekajmesečnim črnim narastkom na blagajni pa potrebuje nekaj stoletij, da peljejo tri izdelke čez jebeni laserski čitalec. Ko končno prideš na vrsto pa boh ne daj, da plačaš z denarjem, ker ni variante, da bo imela "drobiž" za nazaj.

Evo, naslednjič obdelamo šumnike.

*Tokrat ne bomo preklinjal kle.