I'm back.
Pogrešala sem mamico in pire krompir ter kos sočnega mesa. In kaj naj rečem drugega kot … prokleti vizigoti!!! But wait, there's more!
Ubistvu ni prav nič narobe, če se nekaj dni prekladaš iz španske savne (beri šotor) v rahel veterc s senco, ki jo potem cel dan fanatično zalezuješ, tako kot župnik otročičke. Zakaj? Zato, ker prokleti vizigoti uredijo camp, ki je oddaljen od plaže samo eno uro z javnim prevozom. So že vedeli zakaj.
In prav nič ni narobe, če greš v celem tednu samo enkrat na plažo. Na Costa Bianci si ime »bianco« zasluži samo škatla pralnega praška in mogoče kakšna vrečka iz štacune, ki je zares edina bianco barve.
Sploh se ne čudim, zakaj se želijo katalonci odcepit in v tem jih v celoti podpiram.
Sem pa, in zahvala gre seveda samo balkancem, kamor Slovenija geografsko baje ne paše, dasiravno s(m)o mentalno bolj dovzetni za balkanski život, doživela balkaniado, bila v Konobi kod Maršala, občudovala dvojnike Bekstrit bojsov in od njih celo dobila avtogram (juhuuuhuuu), jedla gigantsko paello s polžki ter srečala Mr. Beana in nekaj čudnih ljudi.
Barcelona je enkratna. Skupaj s šopingom lahko združiš še zanimive oglede lepih hiš, parkov na hribčkih in znamenitih znamenitosti, pa še podzemno imajo in na skoraj vsak hrib vodijo črnogorske štenge. Seveda, pozabijo omeniti, da znameniti park Guell stoji na neki Šmarni Gori. Po nekaj urnem obveznem obleganju štacun in kafičev s Claro*, ob rahli otoplitvi, samo cc. 44°C ter pričakovanju kdaj bom ugledala znameniti pisani kamen, vseeno zlezem na hrib in zaprepadeno ugotovim, da tam ni nič. Ampak res nič! No ja, polno turistov in teta, ki šprica razbeljeni pesek. Prokleti vizigoti, kakšen nateg! Seveda, vse znamenitosti so na drugi strani parka pri »vhodu« in jih vidiš šele, ko prepešačiš nešteto potk in si že na tem, da bi avtorja vodiča po znamenitostih nekam poslal. Na "vhodu" pa se je res trlo odbitih Gaudijevih stvaritev in raznih močeradov. A tem raje prihodnjič. No ja, vsaj uspelo jim je, da sem se nahodila za cel lajf in še za naslednjega, itak sem en teden prej sam ležala, kot krava na lepo vzgajani travi.
Od znanih oseb videla samo tega revolucionarja in kočevskega medveda.
Andora is a place to be. A pod pogojem, da nisi razvajena turistka in te zanima še kaj več kot ždenje v kafiču, mimo katerga curlja rečica. Pivo je namreč v vasici, ki je baj da vej tudi glavno mesto 3 ojre pa pol…. pardon.. 3 EVRE in pol!! Sem se naučila, da samo cigani pa štajerci govorijo »ojri«, ker nisem ne eno ne drugo, sedaj pospešeno rediramo toto besedo iz svojega besednjaka.. In ker v enem vročem dnevu brez problema spiješ 3, 4 pive + kakšno Claro, si lahko sami zračunate koliko to pride v štirih dneh. Mal velik. V takem primeru se bolj splača podkupit kakšnega lokalca, da ti pokaže kje se lahko konkretno ohladiš in še uživaš zraven. Takih placev je sicer v Andori ogromno, nadvse primeren za to je, kot se sami pohvalijo, največji, če ne pa vsaj najvišji namakalnik v Evropi. Vendar za kaj bolj adrenalinskega in zahtevnega se splača zapeljat nazaj do meje, kar ti ne vzame ravno veliko časa..cca. 15 minut in si privoščiti malce skakanja in namakanja. Fan-fan-fantastično!!
*Fanta Lemon/Schweps in San Miguel
Monday, August 07, 2006
Sunday, July 23, 2006
Alicante
Ta teden ni slo bas nista po nacrtih.
Najprej tri ure na vrocem soncu cakamo na prenos iz Libanona in si mislim, da jim je verjetno kak odajnik vrglo v zrak. 20 minut kasneje na cnn-u potrdijo moje slutnje. Damit, ne smem mislt na nich slabga, ker se ocitno vse uresnici. (Think good thoughts, think good thoughts). In nato (spet) zaradi vrocine pozabim na uro kdaj je konferencna razprava med Fatahom in Hesbolahom. Okej, si mislim no biggy, ce nam tega vidla. Sej je blo dost, da sem od dalec slisala spanskega premiera Zapatera oz. Mr. Beana, ce kdo mene kej vprasa.
Skratka, edina delavnica, kako tradicionalno, ki se mi jo je uspelo udeleziti, je bila sumulacija birokratizacijske pridobitve azila ali drzavljanstva Velike Britanije. Azil mi je ratal dobit (ena od stirih srecnezev), drzavljanstva pak ne, ker ne vem kako si sledijo Britanski prazniki po vrsti v koledarju. Skratka budalastine.
Dons sem hotela spizdit nazaj v civilizacijo. A so bili vsi vlaki do Barcelone bukirani. That's so meeeee!
Tako sem imela potem tisoc in eno opravicilo, zakaj sem se pojavila nazaj v kampusu. Jebiga, eni grejo zjutri tect, midve z Majo sva pa peljali prtljago na sprehod, da se malo prelufta. Poleg tega naju je na zelezniski se nadlegoval nek fukjen ata, ki naju je spraseval kako to, da sva v Spaniji pa ne znava spansk??!! Jest se cist znajdem, ce znam narocit servezo in bokadiljo. Tko, da od lakote in zeje ze ne bom urmla. Sicer se, da te proklete spance, kjer itak noben ne govori anglesk vseeno razumeti in sva se s tem atom vse zmenile. Na koncu naju je hotel sam peljati "nekam". Hm, glede na to, da so naju imeli v Gironi za tiste gospodicne, ki se ukvarjajo z najstarejso obrtjo, ker sva zelili priti na prvo benzo na avtocesti, sem se malo zamislila nad sabo. Seveda, sva se veselo okoli razlagali, da naju bojo tam pobrali prijatelji. Itak, da naju noben taksist ni hotel peljati do prve benze. Pomoje so si vsi mislili, bogi vzhodnjakinji, tako mladi pa ze na cesti.
Jutri pa zares, predviden odhod v Barcelono ob 5.30, do takrat pa se vedno praznimo teranov liker in obcasno podlezemo spanskemu Amstelu, ki je baj da vej res uzasno pivo! Se bolj bedno je, ker se clovek navadi na slabo pivo, ce ga predolgo pije. Zal je treba prehoditi ful kilometrov po razbeljenem asfaltu, da se pride do kaksnega San Miguela, ki je ponavad se toplo. Pa pol ze raj mesam beden mrzel Amstel s Fanto Lemon.
Sicer pa nas v vseh teh travmah s slabim pivom tolazijo izredno nizke cene kave, pijace in hrane.
Bato pa vam sporoca:
Daj riburiburibu daj riburiburibu. Daj ribu. Langsam abr zihr.
Najprej tri ure na vrocem soncu cakamo na prenos iz Libanona in si mislim, da jim je verjetno kak odajnik vrglo v zrak. 20 minut kasneje na cnn-u potrdijo moje slutnje. Damit, ne smem mislt na nich slabga, ker se ocitno vse uresnici. (Think good thoughts, think good thoughts). In nato (spet) zaradi vrocine pozabim na uro kdaj je konferencna razprava med Fatahom in Hesbolahom. Okej, si mislim no biggy, ce nam tega vidla. Sej je blo dost, da sem od dalec slisala spanskega premiera Zapatera oz. Mr. Beana, ce kdo mene kej vprasa.
Skratka, edina delavnica, kako tradicionalno, ki se mi jo je uspelo udeleziti, je bila sumulacija birokratizacijske pridobitve azila ali drzavljanstva Velike Britanije. Azil mi je ratal dobit (ena od stirih srecnezev), drzavljanstva pak ne, ker ne vem kako si sledijo Britanski prazniki po vrsti v koledarju. Skratka budalastine.
Dons sem hotela spizdit nazaj v civilizacijo. A so bili vsi vlaki do Barcelone bukirani. That's so meeeee!
Tako sem imela potem tisoc in eno opravicilo, zakaj sem se pojavila nazaj v kampusu. Jebiga, eni grejo zjutri tect, midve z Majo sva pa peljali prtljago na sprehod, da se malo prelufta. Poleg tega naju je na zelezniski se nadlegoval nek fukjen ata, ki naju je spraseval kako to, da sva v Spaniji pa ne znava spansk??!! Jest se cist znajdem, ce znam narocit servezo in bokadiljo. Tko, da od lakote in zeje ze ne bom urmla. Sicer se, da te proklete spance, kjer itak noben ne govori anglesk vseeno razumeti in sva se s tem atom vse zmenile. Na koncu naju je hotel sam peljati "nekam". Hm, glede na to, da so naju imeli v Gironi za tiste gospodicne, ki se ukvarjajo z najstarejso obrtjo, ker sva zelili priti na prvo benzo na avtocesti, sem se malo zamislila nad sabo. Seveda, sva se veselo okoli razlagali, da naju bojo tam pobrali prijatelji. Itak, da naju noben taksist ni hotel peljati do prve benze. Pomoje so si vsi mislili, bogi vzhodnjakinji, tako mladi pa ze na cesti.
Jutri pa zares, predviden odhod v Barcelono ob 5.30, do takrat pa se vedno praznimo teranov liker in obcasno podlezemo spanskemu Amstelu, ki je baj da vej res uzasno pivo! Se bolj bedno je, ker se clovek navadi na slabo pivo, ce ga predolgo pije. Zal je treba prehoditi ful kilometrov po razbeljenem asfaltu, da se pride do kaksnega San Miguela, ki je ponavad se toplo. Pa pol ze raj mesam beden mrzel Amstel s Fanto Lemon.
Sicer pa nas v vseh teh travmah s slabim pivom tolazijo izredno nizke cene kave, pijace in hrane.
Bato pa vam sporoca:
Daj riburiburibu daj riburiburibu. Daj ribu. Langsam abr zihr.
Thursday, July 20, 2006
Ni fer!!
Ravno, ko sem se odlochila za zmerno abstinenco, obtichim sredi 35 stopinj v Shpaniji z 200 litri teranovega likerja. Res, ni fer!
Jebesh abstinenco! Liker je treba spit/prodat do sobote. Zaenkrat hodimo okoli po kampusu in izvajamo degustacije in zraven she trzhimo hotke s Che Guevaro. Karshni koli nasveti, kako se v dveh dneh znebiti 200 litrov alkohola v drzhavi, kjer se ne sme piti na ulicah, bodo dobrodoshli.
Zdej se grem pa nazaj savnat k mojim sosedom iz Podsaharkse Afrike .
Jebesh abstinenco! Liker je treba spit/prodat do sobote. Zaenkrat hodimo okoli po kampusu in izvajamo degustacije in zraven she trzhimo hotke s Che Guevaro. Karshni koli nasveti, kako se v dveh dneh znebiti 200 litrov alkohola v drzhavi, kjer se ne sme piti na ulicah, bodo dobrodoshli.
Zdej se grem pa nazaj savnat k mojim sosedom iz Podsaharkse Afrike .
Monday, July 17, 2006
Končno tudi jaz
Weeeeeeeeeeee......
Z ruzakom na rami in zemljevidom v roki. Kam me bo vodila pot še ne vem natančno.
Vem samo to, da grem čez par ur proti Benetkam, kjer se bom usedla na avion proti Barceloni in pustila ves nepotreben balast v Sloveniji. In tega je v zadnjem času ogromno.
Še poročilo s tekme: Bilo je super. Kljub raznim problemom z iskanjem novega člana ekipe, problemi z mojo (ne)težo, raznimi napadi in obiski urgence, nam je uspelo. Napredek je res očiten. In ena pika včasih veliko pomeni, tudi če ni nobene prave konkurence. Ampak na koncu je važno samo to, da se skače!
In bili smo četrti!
En posnetek napada Killer Bee (moj nov nickname, očitno). V zadnjem fun jumpu, smo hoteli narediti 9-way, formacija je prišla direktno pod mano oz. jaz sem prišla nad formacijo, zaradi česar mi je zmanjkalo upora in sem priletela naravnost v Miho. Hvala bogu se je vse srečno končalo.
Z ruzakom na rami in zemljevidom v roki. Kam me bo vodila pot še ne vem natančno.
Vem samo to, da grem čez par ur proti Benetkam, kjer se bom usedla na avion proti Barceloni in pustila ves nepotreben balast v Sloveniji. In tega je v zadnjem času ogromno.
Še poročilo s tekme: Bilo je super. Kljub raznim problemom z iskanjem novega člana ekipe, problemi z mojo (ne)težo, raznimi napadi in obiski urgence, nam je uspelo. Napredek je res očiten. In ena pika včasih veliko pomeni, tudi če ni nobene prave konkurence. Ampak na koncu je važno samo to, da se skače!
In bili smo četrti!
En posnetek napada Killer Bee (moj nov nickname, očitno). V zadnjem fun jumpu, smo hoteli narediti 9-way, formacija je prišla direktno pod mano oz. jaz sem prišla nad formacijo, zaradi česar mi je zmanjkalo upora in sem priletela naravnost v Miho. Hvala bogu se je vse srečno končalo.
Wednesday, July 12, 2006
qrc pa razprodaje
Zakaj nimajo kdaj razprodaje oz. popustov za parkirne prostore v Ljubljani? Vem, da je skoraj neverjetno, ampak dopoldne se parkirni prostori kar tepejo med sabo, kateri bo imel to čast, da bo nanj zapeljala mašina na štirih kolesih. Zgleda, da jim je malo dolgčas, ker so se na ministrstvih in drugih vladnih ustanovah v bližini ljudje množično odpravili na dopust, da ubežijo mukam in stiskam (t.j. plačano srfanje po netu in ne ugovarjanje nadrejenim), ki jih pestijo v tamkajšnjih službah.
Med tem mestni redarji pridno pišejo rdeče lističe. Mislm, jebala jih čačkalica. Deset do dvajset parkirnih prostorov je cele dneve frej, naj bodo veseli, da jim kdo sploh plača za tisto uro parkiranja!!! Mi je zelo žal, da sem sploh dala tistih sto tolarjev, ker bom mogla zdej plačat 5 čukov.
No, da ne boste rekli, da se zmeri samo neki kurčim. Evo, ena dobra stvar se mi je pripetila danes, no ubistvu celo dve. Po sili razmer sem morala v raj poblaznelih žena - BTC (ja vem, obup)in dobila zadnji samonapihljiv armafleks. Wauu! Plosk. Plosk. Plosk. Skor sem dol padla od navdušenja, ko so mi povedali, da ga lahko dobim za 50 % nižjo ceno. Hudoo! No potem sem si v sami ekstazi kupila še troje spodnjih gat. Zdej lahko pomoje srečna crknem.
Med tem mestni redarji pridno pišejo rdeče lističe. Mislm, jebala jih čačkalica. Deset do dvajset parkirnih prostorov je cele dneve frej, naj bodo veseli, da jim kdo sploh plača za tisto uro parkiranja!!! Mi je zelo žal, da sem sploh dala tistih sto tolarjev, ker bom mogla zdej plačat 5 čukov.
No, da ne boste rekli, da se zmeri samo neki kurčim. Evo, ena dobra stvar se mi je pripetila danes, no ubistvu celo dve. Po sili razmer sem morala v raj poblaznelih žena - BTC (ja vem, obup)in dobila zadnji samonapihljiv armafleks. Wauu! Plosk. Plosk. Plosk. Skor sem dol padla od navdušenja, ko so mi povedali, da ga lahko dobim za 50 % nižjo ceno. Hudoo! No potem sem si v sami ekstazi kupila še troje spodnjih gat. Zdej lahko pomoje srečna crknem.
Tuesday, July 11, 2006
HIP HOP Snedvič
Bil je lep poletni dan z enim oblakom nad glavo, obetalo se mi je nekaj prijetnih aktivnosti in v takih primerih se je dobro primerno podpreti. Zaluštalo se mi je laškega in nekaj s kruhom. Po liniji najmanjšega odpora zavijem na Petrolov bencinski servis, kjer so s takšnimi stvarmi vedno dobro opremljeni. Po uspešnem nakupu zavijem pod bližnjo bukev in se začnem mastiti z zajtrkom. Laško je bilo mrzlo in sendvič je bil še svež. Na Petrolu so se še dodatno potrudili in mi v sendvič podarili še nekaj sveže, predvidevam, da ravno ulovljene divjačine, kar mi je potrdila še z zadnjimi migljaji svojih nožic.
Pa dobr tek!
Pa dobr tek!
Znanstveno dokazano
Fuzbal spodbuja porodne popadke!
Naša Nina iz azila je ob golu Zizuja namesto "goool" zavpila: "Fak, voda mi je odtekla!" In po 17 urah trpljenja in bolečin je povrgla dva nova prostovoljca v azilu za živali, Lourota in Ažbeja. Čestitke. Fotr pa je dobil čepke za ušesa in en six pack piva. Srečnima staršema predlagamo, da počakata z imeni, vsaj toliko da se vidi, če bo kateri pogrkoval ali šušljal.
Sicer pa, ko smo ravno pri Zidanu, tale igrca je res svinjska.
Update: In a kdo slučajno tega še ni dobil na mail, prebral na drugmu blogu ali kako drugače čeliral makaronarja??
Naša Nina iz azila je ob golu Zizuja namesto "goool" zavpila: "Fak, voda mi je odtekla!" In po 17 urah trpljenja in bolečin je povrgla dva nova prostovoljca v azilu za živali, Lourota in Ažbeja. Čestitke. Fotr pa je dobil čepke za ušesa in en six pack piva. Srečnima staršema predlagamo, da počakata z imeni, vsaj toliko da se vidi, če bo kateri pogrkoval ali šušljal.
Sicer pa, ko smo ravno pri Zidanu, tale igrca je res svinjska.
Update: In a kdo slučajno tega še ni dobil na mail, prebral na drugmu blogu ali kako drugače čeliral makaronarja??
Friday, July 07, 2006
Fajnli petek! Fajnliiii!!
Komi čakam da spizidim iz šhita (ja šita, ker ta šiht je že anojing). Rabim en konkreten večmesečni dopust, da se odpočijem od vsega hudega in zla, ki se mi je pripetilo za tem pisarniškim stolom in računalnikom. Sej vem, da si kakšni fizički radniki mislijo, kwa pa je hudega tej deklini v pisarni za računalnikom, kaj se je pa lahko tam zgodi??? Well, a lot!. Štorasta kokr sem, dnevno pridelam nekaj modric, katerih nastanek mi ni bil nikoli znan. Nogice imam čisto marogaste in folk misli, da me doma tepejo, tako da samo še čakam, kdaj se nam bo na vratih pojavil predstavnik centra za socialno delo. Poleg tega se pa še vsake toliko urežem s papirjem, mamicu mu celulozno in to še po fakiču!! Kako bom pa zdej fakiča kazala raznim mongoloidnim voznikom, ki me hočejo izriniti s ceste??!!
In dons grem po dolgem, dolgem, res predoooolgem času k mojemu frizerju. Končno mu je ratal prigurat svojo rit z dopusta in si vzet čas zame. Ni bil več v fillingu. Milsm, WTF? V kakšnmu filingu pa morš bit, da hočeš mene postrišt?? Res ni treba bit ravno v filingu, ker men čist vse paše kar mi Ali naredi. In sedaj v službi buljim v strop, fantaziram o obliki in nestrpno čakam, da bo cerkvena ura odbila dvanajstkrat, kar je božji znak, da sedem na vroči stol in se prepustim njegovim spretnim prstkom. Aleluja. Aleluja. Aaaalelu-uu-uujaaaaaaAAA!
In dons grem po dolgem, dolgem, res predoooolgem času k mojemu frizerju. Končno mu je ratal prigurat svojo rit z dopusta in si vzet čas zame. Ni bil več v fillingu. Milsm, WTF? V kakšnmu filingu pa morš bit, da hočeš mene postrišt?? Res ni treba bit ravno v filingu, ker men čist vse paše kar mi Ali naredi. In sedaj v službi buljim v strop, fantaziram o obliki in nestrpno čakam, da bo cerkvena ura odbila dvanajstkrat, kar je božji znak, da sedem na vroči stol in se prepustim njegovim spretnim prstkom. Aleluja. Aleluja. Aaaalelu-uu-uujaaaaaaAAA!
Wednesday, July 05, 2006
Material za naš prvi plesno glasbeni spektakel
Tisti, ki ste se javili, da aktivno participirate na našem malem muziklu, tukaj je predlog za našo prvo predstavo, ki sem si jih sposodila od meni ljubih japončic in japončkov, ki mi predstavljajo pravi navdih. Upam, da vam ne bo delala probleme zajebana angleščina. Sicer pa, saj veste, pomembna je vaja!! Tako, da do naslednjič ko se vidimo, prosim, da vsi obvladate tele mahljaje in pravilno naglaševanje, kar je nadvse pomembno!
In še predlog za nadaljevanje, če bo naš muzikel velika uspešnica.
Ah, those silly Japanese people. Res so fantastični!
In še predlog za nadaljevanje, če bo naš muzikel velika uspešnica.
Ah, those silly Japanese people. Res so fantastični!
Tuesday, July 04, 2006
Surprajzzzzzz
Ko sem odkrila, da mi moj kabelski operater ponuja spremljanje postaje Cnbc (nek evropski satelit postaje Nbc), sem se malodane polulala od samega navdušenja, predvsem zato, ker lahko v večernih urah spremljam Late Night Show. Končno neki pametnega. Sicer ne ravno ob najbolj primernih urah, sploh če si prisiljen biti jutranji človek, ampak za pol ure všečnega humorja s Conanom O'Brienom se resnično splača malce prikrajšati spanec. Greš dobre volje spat in se zbudiš precej manj tečen.
A kaj zdaj???
Naštimam pouštre, jih malce potapkam, da so čim bolj komot in mehki, se zavijem v dekco in čakam. In šaltam. A ni ta program na petnajstki, zdej bi mogel biti tist tip z oglato brado čez pol face? Nope, tam je nek Itv. Še mal počakam in še mal pošaltam po ostalih programih, piše Cnbc, predvaja se ponovitev 24ur.. dabl ju ti ef???!!!…. In potem mi seveda kapne.
Prokleti čefurji operaterski!! Cnbc so mi »zatemnili« z nekimi jetri od iTv!! Da se razumemo, z iTv!!! To človeka res vrže iz ustaljenega življenskega tira. Kot prvo iTv imam še vedno na istem kanalu kot tri dni nazaj, torej lahko gledam na dveh kanalih, če bi me slučajno prijelo, da mi iz nekega kanalofobnega razpoloženja na 52. ni všeč. Da je logičnost tega dejanja na višku ves ljubi dan ponavljajo novice iz POP-Tvjevih 24 ur, ki jih tako ali tako ne gledam, ker me resnično boli desna dojka za Milico Makoter in njen sodni proces, niti me ne zanima kaj ima povedati Jelko Kacin ali Janez Janša! Nočem, da so grdi deci zadnja stvar, ki jih vidim preden grem spat.
(No ja, Conan res ni lep, je pa za razliko od slovenskih politikov vsaj zabaven!!!)
No na srečo sem našla program Boomerang, kjer so imeli včeraj maraton Hrabrega Miška!! Hudo! Ampak vseeno, to ni isto!
I want my Cnbc back!!
A kaj zdaj???
Naštimam pouštre, jih malce potapkam, da so čim bolj komot in mehki, se zavijem v dekco in čakam. In šaltam. A ni ta program na petnajstki, zdej bi mogel biti tist tip z oglato brado čez pol face? Nope, tam je nek Itv. Še mal počakam in še mal pošaltam po ostalih programih, piše Cnbc, predvaja se ponovitev 24ur.. dabl ju ti ef???!!!…. In potem mi seveda kapne.
Prokleti čefurji operaterski!! Cnbc so mi »zatemnili« z nekimi jetri od iTv!! Da se razumemo, z iTv!!! To človeka res vrže iz ustaljenega življenskega tira. Kot prvo iTv imam še vedno na istem kanalu kot tri dni nazaj, torej lahko gledam na dveh kanalih, če bi me slučajno prijelo, da mi iz nekega kanalofobnega razpoloženja na 52. ni všeč. Da je logičnost tega dejanja na višku ves ljubi dan ponavljajo novice iz POP-Tvjevih 24 ur, ki jih tako ali tako ne gledam, ker me resnično boli desna dojka za Milico Makoter in njen sodni proces, niti me ne zanima kaj ima povedati Jelko Kacin ali Janez Janša! Nočem, da so grdi deci zadnja stvar, ki jih vidim preden grem spat.
(No ja, Conan res ni lep, je pa za razliko od slovenskih politikov vsaj zabaven!!!)
No na srečo sem našla program Boomerang, kjer so imeli včeraj maraton Hrabrega Miška!! Hudo! Ampak vseeno, to ni isto!
I want my Cnbc back!!
Sunday, July 02, 2006
Šlaufanje
Šlaufanje - Oprema, ki jo potrebujemo: Hladilnik poln piva/vina/jacka. Kraj: pri Pogačnikih na vrtu, ki bi bil lahko po neki čudni teoriji tudi bazen. Občudovanje novega vrtnega inventarja, gibsastega yorkširskega terierja in oblikovanje zračnice okoli trebuha, na kratko - šlaufanje.
Ekstremno šlaufanje - Ležanje na Pogačnikovem vrtu, teoretiziranje o načinih, kako bi konec jemal gipsasti yorkširski terier in oblikovanje traktorske zračnice okoli trebuha, odganjanje nezaželjenih naključnih mimoidočih ter za konec še odlična Martina lazanja. Njami. Na kratko - ekstremno šlaufanje.
Vodno šlaufanje - Primerno za vroče poletne dni, še posebaj, če imate probleme s klimo ali pa je, tako kot jaz sploh nimate.
Oprema, ki jo potrebujemo: šlauf in kopalke, po želji lahko tudi brez kopalk, ampak obvečzno brez neoprena, prosim. Neopren je za pusije!!
Začetek: Mimo dvorišča Rastamana s šlaufaom na rami, gremo, gremo, nazaj nas več ne bo (no, to ni res) v mrzlo vodo Save Bohinjke, če te črni mož ulovi, jo pa raje hitro ucvri.
Nam je črni mož zažugal s »prajvt properti, prajvt properti«, zato smo se raje podali mimo elektrarne. Malce bolj zajebano, ampak toliko bolj zanimivo. Ko se navadimo na prvi šok ledeno hladne vode, se lagodno vsedemo v šlafue in nato sledi ena ura in pol veselja, presenečenj ter brzic ki jih ponuja tok Save Bohinjke. Na našo srečo, je bil dan prej urnebes in je padala toča, tako da je bila reka še toliko bolj visoka in prijetno nagajiva.
Konec: pod nekim savskim mostom, sredi idiličnega tolmuna, kjer se sončijo mlade rusalke zgoraj brez (hint hint).
Ocena: Lahko primerjamo s fitnesom, vendar mnogo bolj zanimiva in družabna zadeva. Ubistvu nima nobene veze s fitnesom, edino trebušne in hrbtne mišice so podvržene podobni obremenitvi. Samo enkrat sem čmoknila s šlaufa, ob tem pogoltnila dober liter vode in se enkrat rahlo podrgnila ob drevje, ko sem "opazovala" mlade račke. Skratka, vredno vsakega zamaha mojih ročic.
PS: Če je kdo dobil tukaj idejo za podobne neumnosti, naj prosim upošteva dejstvo, da je Bohinjka lahko zelo nevarna (Češka skala), zatorej podobne ekspedicije samo v spremstvu izkušenih ljudi, ki poznajo nevarne pasti Save Bohinjke. Naprimer: mene ;))
Ekstremno šlaufanje - Ležanje na Pogačnikovem vrtu, teoretiziranje o načinih, kako bi konec jemal gipsasti yorkširski terier in oblikovanje traktorske zračnice okoli trebuha, odganjanje nezaželjenih naključnih mimoidočih ter za konec še odlična Martina lazanja. Njami. Na kratko - ekstremno šlaufanje.
Vodno šlaufanje - Primerno za vroče poletne dni, še posebaj, če imate probleme s klimo ali pa je, tako kot jaz sploh nimate.
Oprema, ki jo potrebujemo: šlauf in kopalke, po želji lahko tudi brez kopalk, ampak obvečzno brez neoprena, prosim. Neopren je za pusije!!
Začetek: Mimo dvorišča Rastamana s šlaufaom na rami, gremo, gremo, nazaj nas več ne bo (no, to ni res) v mrzlo vodo Save Bohinjke, če te črni mož ulovi, jo pa raje hitro ucvri.
Nam je črni mož zažugal s »prajvt properti, prajvt properti«, zato smo se raje podali mimo elektrarne. Malce bolj zajebano, ampak toliko bolj zanimivo. Ko se navadimo na prvi šok ledeno hladne vode, se lagodno vsedemo v šlafue in nato sledi ena ura in pol veselja, presenečenj ter brzic ki jih ponuja tok Save Bohinjke. Na našo srečo, je bil dan prej urnebes in je padala toča, tako da je bila reka še toliko bolj visoka in prijetno nagajiva.
Konec: pod nekim savskim mostom, sredi idiličnega tolmuna, kjer se sončijo mlade rusalke zgoraj brez (hint hint).
Ocena: Lahko primerjamo s fitnesom, vendar mnogo bolj zanimiva in družabna zadeva. Ubistvu nima nobene veze s fitnesom, edino trebušne in hrbtne mišice so podvržene podobni obremenitvi. Samo enkrat sem čmoknila s šlaufa, ob tem pogoltnila dober liter vode in se enkrat rahlo podrgnila ob drevje, ko sem "opazovala" mlade račke. Skratka, vredno vsakega zamaha mojih ročic.
PS: Če je kdo dobil tukaj idejo za podobne neumnosti, naj prosim upošteva dejstvo, da je Bohinjka lahko zelo nevarna (Češka skala), zatorej podobne ekspedicije samo v spremstvu izkušenih ljudi, ki poznajo nevarne pasti Save Bohinjke. Naprimer: mene ;))
Thursday, June 29, 2006
Zatemnitev
Končno sem dočakala svoj zaluženi in težko pričakovani ekstra dopust oz. podaljšani vikend. Glede na to, da zadeva ni bila načrtova in da sem poleg vsega lena kot fuks, sem spakirala svoje imetje in spizdila v neko selo na Gorenjskem, kjer se grem Robinzona Kruza.
Ker se mi v tej vročini ne zdi najbolj primerno gont bicikel, hodit na kufetke ali bog ne daj kajtat (Rajderka ima včasih res ekstremne ideje!!) sem privolila le v razne večerne obiske, rojstnodnevne žurke in faravel in velkombek partije. Skratka, kamor koli se bom zvečer nalimala se bomo na veliko objemali in izmenjali hektolitre sline.
Mohor, ki je prvi najavil rojstnodnevno pitje, bo za rojstni dan dobil skopiran DVD Necormantik. (I know you like those kind of muvies, you perv). Dace, moja najljubša latvijska pridelovalka Mojitov bo po vsej verjetnosti žal dobila le enga lubčka na daljavo in objavo na tem blogu. Happy birthday Dace!
Glede na to, da sem danes že navsezgodaj zjutraj rinila v Lesce, mačke so tam spet dobile toplomer v rit (so jo vseeno boljše odnesle kot Čewap, ki je dobil fisting v rito, pa še plačat je moral za to!!) in Podnart (Bobiju vrnit kvihte, ki mi jih je posodil za tekmo) so se s tem moja dobra dela za danes končala. Tako lahko sedaj mirne duše parkiram svojo rit v najhladnejši del bajte - garažo, kjer so mi inštalirali abakusovo enoto z internetno povazavo in me ima, da bi od veselja začela kar jodlat!!!
Današnje ugotovitve:
Potem, ko preblogaš vse zanimive bloge, je najboljš, da se prav po moško parkiraš še pred TV, kjer z grozo ugotoviš, da namesto sproščujočega in dolgočasnega fuzbala, mongoloidni Janševci predvajajo cel dnevnik, ki so ga posneli 29.6.1991! A, za koj moški spolni organ mi plačujemo naročnino, da nam pol prodajajo taka stara srala???? Parkrat sem se mogla kar ošamarti, ker sem bila prepričana, da se mi blede!! In ko so že 10 minut prikazovali tanke in smešne akcije vojakov, ki laufajo pred kamerami in se grejo Džejms Bonda in Brus Lija, sem se od smeha skoraj polila s kavo in se raje odkotalila nazaj v klet, kjer sem pogledala nekaj delov Mystery Science Teater, da sem si olajšala okularne in duševne bolečine, ki mi jih povzročajo na RKTV.
Če vrli uredniki nimajo nobenih idej, naj se udeležijo kakšnega izobraževalnega seminarja ali kulturnega dogodka na Metelkovi!
Končno je tudi moj ženski možgan začel dojemati zakaj desci tako množično pohajajo okoli samo v spodnjih gatah in ne počnejo drugega, kot ždijo za računalnikom sleš TV-jem, pijejo pivo in smrdijo. To je najlažji način, da preživiš v tej vročini in ti ni treba 5x na dan zamenjat cele garderobe! Vmes vsake toliko pogledaš v hladilnik, če se je pir že ohladil in se parkiraš nazaj pred računalnik, takrat se ti sicer ulije Savica Švica iz vseh možnih por, še une za katere si prepričan, da imaš zamašene. Res apetitlih. Amapak, saj ni panike, se vržeš pod osvežujočo prho in stvar je rešena.. In to je to. Simple as that!
Prosim, naj mi naslednjič raje zatemnijo takšne stare dnevnike!! Tega pa res nočem gledat!!
Ker se mi v tej vročini ne zdi najbolj primerno gont bicikel, hodit na kufetke ali bog ne daj kajtat (Rajderka ima včasih res ekstremne ideje!!) sem privolila le v razne večerne obiske, rojstnodnevne žurke in faravel in velkombek partije. Skratka, kamor koli se bom zvečer nalimala se bomo na veliko objemali in izmenjali hektolitre sline.
Mohor, ki je prvi najavil rojstnodnevno pitje, bo za rojstni dan dobil skopiran DVD Necormantik. (I know you like those kind of muvies, you perv). Dace, moja najljubša latvijska pridelovalka Mojitov bo po vsej verjetnosti žal dobila le enga lubčka na daljavo in objavo na tem blogu. Happy birthday Dace!
Glede na to, da sem danes že navsezgodaj zjutraj rinila v Lesce, mačke so tam spet dobile toplomer v rit (so jo vseeno boljše odnesle kot Čewap, ki je dobil fisting v rito, pa še plačat je moral za to!!) in Podnart (Bobiju vrnit kvihte, ki mi jih je posodil za tekmo) so se s tem moja dobra dela za danes končala. Tako lahko sedaj mirne duše parkiram svojo rit v najhladnejši del bajte - garažo, kjer so mi inštalirali abakusovo enoto z internetno povazavo in me ima, da bi od veselja začela kar jodlat!!!
Današnje ugotovitve:
Potem, ko preblogaš vse zanimive bloge, je najboljš, da se prav po moško parkiraš še pred TV, kjer z grozo ugotoviš, da namesto sproščujočega in dolgočasnega fuzbala, mongoloidni Janševci predvajajo cel dnevnik, ki so ga posneli 29.6.1991! A, za koj moški spolni organ mi plačujemo naročnino, da nam pol prodajajo taka stara srala???? Parkrat sem se mogla kar ošamarti, ker sem bila prepričana, da se mi blede!! In ko so že 10 minut prikazovali tanke in smešne akcije vojakov, ki laufajo pred kamerami in se grejo Džejms Bonda in Brus Lija, sem se od smeha skoraj polila s kavo in se raje odkotalila nazaj v klet, kjer sem pogledala nekaj delov Mystery Science Teater, da sem si olajšala okularne in duševne bolečine, ki mi jih povzročajo na RKTV.
Če vrli uredniki nimajo nobenih idej, naj se udeležijo kakšnega izobraževalnega seminarja ali kulturnega dogodka na Metelkovi!
Končno je tudi moj ženski možgan začel dojemati zakaj desci tako množično pohajajo okoli samo v spodnjih gatah in ne počnejo drugega, kot ždijo za računalnikom sleš TV-jem, pijejo pivo in smrdijo. To je najlažji način, da preživiš v tej vročini in ti ni treba 5x na dan zamenjat cele garderobe! Vmes vsake toliko pogledaš v hladilnik, če se je pir že ohladil in se parkiraš nazaj pred računalnik, takrat se ti sicer ulije Savica Švica iz vseh možnih por, še une za katere si prepričan, da imaš zamašene. Res apetitlih. Amapak, saj ni panike, se vržeš pod osvežujočo prho in stvar je rešena.. In to je to. Simple as that!
Prosim, naj mi naslednjič raje zatemnijo takšne stare dnevnike!! Tega pa res nočem gledat!!
Wednesday, June 28, 2006
Briljantno. NOT!!!
Začela bi vzklikati razna verska imena, nadimke in vzklike, pa mi noben primeren ne pade v sivo celico. Ne, tokrat za moje pretreseno počutje in napad božjasti ni krivo nečloveško pijančevanje do sončnega vzhoda, ampak zgolj in samo ogled nekega muzikla. MOJ BOG!!!
Nekaj tako fascinantnega pa že dolgo ne! Celo predstavo sem se malodane valjala po tleh v krčih, ker sem sredi prvih taktov predstave dobila napad smeha. Res fantastično. Predvsem sem navdušena nad dejstvom, da ljudje s posluhom škripajočih vrat in s talentom gledališke igre naključnega hloda v hosti, lahko igrajo v muziklu in to ni šolska predstava!!! Jupeee, še je upanje zame, da se podam na gledališki oder in zagrulim v ritmih Briljantine. Se že vidim, Betty next Olivia Newton John. Wau. Weeeeheeeeeeeee!
Težko vprašanje je, kaj je bilo bolj sapo jemajoče, prijetno piskanje in žaganje nastopajočih ali popolnoma pristno navdušenje, ovacije in iskreni smeh ob vsaki "šali" tipa "Kdo te je pa napumpal?" gledalke eno vrsto za mano. Ou, Lordi!!
Absolutna pohvala gre organizatorjem, ker jim je končno uspelo dojeti, da je štant s pivom na prireditvi take vrste a must one! Plosk. Plosk. Plosk. Človek težko zdrži brez alkohola, sploh če se vsake pet minut iz zvočnikov zasliši nadležno cviljenje in ropotanje neuglašenih in slabo ozvočenih nastopajočih. Priznam, nisem zdržala niti do odmora in sem se med prvimi zapodila na pol litra Laškega. In nato še na pol litra, da sva si lahko z Bolfarjem lajšala silne bolečine, ki nama jih je zadajalo pristno navdušenje gledalke za nama, med tem ko sva se držala za glavo in si zatiskala ušesa ob vsakem poskusu nastopajočih, da zapojejo kak verz iz Briljantine.
Majhna svetla točka cele predstave je bil Nejka (opa, in to v ledru!!), ki je dvoril deklici in jo ploskal po riti. Fantastično!! Ne vem, kako je to možno, ampak tip ima več posluha in smisla za ples kakor celoten del ženske zasedbe. To miganje z ritjo, razprte roke v pahljačo in ritem v kolkih. Navdušena!! Se vidi, da je Nejc Simšič eden redkih, ki je pred tem že kdaj videl oder od blizu. Sicer sem si mislila, da bodo vsaj Bitch Boysi malce dvignili nivo predstave, ki so pa žal zaradi bednega ozvočenja izpadli slabše od Tokio Hotela. Do včeraj sem bila prepričana, da je to nemogoče!
Se grem takoj jutri vpisat v plesno in pevsko šolo, da se tudi sama preizkusim v kakšni taki predstavi. Kot vidim, je to ljudem nadvse všeč in na navdušene salve množice si tega želijo še več in več. Torej, kdo bi drugo leto z menoj odgrulil in odplesal Čikago?
Nekaj tako fascinantnega pa že dolgo ne! Celo predstavo sem se malodane valjala po tleh v krčih, ker sem sredi prvih taktov predstave dobila napad smeha. Res fantastično. Predvsem sem navdušena nad dejstvom, da ljudje s posluhom škripajočih vrat in s talentom gledališke igre naključnega hloda v hosti, lahko igrajo v muziklu in to ni šolska predstava!!! Jupeee, še je upanje zame, da se podam na gledališki oder in zagrulim v ritmih Briljantine. Se že vidim, Betty next Olivia Newton John. Wau. Weeeeheeeeeeeee!
Težko vprašanje je, kaj je bilo bolj sapo jemajoče, prijetno piskanje in žaganje nastopajočih ali popolnoma pristno navdušenje, ovacije in iskreni smeh ob vsaki "šali" tipa "Kdo te je pa napumpal?" gledalke eno vrsto za mano. Ou, Lordi!!
Absolutna pohvala gre organizatorjem, ker jim je končno uspelo dojeti, da je štant s pivom na prireditvi take vrste a must one! Plosk. Plosk. Plosk. Človek težko zdrži brez alkohola, sploh če se vsake pet minut iz zvočnikov zasliši nadležno cviljenje in ropotanje neuglašenih in slabo ozvočenih nastopajočih. Priznam, nisem zdržala niti do odmora in sem se med prvimi zapodila na pol litra Laškega. In nato še na pol litra, da sva si lahko z Bolfarjem lajšala silne bolečine, ki nama jih je zadajalo pristno navdušenje gledalke za nama, med tem ko sva se držala za glavo in si zatiskala ušesa ob vsakem poskusu nastopajočih, da zapojejo kak verz iz Briljantine.
Majhna svetla točka cele predstave je bil Nejka (opa, in to v ledru!!), ki je dvoril deklici in jo ploskal po riti. Fantastično!! Ne vem, kako je to možno, ampak tip ima več posluha in smisla za ples kakor celoten del ženske zasedbe. To miganje z ritjo, razprte roke v pahljačo in ritem v kolkih. Navdušena!! Se vidi, da je Nejc Simšič eden redkih, ki je pred tem že kdaj videl oder od blizu. Sicer sem si mislila, da bodo vsaj Bitch Boysi malce dvignili nivo predstave, ki so pa žal zaradi bednega ozvočenja izpadli slabše od Tokio Hotela. Do včeraj sem bila prepričana, da je to nemogoče!
Se grem takoj jutri vpisat v plesno in pevsko šolo, da se tudi sama preizkusim v kakšni taki predstavi. Kot vidim, je to ljudem nadvse všeč in na navdušene salve množice si tega želijo še več in več. Torej, kdo bi drugo leto z menoj odgrulil in odplesal Čikago?
Monday, June 26, 2006
Kamen svetuje:
Kako zgubiti kilo ali dve, med tem, ko se bašeš s čevapi in uživaš v hladnem pivu.
Če kdo najde v Cosmu boljši nasvet, naj dvigne roko ali za vedno molči!!!
Qrc. Dobrota je sirota in do nadaljnjega se ne grem več bizarnih organizacij dobrih del in raznih drugih ekspad. Žal imam bolj švoh karakter in sem prelena, da bi se šla dobrodelnost, če sama nimam nič od tega.
Vikend, ki je za nami je namreč minil v požrešnem koriščenju čevapov, ob katerih je treba vsake toliko, da se ti ne zataknejo na kakšnem neprimernem mestu, dodati tudi kak liter ali več zelenega zlata, ki ga posedujejo na štajerskem koncu ter nekaj požirkov pristne dolenjske kislice. Slednji gre zasluga, da danes malu po dulenjsku zavijam. Jebiga!
Skorajda neverjetno a resnično. Slovenska vojska je, sicer s težkim srcem in malce birokracije, blagovolila posoditi za cca. 6 ur svoje predrago letalce (vojaški PC 6 - Pilatus). In to vse za to, da so se lahko neki norci v ptičjih formacijah metali iz avijona nad nekim romskim selom na dolenjskem. Vse lepo in prav, če izvzamemo sledeče stvari:
- Prvi skok iz avijona je bil planiran v soboto ob 8.00 uri.
Am, da boldiram, v soboto ob 8.00 uri!!!!! A se Kahl Ehjavec spet norca dela iz nas?! Najprej nam ne namenijo niti toliko, da bi naredili kak trening skokec v letošnjem letu, potem pa te hočejo še strpat v konzervo z devetimi drugimi sopadalci ob taki nečloveški uri.
- avtorica tega prispevka se sicer ne bo več pritoževala nad zgodnjo uro, "Bolje išta, nego ništa!", si bo pa zapomnila tole tekmovanje predvsem po tem, da je zaradi gomile kamenjev in ceglov, ki jih je morala zatlačiti v svoj prelepi rumeno-črni kombinezon dobila novi nadimek "spančbob skverpents". Now, that just briliant! Jebiga, za usepeh je treba marsikaj požret.
- Težko garanje od 8.00 do 14.00 uri, skakanje iz avijona, zlaganje padal, špricanje pota v potokih (zamislite si pristen naravni vonj v konzervi natlačenih tipov…mmmmm, just lovin it!), ponovimo vajo štirikrat! Posledično sem izgubila par kilc. Kar načeloma sploh ni slabo, razn mogoče v mojem primeru, ko celotno sorodstvo do tretjega kolena skrbi, da me ne bo odnesel kak ljubljanski vetrc.
- Dolenjski cviček mi ne diši ravno najbolje, a v sili hudički tudi to pijejo. Še posebej, če edina oštarija daleč na okoli zapre svoje duri ob 23. uri. Po vsej verjetnosti je edini razlog takšnega nerazumnega početja gostincev pri tropu letečih ljudi, ki jim je edini cilj tistega večera, da se ga nenormalno napijejo in se kasneje skotalijo v šotor, avto ali kar na tla ta, da v okolici gomazi trop krvoločnih komark. V živalskem nagonu jih boli kurac (oziroma rilec, ali kako se uni stvari reče) za razne žavbe, autane in offe in vtikajo svoja male zadeve kamor pač nanese. Njim se imam torej zahvaliti, da danes izgledam kot, da bi fasala "kožni mezgolitis".
- V nedeljo raport padobrancev in slagačev padobranov ob 7.30!! Kahel plizzzz, your love is killing us! Ponovimo vajo s švicanjem in hitrostnim zlaganjem padal. Tokrat samo 2x.
- Moja ekipa nadobudnih in perspektivnih dečkov iz Omelette du fromage je zasedla 6-8 mesto z lepo zaokroženim povprečjem. Now, that's just perfect!
No toliko jamranja za danes je več kot dovolj. Sedaj grem pa domov dajat obkladke na rit.
Friday, June 23, 2006
Bad samaritan
Ne vem komu se že dala obljubo (verjetno sama sebi), da bom nekaj časa prijazna oseba in delala dobra dela. Gre mi neizmerno dobro. Kdo bi si mislil, ha!
Seznam dobrih del v preteklem tednu:
- Trenutno malo manj ognjeno sem razveselila s tem, da sem našla njen izgubljeni fajr, na katerega je neizmerno čustveno navezana. Tako se je samooklicala za mojo dosmrtno dolžnico in še pivce bo steklo po grlu. Ah, kaj bi Nimfa brez ognja, ane?
- V/na Pločniku spila vsaj ene 15 Mojitov in frendici, ki tam dela naredila kr orng kšeft. Za čeri on d top, pa sem jo še vabila na skupno metelkovanje.
- Nekega neznanca sem do tretje ure obremenjevala z geostrateškim in geopolitičnim položajem Slovenije v Evropi in na Balkanu. Odveč gre omeniti, da ne vem od kje mi to znanje, ideje in neke konvencije, ki sem jih omenjala. BLUP!
- Dvema malo bolj znanima neznancema (baje, da celo znancema) sem se povabila na Jamajko, da bom kelnarla v njunem lokalu. My dream job, really!
- Osamljeni jahačici zrihtala razgovor ali dva za job.
- Šefu sem oprostila, ker me je ob pol desetih klical in povprašal, če mislim pridt kej na okoli pogledati. Tisti, ki me dobro poznajo, vedo povedati, da zjutraj nisem najbolj prijazna oseba, sploh pa ne, če me tako brutalno vržete iz postelje po 6 urnem pijančevanju in vsaj 15 Mojitotih.
- Sodelavcu zrihtala 4 dni dopusta! Okej, to dobro delo vsebuje elemente samoprofita, ker sem tako tudi sama pridobila 2 dni ekstra dopusta!
- Po MSN-ju delila zastonj strokovne nasvete.
- Peljala psa na sprehod in zalila rože.
In tedna niti ni še konec! Juhej
Seznam dobrih del v preteklem tednu:
- Trenutno malo manj ognjeno sem razveselila s tem, da sem našla njen izgubljeni fajr, na katerega je neizmerno čustveno navezana. Tako se je samooklicala za mojo dosmrtno dolžnico in še pivce bo steklo po grlu. Ah, kaj bi Nimfa brez ognja, ane?
- V/na Pločniku spila vsaj ene 15 Mojitov in frendici, ki tam dela naredila kr orng kšeft. Za čeri on d top, pa sem jo še vabila na skupno metelkovanje.
- Nekega neznanca sem do tretje ure obremenjevala z geostrateškim in geopolitičnim položajem Slovenije v Evropi in na Balkanu. Odveč gre omeniti, da ne vem od kje mi to znanje, ideje in neke konvencije, ki sem jih omenjala. BLUP!
- Dvema malo bolj znanima neznancema (baje, da celo znancema) sem se povabila na Jamajko, da bom kelnarla v njunem lokalu. My dream job, really!
- Osamljeni jahačici zrihtala razgovor ali dva za job.
- Šefu sem oprostila, ker me je ob pol desetih klical in povprašal, če mislim pridt kej na okoli pogledati. Tisti, ki me dobro poznajo, vedo povedati, da zjutraj nisem najbolj prijazna oseba, sploh pa ne, če me tako brutalno vržete iz postelje po 6 urnem pijančevanju in vsaj 15 Mojitotih.
- Sodelavcu zrihtala 4 dni dopusta! Okej, to dobro delo vsebuje elemente samoprofita, ker sem tako tudi sama pridobila 2 dni ekstra dopusta!
- Po MSN-ju delila zastonj strokovne nasvete.
- Peljala psa na sprehod in zalila rože.
In tedna niti ni še konec! Juhej
Wednesday, June 21, 2006
Grejt!
Pravkar sem izvedela, da sta moji dve mački, zares ta pravi MAČKI. Do sedaj sem bila namreč prepričana, da sta tička in kljub dejstvu, da imata 3 barve. Vau.
Sedaj, lahko začnem razmišljati o imenih. Recimo Anestazija in Evtanazija. Ali naj raje počakam, da odrasteta, se naučita človeščine in sami povesta kako želita, da ju kličemo?
Krstili jih itak ne bomo, ker to ni več nobel, ena pa se je žal že samoiniciativno namočila v vodo (z dodatkom skisanega mleka).
Sedaj, lahko začnem razmišljati o imenih. Recimo Anestazija in Evtanazija. Ali naj raje počakam, da odrasteta, se naučita človeščine in sami povesta kako želita, da ju kličemo?
Krstili jih itak ne bomo, ker to ni več nobel, ena pa se je žal že samoiniciativno namočila v vodo (z dodatkom skisanega mleka).
Tuesday, June 20, 2006
Morning person
Ni mi preveč všeč, da je zjutraj edini pljunek mleka, ki ga premore hladilnik, skisan. Ne prenesem pa, da to ugotovim šele, ko imam magično mešanico za prebujanje že sveže pripravljeno pred sabo.
In tako lepo je dišalaaaa!
Friday, June 16, 2006
It's all about playing
... the angel (če ni kinder jajček).
Se pardonujem bralki, ki je pričakovala takoj v četrtek zjutraj 6.00 a.m. full report z nekega koncerta. Žal nisem našla bolj bizarne fotke od te tukaj, za kar se mi pa ni zdelo vredno potruditi in pisati celega posta o njihovem norveškem vzorcu na puloverjih. Drugače pa, če vas vseeno zanima, naj vas usmerim sem, sem, sem, sem in sem. Aja, pa mogoče tudi sem.
Resnica je seveda daleč stran in zamegljena, kot je lahko le »bela« Ljubljana na najbolj turoben dan v letošnjem maju. Še dobro, da sem se danes končno le sestavila skupaj in za spremembo nisem bila tako zelo nablojena, kot včeraj, ko so se mi na afterju v Makalonci prikazovali določeni ljudje ali kasneje, ko sem skupaj še z dvema osebkoma superiorne vrste, reševala svet pred orožjem za množično uničenje z neumnostjo ter se zgražala nad moderno pakungo kinderjajčkov. Močno sumim, da mi je tamal pir naredil malce več škode in se mi je ajn bishen odpulilo. Sam pssstt.. nej to ostane med nami. Ourajti?!
Tole s kinderjajci me je zelo en mejčken prizadelo. Ne vem, če je kdo porajtu, ampak novi kinderjajčki sploh niso več lepo zaviti v celofan rdeče bele barve, ampak so zapakirani v neki odtisni omot (tablete pa so zapakirane v pritisni omot – jih moraš orneg prtisnt, če želiš, da se lepo obnašajo, tako kot pri pamžih naprimer).
Tudi reklame »presenečenje, igračka in čokolada« več ne predavajo na TV. Mogoče iz razloga, ker je tisti mulc izgledal, kot da bi bil iz Centra Sonček in se je le-ta pritožili zaradi diskriminacije. Mogoče pa so se zamislili nad neprimernostjo reklame, ki ne gre skupaj s hipodebilusi in nekim trdim želvakom, ki povrhu to sploh ni Trdonja. Slogan bi bil lahko kvečjemu »lovilec prahu, bednobednosti na kvadrat in ena zanič čokolada, ki jo noben noče jesti«. Skor tako, kot tipi na morju z bednimi pick-up lajni. Za bruhat!
Bi bila zelo presenečena, če bi v jajcu dobila nekaj v dveh delih. Pozor, v dveh delih!! To je pa že čisto nategovanje ljudstva, da prodajajo neki, kar sploh še ni sestavljen, polprodukt pravzaprav. Bo treba kar nazaj v trgovino nest in zamenjat. Ziher je zlomljen, al so pa v tovarni tolk leni, da se jim ni dal »igračke« skup sestavit. Kakšna šlamparija!
Ne vem kaj si mislijo tile kinderjajčni lastniki, ampak jaz nikoli nisem želela jajca zaradi čokolade, ampak zaradi igračke. Igračkeeeee!!! Jah, mi jo je bilo pač fajn sestavljat tiste plastične delce in delat mini mline na veter, avtomobilčke in avijončke. Zdaj pa dobiš zanič čokolado in hipodebiluse. Tnx for nothing!
Še dobro, da sta prišla na obisk (na vrata trkat) dva misionarja. Morda poznata rešitev tega problema.
Ajd.
Se pardonujem bralki, ki je pričakovala takoj v četrtek zjutraj 6.00 a.m. full report z nekega koncerta. Žal nisem našla bolj bizarne fotke od te tukaj, za kar se mi pa ni zdelo vredno potruditi in pisati celega posta o njihovem norveškem vzorcu na puloverjih. Drugače pa, če vas vseeno zanima, naj vas usmerim sem, sem, sem, sem in sem. Aja, pa mogoče tudi sem.
Resnica je seveda daleč stran in zamegljena, kot je lahko le »bela« Ljubljana na najbolj turoben dan v letošnjem maju. Še dobro, da sem se danes končno le sestavila skupaj in za spremembo nisem bila tako zelo nablojena, kot včeraj, ko so se mi na afterju v Makalonci prikazovali določeni ljudje ali kasneje, ko sem skupaj še z dvema osebkoma superiorne vrste, reševala svet pred orožjem za množično uničenje z neumnostjo ter se zgražala nad moderno pakungo kinderjajčkov. Močno sumim, da mi je tamal pir naredil malce več škode in se mi je ajn bishen odpulilo. Sam pssstt.. nej to ostane med nami. Ourajti?!
Tole s kinderjajci me je zelo en mejčken prizadelo. Ne vem, če je kdo porajtu, ampak novi kinderjajčki sploh niso več lepo zaviti v celofan rdeče bele barve, ampak so zapakirani v neki odtisni omot (tablete pa so zapakirane v pritisni omot – jih moraš orneg prtisnt, če želiš, da se lepo obnašajo, tako kot pri pamžih naprimer).
Tudi reklame »presenečenje, igračka in čokolada« več ne predavajo na TV. Mogoče iz razloga, ker je tisti mulc izgledal, kot da bi bil iz Centra Sonček in se je le-ta pritožili zaradi diskriminacije. Mogoče pa so se zamislili nad neprimernostjo reklame, ki ne gre skupaj s hipodebilusi in nekim trdim želvakom, ki povrhu to sploh ni Trdonja. Slogan bi bil lahko kvečjemu »lovilec prahu, bednobednosti na kvadrat in ena zanič čokolada, ki jo noben noče jesti«. Skor tako, kot tipi na morju z bednimi pick-up lajni. Za bruhat!
Bi bila zelo presenečena, če bi v jajcu dobila nekaj v dveh delih. Pozor, v dveh delih!! To je pa že čisto nategovanje ljudstva, da prodajajo neki, kar sploh še ni sestavljen, polprodukt pravzaprav. Bo treba kar nazaj v trgovino nest in zamenjat. Ziher je zlomljen, al so pa v tovarni tolk leni, da se jim ni dal »igračke« skup sestavit. Kakšna šlamparija!
Ne vem kaj si mislijo tile kinderjajčni lastniki, ampak jaz nikoli nisem želela jajca zaradi čokolade, ampak zaradi igračke. Igračkeeeee!!! Jah, mi jo je bilo pač fajn sestavljat tiste plastične delce in delat mini mline na veter, avtomobilčke in avijončke. Zdaj pa dobiš zanič čokolado in hipodebiluse. Tnx for nothing!
Še dobro, da sta prišla na obisk (na vrata trkat) dva misionarja. Morda poznata rešitev tega problema.
Ajd.
Wednesday, June 14, 2006
Ena zelo zajebana uganka...
Čigav švic bom danes brisala???
Pravilne odgovore prosim napišite na dopisnico in jih pošljite Dedku Mrazu. Morda zadanete kakšno lepo nagrado.
Pravilne odgovore prosim napišite na dopisnico in jih pošljite Dedku Mrazu. Morda zadanete kakšno lepo nagrado.
Tuesday, June 13, 2006
Do you want to see my pussy?
Well pussies actually. ;)
K Nini v azil sem šla občudovati napadalne sove, ki se zaletavajo v glavo, angora ježe in debilne podriskane srnjačke, domov pa sem privlekla sosedova mačka. Zdaj sta moja. Hehe!!
Muciiiiiiiii muci muc!
K Nini v azil sem šla občudovati napadalne sove, ki se zaletavajo v glavo, angora ježe in debilne podriskane srnjačke, domov pa sem privlekla sosedova mačka. Zdaj sta moja. Hehe!!
Muciiiiiiiii muci muc!
Nekaj kar vsi obvladamo..
Samo komentatorji in novinarji ne. komentiranje fuzbala!
Ne vem zakaj se vsi tako razburajajo nad tem, da baba pridela prispevke za Mundial. Gospodična Mavec je prav simpatična napram Slaku za katerega imam občutek da bo infarkt fasal, če bo kdo ponesreči gol zadel. Edi Pucer - eden največjih nogometnih kibicev, to je splošno znano dejstvo, čeprav deluje bolj primeren za komentiranje tekmovanja v aranžerstvu šopkov iz regratovih lučk. In naj mi nekdo razloži kaj dela med njimi Mr. Tanko? Mr. Tanko!!! Nej gre raje kuhat golaž, pit vino in se delat da je nadvse inteligenten, bo bolj koristen.
Čez 4 leta se bom žrtvovala za obče dobro in bom kar sama prevzela komentatorsko mesto, če nam tri televizijske hiše ne morejo postreči z enim samcatim primernim komentatorjem, novinarjem oz. voditeljem oddaje. Obljubim, da se bom naučila vsa imena brazilskih nogometašev na pamet, vključno z psevdonimi, nicknejmi, ljubkovalnimi imeni!!!
Ne vem zakaj se vsi tako razburajajo nad tem, da baba pridela prispevke za Mundial. Gospodična Mavec je prav simpatična napram Slaku za katerega imam občutek da bo infarkt fasal, če bo kdo ponesreči gol zadel. Edi Pucer - eden največjih nogometnih kibicev, to je splošno znano dejstvo, čeprav deluje bolj primeren za komentiranje tekmovanja v aranžerstvu šopkov iz regratovih lučk. In naj mi nekdo razloži kaj dela med njimi Mr. Tanko? Mr. Tanko!!! Nej gre raje kuhat golaž, pit vino in se delat da je nadvse inteligenten, bo bolj koristen.
Čez 4 leta se bom žrtvovala za obče dobro in bom kar sama prevzela komentatorsko mesto, če nam tri televizijske hiše ne morejo postreči z enim samcatim primernim komentatorjem, novinarjem oz. voditeljem oddaje. Obljubim, da se bom naučila vsa imena brazilskih nogometašev na pamet, vključno z psevdonimi, nicknejmi, ljubkovalnimi imeni!!!
Monday, June 12, 2006
Vileda
Ljubezensko sporočilce, ki so ga prejele kelnarce na Pungartu od snažilke Milke.
Draga Milka!
Na našo in tvojo še večjo žalost ti sporočamo sledeče: "Valede ni kle spljoh!"
In tudi do danes se ni našla še nobena valeda. Niti vileda.
Draga Milka!
Na našo in tvojo še večjo žalost ti sporočamo sledeče: "Valede ni kle spljoh!"
In tudi do danes se ni našla še nobena valeda. Niti vileda.
Friday, June 09, 2006
Opozorilo!
Poletje je pred vrati. Kako to vem? Dnevi so vse daljši in včasih je zunaj celo več kot 10 stopinj. Giro po Ljubljani se nadaljuje, prav tako opažam porast fizičnih napadov in verbalnih izpadov predragih soudeležencev v prometu, ki so ponavadi:
- farbnblint,
- majnokurčni in z malimi avti, ki se jim mudi in zatorej ne morejo voziti po cesti v koloni, ampak zagazijo po tropu zblaznelih kolesarjev na rdeči kolesarski stezi (ne razumem, a ne morejo oditi 5 minut prej od doma!!??)
- majhnokurčni z velikimi avti, ki zasedejo celo ulico in še pločnik zraven,
- J.Lo/Z.Zahović wannabeji, ki ne morejo vozit brez telefona v eni roki in cigarete v drugi, v radiu pa paurdenserski ritmi, da se ve od kot prihajajo!
- iz Postojne - ok, tem je na pol oproščeno, velike ceste in enosmerne ulice jih malce zmedejo,
- starih kitov in ork, na kolesih, oblečene v baletne drese, ki so prepričani, da imam oči na riti ali pa, da imam močno razvito intuicijo, torej lahko v naprej predvidevam kakšne bodo njihove namere za mojim hrbtom,
- mentally challanged,
- največkrat pa kar vse skupaj.
Dragi moji, drage moje!
Od zdaj naprej bo vse drugače. Namontirala sem si tole igračko (beri hladno morilsko orožje), električnega šokerja žal ne smem posedovati - nisem specialac, s katero lahko nadlegujem vse, ki se mi bodo postavili pred kolo. Bwahahahahaah
Be affraid, be very affraid!!
*Evil*
- farbnblint,
- majnokurčni in z malimi avti, ki se jim mudi in zatorej ne morejo voziti po cesti v koloni, ampak zagazijo po tropu zblaznelih kolesarjev na rdeči kolesarski stezi (ne razumem, a ne morejo oditi 5 minut prej od doma!!??)
- majhnokurčni z velikimi avti, ki zasedejo celo ulico in še pločnik zraven,
- J.Lo/Z.Zahović wannabeji, ki ne morejo vozit brez telefona v eni roki in cigarete v drugi, v radiu pa paurdenserski ritmi, da se ve od kot prihajajo!
- iz Postojne - ok, tem je na pol oproščeno, velike ceste in enosmerne ulice jih malce zmedejo,
- starih kitov in ork, na kolesih, oblečene v baletne drese, ki so prepričani, da imam oči na riti ali pa, da imam močno razvito intuicijo, torej lahko v naprej predvidevam kakšne bodo njihove namere za mojim hrbtom,
- mentally challanged,
- največkrat pa kar vse skupaj.
Dragi moji, drage moje!
Od zdaj naprej bo vse drugače. Namontirala sem si tole igračko (beri hladno morilsko orožje), električnega šokerja žal ne smem posedovati - nisem specialac, s katero lahko nadlegujem vse, ki se mi bodo postavili pred kolo. Bwahahahahaah
Be affraid, be very affraid!!
*Evil*
Tuesday, June 06, 2006
Kdo je sešil atku srajčico??
Enkrat me je ena moja kolegica prosila, da naj njenmu fotru naredim eno majico za rojstni dan »neki z motivom Abrahama«. Moja prava reakcija je bila: »WTF??!!« Kaj hudiča pa naj naredim za Abrahama??? A ima to sploh kakšen motiv?? Čist preveč vprašajev v moji glavi in moji ta stari še niso toliko stari, da bi se s tem ukvarjala. No, ta atej je ful faca in sem se nekako uspešno rešila s tole foro. Mi je v veselje, da je bojda noče nikoli snet in jo žena dobesedno vleče z njega, da jo vsaj opere!!! Me pa sedaj, ko je sprejet ta moralni zakon o lepem vedenju, malce skrbi, da se ne bo kak sodelavec, sosed ali naključni mimoidoči pritožil zaradi nemoralnega, iritajočega, pohujšljivega in obče zgražajočega motiva. Heh, a to vodi tudi v to, da sedaj ne bomo smel več nositi takšnih obupnih majic in priponk (bedžev, se precej lepše sliši)? Glede na to kakšne so težnje te vlade, se že malodane vidim v drindlu in coklah. No, no če to ne zgleda lepo??
Monday, June 05, 2006
Testing
Marti in njegova Marta sta dobila novo bazensko/vrtno* garnituro s sončnikom/vetrovnikom vred in je bilo treba stestirat kako se obnesejo ročaji na komunistično obarvanih stolih pri počivanju roke na njem in da le-ta od utrujenosti ne zdrsne z njih ter predvsem kako alko prenaša miza. In ga kar nese, tako kot se spodobi za takšne mize.
Žal je spet en lokalni psiholog preizkušal mojo potrpežljivost in vsesplošno apatijo do osebkov, ki se, ne vem zakaj, počutijo poklicane, da morajo prevzeti vlogo mojega psihiatra, jebača in dušnega pastirja. Ou jeee! Moron je imel na srečo ščepec soli v podstrešju (or he was just too drunk), da je spregledal, da se nima smisla z mano pregovarjat in jo je raje odpujsal domov. Pametno!
Mislim, da je test bazensko/vrtne garniture uspel, predvidevam, ker sem imela potem še neko čudno potrebo stestirati nov kavč v dnevni sobi. Hudooo dobr. In kot sem zjutraj ugotovila, se lahko med tem ko spiš, raztegne v pohištvo primerno za krešanje več gravitacijsko onesposobljenih ljudi. Edin, kar jim fali, je povšter, ki na otip ni kot, da bi prijel silikonsko joško. Saj zna biti verjetno fajn za tipat ko Marte ni doma. Ampak sredi noči imaš občutek, kot da imaš pod glavo neko rakasto tvorbo. Juck!
Doma testiram nov večji, lepši, boljši monitor in grafično in tv-tuner.
Baj da vej, ker gnil MTV (Adria) je to???!!! Edina kolikor toliko zanimiva zadeva, ki začuda ni slocro Shitdarta, ampak naj bi bil live prenos Rock im Parka, na katerega spet nisem mogla iti in se bom sekirala do konca življenja, jim nonstop ven meče. Pol ure kasneje je vajeti v roke prevzel nek pametnejši osebek in v zameno za neprestano prekinjanje zavrtel, na vsesplošno žalost, bedno posnet koncert DM. Mislim, da bom šla brat knjigo! In jutri moram spet delat!!?? Obup. Jaz bi rabila še vsaj en dan za regeneracijo in naj gre nekdo namesto mene. Pritipliiizzzzz!!!
*Tista luknja, ki jo uporabljata za vrt in vhod v bajto, se meni osebno zdi bolj primerna za bazen. Samo zjutraj malo težje vstaneš in greš v službo, če je zafilana z vodo. Razen če nisi skubadajver.
Žal je spet en lokalni psiholog preizkušal mojo potrpežljivost in vsesplošno apatijo do osebkov, ki se, ne vem zakaj, počutijo poklicane, da morajo prevzeti vlogo mojega psihiatra, jebača in dušnega pastirja. Ou jeee! Moron je imel na srečo ščepec soli v podstrešju (or he was just too drunk), da je spregledal, da se nima smisla z mano pregovarjat in jo je raje odpujsal domov. Pametno!
Mislim, da je test bazensko/vrtne garniture uspel, predvidevam, ker sem imela potem še neko čudno potrebo stestirati nov kavč v dnevni sobi. Hudooo dobr. In kot sem zjutraj ugotovila, se lahko med tem ko spiš, raztegne v pohištvo primerno za krešanje več gravitacijsko onesposobljenih ljudi. Edin, kar jim fali, je povšter, ki na otip ni kot, da bi prijel silikonsko joško. Saj zna biti verjetno fajn za tipat ko Marte ni doma. Ampak sredi noči imaš občutek, kot da imaš pod glavo neko rakasto tvorbo. Juck!
Doma testiram nov večji, lepši, boljši monitor in grafično in tv-tuner.
Baj da vej, ker gnil MTV (Adria) je to???!!! Edina kolikor toliko zanimiva zadeva, ki začuda ni slocro Shitdarta, ampak naj bi bil live prenos Rock im Parka, na katerega spet nisem mogla iti in se bom sekirala do konca življenja, jim nonstop ven meče. Pol ure kasneje je vajeti v roke prevzel nek pametnejši osebek in v zameno za neprestano prekinjanje zavrtel, na vsesplošno žalost, bedno posnet koncert DM. Mislim, da bom šla brat knjigo! In jutri moram spet delat!!?? Obup. Jaz bi rabila še vsaj en dan za regeneracijo in naj gre nekdo namesto mene. Pritipliiizzzzz!!!
*Tista luknja, ki jo uporabljata za vrt in vhod v bajto, se meni osebno zdi bolj primerna za bazen. Samo zjutraj malo težje vstaneš in greš v službo, če je zafilana z vodo. Razen če nisi skubadajver.
Thursday, June 01, 2006
D - day II (Noč dolgih nožev)
Ja, skoraj vsak slab film ima svoje nadaljevanje. Tudi ta.
Danes grem namreč pod nož!
Resnično močno upam, da se bom zbudila iz narkoze in da dohtarji ne bodo "pozabili" kakšnih orodij v meni. Če pa že, naj vsaj vse vitalne arterije in še neobrabljene organe pustijo pri miru.
Noč bo še dolga, dohtarji že brusijo nože, agonijo pa si bom lajšala s kakšnim filmom, ki premore veliko svete krvi in ravno toliko bizarnosti, da vidim, da ne trpim samo jaz. Santa Sangre it is!
Do takrat pa..
*Trpiiiimmm*
Danes grem namreč pod nož!
Resnično močno upam, da se bom zbudila iz narkoze in da dohtarji ne bodo "pozabili" kakšnih orodij v meni. Če pa že, naj vsaj vse vitalne arterije in še neobrabljene organe pustijo pri miru.
Noč bo še dolga, dohtarji že brusijo nože, agonijo pa si bom lajšala s kakšnim filmom, ki premore veliko svete krvi in ravno toliko bizarnosti, da vidim, da ne trpim samo jaz. Santa Sangre it is!
Do takrat pa..
*Trpiiiimmm*
Wednesday, May 31, 2006
D - day
Danes bomo pa videl kolk sem kej brihtna. Natanko ob 15. uri se bom udeležila bipartitnega asocialnega dialoga, razturala v obligacijskem delu in izpolnjevala še preostale obveznosti, ki jih imam do nasprotne močnejše stranke.
Če bi bilo vremenske razmere bolj prijazne, bi oblekla kaj pohujšljivega in očem prijaznega, tako pa bom nase navlekla kamuflažne hlače in se odela v volno ter upala, da bo svinčniku prišlo na misel napisati kaj neverjetno pametnega ob pogledu na ta razvrat.
Naj omenim, da sem ponoči kljub ledilnici v sobi, zaradi katere sem dejansko navlekla nase dolge zimske gate z medvedki, v katerih izgledam neverjetno sexy, švicala bolj kot divja svinja na lovu za koruzo.
Če bi bilo vremenske razmere bolj prijazne, bi oblekla kaj pohujšljivega in očem prijaznega, tako pa bom nase navlekla kamuflažne hlače in se odela v volno ter upala, da bo svinčniku prišlo na misel napisati kaj neverjetno pametnega ob pogledu na ta razvrat.
Naj omenim, da sem ponoči kljub ledilnici v sobi, zaradi katere sem dejansko navlekla nase dolge zimske gate z medvedki, v katerih izgledam neverjetno sexy, švicala bolj kot divja svinja na lovu za koruzo.
Tuesday, May 30, 2006
I Blog
…a bit too much??!!
Vegetamož bo spet pizdil, ker mu sicer namerno delam reklamo in dvigujem rejting obiskanosti bloga, ampak ne morem si pomagat. Njegov blog zna biti res pravi navdih za kakšno razburjanje blogerske mirne luže.
Stvar je v tem, da sem zadnje pol leta živela v stratosferi (preteklik je tukaj zelo neprimeren čas) in še zmeraj blodim par metrov nad tlemi. Seveda za to ne krivim njega, no, ne neposredno ampak celotno tole bložno udejstvovanje. Problem s katerim se srečujem ni nov. Sploh ni nov. In tudi ni prvič, da bi o tem pisala, ampak tole postaja že mal too much resna zadeva.
But I think I'm addicted! .. ok .. My blog name is Betty and I KNOW I'm addicted to blog !!! (sedaj sledi, vaš saj-veste-kaj).
Namreč od kar imam blog se je moje dnevno internetno brskanje omejilo več ali manj samo na bloge. Rahlo ekshibicionističen hobi pa je prerasel meje zradvega razuma. Počutim se kot da bi mi kdo opral možgan, ki je za to zrel kot hruška za šnopc, me postavil pred računalnik in ukazal "Blog!". Če ni to zrelo za kakšno srečanje anonimnih blogerjev?? Ali pa vsaj za en konkreten overdose nečesa prijetno omamnega, kar ne zraste na medmrežju.
*There's something about that blogs!
Vegetamož bo spet pizdil, ker mu sicer namerno delam reklamo in dvigujem rejting obiskanosti bloga, ampak ne morem si pomagat. Njegov blog zna biti res pravi navdih za kakšno razburjanje blogerske mirne luže.
Stvar je v tem, da sem zadnje pol leta živela v stratosferi (preteklik je tukaj zelo neprimeren čas) in še zmeraj blodim par metrov nad tlemi. Seveda za to ne krivim njega, no, ne neposredno ampak celotno tole bložno udejstvovanje. Problem s katerim se srečujem ni nov. Sploh ni nov. In tudi ni prvič, da bi o tem pisala, ampak tole postaja že mal too much resna zadeva.
But I think I'm addicted! .. ok .. My blog name is Betty and I KNOW I'm addicted to blog !!! (sedaj sledi, vaš saj-veste-kaj).
Namreč od kar imam blog se je moje dnevno internetno brskanje omejilo več ali manj samo na bloge. Rahlo ekshibicionističen hobi pa je prerasel meje zradvega razuma. Počutim se kot da bi mi kdo opral možgan, ki je za to zrel kot hruška za šnopc, me postavil pred računalnik in ukazal "Blog!". Če ni to zrelo za kakšno srečanje anonimnih blogerjev?? Ali pa vsaj za en konkreten overdose nečesa prijetno omamnega, kar ne zraste na medmrežju.
*There's something about that blogs!
Sunday, May 28, 2006
Lekcija...
...kako se upreti zlim dohovom, ki te odvračajo od učenja in te vabijo na razne kofetarske roadtripe ???
Govorna vaja 1:
Sam pri sebi si ponavljaj vso pot od doma do blogerjem poznanega lokala, bogu iza nogu, v Stražišču:
1. Jutranja kavica potem pa piflat.
2. Še ena jutranja kavica, potem pa RES za knjige.
3. Ok, nedelja je in jutranja kavica in največ dve uri rekreacije okoli blejskega jezera.
Vaja 1 - Primer kako lahko popušiti na celi črti:
Zakaj hudiča sem potemtakem v nedeljo popoldan pristala tukaj??!!
Zato ker za razliko od ležernega pohakovanja okoli jezera tole izgleda nadvse primerno za izganjanje frustracij, ki se kot stranski učinek pojavijo po prekomernem buljenju v člene pisanega teksta.
In še fakinfenomenalno dbest je.
Za večji učinek Vaje 1 priporočamo, da si 1. stavek ponavljajte ves čas kofetkanja in ne samo na poti do lokala v Stražišču.
by: kofeinska odvisnica
Govorna vaja 1:
Sam pri sebi si ponavljaj vso pot od doma do blogerjem poznanega lokala, bogu iza nogu, v Stražišču:
1. Jutranja kavica potem pa piflat.
2. Še ena jutranja kavica, potem pa RES za knjige.
3. Ok, nedelja je in jutranja kavica in največ dve uri rekreacije okoli blejskega jezera.
Vaja 1 - Primer kako lahko popušiti na celi črti:
Zakaj hudiča sem potemtakem v nedeljo popoldan pristala tukaj??!!
Zato ker za razliko od ležernega pohakovanja okoli jezera tole izgleda nadvse primerno za izganjanje frustracij, ki se kot stranski učinek pojavijo po prekomernem buljenju v člene pisanega teksta.
In še fakinfenomenalno dbest je.
Za večji učinek Vaje 1 priporočamo, da si 1. stavek ponavljajte ves čas kofetkanja in ne samo na poti do lokala v Stražišču.
by: kofeinska odvisnica
Friday, May 26, 2006
Giro di Ljubljana
Začetek etape: Čopova
Ura: 12.05
Že v štartu sem se pred pošto komaj izognila petim dostavnim avtomobilom, Slonovem postrežčku, ki je pomagal nekemu Italjanu riniti svoj avto iz garaže in sladoled lizajočim švabom, ki so prišli občudovati lepote naše prestolnice in se nekako niso mogli zmenit v katero smer bi šli. Proti Tivoliju ali raje proti Prešercu?? Nato se je nekaka mamca s peharjem rož in zelenjave odločila, da bi šla rada po bližnjici na Žale in kar takojci pod moje kolo. Zatem sem se z ostrim dvojnim zavojem izognila gruči peroksidnih bodočih misic, ki niso vedele ali bi si ogledale izložbo s čevlji ali ne. Ja? Ne? Ne vem?!! Brezglavo so letale po ulici sem ter tja in ravno v trenutku, ko sem hotela mimo njih ena hopla pred mano! Mojim spretnim akrobatskih sposobnostim se ima zahvaliti, da ni končala na urgenci jaz pa naslednji trenutek že hitro (0,2 km/h) drvim (beri: bremzam in se ustavljam) proti koncu ulice. Še malo in … se mi sredi Prešerca pod kolo nastavita dve tetki srednjih let, ki se nista srečali že od takrat, ko sta skupaj gulili šolske klopi. Štefka priteče z leve, Marinka z desne, vmes pa jaz. Zabremzam in se ustavim in jima prijazno nasmehnem (s pidzenjem pač nič ne izboljšaš), upsi, kmalu bi imeli bližnje srečanje. Seveda mi namenita srep pogled ljubljanskega zmaja, ki je tik pred tem, da začne bruhati ogenj in me zasujeta z JOJi in OHji ter se zaprepadeno začneta pogovarjati o današnji mladini (tudi prijaznost nič več ne pomaga, očitno). Ker se mi ne da z njima ukvarjat pospešim do 0,3 km/h, da pridem do tiste kurčeve kolesarske steze na Miklošičevi, v upanju, da se rešim samomorilsko nagnjenih opičnjakov, ki so navalili name oz. podme. Vmes še ene 4x zabremzam, da ne zgazim folka, ki se kar tako ustavlja sredi ulice in na nebu išče vesoljske ladije, malodane zapeljem kolo v rit nekega metroseksualca, naredim dvojni salto in še pirueto zraven, da ne spravim na oni svet še nekaj zbezljanih frocev, katerih starši bi me nadvse radi videli prav tam. Ko končno pridem do kolesarske steze in malce lažje zadiham, v mislih lagodno odbremzam do doma, me začnejo nadlegovati neke fine ritaste gospodične barvica-za-oči-je-dobra-tudi-za-obrobit-ustnice in njihovi želejasti tipi, ki parkirajo na kolesarski stezi, ker ona v štiklah pač ne more tako daleč v štacuno. Za grand finale pa še kopica voznikov, ki v življenju še niso opazili, da niso sami na cesti.
Itaaaak!
Konec etape: Avtobusna postaja
Čas: 12.25
Ura: 12.05
Že v štartu sem se pred pošto komaj izognila petim dostavnim avtomobilom, Slonovem postrežčku, ki je pomagal nekemu Italjanu riniti svoj avto iz garaže in sladoled lizajočim švabom, ki so prišli občudovati lepote naše prestolnice in se nekako niso mogli zmenit v katero smer bi šli. Proti Tivoliju ali raje proti Prešercu?? Nato se je nekaka mamca s peharjem rož in zelenjave odločila, da bi šla rada po bližnjici na Žale in kar takojci pod moje kolo. Zatem sem se z ostrim dvojnim zavojem izognila gruči peroksidnih bodočih misic, ki niso vedele ali bi si ogledale izložbo s čevlji ali ne. Ja? Ne? Ne vem?!! Brezglavo so letale po ulici sem ter tja in ravno v trenutku, ko sem hotela mimo njih ena hopla pred mano! Mojim spretnim akrobatskih sposobnostim se ima zahvaliti, da ni končala na urgenci jaz pa naslednji trenutek že hitro (0,2 km/h) drvim (beri: bremzam in se ustavljam) proti koncu ulice. Še malo in … se mi sredi Prešerca pod kolo nastavita dve tetki srednjih let, ki se nista srečali že od takrat, ko sta skupaj gulili šolske klopi. Štefka priteče z leve, Marinka z desne, vmes pa jaz. Zabremzam in se ustavim in jima prijazno nasmehnem (s pidzenjem pač nič ne izboljšaš), upsi, kmalu bi imeli bližnje srečanje. Seveda mi namenita srep pogled ljubljanskega zmaja, ki je tik pred tem, da začne bruhati ogenj in me zasujeta z JOJi in OHji ter se zaprepadeno začneta pogovarjati o današnji mladini (tudi prijaznost nič več ne pomaga, očitno). Ker se mi ne da z njima ukvarjat pospešim do 0,3 km/h, da pridem do tiste kurčeve kolesarske steze na Miklošičevi, v upanju, da se rešim samomorilsko nagnjenih opičnjakov, ki so navalili name oz. podme. Vmes še ene 4x zabremzam, da ne zgazim folka, ki se kar tako ustavlja sredi ulice in na nebu išče vesoljske ladije, malodane zapeljem kolo v rit nekega metroseksualca, naredim dvojni salto in še pirueto zraven, da ne spravim na oni svet še nekaj zbezljanih frocev, katerih starši bi me nadvse radi videli prav tam. Ko končno pridem do kolesarske steze in malce lažje zadiham, v mislih lagodno odbremzam do doma, me začnejo nadlegovati neke fine ritaste gospodične barvica-za-oči-je-dobra-tudi-za-obrobit-ustnice in njihovi želejasti tipi, ki parkirajo na kolesarski stezi, ker ona v štiklah pač ne more tako daleč v štacuno. Za grand finale pa še kopica voznikov, ki v življenju še niso opazili, da niso sami na cesti.
Itaaaak!
Konec etape: Avtobusna postaja
Čas: 12.25
Thursday, May 25, 2006
Samo za dobre želodce
Mayhem je navdušil bralke svojega bloga s svojevrstno oblikovanim bojda kjut (!?) marcipanom. No ja, kolk je to kjut ne bom komentirala. Kasneje se je nam nenavdušencem nad marcipanom sicer oddolžil še z objavo baje odličnega piva iz Minkna. Malo sem v dvomih, da takole najprej lima marcipanove umetnine potem pa nam turi še neko pivo ;). Bom probala raje pivo ob naslednji priliki, ko bom v Würstlandu, da ne bom govorila in šimfala kar tako v prazno.
No, preden sem izvedela, da je vsa zadeva iz marcipana, sem se spomnila na en odličen film, asociacija pač. Ja najprej gledam in potem berem in ponavadi tudi najprej rečem in potem (pre)mislim. Še vedno se nisem naučila, da je bolje ravno obratno. Tup tup!!
Gauu Ji oziroma Cmočke, kakor so to pri nas prevedli, je režiral "Sadni" Chan. Odličen film z dobro zgodbo o "teti", ki slovi po kuhi cmočkov z nenavadano močjo pomlajanja, s katerimi se najraje bašejo žene bogatih tipov, da bi izgledale kot 15 letne kitajčice in japončice s katerimi jih varajo. Skrivnost se seveda skriva v tem kaj tetka naseklja v cmočke. In to seveda ni marcipan! Mmm njamiii!
Mislim da tako naporno (m)učenje, kot ga izvajam zadnje dni zahteva orng sprostitev, filmski večer s cmočki it is!
Dober tek.
No, preden sem izvedela, da je vsa zadeva iz marcipana, sem se spomnila na en odličen film, asociacija pač. Ja najprej gledam in potem berem in ponavadi tudi najprej rečem in potem (pre)mislim. Še vedno se nisem naučila, da je bolje ravno obratno. Tup tup!!
Gauu Ji oziroma Cmočke, kakor so to pri nas prevedli, je režiral "Sadni" Chan. Odličen film z dobro zgodbo o "teti", ki slovi po kuhi cmočkov z nenavadano močjo pomlajanja, s katerimi se najraje bašejo žene bogatih tipov, da bi izgledale kot 15 letne kitajčice in japončice s katerimi jih varajo. Skrivnost se seveda skriva v tem kaj tetka naseklja v cmočke. In to seveda ni marcipan! Mmm njamiii!
Mislim da tako naporno (m)učenje, kot ga izvajam zadnje dni zahteva orng sprostitev, filmski večer s cmočki it is!
Dober tek.
Wednesday, May 24, 2006
Ajm fejms!
Wau. Objavili so mojo fotko z nedeljske tekme Impro lige. Smeh ;)
You may touch me too!
Reportažo s tekme in ostale fotke pa si lahko ogledate tukaj.
You may touch me too!
Reportažo s tekme in ostale fotke pa si lahko ogledate tukaj.
Tuesday, May 23, 2006
Kako dobiti kamen v glavo?
Najprej najdite mulca, ki ima velik potencial za bodočega metalca kugle. Potem, pa mu povejte kaj bi radi delali z njegovimi sorodniki.
Bistveno lažja in manj boleča varjanta (po zgledu drugih blogerjev, očitno obvezni post o temu kako se pride do mojega bloga). Poleg raznoraznih dvoumnih namigovanj na spolno občevanje in snemanje le tega, da o kulskosti in bizarnosti ne govorimo, se je med drugim nekomu zahotelo vržti kamen v glavo, internetni brskalnik pa mi je pihnil na dušo:
- najbolje na internetu, a džabe
Hvala. Hvala. Hvala ;)
Ostali zadetki niso vredni omembe.
Praiz dža. Džangl iz masiv!
Bistveno lažja in manj boleča varjanta (po zgledu drugih blogerjev, očitno obvezni post o temu kako se pride do mojega bloga). Poleg raznoraznih dvoumnih namigovanj na spolno občevanje in snemanje le tega, da o kulskosti in bizarnosti ne govorimo, se je med drugim nekomu zahotelo vržti kamen v glavo, internetni brskalnik pa mi je pihnil na dušo:
- najbolje na internetu, a džabe
Hvala. Hvala. Hvala ;)
Ostali zadetki niso vredni omembe.
Praiz dža. Džangl iz masiv!
Ah, ta naš Janez
Sredi opoldanskega počitka, ko sem zamaknjeno opazovala grličasti parček na češnji, kako išče primerno raztegnjene črve za svoj zarod, me je predrzno zmotila vest iz aktualnega političnega življenja.
Poslanka Majda Širca je v imenu pobožnega ljudstva, ki je podlegel Mikijevim in esdeesovskim plakatom ter obljubam o zmanjšanju RTV prispevka, vprašala pregovorno tihega in zamišljenega Janeza, kdaj naj bi izpolnil svojo predvolilno obljubo. Premier ji je odvrnil nadvse zaprepadeno, kaj sprašuješ ženšče neumno, saj to se je vendar že zgodilu!!
A bejž?!!
Nato Irglova vzdigne tri prste in de: Jebat čemo mater svima!
Poslanka Majda Širca je v imenu pobožnega ljudstva, ki je podlegel Mikijevim in esdeesovskim plakatom ter obljubam o zmanjšanju RTV prispevka, vprašala pregovorno tihega in zamišljenega Janeza, kdaj naj bi izpolnil svojo predvolilno obljubo. Premier ji je odvrnil nadvse zaprepadeno, kaj sprašuješ ženšče neumno, saj to se je vendar že zgodilu!!
A bejž?!!
Nato Irglova vzdigne tri prste in de: Jebat čemo mater svima!
Wednesday, May 17, 2006
Študentsko - part zwei
- Energijski števec: - 666 (globoko v rdeče črnih številkah)
- Preštudirana poglavja: 1 (aplavz prosim)
- Število prespanih ur: 3 v najboljšem primeru 4 (absolutno premalo za moje spalne navade)
- Število pokonzumiranih alkoholnih napitkov: I have absolutely no idea! But a lot!
- En lekadol za lajšanje jutranjih travm
- Ure presedene pred računalnikom: preveč (ampak danes nismo ravno sposobni za višje matematične enačbe!)
To, da s(m)o v obdobju drgnjenja ob stole in zapiske, prakticiranja zicledra in verbalnega spolnega občevanja s starši nam ljubih prfoksov, je verjetno že vsem jasno. Da me mati razvaja s svojo peko, da mi ni treba kakšnega zelnatega gravža jesti, tudi. To, da sem neverjetno pridna študentka, pa bomo zvedeli - just about right now…
Najprej o tem, kako sem šla na Toasterse…
Sredi lepega sončnega dneva sem se ga prilično v izi ulemala na nekem babjem zmenku, kjer smo, kakor pritiče takemu udejstvovanju, klicale dež in jugo. Logiš!
Z dobrimi nameni, da se grem domov učit, sem nekako, po nesreči pristala v KRANJU. Na Pungertu! Za vse to krivim Bolfarja, ki me je tja zvlekel, dasiravno sem se upirala z vsemi štirimi, se z lisicami priklenila na radiator in požrla ključ. Če vprašate njega, bo verjetno trdil, da sem ga prav osladno lepo prosila naj me reši posesivnih knjig in seveda vitezu z okraskom se je prav milo storilo ob neobogljenih klicih na pomoč ranjene srne. A pozor, temu nablojencu itak ni za verjet! Ima pa človek neverjetno srečo, ker je ravno tam špilala moja naj naj naj naj oh in sploh d best kranjska skupina The Tide, ki se jim je pridružila že v prejšnjem postu omenjena moja nova* idolka v podobi Vite Osojnik. Seveda so sledile nopisljive glasbene in vizualne orgije, tem so sledili sicer opisljivi orgazmi... But that's for me to know and for you to find out!
Res ne vem, kaj je s tem Pungertom??! Zmeri kadar upadem tja me z vseh strani napadejo krigli polni piva, borovničk in razni nemarno dobri kozarci z vinčkom. Osebno nimam nobenih zamer in nimam absolutno nič proti njim, sam včeraj so bili rahlo preveč agresivni. Bastardi so ubrali zahrbtno taktiko, tako da njihove zvite atake sploh nisem občutila do danes zjutraj. Na to me je najprej opozoril želodec, kateremu je sledila močna gravitacijska navezanost in erotična privlačnost med glavo in povštrom. Kasneje, ko sem v torbici našla 4 (z besedo štiiiiriii!!!) CD-je kranjskih poetov, sem zaprepadeno seštela ena in ena je tri ter pomislila, da bi lahko šlo včeraj nekaj močno močno močno narobe. Jah, obetavne slovenske umetnike je treba podpirati v njihovih premnogokrat težkih začetkih.
In sumim, da me ima bratec enega izmed članov banda na sumu, da sem bila še na kakšnih drugih sumljivih substancah, ko sem ga prepričevala, da mora nujno kupit njihov CD. (Aha, on mene sumi, da jaz njega sumim, da me ima na sumljivem sumu, da jaz njega sumim o sumljivosti... skratka zelo sumljiva oseba tale bratec!)
*Do sedaj je ta laskavi naslov nosila Ona.
Tuesday, May 16, 2006
Prodiranje vanjo je zanj
Oh, i'm so horny!
Premiera: 26. maj 2006 ob 20h
Ponovitve: 27. maj 2006 ob 19h in 21h
Prizorišče: Izbruhov kulturni bazen (nasproti Supernove), dvorana bazen, KRANJ
Članarina: 1000 sit (samo z rezervacijo zaradi omejenega prostora)
Info: Darči 031 795 212
akd_izbruh@yahoo.com
www.akd-izbruh.org
(mau reklame, ja plačal so mi!!)
Premiera: 26. maj 2006 ob 20h
Ponovitve: 27. maj 2006 ob 19h in 21h
Prizorišče: Izbruhov kulturni bazen (nasproti Supernove), dvorana bazen, KRANJ
Članarina: 1000 sit (samo z rezervacijo zaradi omejenega prostora)
Info: Darči 031 795 212
akd_izbruh@yahoo.com
www.akd-izbruh.org
(mau reklame, ja plačal so mi!!)
Monday, May 15, 2006
Zloraba kartonske škatle #1
Kopalnico ima, kopalnico ima!!!
Obnavljate, preurejate, adabtirate ali delate kopalnico?? Ste se tudi Vi ob tem znašli v nezavidljivih finančnih težavah? Vam je zmanjkalo denarja še za skret papir in žajfo?
Če je Vaš odgovor na vsa vprašanja pritrdilen, potem dovolite, da Vam predstavim novo kopalniško linijo "Un Kharton", na katerega prisegajo tudi uredniki magazina El Kralji ulice. "Un Kharton" odlikujejo zaobljene in mehke linije, preprosta namestitev, večnamenskot, reciklažnost in neverjetno močna vpojnost vlage.
Obnavljate, preurejate, adabtirate ali delate kopalnico?? Ste se tudi Vi ob tem znašli v nezavidljivih finančnih težavah? Vam je zmanjkalo denarja še za skret papir in žajfo?
Če je Vaš odgovor na vsa vprašanja pritrdilen, potem dovolite, da Vam predstavim novo kopalniško linijo "Un Kharton", na katerega prisegajo tudi uredniki magazina El Kralji ulice. "Un Kharton" odlikujejo zaobljene in mehke linije, preprosta namestitev, večnamenskot, reciklažnost in neverjetno močna vpojnost vlage.
Sunday, May 14, 2006
Režemo, žagamo, oblamo, tesamo,...
Če je njej uspelo predelati celo knjigo, je zame največji dosežek predelano poglavje (no dve in pol, če smo iskreni). O odsotnosti od računalnika pa raje danes ne bi govorili, ker imam 24 ur na dan pred nosom kar dva, haha. I'm rich bitch!!
Sem pa izpopolnila rekord v reševanju sudokuja, sudoka, sudoke, sudokua, sudokue.. (pojma nimam, kako za vraga, bi se to lahko sklanjalo, še najbole se mi sliši sudoka), se dolgočasila z Mah Jongom in v švedski internetni štacuni s pohištvom izbirala možne kombinacije polic, košev, miz, kozic, koz, konjev in zmajev. Vse skupaj pa je postalo skrajno bizarno, ko sem začela premišljevati o barvi, lepoti in prisrčnosti žlafadruja (ko bi me vrtnarstvo vsaj malo interesiralo), o uporabnosti mizarskih orodij v garaži in za kaj vse lahko zlorabimo kartonske škatle.
Zdaj bom še začela šraufat, limat, žagat in brusit. So somebody please stop me!!
In stesanje novih kuhinjskih omaric mi preprečuje samo današnji večerni koncert v Križankah.
Tizer 1
Tizer 2
Sem pa izpopolnila rekord v reševanju sudokuja, sudoka, sudoke, sudokua, sudokue.. (pojma nimam, kako za vraga, bi se to lahko sklanjalo, še najbole se mi sliši sudoka), se dolgočasila z Mah Jongom in v švedski internetni štacuni s pohištvom izbirala možne kombinacije polic, košev, miz, kozic, koz, konjev in zmajev. Vse skupaj pa je postalo skrajno bizarno, ko sem začela premišljevati o barvi, lepoti in prisrčnosti žlafadruja (ko bi me vrtnarstvo vsaj malo interesiralo), o uporabnosti mizarskih orodij v garaži in za kaj vse lahko zlorabimo kartonske škatle.
Zdaj bom še začela šraufat, limat, žagat in brusit. So somebody please stop me!!
In stesanje novih kuhinjskih omaric mi preprečuje samo današnji večerni koncert v Križankah.
Tizer 1
Tizer 2
Saturday, May 13, 2006
Študentfuter
Mama se je končno sprijaznila, da sem v obdobju, ko segedini, jote in druge čorbice, ki jih ona tako obožuje, pri meni ne palijo.
Po jutranji literski dozi neskafeja in vitaminskem šoku - sendvič s sirčkom, dedkovo domačo salamico ter delišes malimi hrustljavimi kumaricami (mmm.. kumarice), me vonj po kuhanemu zelju enostavno sili na bruhanje.
Ampak mat od Betty ve, da ko pade cuker je tole edina rešitev.
Njami. Ja, tist kar manjka sem vse sama pojedla. Bajsa!!
Po jutranji literski dozi neskafeja in vitaminskem šoku - sendvič s sirčkom, dedkovo domačo salamico ter delišes malimi hrustljavimi kumaricami (mmm.. kumarice), me vonj po kuhanemu zelju enostavno sili na bruhanje.
Ampak mat od Betty ve, da ko pade cuker je tole edina rešitev.
Njami. Ja, tist kar manjka sem vse sama pojedla. Bajsa!!
Friday, May 12, 2006
Predpriprave in priprave...
... na maraton sedenja na enem mestu, vlivanja ter zabijanja znanja v možgan in abstiniranja od socialnega lajfa
Najprej postoriti VSE opravke, ki bi te morebiti motile med (m)učenjem, se pravi:
- rezervirati letalske karte za Španijo in poiskati en prisrčen hostel;
- prebrati VSE novosti na blogsferi (20-30 blogov), ponoviti postopek, če so se pojavile novosti, med tem ko si čekiral druge bloge; RSS-ja si še zmeraj ne znamo upedenati;
- obiskati faks in knjižnico ter od tapridnih kolegov, skopirati kakšne bolj uporabne zapiske;
- kupiti tole, poletje je že zelo zelo blizu;
- poklicati kolege s faksa in se prepričati, da njim ne gre učenje nič bolje;
- pospraviti delovno okolje, se pravi: pisalna miza, soba, postelja, kopalnica, kuhinja,
- pobrisati par centimetrov prahu iz polic;
- preveriti maile in pogledati vse 1 mesec stare fwd maile od alternativke;
- spraviti sestro na vikend, da bo mir v bajti;
- dodati nove slike in musko na iPoda;
- na njenem blogu ugotoviti, da so nekateri soplesalci iz posnetka nekam znani in je seveda zadevo treba razčistiti in predebatirati; fak kolk je svet mejhen, Ljubljana pa je itak ena mala bantu vas;
- zaradi slabe vesti njenega bloga ne čekirati SPLOH!!;
- izklopiti MSN in Skype;
- za vsak slučaj vklopiti vsaj MSN nazaj;
- skenslat kolega in pivo;
- skenlsat skok iz Peračice – upam, da bodo še priložnosti;
- prebrati knjigo, ki leži na nočni omarici že pol leta;
- za koncentracijo pogledati del nanizanke American Dad;
- se zmenit za henganje v petek zvečer;
- poiskati post-it listke, flukije ta debele, flukije ta tenke (odsotnost le-teh zavleče učenje), prazen papir; označevalec strani, šablono;
in učenje se lahko prične takoj, ko se ga še enkrat u nulo usujem ;)
Najprej postoriti VSE opravke, ki bi te morebiti motile med (m)učenjem, se pravi:
- rezervirati letalske karte za Španijo in poiskati en prisrčen hostel;
- prebrati VSE novosti na blogsferi (20-30 blogov), ponoviti postopek, če so se pojavile novosti, med tem ko si čekiral druge bloge; RSS-ja si še zmeraj ne znamo upedenati;
- obiskati faks in knjižnico ter od tapridnih kolegov, skopirati kakšne bolj uporabne zapiske;
- kupiti tole, poletje je že zelo zelo blizu;
- poklicati kolege s faksa in se prepričati, da njim ne gre učenje nič bolje;
- pospraviti delovno okolje, se pravi: pisalna miza, soba, postelja, kopalnica, kuhinja,
- pobrisati par centimetrov prahu iz polic;
- preveriti maile in pogledati vse 1 mesec stare fwd maile od alternativke;
- spraviti sestro na vikend, da bo mir v bajti;
- dodati nove slike in musko na iPoda;
- na njenem blogu ugotoviti, da so nekateri soplesalci iz posnetka nekam znani in je seveda zadevo treba razčistiti in predebatirati; fak kolk je svet mejhen, Ljubljana pa je itak ena mala bantu vas;
- zaradi slabe vesti njenega bloga ne čekirati SPLOH!!;
- izklopiti MSN in Skype;
- za vsak slučaj vklopiti vsaj MSN nazaj;
- skenslat kolega in pivo;
- skenlsat skok iz Peračice – upam, da bodo še priložnosti;
- prebrati knjigo, ki leži na nočni omarici že pol leta;
- za koncentracijo pogledati del nanizanke American Dad;
- se zmenit za henganje v petek zvečer;
- poiskati post-it listke, flukije ta debele, flukije ta tenke (odsotnost le-teh zavleče učenje), prazen papir; označevalec strani, šablono;
in učenje se lahko prične takoj, ko se ga še enkrat u nulo usujem ;)
Thursday, May 11, 2006
Šment
Z golobi naj bi imela nek tihi dogovor, da se lahko pasejo po pločnikih in cestah, kolikor jim njihovo avanturistično srce poželi, toda ko zapeljem ali stopim proti njim naj bi podgane nemarne odfrčale stran. Sodeč po mali nezgodi danes zjutraj, sklepam, da so enostransko prekinili ta naš tihi dogovorček.
Wednesday, May 10, 2006
Študentsko
Kako "fajn" občutek te zaobjame, ko po dolgem času spet prideš na svoje omiljeno izobraževalno središče in ti že male podrobnosti dajo vedeti, da je še zmeraj vse po starem.
Profersorji še vedno, kljub internetu in ostali sodobni mašineriji častijo rdeče knjižice bolj kot biblijo, kljub temu, da jih na katerih malo manj "sodobnih" faksih mečejo v smeti.
Še zmeraj zamujajo na lastne govorilne ure in pustijo nas uboge študente, ki se še trudimo diplomirati, čakati v nedogled. Mogoče, mogoče bo kdo prišel. Še dobro, da imam s seboj zapiske in iPoda. Še dobro, da lahko sedaj srfam po internetu ;) Nič, še mal počakam, če jih čez pou ure ni, grem na kavo.
V referatu še zmeraj noben NIČ ne ve.
In največji absurd ever: Ne dobiš mentorstva za eno bogo seminarsko, če so vse teme že zasedene. Če ni seminarske, ni pogojev. Am, a mi lahko prosim kdo razloži, zakaj potem razpišejo 100 tem, če je kandidatov za pisanje seminarskih 200??
Ah, kdo bi razumel to? In zakaj hudiča se na črnih shodih študentov ne zahteva več tem za seminarske naloge??
Profersorji še vedno, kljub internetu in ostali sodobni mašineriji častijo rdeče knjižice bolj kot biblijo, kljub temu, da jih na katerih malo manj "sodobnih" faksih mečejo v smeti.
Še zmeraj zamujajo na lastne govorilne ure in pustijo nas uboge študente, ki se še trudimo diplomirati, čakati v nedogled. Mogoče, mogoče bo kdo prišel. Še dobro, da imam s seboj zapiske in iPoda. Še dobro, da lahko sedaj srfam po internetu ;) Nič, še mal počakam, če jih čez pou ure ni, grem na kavo.
V referatu še zmeraj noben NIČ ne ve.
In največji absurd ever: Ne dobiš mentorstva za eno bogo seminarsko, če so vse teme že zasedene. Če ni seminarske, ni pogojev. Am, a mi lahko prosim kdo razloži, zakaj potem razpišejo 100 tem, če je kandidatov za pisanje seminarskih 200??
Ah, kdo bi razumel to? In zakaj hudiča se na črnih shodih študentov ne zahteva več tem za seminarske naloge??
Ah L'amour
Še ena od mojih dokaj frišnih obsesij. Zadnjih nekaj let me s svojimi oblački navdušujejo slovenski avtorji, kot so Matej Lavrenčič, Marko Kociper, Matjaž Bertoncelj, Tomaž Lavrič. Ostale, ki jih bom (ne)namerno spustila, pa naj mi prosim oprostijo, njih slava se me morda še ni dotaknila ali pa se jih trenutno ne spomnim. Židka pa sem tako ali tako že povzdigovala v višave. Seveda sem svoje dni tudi Mikija brala in še danes kdaj pobrišem prah iz dogodivščin Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika, čeprav me je tale naš Miki globoko razočaral s tistim jumbo plakatom, ki nas je pozival, naj glasujemo za spremembo zakona o RTV. OH, Miki. Sad sad sad. Prvi strip, ki sem ga dobila v roke je bil Mangus. Neko poletje sem jih najdla pod stričevo posteljo, imeli so tak specifičen vonj po starem zaprešenem papirju, mene pa je razjedalo, od firbca verjetno ali pa umetniškega ustvarjanja, kdo bi vedel. Skratka nekdo je bil zelo jezen ker je pod posteljo potem našel pobarvane in zrezane stripe. Kasneje mi je mama raje kupovala Dječje novine in Mikijev zabavnik.
Kar se tiče tujih avtorjev, pa takole. Kratko malo se mi sanja ne kaj dosti, pri nas pa je v Konzorciju nemogoče prebrati kaj drugega kot Betmoža in lenega mačka. Hvala Bogu… oziroma hvala Timu Berner-Leeju za internet, da vsake toliko časa malce posrfam in se izobrazim tudi v tej smeri. Mausa I in II sem dobesedno požrla, večkrat. V kratkem se nadejam tudi skoraj popolne zbirke enih stripov, ampak ššššuu o tem ne vemo nič. Boondocksi so mi v bistvu bolj všeč kot risanka, večino avtorjev pa več ali manj berem po raznih internetnih straneh. Ja, težak je život striparja.
Včasih je imel res hude stripe in še hudejše animacije na svoji internetni strani objavljene Don Hertzfeld. He's my hero!! Žal so se njegovi hudi stripi nekam čudežno izginili z njegove internetne strani. Kdor jih najde, naj mi jih prosim da nazaj. Zgleda, da je internetna katastrofa močno okrnila tudi stran »Bitter films« ali pa si je tip enostavno premislil glede svojih genialnosti. Svoje dni je bilo malce več filmčkov gor.
Tole je pa moja Hertzfeldova tanajhudejša animacija;) Direkt iz moje zakladnice luštnih animacij - Ah L'amour.
Kar se tiče tujih avtorjev, pa takole. Kratko malo se mi sanja ne kaj dosti, pri nas pa je v Konzorciju nemogoče prebrati kaj drugega kot Betmoža in lenega mačka. Hvala Bogu… oziroma hvala Timu Berner-Leeju za internet, da vsake toliko časa malce posrfam in se izobrazim tudi v tej smeri. Mausa I in II sem dobesedno požrla, večkrat. V kratkem se nadejam tudi skoraj popolne zbirke enih stripov, ampak ššššuu o tem ne vemo nič. Boondocksi so mi v bistvu bolj všeč kot risanka, večino avtorjev pa več ali manj berem po raznih internetnih straneh. Ja, težak je život striparja.
Včasih je imel res hude stripe in še hudejše animacije na svoji internetni strani objavljene Don Hertzfeld. He's my hero!! Žal so se njegovi hudi stripi nekam čudežno izginili z njegove internetne strani. Kdor jih najde, naj mi jih prosim da nazaj. Zgleda, da je internetna katastrofa močno okrnila tudi stran »Bitter films« ali pa si je tip enostavno premislil glede svojih genialnosti. Svoje dni je bilo malce več filmčkov gor.
Tole je pa moja Hertzfeldova tanajhudejša animacija;) Direkt iz moje zakladnice luštnih animacij - Ah L'amour.
Monday, May 08, 2006
Opala...
Tole bo tko bolj v stilu "a note to myself":
"Ni priporočljivo srat po blogu, lastnemu ali tujemu, ko se nimaš popolnoma pod nadzorom."
Nerazumljivosti, napake in ostali lapsusi v prejšnjem zapisu so posledica v njem omenjenih aktivnosti, to botruje popolni raztresenosti katero je moč tudi pripisati neprespanosti ter hmeljevemu in grozdnemu napitku.
"Ni priporočljivo srat po blogu, lastnemu ali tujemu, ko se nimaš popolnoma pod nadzorom."
Nerazumljivosti, napake in ostali lapsusi v prejšnjem zapisu so posledica v njem omenjenih aktivnosti, to botruje popolni raztresenosti katero je moč tudi pripisati neprespanosti ter hmeljevemu in grozdnemu napitku.
Sunday, May 07, 2006
Tri bejbe z vetrom v laseh...
s kajtom proti žogi...
Ne bom rekla, da sem bila ta najbolj zagreta, ampak sem se oprostovoljila, da grem sprobat veter in priklicat lepo vreme že v petek popoldne na Gorenjsko. Skenslala sem službo in svojega ubogega šefa, da sem se lahko s svojim petkovim voznikom Jetijem dobila pred lokalnim Mečkatorjem. Jeti je predvsem znan po svojem znamenitem reku »poj greš pa na zasko pa pir k Sajkot, ejga« in da rad veliko je. V bistvu ni stvar, samo v tem, da rad je, ampak da zmelje v prah vse kar vidi okoli sebe. Torej, če ne želite nadaljnjih nekaj ur stradati, je najbolje da raznorazne prehrambene zaloge skrijete oz. mu v zameno in tolažbo ponudite nekaj iz svoje špajze, kar ne rabite več, recimo kruh, sir in vodo, pa tudi pasjih briketov se ne bo branil.
Medtem ko sva pičurila v njegovi nissan micri (pozor na to, da ima Jeti 2 metra in še nekaj, torej kolena pri volanu, kar sploh izgleda za crkn smešno) po Gorenjki in tuliva I want to love you but I better not touch I want to hold you but my senses tell me to stop I want to kiss you but I want it too much too much I want to taste you but your lips are venomous poisooooon you’re poison running through my veinsssss in ostale smešne legendarne komade iz njegovega dokaj malega glasbenega repertoarja in se hitiva strinjati, da nama je teh 7 mesecev abstinence od skakanja precej poškodovalo tisto malo sivo celico, ki blodi po zapraznelih hodnikih pod opno. Nenavadno sva se strinjala v vseh možnih stvareh, da je potrebno čim bolje izkoristiti tale skakalni petek in biti v vsakem loadu, ker kdo ve, kdaj bomo spet imeli priložnost skakati, da morava biti na letališču vsaj eno uro prej (ker še zmeraj velja sistem, kdor prej pride prej in več melje, se pravi več skače). Ker najbolj padalca razpizdi, da pride na letališče, pa ne naredi nobenega skoka in se lahko samo od žalosti pijan odpelje domov. No to make a long story short jaz sem naredila 1 skok (Jeti je iz tega loada izpadel, preveč kilc, kwa pa tolk žre, pa še žreb mu ni bil naklonjen), Velika cura, kakor se sam rad ljubkovalno kliče pa nobenga. Namreč, po enem skoku iz 3600 metrov je jebački pilot ugotovil, da mu gori ena lučka na armaturi in nam nesramno prekinil veselje. Vsi, razen nas 5 srečnežev so poklapano zapustili prizorišče in se zatekli v naročje ljubic in kozla. Avijona ne bo do naslednjega tedna predvidoma.
Kajtanje, Coach in čakanje na veter
V soboto je ravno toliko pihljalo oz. veterc nam je ležerno kuštral lase, da se je Coachu ljubilo za nas tri ljubljanske dečve raztegniti malo manjša padalca oz. kajte. To ni ravno spuščanje zmajčkov, kakor sem na začetku mislila, ampak jebeno naporno in zahtevno opravilo. Tako, da smo soboto bolj preživeli ob spoznavanju teh rjuh in štrikcev, tudi kaj je to trapez sem uspela prvič uočiti, čeprav mi je moja draga Riderka verjetno na vsakih sleherni kavi ali pivu podrobno razlagala o toti zadevščini. Od tod se je tudi razvila moja »vetrna paranoja«, namreč v nedeljo sem Uli vsakič, ko je malce bolj potegnilo vpila »Ula, veter je, kajte v roke«. Sej vem, da se sliši totalno prfukjeno, ampak glede na to, da je v soboto dvakrat puhnilo, je bila nedelja prav burjansto razpoložena in sem že sprobala ta rumeni, malce večji kajt, ga sama spravila v zrak (napredek!), kar sem pospremila z veselim krikom in Coach je tudi ovekovečil enega največjih nasmeškov ever. Tako sem ga nekaj časa veselo sprehajala po nebu, dokler ni bilo brezveterja, takrat pa se je kajt kot kaka poscana cunja sesul na tla.
Torej, nisem se naskakala, po kajtanju me bo mogoče malo hrbet bolel, pa tudi kaka mišica se mi bo naredila, ampak to še zdaleč ni to, tako da komaj čakam naslednji vikend in kaj več vetra, pa večje kajte. Ta oranžnega! Kmalu, pa bomo zrele za na vodo in za na sneg. Perfekten vikend.
Ne bom rekla, da sem bila ta najbolj zagreta, ampak sem se oprostovoljila, da grem sprobat veter in priklicat lepo vreme že v petek popoldne na Gorenjsko. Skenslala sem službo in svojega ubogega šefa, da sem se lahko s svojim petkovim voznikom Jetijem dobila pred lokalnim Mečkatorjem. Jeti je predvsem znan po svojem znamenitem reku »poj greš pa na zasko pa pir k Sajkot, ejga« in da rad veliko je. V bistvu ni stvar, samo v tem, da rad je, ampak da zmelje v prah vse kar vidi okoli sebe. Torej, če ne želite nadaljnjih nekaj ur stradati, je najbolje da raznorazne prehrambene zaloge skrijete oz. mu v zameno in tolažbo ponudite nekaj iz svoje špajze, kar ne rabite več, recimo kruh, sir in vodo, pa tudi pasjih briketov se ne bo branil.
Medtem ko sva pičurila v njegovi nissan micri (pozor na to, da ima Jeti 2 metra in še nekaj, torej kolena pri volanu, kar sploh izgleda za crkn smešno) po Gorenjki in tuliva I want to love you but I better not touch I want to hold you but my senses tell me to stop I want to kiss you but I want it too much too much I want to taste you but your lips are venomous poisooooon you’re poison running through my veinsssss in ostale smešne legendarne komade iz njegovega dokaj malega glasbenega repertoarja in se hitiva strinjati, da nama je teh 7 mesecev abstinence od skakanja precej poškodovalo tisto malo sivo celico, ki blodi po zapraznelih hodnikih pod opno. Nenavadno sva se strinjala v vseh možnih stvareh, da je potrebno čim bolje izkoristiti tale skakalni petek in biti v vsakem loadu, ker kdo ve, kdaj bomo spet imeli priložnost skakati, da morava biti na letališču vsaj eno uro prej (ker še zmeraj velja sistem, kdor prej pride prej in več melje, se pravi več skače). Ker najbolj padalca razpizdi, da pride na letališče, pa ne naredi nobenega skoka in se lahko samo od žalosti pijan odpelje domov. No to make a long story short jaz sem naredila 1 skok (Jeti je iz tega loada izpadel, preveč kilc, kwa pa tolk žre, pa še žreb mu ni bil naklonjen), Velika cura, kakor se sam rad ljubkovalno kliče pa nobenga. Namreč, po enem skoku iz 3600 metrov je jebački pilot ugotovil, da mu gori ena lučka na armaturi in nam nesramno prekinil veselje. Vsi, razen nas 5 srečnežev so poklapano zapustili prizorišče in se zatekli v naročje ljubic in kozla. Avijona ne bo do naslednjega tedna predvidoma.
Kajtanje, Coach in čakanje na veter
V soboto je ravno toliko pihljalo oz. veterc nam je ležerno kuštral lase, da se je Coachu ljubilo za nas tri ljubljanske dečve raztegniti malo manjša padalca oz. kajte. To ni ravno spuščanje zmajčkov, kakor sem na začetku mislila, ampak jebeno naporno in zahtevno opravilo. Tako, da smo soboto bolj preživeli ob spoznavanju teh rjuh in štrikcev, tudi kaj je to trapez sem uspela prvič uočiti, čeprav mi je moja draga Riderka verjetno na vsakih sleherni kavi ali pivu podrobno razlagala o toti zadevščini. Od tod se je tudi razvila moja »vetrna paranoja«, namreč v nedeljo sem Uli vsakič, ko je malce bolj potegnilo vpila »Ula, veter je, kajte v roke«. Sej vem, da se sliši totalno prfukjeno, ampak glede na to, da je v soboto dvakrat puhnilo, je bila nedelja prav burjansto razpoložena in sem že sprobala ta rumeni, malce večji kajt, ga sama spravila v zrak (napredek!), kar sem pospremila z veselim krikom in Coach je tudi ovekovečil enega največjih nasmeškov ever. Tako sem ga nekaj časa veselo sprehajala po nebu, dokler ni bilo brezveterja, takrat pa se je kajt kot kaka poscana cunja sesul na tla.
Torej, nisem se naskakala, po kajtanju me bo mogoče malo hrbet bolel, pa tudi kaka mišica se mi bo naredila, ampak to še zdaleč ni to, tako da komaj čakam naslednji vikend in kaj več vetra, pa večje kajte. Ta oranžnega! Kmalu, pa bomo zrele za na vodo in za na sneg. Perfekten vikend.
Thursday, May 04, 2006
I hate Word
Word je fenomenalen program,… če ti popolnoma stran visi kako naj bi tvoj izdelek na koncu izgledal.
Resnično malo stvari me spravlja ob pamet, ampak danes me ima, da bi prijela tole škatlo pod mojo mizo in jo zabrisala skozi okno. Kaj temu programu ni jasno?! Saj cenim samoiniciativnost in podobne lepe lastnosti, ampak pri ljudeh, ne pa pri mašinah.
Hočem napisati en popolnoma preprost tekst, jaz želim pisavo Arial 11, škatla pa neke srednjeveške vijuge, ja no sej je lepo zavito, ampak jaz nočem tega na pogodbi.
Potem si me pa še upa zajebavat z velikimi začetnicami za okrajšavami in številkami in tisti pasje bebavo gledajoči kuža, ki naj bi bil tam v "pomoč", prav nič ne pomaga, da bi malo manj pizdila.
Ko šktalo končno uspem prepričati, da neha vsaj s tem, dobim po mailu dokument okranclan z nekimi strip varianta oblački. Ježeštana. Verjetno so mislili, da me bodo s tem pritegnili v bolj poglobljeno branje vsebine in, da bom skakala v luft od vselja. Am wrong! Funkcija za izklop tega je skrita še bolj kakor orožje za množično uničevanje v Iraku.. ups.. Iranu. Saj je vseeno. Pravo množično uničevanje živcev pa sem odkrila pri oblikovanju tabel. Ow what a jolly good time. Slišala sem že o ljudeh, ki so si rezali žile zaradi tabel, sam sem mislila, da malce pretiravajo. Pred mano pa nekaj malih tabelic in tona žolča. Copy/pejstanje pa d čeri on top.
Mislim, da se bom jutri preventivno obiskala svojega dohtarja, ker danes nekam pogosto obiskujem toaletne prostore. Kurcefiks!
A kje prodajajo majice z napisom "I hate Word!!" mogoče?
Resnično malo stvari me spravlja ob pamet, ampak danes me ima, da bi prijela tole škatlo pod mojo mizo in jo zabrisala skozi okno. Kaj temu programu ni jasno?! Saj cenim samoiniciativnost in podobne lepe lastnosti, ampak pri ljudeh, ne pa pri mašinah.
Hočem napisati en popolnoma preprost tekst, jaz želim pisavo Arial 11, škatla pa neke srednjeveške vijuge, ja no sej je lepo zavito, ampak jaz nočem tega na pogodbi.
Potem si me pa še upa zajebavat z velikimi začetnicami za okrajšavami in številkami in tisti pasje bebavo gledajoči kuža, ki naj bi bil tam v "pomoč", prav nič ne pomaga, da bi malo manj pizdila.
Ko šktalo končno uspem prepričati, da neha vsaj s tem, dobim po mailu dokument okranclan z nekimi strip varianta oblački. Ježeštana. Verjetno so mislili, da me bodo s tem pritegnili v bolj poglobljeno branje vsebine in, da bom skakala v luft od vselja. Am wrong! Funkcija za izklop tega je skrita še bolj kakor orožje za množično uničevanje v Iraku.. ups.. Iranu. Saj je vseeno. Pravo množično uničevanje živcev pa sem odkrila pri oblikovanju tabel. Ow what a jolly good time. Slišala sem že o ljudeh, ki so si rezali žile zaradi tabel, sam sem mislila, da malce pretiravajo. Pred mano pa nekaj malih tabelic in tona žolča. Copy/pejstanje pa d čeri on top.
Mislim, da se bom jutri preventivno obiskala svojega dohtarja, ker danes nekam pogosto obiskujem toaletne prostore. Kurcefiks!
A kje prodajajo majice z napisom "I hate Word!!" mogoče?
Sunday, April 30, 2006
Tatre ... here I come
Gledam stare posnetke in obolevam.
Moja prva petica ever in bicikel - malce zajebancije v zraku. Aaaaa
Če v Sloveniji kmalu ne bo kakšnega avijona na spregled bom postala nevarna sebi in okolici. In ne bo ostalo samo pri lomljenju kozarcev in stolov. Mamljiva ponudba je sicer prišla iz Slovaške in če se nas bo dovolj nabralo bomo za vikend malo skakali na Slovake. Dej plizz Bog, če obstajaš nej bo kmal kak avjon!!
Drugače pa, Jao-ming, kam me je pripeljalo praznično zabušavanje. Namesto, da bi se učila delovno pravo in še kakšno bolj duhamorno zadevo, sem se spravila k ročnim delom. Moja crafty mentorica sicer pravi, da je to zelo neuporabna zadeva, vendar se ne bi popolnoma strinjala z njo. Ker sem ji obljubila foto material o vseh možnih zlorabah H. Kitty sem potrebovala nekaj prototipov. Prvi prototip Version 1.0.0. je pač bil malce bljak in zato neprimeren in neuporaben za fotomodel, tako, da sta potem nastala še prototip Version 1.0.1. Beta in prototip Version 1.0.2. Oba z rahlimi lepotnimi napakami, vendar vseeno precej kjut.
Torej, H. Kitty se zelo lepo poda k moji novi igrači, prav tako jo bo vesela mama, ker sem malce poživila rožco v njeni sobi. H. Kitty se lepo poda k črnim hlačam in je neverjetno uporabna, ko se spravite na kolo in si ne želite zamazati hlač ob ketno. Še posebej, če kdaj namesto črnih hlač oblečte bele. Če ste bolj korajžni in ekstravagantni jih boste z navdušenjem nosili namesto uhanov (foto materiala žal ne morem pokazat, ker ni bilo nobenega ušesa prostovoljca, pes tudi ni bil navdušen nad idejo, da mi pozira). Prav tako jih lahko opazujete v bližini Betty penine, vendar se na tem mestu znajdejo bolje kot sogovornice, pitje alkohola jim namreč odvsetujemo, ker se na ta način alkohol samo stran meče in vsa zadeva postane dokaj neuporabna.
PS: Dolgotrajno buljenje v knjige škoduje. Očitno!
Moja prva petica ever in bicikel - malce zajebancije v zraku. Aaaaa
Če v Sloveniji kmalu ne bo kakšnega avijona na spregled bom postala nevarna sebi in okolici. In ne bo ostalo samo pri lomljenju kozarcev in stolov. Mamljiva ponudba je sicer prišla iz Slovaške in če se nas bo dovolj nabralo bomo za vikend malo skakali na Slovake. Dej plizz Bog, če obstajaš nej bo kmal kak avjon!!
Drugače pa, Jao-ming, kam me je pripeljalo praznično zabušavanje. Namesto, da bi se učila delovno pravo in še kakšno bolj duhamorno zadevo, sem se spravila k ročnim delom. Moja crafty mentorica sicer pravi, da je to zelo neuporabna zadeva, vendar se ne bi popolnoma strinjala z njo. Ker sem ji obljubila foto material o vseh možnih zlorabah H. Kitty sem potrebovala nekaj prototipov. Prvi prototip Version 1.0.0. je pač bil malce bljak in zato neprimeren in neuporaben za fotomodel, tako, da sta potem nastala še prototip Version 1.0.1. Beta in prototip Version 1.0.2. Oba z rahlimi lepotnimi napakami, vendar vseeno precej kjut.
Torej, H. Kitty se zelo lepo poda k moji novi igrači, prav tako jo bo vesela mama, ker sem malce poživila rožco v njeni sobi. H. Kitty se lepo poda k črnim hlačam in je neverjetno uporabna, ko se spravite na kolo in si ne želite zamazati hlač ob ketno. Še posebej, če kdaj namesto črnih hlač oblečte bele. Če ste bolj korajžni in ekstravagantni jih boste z navdušenjem nosili namesto uhanov (foto materiala žal ne morem pokazat, ker ni bilo nobenega ušesa prostovoljca, pes tudi ni bil navdušen nad idejo, da mi pozira). Prav tako jih lahko opazujete v bližini Betty penine, vendar se na tem mestu znajdejo bolje kot sogovornice, pitje alkohola jim namreč odvsetujemo, ker se na ta način alkohol samo stran meče in vsa zadeva postane dokaj neuporabna.
PS: Dolgotrajno buljenje v knjige škoduje. Očitno!
Saturday, April 29, 2006
SAFER (emo pesmica)
.. turned to be just gay. Quite.
Yo-yo mi nagaja, noče spravt se mi nazaj,
skejt udaru me je, uu yaaa yaaaaa
jest pa zdej ves krvav.
Mojmu safru res ni kraja,
še kr naenkrat kaps me ustau,
vpraša če mi kj "doogaja",
nato pa tole mi prjav:
Fantič moj, skejt ni zate.
Rajši k verouku se podaj.
Tam se bo kaj našlo zate,
al pa patru ga u usta daj.
Nato skesaj se za vse svoje grehe,
je še šepnil in me uščiplnil v rit,
če pa v meništvu ti ni utehe,
pa le med polcaje prit.
Sk8ar iz Lublane, 15
Yo-yo mi nagaja, noče spravt se mi nazaj,
skejt udaru me je, uu yaaa yaaaaa
jest pa zdej ves krvav.
Mojmu safru res ni kraja,
še kr naenkrat kaps me ustau,
vpraša če mi kj "doogaja",
nato pa tole mi prjav:
Fantič moj, skejt ni zate.
Rajši k verouku se podaj.
Tam se bo kaj našlo zate,
al pa patru ga u usta daj.
Nato skesaj se za vse svoje grehe,
je še šepnil in me uščiplnil v rit,
če pa v meništvu ti ni utehe,
pa le med polcaje prit.
Sk8ar iz Lublane, 15
I just like this toy!
Wednesday, April 26, 2006
O tem, kako bi skoraj pristala v čuzi..
... vendar sem, k sreči, pristala v Cankarjevem domu.
Ne, niso me pobasal zaradi posedovanja kakšnih prepovedanih substanc.
Zanima me ali je že kdo čisto ponesreči vlomil v avto, ali pa po nekem nenavadnem naključju vlomil v gostinski lokal. Možno. Recimo, da ti po spletu čudnih in nenavadnih okoliščin, spodrsne na bananinem olupku, bor mašina ti pade iz rok in prileti direktiva v kiosk, pila za nohte pa pade v ključavnico in opala, kiosk odprt. Nisem pa še zasledila, da bi komu nevede uspelo vlomit oz., da bi kdo ponesreči poskušal vlomiti v banko. V Banko Slovenije, če smo še bolj natančni. Bom pa, preden vso zadevo objavijo v Direktu, ali bognedaj v Novicah (to slednje, bi bilo že tu mač). Skesano dvignila roko in se nedolžno nasmehnila. Priznam. Ampak nisem zanalašč!!! Mi je spodrsnilo.
No, no. Preden me začnete obsojati, naj povem, da sem se sicer v črnem maskirnem puloverju, sredi belega dneva, na privatnem dvorišču svojega drugega doma, trezna (no, verjetno ne bi napihala!), znašla pred nekimi čudnimi železnimi vrati, ki jih
tam pač nikoli do sedaj ni bilo. Oz. nikoli do sedaj niso bila spuščena. Z grozo ugotovim, da se na drugi strani vrat nahaja moj omiljeni novi, prelepi fensi jekleni konjiček in se nebodi ga lena odpravim raziskovat kje hudiča, bi se dalo ta železna vrata dvigniti, odpret, skratka naj izginejo tja od koder so se vzela. In kaj zdaj? Z očesom izurjene Jessice Fletcher sklenem jako pomembno ugotovitev, da na vratih ni nobene kljuke, nobenega gumba za odpiranje, nobene ključavnice, kamor bi lahko vtaknila katerega izmed 20 ključev, ki odpirajo okoli 30 vrat (na hitro: glavna glavna vrata, glavna rešetkasta vrata, vrata za na dvorišče (2), vrata za dvigalo, vrata za predverje v nadstropju, vrata od wc-ja, vrata od kuhinje, in lahko bi nadaljevala v nedogled. Smešno pri tem je, da poleg vseh teh ključev vseeno vsake toliko ostanem zaprta med dvema nadstropjema. O tem sem že enkrat dolgovezila tukaj). Skratka, tako nekaj minut skačem pred temi famoznimi vrati in jih skušam odpreti z vso silo. In ne gre in ne gre. Šment. Ko sem ravno na temu, da poskušam svojo srečo še iz druge strani dvorišča, mi za hrbet stopita dva do zob oborožena vojaka, v neprebojnih jopičih, namerita vame pištolo, izvedeta filmski trik in me v sekundi dvajst zbijeta na tla, vkleneta v lisice, obtožita vloma v Banko Slovenije, imela sem občutek, da me bosta obtožila tudi vloma v SKB ter me zvlečeta v kiblo in mi prebereta pravice. Ok, ok, just kidding. Ni bilo ravno tako, čeprav sem se počutila kot v največji h'woodski akcijski kriminalki z Willom v glavni vlogi. Ravno, ko sem si ogledovala nek priročen špohtel, ki je slonel na steni s katerim bi mogoče lahko vlomila, mi gospodiča v neprebojnem jopiču razložita, da pač tako na izi to ne bo šlo, da se ravno mimo teh vrat peljejo enormne količine denarja (hint, hint) in da me bosta primorana ovaditi zaradi poskusa vloma. ????? Ija. S svojo nadnaravno močjo, s katero komaj prelomim bobi palčko, bom jaz vlomila v »protivlomna« vrata Banke Slovenije. Pliz.
Končalo se je srečno zame (nobena kartoteke še zaenkrat), z rispektanjem in highfive-anjem omenjenih dveh pištolcev, mojim očarljivim nasmehom in skozi zobe stisnjenim »fakinidiots«.
PS. Danes je spet ena unih norih sred, ko se džabe švercam na simfonike v CD-ju. Mozart v žile. ;) In ja.. nekaj je na teh umetnikih, da se palim nanje ;))
Ne, niso me pobasal zaradi posedovanja kakšnih prepovedanih substanc.
Zanima me ali je že kdo čisto ponesreči vlomil v avto, ali pa po nekem nenavadnem naključju vlomil v gostinski lokal. Možno. Recimo, da ti po spletu čudnih in nenavadnih okoliščin, spodrsne na bananinem olupku, bor mašina ti pade iz rok in prileti direktiva v kiosk, pila za nohte pa pade v ključavnico in opala, kiosk odprt. Nisem pa še zasledila, da bi komu nevede uspelo vlomit oz., da bi kdo ponesreči poskušal vlomiti v banko. V Banko Slovenije, če smo še bolj natančni. Bom pa, preden vso zadevo objavijo v Direktu, ali bognedaj v Novicah (to slednje, bi bilo že tu mač). Skesano dvignila roko in se nedolžno nasmehnila. Priznam. Ampak nisem zanalašč!!! Mi je spodrsnilo.
No, no. Preden me začnete obsojati, naj povem, da sem se sicer v črnem maskirnem puloverju, sredi belega dneva, na privatnem dvorišču svojega drugega doma, trezna (no, verjetno ne bi napihala!), znašla pred nekimi čudnimi železnimi vrati, ki jih
tam pač nikoli do sedaj ni bilo. Oz. nikoli do sedaj niso bila spuščena. Z grozo ugotovim, da se na drugi strani vrat nahaja moj omiljeni novi, prelepi fensi jekleni konjiček in se nebodi ga lena odpravim raziskovat kje hudiča, bi se dalo ta železna vrata dvigniti, odpret, skratka naj izginejo tja od koder so se vzela. In kaj zdaj? Z očesom izurjene Jessice Fletcher sklenem jako pomembno ugotovitev, da na vratih ni nobene kljuke, nobenega gumba za odpiranje, nobene ključavnice, kamor bi lahko vtaknila katerega izmed 20 ključev, ki odpirajo okoli 30 vrat (na hitro: glavna glavna vrata, glavna rešetkasta vrata, vrata za na dvorišče (2), vrata za dvigalo, vrata za predverje v nadstropju, vrata od wc-ja, vrata od kuhinje, in lahko bi nadaljevala v nedogled. Smešno pri tem je, da poleg vseh teh ključev vseeno vsake toliko ostanem zaprta med dvema nadstropjema. O tem sem že enkrat dolgovezila tukaj). Skratka, tako nekaj minut skačem pred temi famoznimi vrati in jih skušam odpreti z vso silo. In ne gre in ne gre. Šment. Ko sem ravno na temu, da poskušam svojo srečo še iz druge strani dvorišča, mi za hrbet stopita dva do zob oborožena vojaka, v neprebojnih jopičih, namerita vame pištolo, izvedeta filmski trik in me v sekundi dvajst zbijeta na tla, vkleneta v lisice, obtožita vloma v Banko Slovenije, imela sem občutek, da me bosta obtožila tudi vloma v SKB ter me zvlečeta v kiblo in mi prebereta pravice. Ok, ok, just kidding. Ni bilo ravno tako, čeprav sem se počutila kot v največji h'woodski akcijski kriminalki z Willom v glavni vlogi. Ravno, ko sem si ogledovala nek priročen špohtel, ki je slonel na steni s katerim bi mogoče lahko vlomila, mi gospodiča v neprebojnem jopiču razložita, da pač tako na izi to ne bo šlo, da se ravno mimo teh vrat peljejo enormne količine denarja (hint, hint) in da me bosta primorana ovaditi zaradi poskusa vloma. ????? Ija. S svojo nadnaravno močjo, s katero komaj prelomim bobi palčko, bom jaz vlomila v »protivlomna« vrata Banke Slovenije. Pliz.
Končalo se je srečno zame (nobena kartoteke še zaenkrat), z rispektanjem in highfive-anjem omenjenih dveh pištolcev, mojim očarljivim nasmehom in skozi zobe stisnjenim »fakinidiots«.
PS. Danes je spet ena unih norih sred, ko se džabe švercam na simfonike v CD-ju. Mozart v žile. ;) In ja.. nekaj je na teh umetnikih, da se palim nanje ;))
Friday, April 21, 2006
Ti, ti, prstek, ti!
Hah, dejansko mi hočejo kekci v parlamentu, ki med drugim radi odrejajo svojim kolegicam ginekološke preglede, se tepejo s časopisi po glavi (Delo za kaj več tako ali tako ni več primerno), zmerjajo, se obnašajo ko zadnji člen na prehranjevalni verigi, katerih olika in retorika je vedno bolj na ravni orangutanov, prepričati, da je kazanje fakiča (se pravi srednjega prsta na roki) prekršek!!!! (?????)
Ne vem ali naj se zabijam z glavo v zid, tolčem po čelu, mečem ob tla in si hkrati tlačim še vilico v oko, da bom končno dojela kaj za božjo voljo je pri nas početi moralno. Oziroma, kaj je moralno ne početi. Ali s svojim mezinčkom mogoče koga žalim, ponižujem, iritiram, ga vznemirjam. Še tega se mi manjka, da me bo kdo zaradi njegovih prizadetih čustev ob gledanju mojega sredinca prijavil policiji.
Zadeva malodane meji na Jonasovo prvoaprilsko šalo. Žal to ni šala! Tokrat nam bodo z zakonom prepovedali kazati jebenega sredinca, ki ni nič drugega kot prst, s katerim nas je obdarila mati narava. Kako naj vam dopovem da je to samo prst, kost, malo mesa in kita. Mogoče je v tem slednjem problem. In to samo zato, ker en zafrustriran Janez v tem vidi pohujšanje, nabrekel falus, greh, 3. svetovno vojno , pornografijo, izrodek civilizacije, breskvico iz vipavske in kaj jaz vem, o čem mu mašta še proradi. Definitivno mu preveč dogaja, če mu en klinčev prst predstavlja toliko gorja. In človek se vpraša, na katerih drogah je ta vlada šizofrena.
Torej kmalu nam bodo začeli sekati sredince, če še to ne bo zaleglo nas bodo najverjetneje postavili pred strelski vod. Ou good old times.
Začnemo lahko kar pri najmlajših. Drevo je treba upogniti že v mladosti. Romana je že naredila eno Prstno igrico, ki si jo lahko ogledate na tej strani (video - klik na Prstno igrico).
Po takem principu bi jaz prepovedala brskanje po nosu na javnem prostoru, praskanje po riti in podjebavanje poslancev v parlamentu. To me namreč blazno iritira. Poleg tega bi jih poslala v malo šolo olike in lepega jezika. Uvedla bi posebne električne ovratnice, ki bi jih malce zdrmale ob vsaki laži, ki bi jo izrekli. Za vsak neumen zakon, ki ga podprejo pa bi jim odsekala roko, ki je pritisnila gumb. Sek sek sek in žag žag žag.
BTW: Pluvanje je še zmeraj legalno. Ptuuuj.. JTM!
Ne vem ali naj se zabijam z glavo v zid, tolčem po čelu, mečem ob tla in si hkrati tlačim še vilico v oko, da bom končno dojela kaj za božjo voljo je pri nas početi moralno. Oziroma, kaj je moralno ne početi. Ali s svojim mezinčkom mogoče koga žalim, ponižujem, iritiram, ga vznemirjam. Še tega se mi manjka, da me bo kdo zaradi njegovih prizadetih čustev ob gledanju mojega sredinca prijavil policiji.
Zadeva malodane meji na Jonasovo prvoaprilsko šalo. Žal to ni šala! Tokrat nam bodo z zakonom prepovedali kazati jebenega sredinca, ki ni nič drugega kot prst, s katerim nas je obdarila mati narava. Kako naj vam dopovem da je to samo prst, kost, malo mesa in kita. Mogoče je v tem slednjem problem. In to samo zato, ker en zafrustriran Janez v tem vidi pohujšanje, nabrekel falus, greh, 3. svetovno vojno , pornografijo, izrodek civilizacije, breskvico iz vipavske in kaj jaz vem, o čem mu mašta še proradi. Definitivno mu preveč dogaja, če mu en klinčev prst predstavlja toliko gorja. In človek se vpraša, na katerih drogah je ta vlada šizofrena.
Torej kmalu nam bodo začeli sekati sredince, če še to ne bo zaleglo nas bodo najverjetneje postavili pred strelski vod. Ou good old times.
Začnemo lahko kar pri najmlajših. Drevo je treba upogniti že v mladosti. Romana je že naredila eno Prstno igrico, ki si jo lahko ogledate na tej strani (video - klik na Prstno igrico).
Po takem principu bi jaz prepovedala brskanje po nosu na javnem prostoru, praskanje po riti in podjebavanje poslancev v parlamentu. To me namreč blazno iritira. Poleg tega bi jih poslala v malo šolo olike in lepega jezika. Uvedla bi posebne električne ovratnice, ki bi jih malce zdrmale ob vsaki laži, ki bi jo izrekli. Za vsak neumen zakon, ki ga podprejo pa bi jim odsekala roko, ki je pritisnila gumb. Sek sek sek in žag žag žag.
BTW: Pluvanje je še zmeraj legalno. Ptuuuj.. JTM!
Wednesday, April 19, 2006
Smrt Janšizmu, svoboda narodu...
... in službe študentom!
Siva sreda je za nami. Par tisoč glava rulja je tega jutra protestirla zaradi bede, ki se ji godi. »Nočemo šolnine«, so vzklikali na Kongrescu, kjer se je med tem mudil tudi knjižni sejem.
Črna sreda pa je bila za založnike, ki so prijavili nenavadno veliko količino ukradenih knjig.
Jap. Knjige so kar dost draga zadeva za študentski žep.
Siva sreda je za nami. Par tisoč glava rulja je tega jutra protestirla zaradi bede, ki se ji godi. »Nočemo šolnine«, so vzklikali na Kongrescu, kjer se je med tem mudil tudi knjižni sejem.
Črna sreda pa je bila za založnike, ki so prijavili nenavadno veliko količino ukradenih knjig.
Jap. Knjige so kar dost draga zadeva za študentski žep.
Tuesday, April 18, 2006
Nedeljek
Če je bil včeraj nedeljek in še prej sobolja, potem je danes tordeljek ali ponek?
Ne vem čist ziher, ampak vem, da se nam obetajo danes precej velike spremembe. Bemu, po praznikih te zmeri neki šusne k strela z jasnega. In vsi vemo, da laufat s polnim želodcem ni zabavno, kaj šele prijetno opravilo. Niti ni lepo gledati včeraj prežvečeno šunko, želodec, hren, filo, jajca, likalnik in bogsigavedi, kaj sem pospravila med polnočnim brezglavim ropanjem hladilnika.
Pohvalno je predvsem to, da sem vstala ob 1. (z besedo prvem) zvenenju budilke, po štirih urah spanja. Tisti, ki me malo bolje poznajo, bi vedeli povedati, da imam strašne probleme z lezenjem iz postelje pred 9h zjutraj ali, da nimam spljoh nobenega problema s krešanjem kjerkoli dobim kaj mehkega pod glavo. Mislim, da bom sama sebi namenila eno veliko pohvalo za vzpodbudo, da se letos mogoče to še kdaj zgodi.
Prazniki, so bili tokrat za spremembo malo manj v znamenju »familije« in žretja (razen včeraj zvečer). Petkovo navdušenje nad Stiskajočimi dečki se je po tem, ko so me »malce» opljuvali in obljuvali (privilegij sedečih v 1. vrsti), slednje me je zadelo kar trikrat, sprevrglo v fanatično oboževanje. Kdaj bo naslednja predstava?? Naj se še na tem mestu takojci pohvalim. Prvič, ko so bruhali sem mižala, drugič, ko se je prikazal lavor sem gledala čez prste, vmes sem doživela še en analni aktimel izliv (s tem sploh nisem imela problemov) in ko so še zadnjič porivali kanglico na oder sem že znanstveno preučevala iz česa je narejen izbljuvek. Huraaa! Tale del predstave spada približno v isto kategorijo sadomazohizma, kot pred leti ko so začeli bruhati Johnny Knoxville in prijatelji. Ob pomembni predpostavki, da kadarkoli se v bližini bruha, ni važno ali na tv ali v živo, ali če se samo preveč barvito omenja zgoraj omenjeno početje, lahko brez večjega problema moj želodček vrne vse popito in požreto in takrat sem samo v enem tednu trikrat gledala kako Steve O popije in izbruha zlato ribico. JP, bruhanje je dandanes v modi in prav nič ogabno. Ubistvu je celo kul, skupinsko bruhanje najstnic na šolskem Wcju ali na kakšnem partiju, pa prav nobena redkost. Predstava je bila odlična in dobesedno za crknt smešna. Tako sem z razmočenim in razmazanim makeupom fino sovpadala z imidžem DJ Sašota v Menzi.
Tudi Koktejlirani kiviji so nas naslednji dan zabavali pri zabijanju zadnjega žeblja v krsto in jim tukaj namenjam eno prav pozitivno in nadvse pohvalno oceno. Priznam, podkupili so me z neomejeno količino piva med in po predstavi. In pizza velikanka tudi ni bila švoh - da ne boste mislili, da se me da podkupiti samo z alkoholom!
Ne vem čist ziher, ampak vem, da se nam obetajo danes precej velike spremembe. Bemu, po praznikih te zmeri neki šusne k strela z jasnega. In vsi vemo, da laufat s polnim želodcem ni zabavno, kaj šele prijetno opravilo. Niti ni lepo gledati včeraj prežvečeno šunko, želodec, hren, filo, jajca, likalnik in bogsigavedi, kaj sem pospravila med polnočnim brezglavim ropanjem hladilnika.
Pohvalno je predvsem to, da sem vstala ob 1. (z besedo prvem) zvenenju budilke, po štirih urah spanja. Tisti, ki me malo bolje poznajo, bi vedeli povedati, da imam strašne probleme z lezenjem iz postelje pred 9h zjutraj ali, da nimam spljoh nobenega problema s krešanjem kjerkoli dobim kaj mehkega pod glavo. Mislim, da bom sama sebi namenila eno veliko pohvalo za vzpodbudo, da se letos mogoče to še kdaj zgodi.
Prazniki, so bili tokrat za spremembo malo manj v znamenju »familije« in žretja (razen včeraj zvečer). Petkovo navdušenje nad Stiskajočimi dečki se je po tem, ko so me »malce» opljuvali in obljuvali (privilegij sedečih v 1. vrsti), slednje me je zadelo kar trikrat, sprevrglo v fanatično oboževanje. Kdaj bo naslednja predstava?? Naj se še na tem mestu takojci pohvalim. Prvič, ko so bruhali sem mižala, drugič, ko se je prikazal lavor sem gledala čez prste, vmes sem doživela še en analni aktimel izliv (s tem sploh nisem imela problemov) in ko so še zadnjič porivali kanglico na oder sem že znanstveno preučevala iz česa je narejen izbljuvek. Huraaa! Tale del predstave spada približno v isto kategorijo sadomazohizma, kot pred leti ko so začeli bruhati Johnny Knoxville in prijatelji. Ob pomembni predpostavki, da kadarkoli se v bližini bruha, ni važno ali na tv ali v živo, ali če se samo preveč barvito omenja zgoraj omenjeno početje, lahko brez večjega problema moj želodček vrne vse popito in požreto in takrat sem samo v enem tednu trikrat gledala kako Steve O popije in izbruha zlato ribico. JP, bruhanje je dandanes v modi in prav nič ogabno. Ubistvu je celo kul, skupinsko bruhanje najstnic na šolskem Wcju ali na kakšnem partiju, pa prav nobena redkost. Predstava je bila odlična in dobesedno za crknt smešna. Tako sem z razmočenim in razmazanim makeupom fino sovpadala z imidžem DJ Sašota v Menzi.
Tudi Koktejlirani kiviji so nas naslednji dan zabavali pri zabijanju zadnjega žeblja v krsto in jim tukaj namenjam eno prav pozitivno in nadvse pohvalno oceno. Priznam, podkupili so me z neomejeno količino piva med in po predstavi. In pizza velikanka tudi ni bila švoh - da ne boste mislili, da se me da podkupiti samo z alkoholom!
Friday, April 14, 2006
This is no ordinary friday
Sonček jeeee in jaz sem zmešanaaa! Soneč je in jaz sem zmee šaaa naaa!
Ah, danes sem tako dobre in pozitivne volje (kako drugače, kot ponavadi), da morem to deliti z vami. Za spremembo ne bom drekcala po vaših blogih, ampak bom še na svojem blogkotičku malce dolgovezila in mlatila prazno slamo.
Samo zato, ker je petek in ker je sonček in ker se počutim tako odfukano dbest. Mislim, da imam overdose b vitamina, s katerim sem se prijetno fiksala med "malico" na terasi z simpatičnim sogovornikom, s katerim itak tičim vsak dan skupaj. Damet. Moram še kake nove kolege dobit. On je bil z mislimi na morju in lovil ribe, jaz pa na avijonu 3700 metrov nad štajersko zemljo, na vratih, sekunda pred odskokom, ko se ti vse zdi nepomembno in ti adrenalin seka čez žile 200 km/h.. in wuuusssshhhhhh.
Pod nama pa trole in smogobili.. in vse je bilo tako nagravžno lepo rožasto, kičasto in kapučino je res odličen (za razliko od želodčne motnje povzročajoč Neskafeja). V daljavi nekje pa neka dalmatinska pjevalka v živo poje in vabi v Dalmacijo. Adijo pamet!
In še ni konec. Ne!
Zvečer pa trening za trebušne mišice z gospodično Ano in fanti iz Dejmo stisnt teatra.
Če bo šlo tako naprej, bo weekend čisti odfruk!
PS: Držim pesti za JinX. Go girl! Pa naredi jim cel raztur! I know you will!
Ah, danes sem tako dobre in pozitivne volje (kako drugače, kot ponavadi), da morem to deliti z vami. Za spremembo ne bom drekcala po vaših blogih, ampak bom še na svojem blogkotičku malce dolgovezila in mlatila prazno slamo.
Samo zato, ker je petek in ker je sonček in ker se počutim tako odfukano dbest. Mislim, da imam overdose b vitamina, s katerim sem se prijetno fiksala med "malico" na terasi z simpatičnim sogovornikom, s katerim itak tičim vsak dan skupaj. Damet. Moram še kake nove kolege dobit. On je bil z mislimi na morju in lovil ribe, jaz pa na avijonu 3700 metrov nad štajersko zemljo, na vratih, sekunda pred odskokom, ko se ti vse zdi nepomembno in ti adrenalin seka čez žile 200 km/h.. in wuuusssshhhhhh.
Pod nama pa trole in smogobili.. in vse je bilo tako nagravžno lepo rožasto, kičasto in kapučino je res odličen (za razliko od želodčne motnje povzročajoč Neskafeja). V daljavi nekje pa neka dalmatinska pjevalka v živo poje in vabi v Dalmacijo. Adijo pamet!
In še ni konec. Ne!
Zvečer pa trening za trebušne mišice z gospodično Ano in fanti iz Dejmo stisnt teatra.
Če bo šlo tako naprej, bo weekend čisti odfruk!
PS: Držim pesti za JinX. Go girl! Pa naredi jim cel raztur! I know you will!
Tuesday, April 11, 2006
Online banka
V mojem primeru bi bilo bolj ustrezno ime slooooowline banka. Odkrivam namreč nove pojme internetnega plačevanaja računov s klikom na en gumb. Seveda. Sure. Mmhm.
1. korak: Na internetni strani banke te novodobne storitve vtipkaš račun, sklic, naslov, vsoto, itd.., pritisneš "plačaj" in se ti pojavi grd rdeč križec, za katerega sem najprej domnevala, da je tam zato, ker nekaj ne štima.
2. korak: Zatorej ponovimo postopek, preverimo številke. Vse se ujema. Spet ta drekast rdeč križec.
3. korak: WTF? Nagrbančeno čelo, našobljene ustnice, pogled izpod obrvi. Ok, si rečeš, gremo še enkrat (beri petkrat): sklic – se ujema, št. računa – tudi, naslov, ime, mesto,... Vse se ujema. Nad glavo pa se pojavi oblaček z vprašajem, na drugi strani lučka utripa in vpije »tidu-didi-tidu-didu« - očiten znak. Čuj nekaj nea vrei! Aha, zraven križca telefonska številka. Sem vedela, da je križec za nekaj drugega.
4. korak: Pokličeš gospodično Sršen na banki in upaš, da ti bo kako pomagala. Ja, ja, kar upaj. Gospodična je na bolniški.
5. korak: Pogovor z drugo prijazno gospodično, hkrati izvedem ženski multitasking t.j. korak št. 6: medtem, ko jo prepričujem, da so vsi računi in sklici pravilno vpisalni v obrazec, ji faksiram št. računa željenega nakazila, sklic, št. mojega računa, ime, naslov in vse zahtevane podatke,
7. korak: Banka sprejme podatke, ki jih nato obdela in ugotovi nepravilnost (na prejetem faksu se nič ne vid/ne da razbrati/so ga založili), zato te lepo lepo lepo lepo prosi za izpolnitev nekega drugega naloga oz. formularja, ki ti ga pošljejo po faksu. Kaj pa drugega. Hkrati ti telefonično sporočijo telefonsko številko in pristojno osebo, kamor lahko po želji sporočiš napako v njihovem sistemu. HUDO!
8. korak: Banka ti nato po faksu pošlje celo na pol izpolnjen obrazec, v katerega samo vpišeš številko računa kamor naj se denar nakaže. Resnično neverjetno!
9: korak: Izpolnjen nalog faksiraš nazaj banki.
10. korak: Voila. In račun je plačan. Dan pa je okoli.
Oh, kako simpl in uporabniku prijazno. V desetih korakih, brez nepotrebnega čakanja v vrstah. A ni to totalno carsko fantastično fajn? Še zmeraj se ne morem načuditi vsej tej moderni tehnologiji in niti iz bajte mi ni bilo treba.
Oh, Dear Dick
»tale je moj zadn«
»Prenehal bom jesti sladkarije« pravi omambljen od basanja s čokoladno rezino, ki je bojda čisto zares njegova zadnja !! Ampak tokrat pa res.
MHM.
Rehab is for quiters!
»Prenehal bom jesti sladkarije« pravi omambljen od basanja s čokoladno rezino, ki je bojda čisto zares njegova zadnja !! Ampak tokrat pa res.
MHM.
Rehab is for quiters!
Saturday, April 08, 2006
Golden Shower
Zlati tuš je naslov komada od Srečne mladine, ki sem ga zamudila. Ne bom si odpustila!
Kako do karte?
Letos so se v Ortiču spomnili ene čudne zadeve in tokrat za Ortofest ni mogoče rezervirat karte. Lahko pa jo dvigneš po 18. uri na dan koncerta. Poanta je v tem, a sem bila spet pametna in si mislila »ah, sej itak ne bo razprodan«. Koncertno primerno podprta uletim v Ortiča, od pozitivne energije, pričakovanja, hormonov, 1 piva in ganje me je razganjal do stropa! Na WC-ju težim eni blondinki, če slučajno ve, če se je koncert že pričel (ker zamujam kake 30 minut). Po stari navadi se seveda koncerti v Ortiču vedno pričnejo kake pol ure po napovedanemu začetku. Opravim na WC-ju in šibam gor, kjer me na začetku šteng v trenutni raj na zemlji ustavi gospod debeli redar/vratar/moron/debil/vunbacač/__________ (vstavi po želji), ki mi z nasmehom na ustnicah pove, da je če nimam rezervacije bo bolj švoh tale koncert. Zaradi prej omenjenih razpoloženjskih presežkov mi RAM malce zablokira in edino kar sem uspela izjavit je bilo: »Rezervacije???«. Sekundo kasneje je mal manjkal, da nisem začela vpit. Pa model, na netu piše, da ni rezervacij. Po rahlem šumu v komunikacijo z na štengam stoječim se vmeša v pogovor drugi vunbacitelj in mi predlaga nej se grem gor zment. Preplavi me občutek zgroženosti in zmedenost… in po glavi mi hodi samo to, da moram nekak noter. Okej, pridem pred nebeška vrata in Sveti Peter je imel še en tinivini majcen kupček kart (tri največ). Vrata se odpro, zasije edenska svetloba, ki me posrka vase in glasba me omami. Yesss notri sem. [Vratarja bom pol na gobec.] Občutek je božanski, stojim v prvi vrsti, direkt pred zvočnikom in ogrožam svoj ne več tako dober sluh. Jebiga, če bom že oglušela, naj bo to vsaj zaradi dobre muze! Ne vem čemu gre pripisati fantastičen filing ob poslušanju koncerta, toda ozvočenje je bilo super, ozračje fukabilno, publika v transu. Neopisljivo. Malce so mi šle na živce 16-letne fotografinje in kamermanke, ki so se preveč rinile pred odrom in me prav nesramno odrivale, a se nisem pustila motit!!! Koncert je bil fenomenalen plata Listen to Srečna Mladina pa je najhudejši izrodek slovenske glasbene scene.
Tizer- Divji grm na vzhodu
Več tega, prosiiiiim!!
Fantje res Obvladajo v nulo, dvorana je bila pretesna za vsa ušesa hotna harmonije happy mladcev, kar samo vpije po dejstvu, da Ljubljana potrebuje še en večji prostor za takšne prireditve! Srečna mladina je iz medlega punk tenstanga krompirja, ob zamenjavi vseh članov (razen Vladeka), prišla iz pubertete in se razvila v enega najboljših underground bendov v Sloveniji. Jebeš Šitdarto! I want more!!!
Res ne vem kwa je s temi redarji v Ortiču. Po koncertu, ko sem ravno v miru praznila krigl s pivom in že planirala odhod na meto (80's z očarljivim DJ Emulgatorjem, ki žal pojmuje 80's brez Depeche Mode ampak mu oprostim, ker je tako fajn migal z rito in rokami, pa še lupčka na lička sem dobila) , mi je prišel morit za dokument. Haloo.. zakaj že? Ni mi verjel da bom 25 in sem mu mogla dejansko pokazat vozniško. No sej tako na hitro je ovitek pogledal. Vozniška je v resnici od mame, jaz imam pa rosnih 16 let.
Kako do karte?
Letos so se v Ortiču spomnili ene čudne zadeve in tokrat za Ortofest ni mogoče rezervirat karte. Lahko pa jo dvigneš po 18. uri na dan koncerta. Poanta je v tem, a sem bila spet pametna in si mislila »ah, sej itak ne bo razprodan«. Koncertno primerno podprta uletim v Ortiča, od pozitivne energije, pričakovanja, hormonov, 1 piva in ganje me je razganjal do stropa! Na WC-ju težim eni blondinki, če slučajno ve, če se je koncert že pričel (ker zamujam kake 30 minut). Po stari navadi se seveda koncerti v Ortiču vedno pričnejo kake pol ure po napovedanemu začetku. Opravim na WC-ju in šibam gor, kjer me na začetku šteng v trenutni raj na zemlji ustavi gospod debeli redar/vratar/moron/debil/vunbacač/__________ (vstavi po želji), ki mi z nasmehom na ustnicah pove, da je če nimam rezervacije bo bolj švoh tale koncert. Zaradi prej omenjenih razpoloženjskih presežkov mi RAM malce zablokira in edino kar sem uspela izjavit je bilo: »Rezervacije???«. Sekundo kasneje je mal manjkal, da nisem začela vpit. Pa model, na netu piše, da ni rezervacij. Po rahlem šumu v komunikacijo z na štengam stoječim se vmeša v pogovor drugi vunbacitelj in mi predlaga nej se grem gor zment. Preplavi me občutek zgroženosti in zmedenost… in po glavi mi hodi samo to, da moram nekak noter. Okej, pridem pred nebeška vrata in Sveti Peter je imel še en tinivini majcen kupček kart (tri največ). Vrata se odpro, zasije edenska svetloba, ki me posrka vase in glasba me omami. Yesss notri sem. [Vratarja bom pol na gobec.] Občutek je božanski, stojim v prvi vrsti, direkt pred zvočnikom in ogrožam svoj ne več tako dober sluh. Jebiga, če bom že oglušela, naj bo to vsaj zaradi dobre muze! Ne vem čemu gre pripisati fantastičen filing ob poslušanju koncerta, toda ozvočenje je bilo super, ozračje fukabilno, publika v transu. Neopisljivo. Malce so mi šle na živce 16-letne fotografinje in kamermanke, ki so se preveč rinile pred odrom in me prav nesramno odrivale, a se nisem pustila motit!!! Koncert je bil fenomenalen plata Listen to Srečna Mladina pa je najhudejši izrodek slovenske glasbene scene.
Tizer- Divji grm na vzhodu
Več tega, prosiiiiim!!
Fantje res Obvladajo v nulo, dvorana je bila pretesna za vsa ušesa hotna harmonije happy mladcev, kar samo vpije po dejstvu, da Ljubljana potrebuje še en večji prostor za takšne prireditve! Srečna mladina je iz medlega punk tenstanga krompirja, ob zamenjavi vseh članov (razen Vladeka), prišla iz pubertete in se razvila v enega najboljših underground bendov v Sloveniji. Jebeš Šitdarto! I want more!!!
Res ne vem kwa je s temi redarji v Ortiču. Po koncertu, ko sem ravno v miru praznila krigl s pivom in že planirala odhod na meto (80's z očarljivim DJ Emulgatorjem, ki žal pojmuje 80's brez Depeche Mode ampak mu oprostim, ker je tako fajn migal z rito in rokami, pa še lupčka na lička sem dobila) , mi je prišel morit za dokument. Haloo.. zakaj že? Ni mi verjel da bom 25 in sem mu mogla dejansko pokazat vozniško. No sej tako na hitro je ovitek pogledal. Vozniška je v resnici od mame, jaz imam pa rosnih 16 let.
Thursday, April 06, 2006
Oh, lordy or he's an idiot part II.
Se se vam je tale smešni mož in njegov steroid zdel nevarn? Bizarno kretenčkast? Podebiljen? Malce čez les..aa? Uglavnem tako preveč ameriški, da se ti odkotali čeljust naravnost v najbolj zabačeni kot sobe, kjer je verjetno tudi obstala. Oww Uncle Sam!!
Fantki, tako velike vas pa spet nočemo!
Fantki, tako velike vas pa spet nočemo!
Wednesday, April 05, 2006
Pajkice so za telovadbo!!
Neprijetna slutnja me je obhaja, ko sem vsak dan hodila mimo trume ljudi ali se z njimi drenjala na troli. Tudi na kakšnem sestanku, mimohodu na Čopovi ali ob ležernem čakanju zamudnikov pred Namo, mi je postajalo nemalokrat slabo in le za mišji anus je manjkalo, da nisem koga prav nagravžno pobruhala. Po tednu brskanja po raznih štacunah se mi je naredil čir na želodcu in mislim, da se mi je na očeh naredil tumor. A žebljico na glavico je zabila znanka s katero sva se srečali v eni izmed trgovin s cotami in to s samo štirimi besedami »to se zdej nos«.
SO FUCKING WHAT!!??
Lupčki moji, a se nismo že desetletje nazaj strinjal, da kavbojke na korenčka z nenormalno visokim pasom* = FUJ in GRDO??!! Po pravic povedano, mene boli desna dojka kaj piše v Grdopolitanu in še bolj mi stran visi kaj folk zdaj nosi. Jaz že ne mislim po svetu hodit v hlačah na korenčka, v pajkicah, s frizuro the higher the hair the closer to god in v belih štumfih. Samo Peggy Bundy dobr izpade v tem.
Zakaj hudiča ne morem zdaj v štacuni dobiti enih normalnih gat z nizkim pasom in rahlo na zvonc?? Zakaj? Zakaj? Zakaj?!!!
Ni mi preostalo drugega, kot da obraz prekrijem s krokodiljimi solzami in si obrišem smrkelj v rokav, iz kleti prinesem šivalni stroj….
Kurc. Kolk manjka, da bo ful in tak hodit okoli?
*Kar koli je nad popkom je že čist preveč!
SO FUCKING WHAT!!??
Lupčki moji, a se nismo že desetletje nazaj strinjal, da kavbojke na korenčka z nenormalno visokim pasom* = FUJ in GRDO??!! Po pravic povedano, mene boli desna dojka kaj piše v Grdopolitanu in še bolj mi stran visi kaj folk zdaj nosi. Jaz že ne mislim po svetu hodit v hlačah na korenčka, v pajkicah, s frizuro the higher the hair the closer to god in v belih štumfih. Samo Peggy Bundy dobr izpade v tem.
Zakaj hudiča ne morem zdaj v štacuni dobiti enih normalnih gat z nizkim pasom in rahlo na zvonc?? Zakaj? Zakaj? Zakaj?!!!
Ni mi preostalo drugega, kot da obraz prekrijem s krokodiljimi solzami in si obrišem smrkelj v rokav, iz kleti prinesem šivalni stroj….
Kurc. Kolk manjka, da bo ful in tak hodit okoli?
*Kar koli je nad popkom je že čist preveč!
Subscribe to:
Posts (Atom)