Black Betty goes VERY Black

Danes bo v ljubljanskem kloštru daroval mašo sam Antikrist*.
Mi ta črni bomo tam.

Posebej za Krtka pa objavljam še ostale bonbončke.
En bombonček
Dva bombončka
Tri bombončki
Štiri bombončki
Pet bombončki

Pa ne vse naenkrat, da ne boš fasal sladkorne. ;)


Ne, tokrat za spremembo ne govorim o sebi.

If you can't beat them, eat them!

Opažam, da zadnje čase precej postam. Nekje sem zasledila, da moraš postat takrat, ko imaš kaj za povedat. No, to v mojem primeru skorajda ni mogoče. Jaz imam skooooz kaj za povedat. A lot! And by a lot I mean a looooooooooooooot! Lahko ste veseli, da ne postam vsakih petnajst minut. Tokrat si bom celo naredila uslugo in bom bolj kratka.

Danes sem šla malce bolj zgodaj iz službe, ker sem imela ob 18h baletne. Pogosto delam ravno do 17.55 ure in sem že ene parkrat zamudila, zaradi česar bi bil vsakdo jezen. Za čeri on d top, pa sem zadnjič manjkala, ker sem morala ohranjati pristne sestrske stike s školjko ter s ploščicami v kopalnici. Jebelacesta, sem neresna! Tako sem imela čas, da se ustavim v rodni hiši, kjer me je v škatli, ki oddaje mikrovalove, čakalo malo presenečenje.

Tenstan krumpir (which i like) in pohan pšanc (which i like too).

Se tudi vam zdi, da je s to sliko nekaj narobe???

Med ubadanjem pri katerem bedru naj sprožim postopek prehranjevanja se mi je zazdelo, da
a) nekdo misli, da vsekakor potrebujem vsaj še dve nogi. Klinc, ena je dovolj, ne vem kaj naj počnem s tretjo.
b) da me je potrebno malce na silo porediti. Sama sicer ne bi imela nič proti, če se mi okoli seskov nabere kak centimeter sala (umetne joške so ipak predrage), toda pred kopalno sezono si pa res ne smem vzgojiti mišelinke okoli pasu.
c) je kosilo pripravljeno za mojo namišljeno zlobno dvojčico. A ta teorija pade, ker se namišljene osebe najverjetneje prehranjujejo z namišljeno hrano.
d) neka dobra duša meni, da ne znam več kuhat in mi je pripravila kosilo za cel teden. Boga Betty je verjetno imela lobotomijo in je pozabila kako se ocvrejo jajca.

Karkoli že, spet se neki kurčim. A bilo je delišes in pojedla sem približno eno polovico tega.

Moj novi moto: If you can't beat them, eat them!

It's cartoon time!

Ura je 12.24. V pisarni imamo ravno inventuro in pregledujemo trenutno stanje domačih živali, ki so se zatekle v naše osamljene pisarniške kote. Med odmori pa se za sprostitev od napronega delavnika obmetavamo z dolgčasom. Grejt, ne?!

Kakorkoli že. Hotela sem povedati, da je ura 12.24 (ok, zdaj je že 12.28) in čas je za RISANKEEEEEEEEEE!! Saj vem. It was about time!!

[dramatični premor]
[pet minut propagandnih sporočil tune Calvo]
[dve minuti propagandnih sporočil za vložke s krilci]
[ena minuta propagandnih sporočil za ščitnike perila] - whateva!
[še en dramatičen premor, ki nam gre že pošteno na notranja prebavila]

Tokrat ekskluzivno na Kamen v glavo predstavljamo najbolj kjut... ow, I'll just cut the crap!

Tle mate... Boyscouta!

Softičem, pussyjem, nekrofilom in otrokom z vedenjskimi motnjami ogled odsvetujem!!

Uuuu, skoraj bi pozabila omeniti jako pomembno novico. Kolega, tisti s katerim si deliva skret in skret papir, je prišel na višjo razvojno stopnjo!! O RLY??!! Sedaj na obešalnik za skret papir poleg prazne WC rolce natakne tudi novo WC rolco! Just splendit!! Temu se ravnokar vsa pisarna raduje in odpira šampanjce ter entuziastično piše nomanacijo za Nobelovo nagrado. Čakamo samo še na ognjemet.

Zanimiva SMS sporočila

...kot naprimer:

Hit me poklic, ce bi ob 16ih mela cas za 2 ure in ces zasluzit 30 EUR!

...dobivam izključno takrat, ko doma pozabim telefon in delam do 17h. No, kot kaže ne bom nikoli zadela na lotu.

Kamen leta #7

Pogosto mislimo eno, rečemo pa drugo. Še posebej, če smo malce zmedeni. Kneda? Nič hudega. Imamo vsaj nov post za rubriko kamen leta.

"Ko pušim, ne kadim."

Anonimni zadetek

I would so like to have these

Abusive Stamps.

Zakaj? Včasih me moj oh, so damn well paid job spravi ob živce. Včasih!!

(Tale odstavek je za šefa, če to slučajno bere!!!)
Zavedam se, da ni kriv job, ampak sem kriva sama (ja hrbtenico mi baje krivi v levo oziroma v desno, odvisno kako piha veter). Ampak, ko si besen, more biti kriv nekdo drug, knede. Ne predstavljam si, da bi popizdila zaradi kupa sranja, ki se nabira cel teden in potem ob sovpadu kakšnega PMSja bruhne ven, in rekla "Oh, it's just me."

No way.

Šolski primer #1: V pisarni sem edina oseba ženskega spola in mi gre blazno na nek moški ud, da deci ne znajo zamenjati jebenga skret papirja!! Pogosto se na WCju, s prazno WC rolco v roki sprašujem, ali nimajo mogoče moji predragi sodelavci prizadet kakšen vitalen del možganov, ki jim pove kako se zamenja jebeni skret papir!!! Resno, skrbi me za njih.


Šolski primer #2: Kot sem že rekla, v pisarni sem edina ženska, torej edina, ki zna uporabljati možgansko opno še za kaj drugega, - hm, ta trenutek sem pomislila, da me imajo ravno zaradi tega - kot naprimer uporaba računalnika in njega programov. Saj razumem, Word včasih dela stvari po svoje, zato je tukaj SuperBetty, da reši zadevo. Fax mašina, oh ta jako zajebana novodobna napravica, ki jo je človek izumil za pošiljanja e-mailov. Neverjetno, a resnično, nekateri mi pošiljajo maile kar po faxu. Da, najprej jih sprintajo, nato mi jih pošljejo po faksu! Oh ja, da ne pozabim mislim, da sem edina, ki sem usposobljena za uporabo funkcije "ctrl + F" za iskanje vsebine po daljših tekstih. Da drgih bližnjic, funkcij, opravil niti ne omenjam - to je že advance stopnja. Drugi, kljub mojemu neverjetno potrpežljivemu prizadevanju, še niso osvojili te funkcije. No, se bom pač morala sprijazniti, da računalništva ne bom nikoli učila.

Aja, vmes seveda opravljam tudi svoje delo, ki ga ni malo!

Enostavno se mi misel, da bi kakšen tak štempl pripopala komu na čelo, zdi zabavna in me na nek bizaren način pomirja. Drugim pa daš vedeti, kaj si resnično misliš.

Jap, včasih sem malček agresivna.

Via: DDDDDDDDD

Še ena blogerska

Nekdo je pred kratkim izjavil*, da so blogi kot punk. No, s tem se nekako ne morem strinjati. Vsaj meni se zdi, da so prej kot en čizi popiš Britney Spears, ki samo čakajo, kdaj se jim bo dokončno odfukalo.


*I have trully no idea who!

I survived Blogres

Najpomembnejša ugotovitev včerajšnjega večera: Bila sem edina brez fotoaparata. Sem imela pa mikrofon s pravim ježem, ki ga sedaj nimam več. Poštenega najditelja naproščam, če mi ga lahko vrne. Splača se!

Tipke so mace preglasne, da bi človek napisal lahko kaj več o svojih vtistih in bizarkah, ki jih je bilo veliko! Grem rajši še mal spat.

O what a surprise! Kindersurprise? No,a Centrisurprise!

Ta baba se pa res sam kurči.

Dabljutief!!!!!!??????

Omajfakingad!

No, bomo videli koliko časa bo tole zdržalo.

Me zanima, kdaj bomo začeli hodit v Nakupovalni center Janeza Janše, prej bolj poznanega pod imenom Merkator in kdaj bo Kinoteka dobila ime po kakšnemu iz familije Jambrek.

Četrtkov izobraževalni dokumentarec

Vsak šport je lahko nevaren, še posebej, če si zelo štorast. Neverjetno, toda bojda naj bi bil najbolj nevaren šport prav pojanje za žogo. No, tam je vsaj največ poškodb, kar je povsem razumljivo, saj fuzbal igra največ ljudi na svetu. Malce driblaš, pa ti ode koleno, ne?

Recimo padalstvo sploh ni nevaren šport, čeprav bi se morebiti naključnemu bralcu to zdel en slab nonsence. Konec koncev, kaj se ti pa lahko v luftu zgodi?? Da bi padel na kakšno letalno napravo je skoraj nemogoče, saj zračni prostor nadzorujejo natančni kontrolorji zraka, ki so žal slabo plačani - mogoče bi me morala skrbeti njihova slaba plača, če je to premosorazmerno z njihovo vestnostjo pri delu. Tako se nesreče v povezavi z padalstvom dogajajo največkrat na poti na letališče oz. nazaj grede. Tole, recimo, je bil en tak šolski primer.

No, pri kitenju sem imela probleme samo z bolečinami v hrbu, pa še to le naslednji dan. Na vodo mi še ni znesl pridt, ampak če stvar vedno izgleda vsaj približno tako zabavno, kot v temle filmčku, bi se morda splačalo vsaj probati. Kajne?

Vikend modrovanja

Kruhovi materi Ljubljana diši po sladkem, meni pa je danes dišala po pasulju. Na prehodu za pešce sem vohala tudi neko zmes kanalizacijskih plinov, čisto možno pa je da je ta vonj vel od gospe, ki je stala poleg. Vse to mi sicer zbuja dvom in mislim, da gre samo za čudne privohe, ki so posledica sobotnega mačka, ki mi ga do takrat še ni uspelo povsem pozdraviti. Se pa trudim. Močno. Močno. Močno. Rupurute žrem tako za zajtrk, malico, kosilo in večerjo.

Kako močno se zares trudim, lahko tudi vidite na ekskluzivnem posnetku informativno-izobraževalnega portala, ki je nastal, ko me je Centra na brutalen način spravila v javnost, dasiravno sem še kakšno uro pred tem objemala, tisti trenutek najboljšo prijateljico, WC školjko in si domišljala, da imam bulimijo. Mislim, da mi je kar dobro uspelo zakriti podočnjake, ki jih je pustilo petkovo nebrzdano nalivanj s pestrim naborom šampanjcev, ki jih je s seboj darežljivo privlekla Osamljena Jahačica (baja da vej, vse najboljše luba!), nekaj pa smo jih naropali od naključnih mimoidočih. Žal, naslednji dan želodec ni sprejemal nič drugega kot prijetno, v banji ohlajeno, Laško. Če dobro pomislim, to sploh ni tako slabo. V bistvu to ni slabo sploh!!! Sicer pa prastara modrost pravi, da se klin s klinom zbija. Prava tako pa sem prišla do neke nove-stare modrosti, ki sem jo ponovno odkrila, in sicer da pijan postaneš šele potem, ko nehaš piti, do takrat si pač trezen. In pa še ena, po vsakem konkretnem pitju je pametno vase spravit burek (ali dva). Naslednje jutro bo mnogo bolj prijetno in tudi želodec bo znal to hvaležno pokazati s svojim mirovanjem. Ah, danes sem tako polna modrosti, da me ljudje okoli sebe že imajo za genija. Ko bi bila le prej tako prekleto pametna in razsodna.

Ah, itak se samo enkrat živi in kot pravi že znana Bičskvitova modrost: Preveč je ravno prav! In jaz to s svojimi eksperimenti samo potrjujem.

Danes pozno popoldne pa sem končno odkrila še resnični vrelec moje trenutne modro turkizno plave modrosti in vir nenavadne bolečine v čeljusti! Ne, ni zaradi neprestanega govorjenja, kot bi zmotno mislil pozoren bralec. V resnici je bistveno huje!! Če bi bila malo kolerika, bi stvar označila že kot življensko nevarnost. Moj modrostni zob v spodnji desni čeljusti se je odločil, da bo z neznosnimi porodnimi krči privrel na plano k svojim bratom. Vrh leden gore že gleda ven. O wrongy. Wrongy. Wrong!

PS: Ugotavljam, da me migetajoča kamera mnogo bolj ljubi kot zamrznjena slika iz fotoaparata. JAKA z velikim J, A, K in A je to pametno utemeljil s tem, da me definira dinamika, ki pa na fotografiji očitno ne pride do izraza. Po moje sem bila v prejšnjem življenju feder.

Grad Kamen

Jap. Čisto zares obstaja.

[zvok famfar]"Tam-taratam-tataaaaaaaaaaam"

Barve grba sicer niso tako zelo stajliš, niti se ne podajo mojemu imidžu, toda podarjenemu konju se ne gleda v zobe, prav tako ne podarjenemu gradu. Malce je še v ruševinah, ampak - pozor - ima skriti prehoooood! And that's something !

Domnevam, da je avtor grba polpismen ali pa ima veliko smisla za humor, ne vem kdo bi pri zdravi pameti napisal na moj grad "Grob Kamen". Napisala sem "pri zdravi pamet" !!!

My favourite thing

Pred kratkim je po bložnem vezju potekala verižna akcija »mojih 5 predmetov«. Ljudje so množično limali na splet svoje slike Macov in drugih gedžetov, od katerih se ne morejo ločiti niti, ko ležejo k svojemu partnerju. Po svoje jih razumem. Sama nimam Maca, ker preferiram drugo mašino in potem sem bila seveda v hudi dilemi - what to put on. No, pa tudi ničesar drugega nisem našla, za kar bi lahko širnemu internetnemu občestvu razlagala »lejte, ne morm žvet brez tega«.

Toda danes je drugače. Po enournem maratonskem zrenju v TV, natančneje v nacionalkin program (ja neverjetno, pogledala sem skoraj cel dnevnik – what the hell was I thinking, not much I guess) in poslušanju debilnosti naših glavnih akterjev na RTV SLO, me je močno pognalo. Takrat se mi je razblinilo katera je tista materialna reč brez katere resnično ne morem živeti, brez katere bi bila neuporabna kot Barbie brez glave, brez katere bi se počutila kot tetraplegik brez vozička, kot Irak brez nafte, brez katere bi bila kot Janša brez SOVE …aaah, vidite TV resnično škoduje!


Ko ti politiki dnevno servirajo toliko sranja, da te prime diareja, je Zewa troslojni WC papir edina stvar, ki jo resnično potrebuješ. (Poleg drog in alkohola. A to je že povsem druga zgodba, ki jo bomo pustili za naslednjič.)

How juck can you get??

V slovenski internetni brskalnik vtipkaš "grdi cokli"
Prvi zadetek ti pod tem geslom servira tole.

Anonimni internetni brskalnik

(A lahko ustrelim vsazga, ki nosi tole plastično skrapucalo? Plizzzzz! Mislim, da bi s tem

naši družbi naredila samo dobro. Sirijsli ljudje, ne MORTE nosit tega!!!!)

In še wiki info: Kroksi so nova modna zapoved in so nagnusni cokli. O njegovi neverjetni gnsunosti namiguje že opis, da so plastični, torej se ti v soparni vročini (ki ste jo na primer doživeli danes) noga v njih strašansko poti. Stranski produkt potenja človeške spodnje okončine je jako neprijetenj vonj, ki ga ne prekaša niti pošten prdec iz vaše riti. Obuvala je primerno za v kakšen kafič v Snobilendu, če se vam bo ravno zazdelo, da je Maček ali Boem prepoln. S plastično coklastim smradom vaših nog odženete tako zahtevnega petičneža v stari Ljubljani, kakor tudi vsakega poslednjega kelnerja daleč naokoli.

PS: Stop Janša!! Stop Kroksi!!

Kamen leta #6

Od zadnjega objave "kamna leta« je minilo že kar nekaj časa, toda lej, lej, še zmeraj nimamo novega guvernerja Banke Slovenije. I wonder why.

Zato pa sem danes dobila novega kandidata za Kamen leta, ki vam ga serviram še svežega, pravkar zapečenega:

Anonimna blogerka: »Kako boš šla ti na koncert?«
Druga anonimna blogerka: »S kolesom«

Anonimna blogerka: »Kaj pa če bo deževalo?«
Druga anonimna blogerka: »Z dežnikom.«

Vidite, v moji diktaturi bi bile vse stvari bistveno bolj simpl.

A note to myself

Če načrtuješ preživeti popoldne v naravi, se vedno prej splača pogledati vremensko napoved. In jo upoštevati!!

V nasprotnem primeru se pot iz službe, namesto normalnih 10 minut, vleče celo uro. Iskanje in gnetenje med obupno mulčadjo pod nadstrešniki, pa postane prava avantura.

Seveda sem se odločila, da ne bom cel dan vedrila in stala pod napuščem ter obolevala nad vremenom, zato sem domov prišla povsem mokra in z litrom deževnice v svoji novi torbici. No, če pogledamo z dobre plati se mi danes vsaj ne bo treba tuširati. ;)

Kivi koktejl na ponovnem roadtripu

Če ste umirali od želje, da bi videli njega kako izgleda kot skrben in vesten oče in si cedili sline ob mislih kako njegov odrski sin Krof študira drvarstvo in s sekiro ter metalskih leskom v očeh preti strašnemu zločincu, ki ga želi cerkveno spreobrniti (ok.. mislm, da je to zadnje samo plod moje sprevržene domišljije), ste žal zamudili neponovljivo predstavo Roadtrip I "Haufarizit". In res je neponovljiva!!

Toda sedaj imate tukaj novo priložnost. Na odrske deske Črnuškega kulturnega društva namreč prihaja Roadtrip II. Najslajše od vsega pa je, da bo igra v veliki meri odvisna od VAS. Imeli boste priliko, da sodelujete pri igri in vloge glavnih junakov in junakinj oblikujete, kot čisto nov še neprežvečen čigumi.

Hm, si predstavljate Kobrowskega v vlogi benediktanskega patra? Ali pa Krofa kot maničnega obsedenca s temnopoltimi Barbikami? Jaz si. Zato bom v petek 25.5.2007 ob 19.00 tam.

Bodite tam tudi vi ali pa bodite kvadratni.


Več info pri Krofu Drakuli.

Pošta

Bojda naj bi navadna pošta bila vse manj priljubljena, toda zdi se mi, da imajo poštarji čedalje večje punkle.

Začetek koncertnega poletja

Končno lahko rečem, da se je s primerno otvoritvijo Laibachov odprla pestra sezona poletnih koncertov in festivalov v Ljubljani pa i šire.
Križanke so super, ker lahko čip bastardom, kot sem včasih tudi sama, ponudijo primerno zadovoljstvo na drugi strani zidu, hkrati pa se lahko nadejate tudi kakšne dodatne zabave blondinke, ki rabi, reci in piši, pol ure in 25 menjav prestav, da lahko dvakrat zbije v bližini parkirano kolo in avto (C2!!) prestavi za pol metra v drugo strah. Pohvalno.

Obisk naslednjega koncerta, ki si je odvijal v okviru Tedna mladih v Kranju, je bil spet nekaj posebnega. Na Khislsteinu je imel prvonastopajoči lokalni repar EMKA priliko nastopati pred natanko 8 ljudi in tonskim mojstrom. Od tega so štirje celo plačali karto. Smeh. Je pa to pohvale vredno, ker tako podpirajo kulturo v Kranju. :)

Kljub »enornemu« številu obiskovalcev me je s svojim fantastičnim glasom in občutkom za interpretacijo komada navdušila hrvaška triphoperka Diyala. Ob omembi njenega imena sem skoraj vedno zamenjala kakšno Dalio, Dalajo, Djalo, no ampak sem se do konca večera že naučila pravilne izgovorjave. Skratka, Diyala je bila kul, med njenim koncertom pa se je že nabrala neverjetnih ohoho 50 poslušalcev. Na Kislu ima človek ob takem številu ljudi še vedno občutek da je sam pred odrom.

Malce me je že začelo skrbeti, ker ob vsej tej gneči nisem več videla na oder, zato sem se ob začetku koncerta splitskega TBF pomaknila malce bliže. O TBF sem enkrat že navdušeno pisala. Sedaj, ko sem jih drugič videla nastopati v živo, pa lahko le rečem, da so vedno boljši, saj so kljub gorenjskemu mrazu ogreli dokaj zaspano in malce prezeblo publiko. Bis je bil kakopak obvezen.

Nadg33k napada Slovenijo

Prosim, prosim, prosim lepo prosim, če mi lahko kdo zrihta, časti, plača, podari kotizacijo za obisk predavanj G33k Boga, ki kani kmalu tudi v Sloveniji predavati o črvičenju črnih lukenj in kakšnih vanzemaljskih migetalkarjih.

Če ma kdo veze in poznanstva, mu za ceno kotizacije prodam svojo dušo in vse lakaste čeveljce. *trep* *trep* ;)

Sodba v imenu ljudstva

Black Betty je kriva - ogrožanja lastnega zdravja (in identitete).

Sem vedela, da bi morala ostati v kisli in mrzli Angliji. Vročine ne prenašam najbolje, angleži so preceeeej bolj vljudni, čeprav ogromno preklinjajo in imajo odličen smisel za (črn) humor. Za slednje se je sicer izkazalo, da Slovenci na tem področju ne zaostajajo pretirano, no vsaj slovenska birokracija in pravosodje. Za welcmeback sem namesto konfetov in sprejema dobila sodbo sodišča, ki me je spoznala za krivo in odredila globo preštevilnih evercev in za čeri on d top še 4 kazenske točke. Zato, ker sem ogrožala samo sebe. Bwahahaha, kako funny not!

Skratka, zgodbo poznamo, zletela sem s spolzkega cestišča na nepreglednem ovinku, se malce kotalila in nato obstala na desni strani vozišča v smeri vožnje, vse tako kot je treba, le da sem žal pristala na strehi. Pa pravijo, da nisem obvladala vozila - a mislite, da mi je to uspelo po naključju??

Od takrat dalje, pa tudi pred mojim rolerkousterjem, je bilo sicer na tej isti točki že ogromno podobnih primerov, vendar se državi mnogo bolje splača pobijati nedolžne ljudi ali pa kaznovati ranjence in od njih iztirjati denar, kot pa da bi zamenjala prekleti spolzek asfalt na nevarnem ovinku. (Itak je na koncu vedno kriva država ali pa oblast).

Aja, od zdaj naprej mi je ime Veronika kakor piše v obdolžilnem predlogu.

Ponedeljek ...

... ni dan za delat.

Pravzaprav bi moral biti ponedeljek dela prost dan.

Hočem nazaj!

Priznam, angleško kislo vreme me kaj preveč blazno ne mika, za hrano tudi pravijo, da je bolj odurna kot ponucan skret papir, angleži pa ne slovijo ravno po nekih hudih jebačih in bajnih lepotcih. Toda nekaj kilometrov severno od Londona, natančneje blizu Leeds-a obstaja neko skrajno zabačeno mestece, kjer sonce prekine večni dež za natanko eno uro, da se lahko prebivalci malce rekreirajo med kunci in fazani. Slednjih so tam najštevilčnejša populacija, zato ne jebejo manjšin, kot so motorizirana vozila ali naključnih Slovencev, ki prvič v življenju vozijo avtomatika po levi strani vozišča. V prav tem kraju obstaja tudi preprost pub z božansko hrano - za njihove razmere - sem in tja srečaš tudi osebo z ravnimi zobmi in če na obrobje tega mesteca privlečeš še konzervo, ki je nekoč služila kot podmornica v angleški vojski, me zelo težko zvlečete nazaj.

(I know WTF??!!. Bralcu verjetno ta trenutek ni popolnoma nič jasno, a tudi sama sem se morala dvakrat uščipniti preden sem se prepričala, da me niso sanje ponesle v kakšno bizarno nadaljevanje Seaquesta.)

Podmornica od zunaj bolj spominja na silos za ptičjo hrano, vendar nam pogled v njeno predelano drobovje razodene mnogo bolj zanimive stvari in čudesa, ki jih je ustvaril človeški um.


Takole zgleda to čudo od znotraj. Zaenkrat samo fotka, bom ob priliki prilimala še kak zanimiv kolaž iz kiksov.

Za naključnega bralca verjetno nič posebnega, toda za enajstčlansko slovensko ekipo ena genialnejših reciklaž na svetu. Poanta je v tem, da se da enkratno lebdeti na pišu vetrca, če si turist. Mi smo v konzervi preživeli večino dneva, garali, trenirali in se na trenutke potili v prav nečloveških mukah – seveda smo v teh mukah sadistično uživali. Pravz zaradi tega nečloveškega intenzivnega napora, so na prej koščenem telescu pognali konkretni zametki mišičevja. Neverjetno, a resnično! Zdi se mi, da sedaj izgledam kot jebeni Arni – z modricami.

PS: Seveda so mi na Stanstedu zadržali prtljago, a to je že popolnoma druga zgodba. Kljub vsemu, jaz bi šla še malo nazaj.

Več na: www.bodyflight.co.uk

Should I stay or should I go???

Clashi se sprašujejo Should I stay or should I go?



Jaz se nič ne sprašujem. I just have to go!

Jaz pa pojdem...

in zasejem, dobro voljo pri ljudeh, v eni roki....

No, bolj verjetno je da bom prej zasejala neizmerno nevoščljivost, kot pa dobro voljo, kajti še trikrat grem spat in ko se bom zbudila, me bo nek nizkocenovnik iz Brnika popeljal v drugi časovni pas. Weeeeeeeeeeee. Počutim se kot otrok, ki na koledarju trga listke in nestrpno pričakuje dedka mraza ali rojstni dan. Da pa bralec ne bo preveč zblaznel od foušije, naj mu izdam da grem v Bedford. Če smo zares natančni grem v nek "militari bejz" katerega najbližje mesto je Bedford. Če se malce bolj slikovito izrazim, to je tako, ko če bi šla čez pol Evrope obiskati Gotenico. Tko da, no need for jealousy, right?

Ko sem bila nazadnje na Otoku, sem bila nenačrtovano udeležena ceremonije v čast kraljice matere in njenega odhod z obličja našega planeta. No, nisem je spremljala na zadnji poti, sem si pa ogleda popotovanje krste po TV, ker nisem imela obleke, ki bi bila dovolj primerna za to priložnost, in sicer nisem imela črne tančice za čez obraz. :P

Tokrat pa se mi za spremembo morebiti obeta nekaj akcije na katero se lahko vsaj pripravim. Glede na to, da se opdravljam v kraj- Bogu iza nogu - ki je cca. 350 km stran od Londona, katerega največja in tudi edina znamenitost je pomoje železniška postaja, imam bore malo možnosti za kakšno resno akcijo. No, razen če ne razstrelijo tiste boge postaje ali če zlobni teroristi ne ugrabijo našega letala. Kar je pa tudi bolj malo verjetno, saj že samo ime pove, da nima ravno visoke cene. Teroristom pa verjetno prav nič ne koristi, če vržejo v luft .. oz. zradirajo iz sveta trop nepomembnih Slovencev. Na srečo Slovenci nismo ravno zanimiva tarča. Sicer pa bomo videli, če se uspem domov vrniti živa in zdrava.

Sicer pa mi je rahlo vseeno. Ta trenutek je zares pomembno samo to, da bom imela v sobi Tv, ki lovi vsaj eno TV postajo, ki bo prenašala Evrosong.

Krutost ne pozna meja!

Pretresljiva foto zgodba o tem, kako je končala naša preljuba Ana Nas.

Pozor! Naslednje slike so šokantne in nečloveške ter bi morebiti pri gledalcu povzročile želodčne probleme ali napad božjasti. Ogled na lastno odgovornost!

In za konec še šokantna slika krvavega masakra in morilskega orožja, ki ga je kruti zločinec pustil na kraju zločina.

Novica o podivjani Betki na 24ur.com

Iz novic:
"Po mestu jo je lovilo ducat gasilcev in policistov, ki so skušali preprečiti njen pohod. Pomendrala je vse, kar ji je prišlo pod noge, rože na gredicah, okrasne grmičke, potokla je nekaj avtomobilov, med njimi tudi policijske in gasilske."

Če ste bili mogoče v dvomu in se spraševali ali je res. Da, vse je res! Podivjani Betki žal ni bilo usojeno.

Več lahko izveste tukaj.

(tnx London in Jahoda)

Oglaševanje na blogu s Pejt-pejt plesalkama

No pa zapustimo turbne in jezne razburkane vode resničnega življenja in se raje podajmo na brzice zabave in zanimivosti, ki nam jih ponuja internet. Jeeeeeee!!!

Neverjetno! Samo nekaj minut po moji prvi objavi, da sem skenslala kar dva sponzorja se je že pojavil novi. Marička, res nisem vedela, da sem tako hot. Najprej sem cincala ali naj se res podam v tako vsiljevalsko panogo kot je oglaševanje, toda naslednjo sekundo me je prepričala gomila denarja, ki so jo nakazali na moj račun.

O skupini, ki se je odločila da mi nameni bajne vsote denarja v zameno za omembo na mojem blogu, ne vem skorajda nič. Toda denar ni edini razlog (joj, kok lažem!!!) zaradi katerega sem pristala na tole objavo, pravzaprav me je očarala njihova internetna stran. Priznam, malce sem res lahka in brez hrbtenice, še posebej kadar gre za vizualno všečno stvar, vsebina me res bolj poredko zanima in tudi tokrat ni bistveno drugače. ;))

Pa nataknimo monokel in poglejmo zadeušno malce pobliže.
Prva negativna ugotovitev, ki jo zapazi naključni mimoidoči je, da stran ni ravno prilagojena slepim in slabovidnim, kaj šele osebam, ki niso zmožne razlikovati barv. Saj lepo in prav, da stran z vsakim močnim stiskom na F5 spremeni ozadje, toda kaj to pomaga naključnemu invalidu, ki ni zmožen napisati 5 vrstic laškega enajsterca, boste rekli?
Nič hudega, zato pa sta tukaj Pesnik in Pisatelj, ki lahko na pomoč priskočita marsikateremu blogerju, ki se še vedno ukvarja s tem, kako hudiča bi pravilno slovensko naglaševali besedo "blog". Ker sem že pred leti ugotovila, da je to Sizifovo delo, predlagam sleherniku s podobnim razmišljanjem, naj se raje pogovori z gospodom Pesnikom in naj skupaj sestavita kakšno napitnico ali odo vsemogočnemu Svarunu.
Občudujem tudi rahel feminilen "tač" na internetni strani in možnost razvrščanja in urejanja prikazane strani z drag-and-drop. Na začetku stvar izgleda precej razkopano, potem pa, ko človek končno opazi na sredi velik napis "Na Pomoč" in ugotovi, kako si lahko stran prilagodi svojemu okusu, gre mnogo hitreje.

Toda pozor! Problem nastane, če postanete odvisni od prestavljanja okenc in cele dneve porabite za to, da gruntate, kje hudiča bi kak okenc stal. Naj bo galerija slik prikazana ali ne? Sem mogoče malce zavrta in me motijo poskočne Pejt-Pejt plesalke? Nič hudega. Vse se da izkopiti!


In še enkrat poudarjam! Ta zapis je nastal zgolj zaradi mastne podkupnine! Sicer pa pohvala za čudoviti Pejt-Pejt plesalki z osupljivimi oblinami in neverjetno zmožnostjo miganja z boki. Res, tega ne zmore nobena slovenska interneta stran - mislim, takšnega miganja z boki.

Koliko je vredno naše življenje?

Med tem ko našega preljubega župana Zokija skrbijo zaraščeni vrtički in bogi J.J. nabira rejtinge na narodno-zabavnih oddajah, je našo četrt zajel pravi kriminalni cunami.

Sosedovi in naši avtomobili so skoraj vsak dan izpostavljeni mamilarjem na kreku, ki so za eno dozo svoje naslade pripravljeni vdreti v avto in spizditi avtoradio ali pa samo umazane babičine spodnje gate. Od tega seveda nimajo niti za 5 deg zenfa, kaj šele za dozo, na avtu pa seveda pustijo za več kot 500 evrov škode. Včasih komu ponoči izpred bloka odpeljejo kakšnega pasata ali pa samo objestno poškodujejo ogledala in prevračajo smetnjake, lastništvo kolesa pa je prej izjema kot pravilo. Takšne in drugačne stvari so verjetno v naši okolici dnevno na sporedu. Da ne bo pomote, ne živim v Fužinah, ampak v dokaj mirni četrti za Bežigradom, kjer so okoli nas nazidali kup fensi šmensi stanovanj, uredili okolico ter nasadili umetno travo.

Pretekli petek pa je sodu je izbil dno dogodek, ki je šokiral in pretresel vso mojo družino in prijatelje. Sprva o tem niti nisem nameravala pisati, ker sem še zmeraj šokirana, predvsem pa sem besna in bi lahko s pogledom ubila vsakega potencialnega storilca!

Sestra je nekaj po 21.00 uri peljala psa na sprehod, hkrati pa je hotela še na bližnji bankomat. Sredi dokaj prometne ulice, v neposredni bližini priljubljenega bara, ki je bil ta večer nabito poln, slabih 200 metrov od doma, so jo neznanci prav brutalno pretepli, zbili na tla, porezali z nekim ostrim predmetom po trebuhu in jo oropali. Zaradi številnih udarcev v glavo je doživela močan pretres možganov in se žal napadalcev ne spominja, po vsej verjetnosti jih niti ni videla, ker so jo napadli od zadaj in jo zbili z močnim udarcem v levo stran obraza. In vse to zaradi ušivih 100 evrov, bančne kartice, ki je brez PINa neuporabna in zlate verižice.

Človek se vpraša, ali je življenje res tako malo vredno, da te lahko ubijejo že za ušivih 100 evrov.

Zgleda, da res živimo v nadvse "mirni" soseski, dogodka ni nihče videl, nihče slišal, niti ji ni nihče priskočil na pomoč. Verjetno so bili preveč zaposleni z reševanjem lakote v Afriki in preučevanjem padajočih indeksov slovenske natalitete. Zaradi takih ljudi postajam vsak dan bolj ksenofobna!

PS: Isti dan so dedku na bencinski postaji na Lomu ukradli denarnico (baje iz žepa).

Spolna vzgoja v živalskem vrtu

Kdo pravi, da je samo 24ur.com vir pohujšljivih prispevkov in bolnih erotičnih pripovedk izpod peresa Maxa Modica?
Jaz že ne! Pravzaprav nasprotno Max Modic mi je bil zmeraj všeč. Tak navihan poba za katerega veš, da ziher v kakšnem žepu skriva bič in ketne … no nevermind, malce sem zašla.

Živalski vrst is a place to be! V tem živalskem vrtu nam profesorica in profesor slonje spolne vzgoje prav nazorno pokažeta kako se pri tej živalski vrsti izvede Dirty Sanchez.

Mislim, da je takojšni obisk živalskega vrta nujno potreben za vse šoloobvezne otroke. Le tako se bodo otroci in mladci naučili še kaj več o položajih med seksom. Doma in v šoli jih o spolni vzgoji tako ali tako nič pametnega ne naučijo. Drugače bi verjetno uporabljali kondome ali drugo kontracepcijo, pa je zgleda ne kaj preveč.

Moj najljubši karakter iz slovenske TV limonade Star Ofca

Star Ofca - slovenska limonada z najdaljšo tradicijo in najbolj zapletenimi dramatičnimi preobrati, sodobnimi specialnimi efekti ter neverjetno resnično imitacijo resničnega!!!
Na fotografiji je moj najljubši karakter Mastr Ofca s planeta za Luno iz 47. spiralaste galaksije severovzhodno od našega osončja. Po poklicu poveljnik vojaške vesoljske ladije Drobnica in ljubiteljski dentist.

Njegov prepoznavni vzklik: "Kurac od ofce!!!" *

*Po slovensko bi to dokaj težko prevedli, najbliži prevod gre nekako v smislu: "Jaz bom poglavar Vesolja."

Kako se ne obnašamo/komuniciramo - 1.del

Nekateri se grdo obnašajo na internetu, večina pa se jih grdo obnaša v realnosti oz. ob vsakodnevnih dogodkih in v kontaktu z naključnimi ljudmi, kot so npr. v trgovini, po telefnou, pri mesarju, na drsanju ali v čisto običajnih sitaucijah na javnem stranišču.

Pri tem dvomim, da na obnašanje vplivajo dejavniki kot so izobrazba, okolje odraščanja, prijatelji ali družina. Recimo, jaz nimam nobene izobrazbe, prijateljev še manj, odrasla pa sploh še nisem, a sem sposobna ultramegatripl prijazne komunikacije, če imam svoj dan ali noč.

Primer iz resničnega življenja 1:

10-12 – letnik pred trgovino: »Guspa, a maš kak evro?«
Jaz: "Ammm, ne!"
10-12 – letnik pred trgovino: »Pol pa marš!«
Jaz: »Dj pej se učit dam!« (ta zadnji stavek je bil povsem nepotreben, kajne?)

Primer iz resničnega življenja 2:

(po telefonu)
Doktor nevemkaterih znanosti: »Naroč šefu to-pa-to«
Jaz: »OK. Bom naročila šefu to-pa-to«
Doktor nekihjakih znanosti: »Nehi se afnat«
Jaz: »WTF ??? Afnat???«
Doktor ohoho znanosti: »Nehi se afnat, smrkla neumna«
(fukne - ne položi, ampak f u k n e !!! - slušalko in prekine zvezo)

Nauk zgodbe:
Ne glede na to koliko križev nosim na hrbtu, bom za nekatere ljudi vedno smrklja.
To me pomirja ;)

Matrs, sem že stara

Za rojstni dan sem dobila cel kup zastonjskih masaž po ljubljanskih masažnih salonih, spinalis stol in pudlco Ziggy Timberlajko.

Porkasolata. Res sem že stara.

Tistim, ki ste včeraj slučajno naleteli na kakšno pijano ženšče z roza psico v roki, ki se je pogovarjal z govorico gluhonemih, naj priznam: Jap, to sem bila jaz in NE, nič me ni sram!! :))

Afro 1679 v 1 upgrade

Sobota zjutraj je, Vaša čisto nova navadna lasulja pa ob izgubi dlak, narejenih iz preprostega konjskega repa, bolj spominja na ožeto cunjo s katero ste pravkar pobrisali lastne izbljuvke od včerajšnjega popivanja. Že spet! Nova privatna zabava se bliža, Vas pa najbolj skrbi kako bedno izgleda vaša trajna. Afro 1679 v 1 in Afro 1679 v 1 - upgrade Vaše probleme razblini v pičkin dim.

V laboratorijih na Trinidadu in Tobagu, kjer se spoznajo na trajne probleme, so ravno za Vas razvili Afro 1679 v 1- upgrade. Afro 1679 v 1 - upgrade je še bolj obstojen, trpežen in enostaven, njegova uporaba pa je nadvse enostavna. S samo tremi žeblji si ga pribijete na glavo in skrb, da bi vam ravno sredi divje zabave na mehaničnem biku spolzel z glave, je povsem odveč.

Če Afro 1679 v 1 -upgrade naročite v naslednjih treh mesecih, boste za dvakratno ceno prejeli še prav poseben inovativen produkt iz laboratorijev na Trinidadu in Tobagu - Afro-eyebrow 1119.

Afro-eyebrow 1119 uporabljajo tudi znani Slovenci. Pa jih povprašajmo kaj menijo o tem čudežnem izdelku, ki jim je brez dvoma spremenil življenje.


Miša Folk: Ko sem si v 80-ih prvič dala delati trajno, misleč da je to IN in KUL, so me vsi sovrstniki zajebavali in nadlegovali. To je bilo zame zelo stresno in nevzdržno, zaradi tega sem tudi dobila mozolje po celem telesu, tudi na riti. Potem pa mi je Black Betty predstavila Afro 1679 v 1 in moje življenje se povsem spremenilo. Sedaj me nadlegujejo le še mlajši moški in to mi zelo godi. Od navdušenja sem kupila še njihov najnovejši izdelek Afro-eyebrow 1119. Moje arkade sedaj izgledajo prav neverjetno mogočne in veličastne, skoraj tako kot moje ustne.


Fredy Miler - Drgi: Afro-eyebrow 1119 me je tako navdušil, da ga uporabljam vsak dan in še vsako noč, enkrat na teden pa z njim zlezem tudi pod prho. Pravzaprav bi lahko rekel, da sem eden prvih v Sloveniji, ki je začel uporabljati Afro-eyebrow 1119. Z njim sem navdušil tudi vso svojo družino in od kar vsi uporabljamo Afro-eyebrow se nam je življenje obrnilo za 360 stopinj!!! Res je fenomenalen!!! Afro-eyebrow 1119 priporočam vsem, ki imajo probleme s koroškimi kantavtorji.

Rastafaraj! Džangl iz masiu!

I'm as evil as Darth Vader

OMFG I'm Darth Vader!!!
Damit, hotla sem bit una mala zelena opica.



Sicer so mi že Liberatorji povedali, da sem nevarna, ampak nisem vedela, da sem res tako strašna.


via Nori Marko in via Nori nortz

O oglaševanju na blogu

Moje skromno mnenje:

Just show me your money!!!


PS: Dvema "sponzorjema" se je pravkar iztekla pogodba za enoletno oglaševanje na mojem blogu. Pogodbe nismo podaljšali, tako da letita ven iz "danes priporočamo" seznama. Pokvarjene hrane tle ne bomo oglaševali!!

Ja, krut je svet kapitalizma ;)

Bizarnemu tednu praviloma sledi bizaren vikend

Upam, da to ni začaran krog …

Trenutnemu vremenu in nagajivemu razpoloženju se imam zahvaliti, da sem svoje emovstvo za enkrat pospravila globoko v veliko omaro, poleg zimskih cunj ter za nekaj časa prenehala z vrezovanjem seznama svojih najljubših emo bendov v bedro. Prav tako sem za trenutek opustila nastajanje svojega prvega emocinalnega pesniškega opusa o razsvetljenju in trpljenju tepežkanja z lipovo gajžlo.

Pravijo, da se na petek trinajstega dogajajo bizarnosti (preverjeno) in da se mrtvi zbudijo in ti razodenejo največje skrivnosti tega sveta - naprimer kako postati Donald Trump. To smo v petek preverjali in lahko zagotovo trdim, da ni res. Te pa sprehod mimo nagrobnih kamnov lahko razbremeni težkih misli, sprosti duha in te zabava ob pogledu na priimke mrtvih, njihova imena in imen rodbinskih članov. Alojz in Marija, Marija in Alojz, tako nekako izgleda vsak drug nagrobnik na marsikaterem pokopališču. In kje drugje lahko v sožitju, miru in slogi, bivata, le meter narazen Janša in Jelinčič? En meter pod zemljo, seveda.


Ker vsak jing potrebuje svoj jang, tako tudi nenavadno sproščanje uma in telesa (jebat ga, pač nimam za toplice in tajsko masažo) zahteva določen napor, napetost in adrenalin. Tako smo si privoščili prav poseben padalski dan začenši s skokom v Lescah. Ker se je tam adrenalin dokaj hitro razblinil ob pogledu na plato piva, nas je pot zanesla pod Krvavec kjer so se cca. dvajsetim jadralcem na nebu pridružili BASE-rji. Šest jih je zahaklalo vsak svojega pilota jadralnega padala, da so lahko 200 metrov nad našim radovednimi glavami lebdeli v zraku ter nato teatralno izskočili iz sedeža jadralnega padala, nekaj časa mahali po zraku in na koncu tik preden bi se razčesnili ob sveže zorano in pognojeno njivo, odprli padala ter skoraj pristali na tarčo. S to fantastično nedeljsko predstavo v zraku pa se je moja emo osebnost za kratek čas umaknila moji hepihepi osebici, ki je na vso moč potiho vpila …. jaz bi tuddddttt… Toda raje si nisem delala bruk med poznanimi ljudmi in sem samo veselo skakljala okoli in zlorabljala svojega rahlo obrabljenega in precej bednega Nikona. Naredil je par švohcanih fotk in nato crkni. Klinc, zgleda da mu zadnje čase nisem dovolj intenzivno grozila z zamenjavo.

Bila sem pri frizerju

... zdaj vidim samo na en uč.

Obupan klic na pomoč!

Men se danes več ne ljubi biti v službi. Naj me nekdo reši te obupane tlake, ki ji ni videti konca.

Bolj primeren kraj za mojo ubogo karmo bi bil Tivoliiiiiiii ali pa Špica ob Ljubljanici.
In ura tiktaka dalje. Tik-tak. Tik-tak. Tik-tak.

Danes je moderno biti EMO

Kako postane mladež emo?

Da vas starine, iz leta 1900 in nekaj, ne zavedem po nepotrebnem - tukaj seveda ne bo govora o EMUju velikem ptiču brez kril, ampak o EMO načinu življenja današnje mladine.

Čedalje več ljudi - najverjetneje ubogih staršev, ki bi radi razumeli svoje EMO otroke - zaide na ta blog pod težo velikega in zapletenega vprašanja, katerega odgovor poznajo le redki - torej - "kdo je EMO?" Sicer nisem ekpsert, a malce se mi le sanja. Ker moj izraziti čut za sočloveka v stiski še ni popolnoma zakrknil, sem izrabila veze in poznanstva pri Njihovem emovstvu in iz zaprašenih internetnih bukl potegnila tale simpatičen "tutorial", kratek, a učinkovit vodič, ki vam bo obelodalnil najkrajšo pot do vašega prvega emo razreda. Za razumevanje svojih emocionalnih otrok pa morate najprej poznati njihovo himno.

Pomnite! Razumete jih le tako, če se zares lahko postavite v njihovo kožo. Lahko tudi dobesedno.




Kakopak sem priskrbela tudi besedilo, da se boste lažje naučili.

Dear Diary:

Mood: Apathetic.

My life is spiralling downward.
I couldn't get enough money to go to the
Blood Red Romance and Suffocate me dry concert.
It sucks 'cause they play some of my favorite songs
like "Stab My Heart Because I Love You" and
"Rip Apart My Soul" and of course,
"Stabby Rip Stab Stab".
And it doesn't help that I couldn't
get my hair to do that flippy thingy.
Like that guy from that band can do.
Some days, you know...

I'm an emo kid, non-conforming as can be
You'd be non-conforming too if you looked just like me
I have paint on my nails and make-up on my face
I'm almost emo enough to start shaving my legs
'Cause I feel real deep when I'm dressing in drag
I call it freedom of expression,
most just call me a fag
'Cause our dudes look like chicks,
and our chicks look like dykes
'Cause emo is one step below transvestite!

Stop my breathing and slit my throat
I must be emo
I don't jump around when I go to shows
I must be emo

I'm dark, and sensetive with low self-esteem
The way I dress makes every day feel like Halloween
I have no real problems but I like to make believe
I stole my sister's mascara now I'm grounded for a week
Sulking and writing poetry are my hobbies
I can't get through a Hawthorne Heights album without sobbing
Girls keep breaking up with me,
it's never any fun
They say they already have a pussy,
they don't need another one

Stop my breathing and slit my throat
I must be emo
I don't jump around when I go to shows
I must be emo
Dye in my hair and polish on my toes
I must be emo
I play guitar and write suicide notes
I must be emo

My life is just a black abyss,
you know, it's so dark.
And it's suffocating me.
Grabbing ahold of me and tightening its grip,
tighter than a pair of
my little sister's jeans...
which look great on me by the way.

When I get depressed I cut my wrists in every direction
Hearing songs about getting dumped give me an erection
I write in a live journal and wear thick rimmed glasses
I told my friends I bleed black and cry during classes
I'm just a bad, cheap imitation of goth,
You can read me "Catcher in the Rye", and watch me jack off.
I wear skin tight clothes while hating my life,
If I said I like girls, I'd only be half right!

I look like I'm dead and dress like a homo
I must be emo
Screw XBox, I play old school Nintendo
I must be emo
I like to whine and hate my parentals
I must be emo
Me and my friends all look like clones
I must be E-Mo

My parents just don't get me, you know.
They think I'm gay just because they saw me kiss a guy.
Well, a couple guys. But I mean, it's the 2000s.
Can't 2... or 4 dudes make-out with
each other without being gay?
I mean, chicks dig that kind of thing anyways.
I don't know diary,
sometimes I think you're the only one that gets me,
you're my best friend...

I feel like tacos.

Koncert Avotomobilov in mala presenečenja

Včeraj ob tem času sem bila na koncertu Avtomobilov v Ortiču. Tistim, ki še niso dopolnili 18 let, pa vseeno berejo ta sprevržen blog brez vednosti staršev, je verjetno treba razložiti, da je to glasbena skupina in ne kakšno primitivno spuščanje gasa in testiranje mašin starih mercedezov iz avto-moto društva! No, ko se je Avtomobilom ob zadnjem bisu na odru pridružil še Zoran Predin, da so družno odbrundali Gospodarja, je stvar res malce spominjala na razkazovanje pljučne kapacitete oldtimerjev. Bilo je luštno!

Nenazadnje so presenetili tudi sami organizatorji z neverjetno nizko ceno koncerta – samo 6 evrov!! Tudi praviloma zateženi redarji so bili prav krotki in nas tokrat niso zabrisali iz lokala. Včeraj je bil pravi surprise day, kajti presenetila sem tudi sama sebe in namesto alkohola naročila RADLER, za katerega niti nisem vedela, da ga (še) strežejo po lokalih. Kar v redu stvar, ki dobro odžeja in naslednji dan v službi izgledaš nenavadno kulturno in še brez mačka. Ja, presenetljivo.

Ker pa seveda problemi nikoli ne počivajo in težave nikoli ne spijo, – oh what a surprise - me je po koncertu salamensko zvilo v križu!!! Domov sem prištorkljala zgubana, kot zdrizasta Krista v mitohondriju in preklinjala stvarnika (ja, na skrivaj zagovarjam kreacionizem), ki nam je namenil življenje s hrbtenico. Hudič naj ga vzame in da mu deca v rikverc hodila!!!

Ah, ne splača se razburjat, ker nismo vsak dan mlajši. Sem si zato raje danes popoldne privoščila beautty nap, da se malce slabotnen telešček opomore od vsega silnega žuriranja. Na mojo silno žalost se je bjuti nep spremenil v večurno drnohanje pravičnega, zaradi katerega sem zamudila še en koncert zanimive skupine Urban & 4. Grozn.

No, pa drugič.

Na sliki: stojalo za pivo, zelo praktičen izzum.

Ups ... and downs

Bila sem kruto vržena v svet dohodnine, fiskalnih problemov, finančnega priliva in odliva, ko se mi je danes zjutraj ob silnem preštevanju in seštevanju številk razblinilo, da sem cel pretekli teden živela v veliki zmoti. Wrong. Wrong. Wrong. Po domače povedano bila sem na suho nategnjena (itak so zmeraj drugi krivi).

Povišica je bruto in ne neto!! Oh, silly me!

Jebiga, I'm still ritch bitch!!! In your face :P

Pozor, kamen leta #5

Nabralo se mi je že toliko briljantnih zadetkov za super duper nagradno igro "Pozor, kamen leta", da enostavno ne zmorem več sfolgat!!! Ta je trenutno najbolj aktualen:

"obožujem jo. poroču bi jo in meu otroke z njo. dajana rulz!"

Resnično ne želi biti imenovan

Bleščeča pri(ho)dnost in svet(l)a kariera

Med tem ko sem se praskala za ušesom in tuhtala kdo hudiča je lucky bastard po katerem so poimenovali celo ploščad za Bežigradom, mi je Mr. Google ponudil namig za novo službo in bleščečo kariero – želim si postati avto keparka!!!

Eni so za vroče...

in za Rozavizijo.

Padam na besede, kot so ekstravaganca, show, imitacije svetovnih zvezd, imitacije nekaterih domačih starlet, kostumi, štikle, perje, šminka in zabava.

Vsem tem P-jem bom dodala še kakšnega novega, ker sem:
- plehka;
- pritlehna;
- prostaška in
predvidljiva!!!

Aforziem

Aforist je humorist, ki ni smešen.

Čas je za reklamna sporočila

Uporabljam Woolite Black.
Z njim črno oko res ostane črno!

Black Betty, specialistka za črnice*

________________________

* šljive, po domače

"Šef, jest sem lačna!!!"

oz. problemi s prehranjevanjem izven domačega gnezda.

Že nekaj časa ugotavljam, da je eden največjih problemov med zaposlenimi ljudmi (kamor že nekaj časa spadam tudi sama) prehranjevanje med delovnim časom. Čeprav imam na razpolago mini kuhinjo in šporhet se raje odpravim na pašo in kratek sprehod izven pisarne.

Pogosto se mi postavlja vprašanje, zakaj se ljudje med malico pogovarjamo samo o tem, kje se dobro je. Nisem ravno prepričana ali je to zato, ker hodim na "kosilo" z ljudmi s katerimi nimam nič skupnega razen to, da si delimo mizo ali pa je to zato, ker tega pogovora nikoli ne more biti konec. Dobrih gostiln, kjer ti kratkem času postrežejo s toplim obrokom, žal v centru Ljubljane ni! Res je tudi, da grem na pravo kosilo bolj poredko, ker nisem navajena, da se ob 12h nažrem kot darfurec, ki prvič v življenju vidi pravo hrano namesto redkvic in čebulic. Poleg tega pa moja pisarna še vedno ne premore kavča, kjer bi lahko po kosilu prijetno zadremala, še manj spodobne kopalnice, kjer bi se lahko po lepotnem spancu osvežila.

Trenutno je med okoliškimi gostilnami na prvem mestu najbolj ogabnih Skriti kot v podzemlju podhoda Ajdoviščina, ki se mi resnično gnusi. Juck. Breh. Fuj. Trikrat na teden so ponudili nek segedinov frikase. Mislm, WTF??!! Lepo prosim, segedinov frikase!! Kaj hudiča je narobe s temi ljudmi?? Že segedin mi ne diši ravno preveč, beseda frikase pa mi predstavlja le hitro bližnjico do WC-ja. Pri njih je res edina stvar, ki si zasluži naziv "hrana" motovilec. Njihov solatni bar je, za razliko od ostalih gostinskih pokvek, vsaj založen z okusno zelenjavo (o moj bog, ne morem verjet, da je to prišlo izpod moje tipkovnice). No, motovilec je edina stvar, ki jim dviguje rejtinge pri meni. Toda to žal ni dovolj. Sem mesojeda žival na vrhu prehranjevalne lestvice in spodobi se, da dobim na krožnik kak kos druge živali, ki je imela prej 4 noge! No menza v Lovski zvezi je že kar nek približek mojim potrebam.

Drugi problem mi predstavljajo hladni obroki, kot so že narejene solatke in sendviči. Ker pri sosedu razumejo našo potrebo po hitrem, a zdravem življenju, so pripravili pester izbor že narejenih solatk. Vse lepo in prav, le če jih, za vraga, ne bi položili v isti hladilnik zraven mnogoterih bogato obloženih sendvičev. Resnici na ljubo, kdo je sploh zmožen ob pogledu na pusto solatko in slasten sendvič izbrati zelje s tuno??? TO JE RETORIČNO VPRAŠANJE, ker vem da ste tam zunaj psihopatski vegetarjanci*, ki očitno tako sovražite rastline, da jih morate vse požreti!! No jaz ne! Sem preveč labilna, a vseeno miroljubna oseba in ob tej pripravljeni solati se mi enostavno ne cedijo sline, med tem ko bi lahko od slastnih sendvičev živela vsak dan, čeprav to verjetno ni ravno najbolj povšeči mojemu prehranjevalnemu sistemu. Prišel je čas, da potegnem črto in se v trgovini enostavno ognem hladilniku s sendviči in solatkami in se raje besno zapodim med stiliporaste riževe izdelke, jogurte in banane [najbolj kisel obraz]. Bomo videli koliko časa bom vztrajala.

Upam, da se mi v prehranjevalni agoniji kmalu ponudi kakšna zanimiva alternativna rešitev.

Se nadaljuje….

____________________________
Edit: do sedaj sem vase zbasala eno banano in Dukatov Yogsi "obrk u boci". Lažejo, to ni noben obrok u boci, to je en pljunec jogurta. Jaz sem še zmeri lačna.


* ne vem zakaj se mi ob tej besedi v mislih vedno prikaže slika gospodične, ki se baše z Vegeto. A sol ni dovolj v redu?

Pozor, kamen leta #4

Tako, spet je čas, da skupaj vržemo kak kamen, kajne? Vprašanje je le, kako daleč bo letel, kar pa je kakopak odvisno od tehnike lučaja. Na desnem bicepsu se mi že kar mal pozna tole kamenjanje.

It's not rape. It's surprise sex.

Anonimni uporabnik interneta

Bukkake brand milk.

Nagradno vprašanje za en oblak snežink: Kako se oglašajo adidaske?
Čmok. Čmok. Čmok. Čmok. Čmok. Čmok. Čmok. Čmok.

No, pa dovolj si ga bodi o obnašanju obuval v različnih vremenskih razmerah. Pojdimo raje k bolj pomembnim stvarem. Japončki - najbolj čudna, a prikupna rasa, me že precej dolgo niso presenetil s kakšnim svojim nenavadnim pripomočkom, plesno predstavo, tv showom ali filmom. Toda, za to je poskrbel avtor te "reklame", če temu sploh lahko tako rečemo in nam predstavil Bukkake brand milk.

No, na zdravje.



Huh, kmalu si bom morala omisliti poseben lejbl za te japonske umotvore.

Life is beautiful

Pomlad je tu, ptički pojejo, rožice cvetjo in parčki seksajo na klopcah. Well, who the fuck cares about that? Pomlad je tu in to pomeni, da se je padalska sezona zares začela. Sedaj bomo sobotnega mačka prebolevali na sončnem letališču in dihali zrak iz avijonovskih izpuhov. Now that's someting i like!

Za aperitiv pa se bom najprej zafiksala z gledanjem predrznih posnetkov in se slinila po ekranu.

Začela bom kar z domačim produktom z naslovom Year of Robibird, ki sta ga posnela Robert in Boris Pečnik. Bratje Pečnik so daleč najjači padobranci na našem ozemlju. Sicer uradno skačejo pod barvami šahovnice, a zaradi majnega padalskega teritorija veliko časa preživijo v Sloveniji, Avstriji in Italiji. Skupaj z očetom slovenskega BASE padalstva Stanetom Kranjcem tvorijo ekipo, ki je res ogromno naredila za ta šport na našem ozemlju.

Več o Stanetu lahko preberete tukaj in tukaj.

Ah, naj bo jutri modro nebo brez oblačka. Ajd, mogoče en majhen za okras.

Pozor, predstavljam vam Afro 1679 v 1

Niste zadovoljni z vašo trajno, vaša pričeska pa izgleda, kot da bi vas pravkar polizala krava mlekarica? Imate probleme z razcepljenimi konicami? Vaši lasje izgledajo suhi in skrepani, kot iz bedne reklame za regenerator, oblika vaš lasulje pa bolj spominja na tiste grde čeladaste lasulje iz šestedesetih?? Juck! Breh!

Tu je rešitev za vas!!!

Predstavljam vam Afro 1679 v 1. Povrnil vam bo barvo in lesk vaših naravnih umetnih las iz konjskega repa. Toda to še ni vse. Afro 1679 v 1 ima vgrajeno posebno aplikacijo, ki so jo razvili v tehnološkem laboratoriju na Trinidadu in Tobagu. Ta aplikacija omogoča, da si vaš Afro 1679 v 1 zvčer snamete in ga varno položite na polico in tako lahko celo noč mirno spite. Zjutraj bo vaš Afro 1679 v 1 še vedno izgledal, kot da bi pravkar prišel izpod spretnih rok frizerskega mojstra!



Mojih lasnih problemov je sedaj za vedno konec. Omislila sem si Afro 1679 v 1.










Rastafaraj!!! Džangl iz masiv!!

Še en dokaz, da me čudaki sami najdejo

Oni dan me iz zatopljenega zrenja v računalniško matriko zmoti prikazno sporočilce z vsebino, da me nekdo želi dodati med svoje msn kontakte. Kako lepo, boste djali veliki entuziast. Well not really! Svojega maila pač ne talam okol za čeber piva. Ajd, mogoče za čeber vina! Velik čeber in ne spomnim se, da bi ga dobila!!!

Razvil se je krasen, nadvse intelektualen dialog:

Marija says: ??
SSJNEO says: aha
Marija says: mhm
SSJNEO says: dej pejt na SGW pa na market pa sprejem 1 trade plz
SSJNEO says: od achimonda dnar
SSJNEO says: aja pa ponavedoma sm preveckat kliknu
Marija says: ja itak. a lahko kr takoj. najprej se predstav pol pa gnjavi naprej
SSJNEO says: sry
SSJNEO says: "smajli"
SSJNEO says: jest sm Demjan Vester
SSJNEO says: iz Iskre
Marija says: in..
SSJNEO says: Officer or Archimonda
Marija says: jest sem pa marija pozsonec, če še nisi opazil
Marija says: a bi te mogla poznat
Marija says: kwa bi rad?

I rest my case!

Mislim, da sem...

...pravkar odkrila idelano mesto za preživljanje svojega prostega časa, turističnega udinjanja kar tako ter občasno adrenalinsko vbrizganje direk v žile.

Upam, da bo moja naslednja destinacija Cripple Creek. Če ne drugega, me tam čaka uspešna kariera dipečerke ali mestne administratorke. Sicer me bolj mika delovno mesto čuvajke, pa imajo čudna določila in teste, na katerih bi najverjetneje pogrnila.

Heh, pozabila sem se pozanimati, če jemljejo samo invalide (sicer sem pa že večkrat slišala, da sem invalid).



Bonus: Cripple cam

Ne vrtajte si po nosu!

Predvsem ne počnite tega takrat, ko v avtu čakate na rdečo luč na semaforju in mislite, da vas nihče ne gleda!

Svetujem vam, da se odpoveste raziskovanju notranjosti svojega nosu, če to zahteva temeljit in dolgotrajen postopek in vam ne uspe vsebine pregledati v času trajanja rdeče luči. Predlagam, da se temu intimnemu dogodku raje posvetite v zasebnosti svojega domovanja ali mogoče na WCju, kjer vas nihče ne vidi in se mogoče lahko tudi useknete v robec in stvar dodobra pregledate. Nikakor pa tega ne počnite ravno takrat, ko razjarjena množica v koloni za vami upa, da vam bo kmalu uspelo potegniti kazalec iz nosa, prestaviti v prvo in speljati.

Še danes, naprimer!

8.marec

Pravi moški ve, kaj je pravi attitude!

Michelle

Predstavljam vam miš številka 13 - Michelle, ki je bila pred kratkim evtanazirana in pokopana v kontejnarju za smeti, tako kot njenih 12 predhodnic in mr. Črni Kos.


Njeno življenje je bilo kratko a plodno. Povrgla je 7 potomcev in jih vse pošteno naredila s težkim delom ter trganjem življa od lastnih zob. Bila je spodobna miš, ki je dobro in vestno opravljala poljska dela.
Posvetimo ji tale verz…

Michelle, ma belle

Sont les mots qui vont tres bien ensemble

Tres bien ensemble

Nekdo je posnel moje sanje!

Takole največkrat izgledajo sanje v katerih letim.
Posneto ob norveških kilometerskih klifih z naglavnega očesa človeka-ptice. Ameeejzing!



Film so posneli fantje iz VKB BASE sekcije iz Norveške.
BASE so verjetno izumili alpinistični navdušenci, ki se jim, tako kot meni, zdi najbolj težavno zlesti s hriba. Enostavno fukneš se dol, pa je!

Zi big kveščn

Fprašanje sledi: Kobrowsky ali Pengovsky???

Najverjetneje nimata ravno veliko skupnih točk, toda imeni tako krasno zvenita skupaj, da bi človek začel pesniti.

Jaz podarim eno žabico v beležko Kobri, izključno zaradi Gašperja (in mastne podkupnine).
Pozor: nič še ni odločeno!

Nedeljski vsakdanjik.

Bl mal smo spal.
Smo velik popil.
Nč nismo delal.
Piha nam okol ušes.
Zdej gremo pa skočt.

PS: Dons nau slikce. Ne znate jih dovolj cent!

Road Trip: Haufar Izit

Preden začnem… no, čeprav sem že začela, naj povem, da sem se ta teden nadomeščala kulturno udinjanje za pretekli kulturni praznik izpred meseca dni. Seveda, sem se ga tudi kulturno napila.

V sredo sem poslušala Kobro na bi-literarnem večeru, kjer je stran zlival Bandidos - tudi tu je nekaj malega alkohola in kot vsi vemo, se tega stran ne zliva!! Za nameček, ker mi ni nikoli dovolj, oa sem ga še gledala v vlogi štorastega in brezskrbnega očeta v improvizacijski predstavi Kivi koktejla.

Vas morda zanima kako metalec/študent gozdarstva pokonča Wernerja – varhua človekovih pravic z zobmi babice, ki ne gre na jug ampak v postojnsko jamo, grotte, cave? Jah, too bad for you!!

Mogoče, si lahko pomagate z reportažo, ki jo je objavil Klemen.

Blo je fantastično!

Just don't know what to do ...

Ritmičen pogovor dveh zadetkov

...
Zadetek 1 says: nč jest morm u štacuno skočt
Zadetek 2 says: pa dej
Zadetek 1 says: pa bom
Zadetek 2 says: hja jest bom tudi mogu
Zadetek 1 says: pa dej
Zadetek 2 says: pa bom
Zadetek 1 says: haj jest bom tudi mogla
Zadetek 2 says: pa dej
Zadetek 1 says: pa bom
...

Prešeren bi bil Vesel.

VaT ŠeL Aj Du?

Vse je posran!

Verjetno se kdo sprašuje »kje sem«, še bolj verjetno pa da se pravzaprav nihče ne. Čeprav vas verjetno niti najmanje ne zanima, naj vam vseeno razodenem, da je za mano je usran konec vikenda, ali pa začetek tedna. Dobesedno -usran!

V ta namen si bom dovolila prepisati delček iz Opusa Šitalot anonimnega manično depresivnega emo avtorja, z naslovom: Svet je usran!

Usran je, ko moraš zapustiti idilično vasico in se vrniti v zatohlo četrt. ,
Usran je, ker veš, da boš moral čez 12 ur spet na tlako gart.
Usran, ker v najlepšem trenutku dneva zdrizasta gmota zakrije sonce.
Usran, ko vlečeš posteljo na katero si bil navezan dva dneva po štengah v drugi štuk.
Usran, ko še srečen odpreš vrata in ti zasmrdi kot po odlično prebavljenem pasulju.
Usran je trenutek, ko izveš da ima tvoj pes drisko.
In vse je posran.


PS1:Sranje je, če želodec ne prenese misli na izločke kot so drek, smrkelj/pljunec in bruhanje, hkrati pa se naslaja nad seciranjem deževnikov in žab.

PS2: Še so dobri ljudje na svetu, ki zmorejo popucati tudi največje sranje. Not me, thought.

Pozor, kamen leta #3

......
Petnajstletnica 1, s kretnjo belih niggerjev z roko zamahne iz brade in dé: "Va fan culo!"

Petnajstletnica 2, bebavo pogleda in zastavi ključno vprašanje: "K-WA???!! K-wa pa to pomen???"

Petnajstletnica 1, samozavesto: "Prasec po nemško! Dddd!!"
.......

Anonimni uporabnici javnega mestnega prometa

Majkemi

Če še koga slišim izreči "majkemi", mu bom lastnoročno izprašila to besedo iz možganskih blodnjakov.

Prosim, ne pretiravajte. Vse ima svoje meje.

Za valentivnovo si želim njegovega srca

Zgraž. Zgraž. Zgraž.

Dasiravno se na vse kriple, tetraplegike in druge invalide, trudim prezreti ta izrojen praznik, ga opazim malodane povsod! In kaj se mi je pripetilo!!??

Na ta dan mi je nekdo podaril belgijsko 73%!! temno čokolado! "Kako lepooo" boste rekli in se ob tem kar se da kislo nasmehnilo in želeli skriti svoj prezir. Vem, ker sem jaz imela ravno takešn prezir na obrazu. Predvsem zato, ker je na ovitku pisalo, da čokolada poleg navadnih sladkosnedih želja tudi pomlaja!!
Nekdo očitno hoče, da izgledam stara faking trinajst let. Pedofil!!!

Ni skrivnost, da sem si tisti moment namesto čokolade bolj zaželela njegovega srca.
Še svežega v ledu!



Še nekaj prisrčnih valentinovih pa najdete tukaj! dŽust šWeeeet!

Priznam, zasvojena sem!!

Moje ime je Black Betty (kao) in priznam, da sem odvisna od horsa.

Jedla bi ga vsak dan. Za zajtrk, kosilo ali večerjo.

Čez nekaj let bom verjetno tako debela, da ne bomo mogla iz lastne prikolice brez viličarja.

Edit: fotografija z sporno vsebino hrane, ki me je zasvojila je čudežno izginila. Že drugič v tem mesecu. Postavlja se mi vprašanje ali je morebiti res tako sporne vsebine in na bloggerju cenzurirajo "mamile" ali pa je samo beden.

Vse štima.

Nepozabna masaža

Dejstvo, da bosta bralca pozelenela od zavisti, kot strupena mušnica, me samo še bolj podžiga k temu, da se bom prav nesramno zlobno pobahala o božanskem razkošju, ki sem ga bila deležna danes zvečer.

Po napornih baletnih vajah sta moj musklfibr napadli dve hudi bijačez! Ja, prav ste prebrali, B-J-A-Č-E-Z. Kar naj bi v slengu pomenilo »hude prasice«.

Bijač ena, recimo ji Helga, je bijač z dolgoletnimi izkušnjami kiropraktika, z neomajano samozavestjo, ki je nima miljonarka, s firerjevo strogostjo in natančnostjo švicarskega urarja, se je musklfibra polotila profesionalno. Tako, kot še nobeden doslej. Odveč bi bilo nepotrebno govoričenje, da je bila pri izganjanju mišičnih bolečin temeljita!! Mogoče malce preveč temeljita.
Hip za tem, se ji z rahlo še nezanesljivimi prijemi pripravnice, pridružila občutljiva Julija. S svojimi malimi ročicami je nežno gnetla moje prenapete mišice in razbolela vratna vretenca. Z družnimi močmi in z dvema paroma rok, jima je na koncu le uspelo pregnalti tega nadležnega hudiča iz mene.

Ta nepozaben večer lahko strnem v nekaj besed, in dem: V slogi je moč!

Grozilna sporočila

Obolevam.

Spet je ponedeljek, čas ko je treba žrtvovati grozljive sanje in vstati ob povsem nečloveški uri, sredi temne goste noči. Ker sem bila zaradi takšnih in drugačnih razlogov, spet brutalno prikrajšana za lepotni spanec in ker to že postaja moj vsakdanjik in hobi, – razlog za moj narko imidž - sem bila primorana najti učinkovito rešitev. Namreč, sem rahlo labilna oseba in sem za pol ure daljši spanec, pripravljena tudi ubijati, če je nuja. Največkrat se mi sicer ne ljubi, ampak samo ugasnem alarmen na nočni omarici, zlorabim funkcijo »dremanje« in spim dalje. To potem izvajam do tiste ure, ko se še spodobi zamuditi v službo. Ali pa tudi ne.

Tokrat sem se odločila, da bom kljub samo triurnemu spancu, budilko-telefon raje prestavila v drug kot sobe, daaaaaaaaaaleč daleč stran od postelje in si zraven še dodala grozilno sporočilo, da si privoščim eno jutranjo brco v rit, ki me lahko spravi pokonci.

Pomagalo je!

Anna Nicole Smith podlegla pod težo milijonov

There is a god!

Spoštovani bralci, spoštovane bralke! Prosimo sklenite roke, sklonite glave ter za minuto prisluhnite svojemu notranjemu jazu. Vsi smo vedeli, da se bo slej ko prej zgodilo. In zgodilo se je!

Pretresla nas je vest, da je umrla najbolj znana borka za pravice do miljonov, ki si jih je pošteno prislužila z bojem proti nošnji krzna ali katerih koli drugih oblačil ter s skrbnim podajanjem žlice v usta ostarelemu in senilnemu naftnemu mogotcu. Rispect to that!

Le trenutek po njeni smrti se ves svet srečuje z eno večjih naravnih katastrof – umanjkanje materiala za potrebe masturbacije, Karitas, Unicef in druge dobrodelne organizacije pa že poročajo o velikih denarnih donacijah. Človeštvo je končno nehalo skrivati svoje denarnice. Še najbolj pa izstopa dejstvo, da se je na zemlji drastično dvignilo globalno povprečje inteligenčnega kvocienta. Rispect to that, too!



Odločila sem se, da bom priredila hišno zabavo v spomin Anne Nicole Smith ter tako slavnostno proslavila njeno ponovno snidenje z ljubljenim 80-letnim multiziljonarjem, čigar imena si živi bog ni zapomnil.

RIP, Anna!

Edit: Tudi mene so cenzurirali - tokrat sliko - toda brez skrbi, prilagam novo. Iz tega lahko sklepam samo eno - Kjer se Markedžani valja, cenzuro pusti!

Sodoma in Gomora

Aha, verjetno je bil že skraji čas.Spet sem se deviantno klatila naokoli, škilila v pritlične sobe študentskih domov in nadlegovala nesrečne tetraplegike med njihovim zasluženim spancem. Slednje je že skoraj postalo moj hobi.

Temu tvoru bizarnosti je botroval Pre-prešeren pre-party, ki se je odvijal v popolni tajnosti, daleč stran od medijev in vedoželjnih oči navadnih smrtnikov. Vstop na Pre-partty je bil namreč dovoljenim le redkim posvečenim* osebam. Meni se je s ponarejeno press kartico, kot vedno, uspelo infiltrirati v sam srž obscenega dilentantizma in pohujšljivega dogajanja, nad katerim bi se zgražal prenekateri prebivalec peklenskega podzemlja ali urednik kakšnga levega rumenega glasila. Kar je skoraj isto.

No, verjetno se vam niti približno ne sanja, kako to zgleda. Verjetno tega tudi ne boste nikoli doživeli. Naj vam le namignem, da v nekaterih zametkih rahlo izgleda kot Kristusova zadnja večerja, za katero veš, da ni zadnja. Vzdušje je bilo prijetno ekscesno, in ni da bi hitro odnesel pete odondod. Tudi sama sem zapustila mesto pohujšanja šele takrat, ko se lajdre vračajo domov iz šihta in ptički čivkajo prav naglas (da bi jih friteza, golazn kužno!).

Zabava je bila produktivna tudi z drugega vidika. Danes nisem obiskala nobenega zastonj muzeja ali razstave, ker menim, da se kultura podpira samo tako, da plačaš tistih par evrov vstopnine. Sem pa nadvse vesela, da po intenzivnemu praznjenju buteljčnih zalog, nimam mačka. Zaradi tega sem še rajši prenekatero današnjo minuto preždela za računalnikom in tuhtala – tuht –tuht – tuht- ali naj si to zadevo natisnem na majico ali rajši na spodnje gate.

I think it's cute!

_____________________
* predhodno so se dali povoskati, kar jim je omogočilo, da so lažje spolzele skozi skorajda neprepustno zastražen vhod;

Pozor, kamen leta #2

Neverjetno!
V istem tednu, celo v istem dnevu, najverjetneje tudi v isti uri se je pripetila izjava, vredna še enega letečega kamna.

"Homobloggerus je ponovno odkril Diarejo. Nekatere stvari je res vredno cenzurirati."

Anonimna blogerka

Pozor, kamen leta!!

Evo, podeljujem svojo prvo nagrado za naj izjavo. Poimenovala jo bom Kamen leta (kot kamen, ki leta po zraku). Zardi mene lahko vladno glasilo vzame Bob leta Janezu in ga podari avtorici te izjave.

"Pizda, ugotavljam, da jaz dejansko VSEM razlagam svoje najbolj deviantne splene pripetljaje."

Anonimna blogerka

Revolucija se je začela!!

O moj bog. O moj bog. O moj bog. Malce sem histerično navdušena. Ali pa navdušeno histerična.
Saj ni važno!

Tole bi bilo blogerskima kolegoma verjetno zanimivo. Sodeč po njunem navdušenem slinjenju iz pol pretekle zgodovine. Sama sem sicer zlorabila magično moč profesionalnih fotografov in izjemne ročne spretnosti nadarjenih maskerjev, toda tole je nekaj povsem drugega. To je nekaj najbolj naravno iskrenega, navihanega in romantično pristnega. To je tiso pravo, kar sta čakala, draga bralca.To je natur!! (Pozor otroci: Lejdiz vit zi big bubiz).

Revolucija se širi!! Malo za tem je svoje bogastvo na ogled postavila tudi Dajana, prva dama slovenske blogosfere.

Všeč mi je, da se pregovorno zadrte Slovenke, upajo upreti stereotipom in pokazati svoje ženske čare. Takih verižnih postov bi moralo biti več. Koga zares briga vsebina torbice??? No ja, malo pa že. Me pa zanima, če bi si katera upala pokazati tudi kakšne novejše slike?? Ah, evil me! Sedaj pa lahko nestrpno čakamo katera bo naslednja ali pa morda naslednji. Navijam za svojo princesko.

I'm back! Kinda.

Pogled v špegu v kopalnici je rahlo zavajajoč: zelen poležan obraz, temni ponočnjaki - posledica pretiravanja s spancem, sračje gnezdo na glavi, bolečine v križu – prvi simptomi zaležanin, jezik v barvi plemenite plesni francoskega sira. Oh, it's my ordinary look! Sem že zdrava.

Verjetno bom izpljuvala pljuča in se cel dan spotikala ob lastne podočnjake, toda položnice se ne bodo kar same plačale. Kaneda? Razmišljam še ali naj ob krehanju vljudnostno kašljam v robček in si pred usta nastavljam roko, ali pa sem betch in z bacili obdarim mimoidoče z »kreh revange kreh kreh fuckers«. Očitno je nek kreten okužil mene in to ne ravno v primernem trenutku.

In sedaj je čas za telefončke.

Emo mode ON

Sovražim. Sovražim. Sovražim. Sovražim in preklinjam svoj imunski sistem, ker štrajka ravno takrat, ko je to res zadnja stvar na svetu, ki si jo želim.

Poležavanje v postelji s termosko čaja v naročju in žlico medu v ustih, namesto, da bi uživala svoj semi dopust in se evforično pripravljala na vikend gettaway ob zvokih EME 07.Vprašam se: Why me??!!

Tako bo pregovorno odlično kuho JaKe z velikim K (K kot karatker, vi perverzneži!!), ki je žal še nisem imela prilike okusiti in je očitno še nekaj časa ne bom, nalivanje z omamnim vincem, skupinskim vreščanje ob razglasitvi zmagovalke slovenskega gejiš dogodka in sprehodi po zasneženih in pomrznjenih lepotah Gorenjske, zamenjala Ricky Lake in neka oddaja o ljudeh s prebavnimi motnjami, ki z zanimanjem preučujejo spremembe v svojih izločkih. Patetično, vem, toda kazen mora biti vzgojna!

Poleg vsega mi je v teh kritičnih in travmatičnih trenutkih zmanjkalo užitnega čaja. Seveda pa premorem ene pet različnih vrst Earl Greya, ki se mi ta hip ne zdi ravno jackpot. Joy. Joy. Joy.