Tegobovanje

Pozor, pozor!!!

Izgubile so se barve. Iščem bolj poslovne barve za svojo spletno stran!

Če dišijo po pisarniškem papriju, uničevalcu dokumentov in po aparatu za plastificiranje, toliko bolje.

Kdor jih najde, naj jih obesi tukaj spodaj.

Hvala.

Računalniška ne-pismenost (ali spet Kamen leta!)

Odkar imam novo službo in odkar sem hkrati tudi zaposlena - ja, dejansko sem zaposlena - aleluja! In to pomeni, da sem dejansko sedaj redno zaposlena oseba. Pri mojih letih? Kdo bi si mislu. Moja mati je bila prepričana, da tega živa ne bo doživela. Verjetno bom sicer sedaj plačevala davke državi, če ne drugega, pa jih bo moj delodajalec, zaposlena kot - nimam več nekega mutnega statusa, mi delodajalec plačuje zdravstveno, zaposlena tako, da mi teče delovna doba in da grem lahko natanko čez 39 let, 11 mesecev in 23 dni v pokoj - haha. Vem, sliši se neverjetno, ampak to ni neka prvoaprilska šala, dasiravno smo ravno na ta pomenljivi dan podali križce na neko polco in člene, kjer je zapisano, da jaz, ta in ta, s tem in tem emšom izročim svojo dušo in telo v tlako bogatemu oblastniku, pa še to se bo tri mesece lahko odločal al sm mu ušeč al ne. Ja, tko gre to.

Enivejs, se opravičjuem za tak dolg intro, ampak res še sama ne morem verjet in je fino, če še tko ene 5x napišen in se še ene 3x uščipnem, da se prepričam, da je vse to res. Če ni slučajno Hopla! ;)

Baj da vej, ste opazili, da sedaj mnogo manj časa prebijem on-line. Yeah. ;))

Skratka odkar imam novo službo, v naši pisarni/dnevni sobi poslušamo radio. RADIO!!

Naj omenim, da radia v RL sploh ne poslušam, razen izjemoma med vožnjo poslušam ekskluzivno Radio Študent, pa še to samo če kje založim svoj jabolčni nosilec kvalitetne muske ali pa se mi ne da brskat po nepreglednem naboru CD-jev. Posledično imam zaradi tega razvito zelo nizko stopnjo odobravanja in prenašanja muske - saj ne morem verjeti, da sem to napisala - tipa "izpekla bom jaja od Jana" ali Tošeja Proeskija (al kuko se že to napiš). Povrhu vsega pa sta tedva kerlca zelo zaželjena na slovenskih megaherčnih valovih in jih zavrtijo vsaj 5x na uro!!! Aaaa, pain in my eyes!!! Še bolj pa mi grejo na moški spolni organ voditelji čvekači, ki čvekajo base kar nekaj v tri dni, kot da bi govorili sami sebi, ne pa neki množici poslušalcev in so tako še bolj nadležni kot mravlje na prvem spomladanskem pikniku.

No, sem in tja se tudi najde kak biser na radiu tipa radia Veseljak - izjema, ki potrjuje pravilo - najbolj pri srcu mi je trenutno oddaja Boljšak, kjer poslušalci prodajajo in kupujejo stvari.

Tako kliče na radio teta, ki se je odločila, da se ji doma ne bo več nabirala nepotrebna navlaka, katera itak služi le kopičenju prašnih delcev. Tako se opogumi in globokemu moškemu glasu, ki prihaja iz njenih zvočnikov pove, da bi rada za male pare prodala računalnik. Ampak res za male pare, ker je že star. Pa jo glas iz zvočnika pobara, če ta računalnik vsebuje kakšno mehko/trdo programovje, kable mogoče, kakšnega glodalca?

Teta odgovori: Da, zraven prodam tudi en ram.

En ram?! A samo en? Smehi!!!!

Službene obveznosti pa to

Danes dobim mail s spodnjo vsebino. Tisti, ki me poznate, boste vedeli zakaj je smešen, tisti, ki me ne, si pa lahko vsaj mislite. Podrobnosti bodo zaradi višjih interesov izpuščene, bistvo pa je tako ali tako jasno. Kakršna koli podobnost z vašim souvpadajočim dogodkom je zgolj naključna.

Pozdravljena,

Ta teden v petek 23. 11. bla bla bla bla ...
Program dogodka:
- ob 16:00 bla bla bla neki neki neki z degustacijo vin;
- ob 18:00 bla bla bla bla odhod na Festival vin;
- ob 21:00 zaključek bla bla bla žurirati naprej ... neobvezno ... bla bla bla bla

Udeležba dogodka je zate OBVEZNA.

Em ... ja, kot da bi se jaz, samooklicana sommelierka, branila takih obveznosti, or what. Poleg tega pa vsekakor ne bi zaudila tako odlične priložnosti, da si po dolgem času spet delam malo emo sramote. Očitno me še ne poznajo dovolj.

Evil smile in mezinec ... bwahahahahaha.

Sponsors wanted!

Sirijsli!

Zanima me ali ima kdo zame dostojno plačan job.
Znam mnogotere stvari, obvladam jih tudi kar nekaj, najbolje pa pašem v direktorski stolček.

Seveda pa sem lahko tudi vaša osebna asistentka in nakupovalka, po želji se lahko hitro prelevim v talentirano oblikovalko in vam spremenim vašo bedno internetno stran v nekaj neprimerno bolj gledljivega ali predelam vaš obupen osebni stajling. Za primerno plačilo pa vam lahko tudi lupim pomaranče in po potrebi celo prežvečim krhlje. Z notranjo lupino vred.

Moj edini pogoj, poleg primerne plače, je le službeni avto s polnim tankom in internetna povezava. Lahko pa delam tudi doma, v tem primeru ne potrebujem ne interneta ne avta.

Resne ponudbe sprejemam na mail.

"Šef, jest sem lačna!!!"

oz. problemi s prehranjevanjem izven domačega gnezda.

Že nekaj časa ugotavljam, da je eden največjih problemov med zaposlenimi ljudmi (kamor že nekaj časa spadam tudi sama) prehranjevanje med delovnim časom. Čeprav imam na razpolago mini kuhinjo in šporhet se raje odpravim na pašo in kratek sprehod izven pisarne.

Pogosto se mi postavlja vprašanje, zakaj se ljudje med malico pogovarjamo samo o tem, kje se dobro je. Nisem ravno prepričana ali je to zato, ker hodim na "kosilo" z ljudmi s katerimi nimam nič skupnega razen to, da si delimo mizo ali pa je to zato, ker tega pogovora nikoli ne more biti konec. Dobrih gostiln, kjer ti kratkem času postrežejo s toplim obrokom, žal v centru Ljubljane ni! Res je tudi, da grem na pravo kosilo bolj poredko, ker nisem navajena, da se ob 12h nažrem kot darfurec, ki prvič v življenju vidi pravo hrano namesto redkvic in čebulic. Poleg tega pa moja pisarna še vedno ne premore kavča, kjer bi lahko po kosilu prijetno zadremala, še manj spodobne kopalnice, kjer bi se lahko po lepotnem spancu osvežila.

Trenutno je med okoliškimi gostilnami na prvem mestu najbolj ogabnih Skriti kot v podzemlju podhoda Ajdoviščina, ki se mi resnično gnusi. Juck. Breh. Fuj. Trikrat na teden so ponudili nek segedinov frikase. Mislm, WTF??!! Lepo prosim, segedinov frikase!! Kaj hudiča je narobe s temi ljudmi?? Že segedin mi ne diši ravno preveč, beseda frikase pa mi predstavlja le hitro bližnjico do WC-ja. Pri njih je res edina stvar, ki si zasluži naziv "hrana" motovilec. Njihov solatni bar je, za razliko od ostalih gostinskih pokvek, vsaj založen z okusno zelenjavo (o moj bog, ne morem verjet, da je to prišlo izpod moje tipkovnice). No, motovilec je edina stvar, ki jim dviguje rejtinge pri meni. Toda to žal ni dovolj. Sem mesojeda žival na vrhu prehranjevalne lestvice in spodobi se, da dobim na krožnik kak kos druge živali, ki je imela prej 4 noge! No menza v Lovski zvezi je že kar nek približek mojim potrebam.

Drugi problem mi predstavljajo hladni obroki, kot so že narejene solatke in sendviči. Ker pri sosedu razumejo našo potrebo po hitrem, a zdravem življenju, so pripravili pester izbor že narejenih solatk. Vse lepo in prav, le če jih, za vraga, ne bi položili v isti hladilnik zraven mnogoterih bogato obloženih sendvičev. Resnici na ljubo, kdo je sploh zmožen ob pogledu na pusto solatko in slasten sendvič izbrati zelje s tuno??? TO JE RETORIČNO VPRAŠANJE, ker vem da ste tam zunaj psihopatski vegetarjanci*, ki očitno tako sovražite rastline, da jih morate vse požreti!! No jaz ne! Sem preveč labilna, a vseeno miroljubna oseba in ob tej pripravljeni solati se mi enostavno ne cedijo sline, med tem ko bi lahko od slastnih sendvičev živela vsak dan, čeprav to verjetno ni ravno najbolj povšeči mojemu prehranjevalnemu sistemu. Prišel je čas, da potegnem črto in se v trgovini enostavno ognem hladilniku s sendviči in solatkami in se raje besno zapodim med stiliporaste riževe izdelke, jogurte in banane [najbolj kisel obraz]. Bomo videli koliko časa bom vztrajala.

Upam, da se mi v prehranjevalni agoniji kmalu ponudi kakšna zanimiva alternativna rešitev.

Se nadaljuje….

____________________________
Edit: do sedaj sem vase zbasala eno banano in Dukatov Yogsi "obrk u boci". Lažejo, to ni noben obrok u boci, to je en pljunec jogurta. Jaz sem še zmeri lačna.


* ne vem zakaj se mi ob tej besedi v mislih vedno prikaže slika gospodične, ki se baše z Vegeto. A sol ni dovolj v redu?

Kaj je hujše, kot...

...na lep sončen dan igrati vlogo zamiznega okrasja v prazni pisarni???

Idej, kako si popestriti ponedeljkovo brezdelje je ogromno. Not really! Zaenkrat ostajam pri tipično pisarniških bolanostih:
- fotokopiranje riti;
- trenirati golf udarce na sejni mizi;
- poživeti delovno okolje z uporabo post-it listkov namesto "tapet";
- telefonično nadlegovanje tistih, ki se ta trenutek brezskrbno pojajo po zasneženih strminah;
- pogovarjanje z rastlinami ali klepet s pisarniškim psihoterapevtom namočenim v formaldehit;
- nadlegovanje poslovnih partnerjev z obscenimi faxi in maili;
- šiljenje svinčnikov;
- metanje "vodnih bombic" na mimoidoče;
- izmišljanje novih palindromov in besednih magičnih kvadratov;



Matematična verjetnost, da bom na koncu crknila od dolgčasa je ogromna, kajti pravijo, da sitna muha nikoli dolgo ne živi.

Rabiš novo službo?

Na Tajskem.
Potem pozorno preberi tole.

Jest in moj šef

Jutri morm eno uro prej v službo! Grozn!

Ena o eksperimentu z velik linki

V zadnjem tednu sem se lotila enega zanimivega eksperimenta. Ljudje, ki me bolje poznajo vedo povedati, da imam ogromno problemov. Tudi bralec ali bognedaj dva, ki bi utegnil redno spremlja moj blog ve, da me pestijo razne čudne bolezni, skorajšne aretacije, iztrebki in leteča crkovina in preklinjam tudi že prav neprimerno veliko. Sedaj pa me je zadela še ta štorija s kavo. Smešno je, da jo imam ravno kak liter pred sabo med tem, ko tole kracljam v računalnik. Vem, da vam ni smešno. Men je. Ker vem kaj se bo zgodilo nekje v trenutku, ko bom končala s tem mizernim postom.

Torej back to eksperiment.
Zadnjič enkrat se po doooolgem, dolgem času spet odpravim na neko nadvse fensi priložnost na klopco pri Križankah. Ker je bila jako pomembna prilika, v ta namen opustim svoj narkoimidž, nadenem nekaj barvic na oči, na ustne pač ne - bljak, oblečem krinoline, podkikle, nadkikle, čezkikle, steznike in te nobel reči. Skratka, upedenam se u nulo, kot temu rečejo fine dame iz Ljubljane. Ne vem sicer zakaj bi se kdo pedenal ravno v nulo – človek bi prej rekel, da potem izgledaš kot kak vagabund, revež, niče, nula. In zakaj bi potemtakem sploh kdo rad bil nula?? Bemu, spet preveč vprašanj za mojo malo bučo.
Tako našemljena se potem sprehajam po Ljubljani in se mi začnejo dogajati razne bizarnosti – vinjeni ošmekani štajerci me fehtajo čage; policaji me za razliko od drugih priličnih srečanj ne grozijo z uziji, ampak me poimenujejo z »gospodična« in se mi še nasmehnejo zraven, pridržijo vrata – in o moj bog!!!

Now that was just kripi!!! What the hell is going on???!!!
Resnično sem mislila, da je to fora, da me bojo vsak čas uklenil in prebral pravice ali pa, da bo vsak čas iz grmovja skočil tip z mikrofonom in zatulil, srprajz, skrita kamera or something. Čakam. But nooo, nič od tega!!! Weird. Weird. Weird.

Pridem domov, se vržem v posteljo in tuhtam *tuht* *tuht * *tuht* kaj bi to lahko bilo. Sem tako tuhtala, da nisem mogla zaspati in še glava me je začela prav grozno boleti, nisem pa prepričana ali je bilo to od alkohola ali od tuhtanja. Kakorkoli, odločim se za manjši eksperiment.
Naslednji dan grem ven na sprehod in do trgovine. Oblečem iste, ne več tako pražnje cunje, nadenem whore on crack imidž brez mejkapa in prvi rezultati eksperimenta so že vidni. Ne, da me noben znanec niti pozdraviti ni hotel, ljudstvo je dobesedno bežalo stran od mene, kot da bi jim pretila kakšna naravna katastrova (no ja, resda je vse na meni naravno in res izgleda katastrofalno). Sem se že spraševala, če sem še slučajno zapela zraven,to bi bilo šele hudo. Ker tako očitnega zgražanja mamc z zelenjavo v roki pa še ne. Verjetno so si mislile, kako si sploh upam taka v trgovino. In kako prav so imele!!!

Naslednji dan se namejkapiram in nadenem trenerko. Dogodki si sledijo nekako tako:

- Sosed, ki me v življenju še ni pozdravil, kaj šele pogledal v oči, mi je entuziastično rekel »o kam pa kam soseda« (??!! WTF)
- Neznani "sošolci" me ustavljajo na cesti in mi čestitajo za izpite in neke čudne dosežke za katere dvomim, da so sploh moji! Naj jim bo!
- Neznanec me prosi, naj mu spustim ventilčke na avtomobilskih gumah. In on bi jih tudi meni. Nisem ziher, da ni bil to kak čudn pick up line. Rahlo sicer dvomim v slednje, ker je bilo to ob 9h zjutri in takrat se s svetom ukvarja moja jutranje simpatično nasikana osebnost.
- V službi se mi šefe sam ponuja, da mi skuha kavo (dasiravno že dva dni na ves glas razglašam, da ne pijem več kave – bi mogla še dodati »v službi«)
- Na ulici mi taksisti – ti so šele smešni - razlagajo, da so ostali brez bencina. Prijazno predlagam, naj pokliče koga, ki premore kanglico in kak drobiž za bencin;
- Posledice so vidne tudi na blogih - na centrifugalni lestvici priljubljenosti in bložne blaženosti sem namreč prilezla na The lestvico med »moji dragi sočudaki«. In to je olala čast. Ne vem, če razumete, ampak to je skoraj tako, kot če bi vernika posvetili v kak malteški viteški red. ;) Blodnja pa mi je namenila celo komentar s štirimi besedami! Now that's something, aaa?! ;)
- Dobri Štajerc s Ptuja (brez zvezdice) mi je ob nakupu malce večje količine teranovga likerja podari 2 zastonjski buteljčici. No.. wait. Takrat sem bila spet na starem narkoimidžu in še v pižami povrh vsega. Za to se imam zahvaliti izključno njegovi dobri štajerski duši.
- Roža v moji pisarni je čudežno ozelenela in vzklil je tudi novi poganjek. To se mora deklarirat kot čudež!! To je tako drugačno, kot ponavadi, ko vse crkne po nekaj dnevih mojega sobivanja z lončnicami v istem prostoru, sploh če jim moram namenjati še neko negovanje in skrb.
- Norci me imajo za Svetilnik na razburkanem morju (da me imajo tudi za kravo, bomo zamolčali… pssst). Končno se je moja Betty-lama osebnost začela razvijati.
- In za konec, po kavi mi zaenkrat še ni slabo. Ijes, še je upanje za naju.

In zaključek tega mojega famoznega eksperimenta. Ne vem, ali naj na temu mestu naredim reklamo kozmetični linij ali ne, pa kurc, nočem bit druga Red Sonja. Predvsem, ker nobena kopija ne more prekositi originala. Še manj, pa če je to slovenska kopija. Skratka plod mojega raziskovanja je estetski in sociološki. Narkoimidž ni več nobel, dekleta (in fantje) make up je kul, uporabljajte ga!
In če mislite, da ga ne potrebujete – lepota je minljiva.

Čestitam, dragi bralec/draga bralka, uspešno si se prebil/a čez mordor nebuloz. Še enkrat čestitam!! Naslednjič dobiš medaljo.

PS. Vsega je kriva kava!!