Pravkar sem se prisilila da gledam modela na PoP Kanalu A, tistega ki obupno naglaša besede, no pravzaprav se mi zdi, da je čudno naglaševanje hiba vseh »voditeljev« raznih ekstra rumenih oddaj v omenjeni tv hiši. Ali je to kakšna bolezen, ki se je nalezeš pred njihovimi kameri ali jih samo tako učijo, da izpadejo bolj ql, če rečejo
Máribór? I dono! Jaz mislim, da je še zamujanje bolj ql, pa ga ne prenesem.
In za koga sem tako trpela in prenašala bol neizmerno, ki mi jo drugače prinaša radiofuzno sevanje te televizije. Priznam
plehka sem,
površna in
pritlehna. Zaradi enga strica. No bila sta dva, sam tisti brezzobi prodajalec me niti ne zanima.
Skratka neverjetno se je zgodilo in na žuti oddaji so gostili
moje striparje. O yeah! O žur! O svetost televizijska! Ena točka več za žuto oddajo, a 10 točk minusa, ker voditelji zgleda nikoli ne bodo obvladali retorike za pred kamere!
Govorilo se je o slovenskem stripu, ki brzčas bije hudo plat zvona proti literaturi tipa
Zadetega Harija in neke šifre na kolesu od Dana, dasiravno se z njo ravno ne gre primerjati. Iztok Sitar, ta čas verjetno edini stripar, ki se preživlja izključno z risanjem stripov. Bralca se ga verjetno spomnita po
Bučmanih, ki so kar nekaj let izhajali v Dnevniku, verjetno pa ne vesta, da precejšen del svojega papirja in črnila posveti ostri kritiki dvoličnosti oblasti in rimokatoliške cerkve. Morebiti pa sta bralca kdaj pomotoma v lokalni knjižnici, zabačeni knjigarni ali pod bratovo posteljo, ob iskanju literature s pohujšljivo vsebino, naletela na njegova humoristična dela kot so:
Matilda ali pa malce bolj hardcore
Sperma in kri in
Ženska, ki se je ljubila z mačkom, seveda se je tudi družbeno angažiral in se lotil napisati do oblasti kritične albume, kot sta
Črni možje, bele kosti in
4000, ki je nastal po istoimenski knjigi Ivana Tavčarja. Ja, the Ivana Tavčarja
. Špasno, vam rečem!
Na predstavitvi njegovega zadnje albuma
Glave (žal
ne teh glav , da ne bo pomote), ki ta čas tudi izhaja v
Mladini (kjer zaradi narave svojega formata ravno ne pride najbolj do izraza in bralec s površnim branjem verjetno ne dojame biti oz. fore – škoda!), sem bila deležna tudi
Oh-Ah posvetila, briljantnega portreta in močnega stiska roke, ki si je še vedno nisem umila. Iztok je na srečanju naredil popolni dramaturški preobrat in se mi prvič predstavil kot zelo nakuliran človek, ki je med pogovorom neutrudno stresal šale iz rokavov, žepov, hlačnic in tudi kapuce. Precej drugače, kakor si ga predstavlja bralka, ki je morebiti prebrala nekatera najbolj temačno bizarno absurdna dela, ki jih nikoli ne bi pripisala navihano razpoloženemu 40-neki hipiju z uhanom v desnem uhlju. No, upam, da nisem s tole oceno starosti brcnila v meglo, ker če bi v steno, vem, da bi bolelo. Zelo sem bila vesela tudi
njegovega mojega portreta, malce manj sebe na portretu ali jebiga, v drugih očeh malce šktaljivo izgledam.
